Jedro

Osnovni pogoj za nastanitev v Centru za tujce je, da mora biti tujec v postopku odstranitve, hkrati pa mora obstajati bodisi nevarnost pobega bodisi okoliščina, da ni zapustil države v določenem roku ali pa neznana istovetnost. Pri tožniku obstaja nevarnost pobega, nima dovoljenja za prebivanje, bil je pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje ponarejanja listin in ker nima veljavnega osebnega dokumenta, tudi ni bilo mogoče nesporno ugotoviti njegove istovetnosti. Ugotovljeno je bilo tudi, da tožnika ni mogoče takoj odstraniti iz Republike Slovenije in je za uspešno izvedbo postopka o odstranitvi potrebna nastanitev v Centru za tujce.

Za obrazložitev nevarnosti pobega tujca je dovolj, da se ugotovi, ali obstajajo katere izmed okoliščin iz prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 in ni potrebno še dodatno pojasnjevati, zakaj ta nevarnost obstaja, saj je pojem nevarnosti pobega definiran s samim zakonom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku odredil nastanitev v Centru za tujce od 12. 4. 2012 od 8:30 ure do njegove odstranitve iz države, a ne dalj kot 6 mesecev. V odločbi med drugim navaja, da obstaja nevarnost pobega, da nima dovoljenja za prebivanje, bil je pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje ponarejanja listin in ker nima veljavnega osebnega dokumenta tudi ni bilo mogoče nesporno ugotoviti njegove istovetnosti. Nadalje navaja, da je 4. 12. 2010 prestopil mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo, zaprosil za azil, vendar je bila prošnja za zavrnjena, pri čemer je ta odločba postala pravnomočna 19. 12. 2011. Nato je bila opravljena najava vračanja tožnika hrvaškim varnostnim organom, ki pa so prevzem tožnika zavrnili, zaradi česar je bil nastanjen v Centru za tujce v Postojni. Dva dni pred pravnomočnostjo odločbe, s katero je bila zavrnjena prošnja za priznanje mednarodne zaščite, se je poročil s slovensko državljanko A.A. Tožnik je podal vlogo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, a je bil zahtevek zavrnjen. V postopku sklenitve zakonske zveze se je izkazal s potnim listom, za katerega se je izkazalo, da je prenarejen. Zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin je bil tudi pravnomočno obsojen. Torej obstajajo okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega v skladu s prvim odstavkom 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Glede na navedeno mu ni bila omogočena prostovoljna vrnitev v skladu s petim odstavkom 67. člena ZTuj-2, izrečena pa mu je bila tudi prepoved vstopa v državo za čas dveh let. Tožnika ni mogoče takoj odstraniti iz Republike Slovenije in je za uspešno izvedbo postopka o odstranitvi potrebna nastanitev v Centru za tujce.

Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da drugostopenjski organ ni odgovoril na vse pritožbene ugovore. Na nekatere je odgovoril napačno ali nezadovoljivo. Najprej navaja, da je drugostopenjski organ odgovarjal na pritožbene navedbe, kjer ni šlo za pritožbeni ugovor, temveč le za uvodna pojasnila o problematiki neustavnosti nekaterih določb ZTuj-2 in njihovega pravilnega razumevanja. Nadalje navaja, da je bilo v pritožbi navedeno, zakaj sta poprejšnja storitev prekrška nezakonitega prebivanja v državi in iz tega izhajajoči postopek odstranitve nujna oziroma logična pogoja za nastanitev tujca v Centru za tujce. Pritožbeni organ na to ni odgovoril drugega kot to, da to izrecno ne piše v nobenem od relevantnih členov zakona. Pritožbeni organ tudi ni zavzel nobenega stališča do pritožbenih argumentov, ki so bili navedeni v točki C pritožbe. Pritožbeni organ se tudi ni opredelil do pritožbenega ugovora, da je bil tudi v primeru resnične spornosti tožnikove identitete napačno uporabljen zakon ob neupoštevanju ustavnega pogoja iz 32. člena ustave in brez uporabe testa sorazmernosti. Pritožbeni ugovor je tudi bil, da je bila tožniku odrejena nastanitev v Centru za tujce kot milejša oblika omejitve gibanja, v obrazložitvi pa je navedena vezanost na hišni red, ki pa dejansko vzpostavlja omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, to pa pomeni neskladnost izreka in obrazložitve. Pritožbeni organ je na to odgovoril, da gre za omejitev gibanja, iz tega pa je izpeljal sklep, da tožniku ne more biti zagotovljena popolna svoboda gibanja oziroma prosto gibanje. Po mnenju tožnika šele strožji policijski nadzor po 77. členu Ztuj-2 pomeni omejitev gibanja na prostore centra v skladu s hišnim redom. Omejitev gibanja po 76. členu ZTuj-2 pomeni le nastanitev v Centru za tujce brez omejitve gibanja na prostore centra, omejitev gibanja po 77. členu pa pomeni omejitev gibanje na prostore centra. Če je nastanjencem po 76. členu ZTuj-2 po hišnem redu dovoljena zapustitev centra s posebnim dovoljenjem pristojnega inšpektorja, ne pa vsak dan in brez posebnega dovoljenja, potem je to bistveno strožja omejitev gibanja od tiste po 76. členu ZTuj-2. Tožnik nadalje očita tudi to, da pritožbeni organ ni odgovoril na pritožbene navedbe, navedene pod točko E pritožbe. Predlaga, naj se odpravita tako prvostopenjska kot tudi drugostopenjska odločba in naj se zadeva vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje, če pa je mogoče, naj sodišče samo odloči o zadevi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača navedbe tožnika, da ni odgovorila na njegove pritožbene navedbe oziroma da je odgovorila napačno ali nezadovoljivo. Tožnik navaja kot brezpredmetne navedbe v odločbi, ki se nanašajo na problem neustavnosti nejasnega razmerja med posameznimi členi ZTuj-2. Čeprav navaja, da je šlo le za uvodna pojasnila in ne za pritožbeni ugovor, je bila tožena stranka dolžna odgovoriti tudi na te pritožbene navedbe. Pogoji za nastanitev v Centru za tujce so opredeljeni v 76. členu in naslednjih členih ZTuj-2, zato je bila pritožba ocenjevana z vidika teh določb. Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega in da ni znana istovetnost tožnika. Navedeno je tudi ustrezno obrazloženo, zato tožena stranka zavrača tožbene navedbe ter ponovno poudarja, da je bil tožnik pravnomočno obstojen za kaznivo dejanje ponarejanja listin, iz česar logično izhaja, ni znana istovetnost osebe, ki se izkazuje s ponarejenimi listinami. V zvezi s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na omejitev gibanja, pa tožena stranka pojasnjuje, da je svoje stališče podrobno obrazložila v svoji odločbi. Pri tem stališču vztraja, razliko med različnimi ureditvami - nastanitvijo v Centru za tujce, strožjim policijskim nadzorom in milejšimi ukrepi pa je pojasnila v odločbi. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Skladno s prvim odstavkom 76. člena ZTuj-2 odredi policija za tujca, pri katerem obstaja nevarnost pobega ali ni zapustil države v določenem roku in ga iz kakršnihkoli razlogov ni mogoče takoj odstraniti, do njegove odstranitve z države omejitev gibanja in nastanitev v centru ali nastanitev izven centra za šest mesecev. V drugem odstavku citiranega člena pa je določeno, da se določba prejšnjega odstavka uporablja tudi v primerih, ko ni znana istovetnost tujca. Iz citiranega določila torej izhaja, da je osnovni pogoj za nastanitev v centru to, da mora biti tujec v postopku odstranitve, hkrati pa mora obstajati bodisi nevarnost pobega bodisi okoliščina, da ni zapustil države v določenem roku ali pa neznana istovetnost. V obravnavanem primeru je tožnik v postopku odstranitve, kar pomeni, da je ta zakonski pogoj izpolnjen. Pojem nevarnosti pobega je opredeljen v 68. členu ZTuj-2, kjer je določeno, kaj se šteje za okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega. Sodišče ocenjuje, da so nekatere od teh okoliščine podane, hkrati pa je podana tudi okoliščina, da ni znana istovetnost tožnika (drugi odstavek 76. člena ZTuj-2), zato glede na vse navedeno meni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podani zakonski pogoji za odreditev nastanitve v Centru za tujce. Sodišče glede tega sledi utemeljitvi izpodbijane prvostopenjske odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (dalje ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev te odločbe. Sodišče zgolj poudarja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega, da nima dovoljenja za prebivanje, bil je pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje ponarejanja listin in ker nima veljavnega osebnega dokumenta tudi ni bilo mogoče nesporno ugotoviti njegove istovetnosti. Pravilno je bilo ugotovljeno, da tožnika ni mogoče takoj odstraniti iz Republike Slovenije in je za uspešno izvedbo postopka o odstranitvi potrebna nastanitev v Centru za tujce.

Tožnik v tožbi očita toženi stranki, da se pri drugostopenjski odločbi ni v celoti opredelila do pritožbenih navedb oziroma da se je napačno opredelila. Glede tistih navedb, za katere sam navaja, da sploh ni šlo za pritožbeni ugovor, ampak samo za uvodna pojasnila, sodišče šteje, da iz navedenih razlogov te navedbe tudi ne morejo veljati za tožbene navedbe.

Tožnik izraža tudi nestrinjanje s tem, da je v drugostopenjski odločbi navedeno, da storitev prekrška ni opredeljena kot pogoj za nastanitev v Centru za tujce oziroma da pri tem ni relevantna določba, ki bi jo organ prve stopnje moral upoštevati. S tem v zvezi sodišče meni, da je izdaja odločbe o vrnitvi pogoj za to, da se omeji gibanje tujcu v Centru za tujce, odločbo o vrnitvi pa policija izda tujcu po končanem postopku o prekršku zaradi kršitve druge ali tretje alineje drugega odstavka 60. člena ZTuj-2, kot to določa prvi odstavek 65. člena ZTuj-2. Iz navedenega torej izhaja, da je odločba o nastanitvi v centru posredno povezana s storitvijo prekrška, neposredno pa je za izdajo take odločbe pomembno le to, da je tujec v postopku odstranitve. Iz navedenega razloga prvostopenjski organ ni mogel ravnati drugače, kot da je v postopku o odreditvi nastanitve upošteval to, ali je tožnik v postopku odstranitve. V kolikor pa bi bila odločba o vrnitvi v drugem postopku odpravljena, pa bi to pomenilo, da nastanitev v centru preneha skladno s prvim odstavkom 83. člena ZTuj-2, ker bi potemtakem prenehali razlogi zanjo. Vendar pa je v obravnavani zadevi bistveno to, da je bil tožnik pri izdaji odločbe o nastanitvi tudi v postopku odstranitve, zaradi česar sodišče meni, da je bila odločitev prvostopenjskega organa pravilna.

Tožnik v tožbi tudi očita, da se drugostopenjski organ ni opredelil do tistih navedb, ki jih je sam označil kot točko C pritožbe. Sodišče ugotavlja, da je v tem delu pritožbe tožnik navajal, da od šestih okoliščin, ki po zakonu pomenijo nevarnost pobega, obstaja le pravnomočna obsodba ter da bi moral organ šele ugotoviti, ali nevarnost pobega res obstaja. Navedel je, da je premalo sklicevanje na zakonsko vnaprej predvidene okoliščine. Brez ocene naj bi tudi bila navedba, da tožnik ne poseduje nobene veljavne listine in kaj naj bi to pomenilo za oceno nevarnosti pobega. Drugostopenjski organ je na to pritožbeno navedbo odgovoril, da je bil tožnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje ponarejanja listin in se je izkazoval s ponarejenimi listinami, to pa določba 68. člena ZTuj-2 določa kot nevarnost pobega. Sodišče meni, da je za obrazložitev nevarnosti pobega tujca dovolj, da se ugotovi, ali obstajajo katere izmed okoliščin iz prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 in da gre v obravnavanem primeru za več kot le eno okoliščino, zaradi česar je prvostopenjski organ pravilno ugotovil nevarnost pobega in ni potrebno še dodatno pojasnjevati, zakaj ta nevarnost obstaja, saj je pojem nevarnosti pobega definiran s samim zakonom (68. člen ZTuj-2).

Tožnik v tožbi navaja tudi to, da mu ni bilo odgovorjeno na pritožbeni ugovor glede domnevno neznane istovetnosti tožnika. Tožnik je s tem v zvezi v pritožbi navedel, da imajo tudi tujci pravico do svobode gibanja po 32. členu ustave in da bi moral biti opravljen test sorazmernosti. Čeprav v tem delu sicer v drugostopenjski odločbi res glede testa sorazmernosti ni odgovorjeno, pa sodišče meni, da to ne vpliva na pravilnost odločitve prvostopenjskega organa. Potrebno je upoštevati, da je besedilo prvega odstavka 76. člena ZTuj-2 določeno tako, da prvostopenjskemu organu ne omogoča odločanja po prostem preudarku, saj je določeno, da ob prisotnosti zakonskih pogojev „policija odredi“ nastanitev v centru in ne da „lahko odredi“. Torej bi iz takega zakonskega besedila izhajalo, da se omejitev gibanja odredbi v vsakem primeru, čim so za to podani zakonski pogoji. Ne glede na to pa sodišče meni, da je vsako zakonsko določilo potrebno razlagati v smislu osnovnih ustavnih načel, kamor pa spada tudi upoštevanje načela sorazmernosti. Vendar pa je po mnenju sodišča upoštevanje načela sorazmernosti pri tem členu vključeno že v sam zakonski tekst s tem, ko je kot zakonski pogoj določena nevarnost pobega. Smisel omejitve gibanja in nastanitve v centru je po mnenju sodišča namreč prav v tem, da bi se preprečil pobeg in pri oceni, ali nevarnost pobega dejansko obstaja, je po mnenju sodišča zakonodajalec uporabniku pravne norme omogočil oceno v skladu z načelom sorazmernosti s tem, da je v posebnem členu, to je 68. člen Ztuj-2, določil, kdaj se šteje, da je nevarnost pobega podana. Če je podanih celo več takih okoliščin, potem po mnenju sodišča organ, ki odloča o omejitvi gibanja, niti ne more več narediti, kot da obrazloži obstoj teh zakonskih okoliščin. V obravnavani zadevi po mnenju sodišča ukrep nastanitve v Centru za tujce ni bil nesorazmeren.

Tožnik izraža tudi nestrinjanje z obrazložitvijo tistega dela drugostopenjske odločbe, kjer drugostopenjski organ odgovarja na pritožbeni očitek, da sta neskladna izrek in obrazložitev prvostopenjske odločbe, ker je v izreku navedeno, da je odrejena nastanitev v Centru za tujce, v obrazložitvi pa je navedeno, da je tožnik dolžan spoštovati hišni red. Tožnik namreč v pritožbi izpodbija vsebino hišnega reda, ker po njegovem mnenju ta predpisuje preveč stroge omejitve gibanja. S tem v zvezi sodišče najprej poudarja, da izrek odločbe sledi zakonskemu tekstu prvega odstavka 76. člena ZTuj-2. Zakonski tekst namreč določa odreditev nastanitve v Centru za tujce in tako je navedeno tudi v izreku odločbe. V obrazložitvi je tudi navedeno, da je tožnik dolžan spoštovati hišni red, pri čemer pa je po mnenju sodišča drugostopenjski organ v zadostni meri odgovoril na te pritožbene navedbe. Odgovoril je, da je nastanjenemu tujcu določena svoboda gibanja omogočena, saj lahko območje Centra za tujce zapusti ob dovoljenju pristojnega inšpektorja. Nadalje je dovolj jasno obrazložil, da ima hišni red posebne določbe za strožji policijski nadzor in da sta dve ločeni ureditvi zgolj za nastanitev v Centru za tujce in za strožji nadzor. Tudi sodišče ni ugotovilo nobene neskladnosti med obrazložitvijo in izrekom odločbe. Treba je namreč upoštevati, da tudi pri uporabi 76. člena ZTuj-2 ne gre zgolj za nastanitev v centru, ampak gre tudi za omejitev gibanja, kar je v tem členu izrecno navedeno.

Tožnik v tožbi tudi očita, da pritožbeni organ ni odgovoril na tisti del pritožbe, ki mu je tožnik dal oznako točka E. Sodišče meni, da to ne vpliva na pravilnost odločitve. Na tem mestu je namreč tožnik opozoril le na to, da po njegovem mnenju storjeno kaznivo dejanje ne kaže na veliko družbeno nevarnost tega dejanja, da mu ni bil izrečen izgon iz države in da mu je bil pripor nadomeščen s hišnim priporom. Tu je pojasnjeno tudi to, da se ilegalni vstop prosilca za azil ne šteje za prekršek in da je 23. 3. 2012 vložil prošnjo za dovolitev zadrževanja po 73. členu ZTuj-2. Glede tožnikove ocene teže kaznivega dejanja sodišče ugotavlja, da je po 68. členu ZTuj-2 za ugotovitev nevarnosti pobega bistveno zgolj to, da je tujec pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, zgolj vložitev prošnje za dovolitev zadrževanja pa tudi nima vpliva na pravilnost odločitve o nastanitvi v Centru za tujce, kajti zadrževanje po prvem odstavku 73. člena ZTuj-2 pomeni dovoljenje tujcu, ki se ga mora odstranit, da začasno ostane v Republiki Sloveniji. Tudi če je bila taka prošnja vložena, to ne more vplivati na obstoj razlogov za nastanitev v Centru za tujce.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. členu ZUS-1.