Jedro

Imetnik (gospodar, rejec) psa odgovarja tudi v primeru, ko pes povzroči škodo lastniku psa, ki ni več njegov imetnik.

Glede na integralni pristop pri odmeri odškodnine iz naslova nepremoženjske škode je treba ustrezno presojati tudi skupno odmero vseh uveljavljanih škodnih postavk. Treba je celovito presojati vse oblike nastale škode, in torej ne zgolj izolirano vsake posebej.

Sodišče ni vselej vezano na objektivno oceno pravnega standarda skaženosti, ki jo poda izvedenec kot zgolj kozmetski defekt oziroma estetsko motnjo lažje stopnje, temveč je vezano na opis poškodb oziroma posledic poškodb v objektivnem smislu, ki jih samostojno oziroma avtonomno ocenjuje ter na subjektivni element (oškodovančevo duševno trpljenje).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti 776,00 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica v tožbi uveljavlja med drugim tudi plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala, ko jo je dne 24. 7. 2005 napadel pes pasme nemška doga, ko je bila na obisku pri zavarovancema tožene stranke - njenima staršema, ki sta imela pri toženi stranki sklenjeno polico premoženjskega zavarovanja, po pogojih Hiša-04, osnovno zavarovanje in po pogojih Opreme-04 nadstandardno zavarovanje za stanovanjsko opremo. Zatrjuje, da je izkazana objektivna odgovornost za škodo, ki jo je povzročil pes, ki je nevarna stvar, kot tudi subjektivna zaradi premajhne skrbnosti pri nadzorovanju takšnega psa. Zaradi prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je zahtevala 6.844,16 EUR oziroma podredno 13.688,32 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je zahtevala odškodnino v višini 6.844,16 EUR, podredno pa tovrstne odškodnine ni uveljavljala in je podredno zvišala tožbeni zahtevek za ta znesek iz naslova odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Za prestani primarni in sekundarni strah ter bodoči strah je zahtevala odškodnino v višini 1.955,35 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti pa odškodnino v višini 976,90 EUR. Zahtevala je tudi odškodnino za premoženjsko škodo v višini 267,09 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, in sicer za znesek 2.765,76 EUR z obrestmi od 23. 10. 2006 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je ugovor pasivne legitimacije. Ugotovilo je, da sta za psa skrbela tožničina starša, tožena stranka pa ni uspela dokazati, da je bila tožnica tudi imetnica psa. Sodišče se sklicuje na 158. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da je za škodo, ki jo povzroči domača žival, odgovoren njen imetnik. Poudarja, da je pojem imetnika po zakonu in sodni praksi treba razlagati širše kot lastništvo psa. Imetnik je lahko tudi druga oseba, ki ji je bil pes zaupan v oskrbo in varstvo. Lastnik se obravnava kot imetnik le v primeru, ko sam izvaja nadzor nad domačo živaljo, oziroma, če jo zaupa osebi, ki te naloge objektivno ni sposobna prevzeti, lastnik pa je za te okoliščine vedel oziroma bi moral vedeti ter jih upoštevati. Iz Centralnega registra psov sicer izhaja, da je bila zadnja lastnica psa tožnica, vendar je pomembnejše dejstvo, kdo dejansko vsakodnevno skrbi za psa in ga hrani. Ker je pes vseskozi živel pri zavarovancih tožene stranke, tožnica pa že dalj časa na drugem naslovu, sta bila imetnika psa zavarovanca tožene stranke. Odškodnino za škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem sodišče odmeri v višini 1.900,00 EUR. Odškodnino zaradi strahu v višini 1.300,00 EUR, zavrne pa zahtevka za odškodnino zaradi skaženosti in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Skupaj ugodi zahtevku za odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 3.200,00 EUR, od česar odšteje valorizirani plačani znesek odškodnine v višini 434,24 EUR, razlika torej znaša 2.765,76 EUR.

3. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožničini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je zvišalo odškodnino na znesek 9.109,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2006, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke in pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede vprašanja pasivne legitimacije k razlogom sodišča prve stopnje dodalo, da bi moral biti pes, ob zadostni skrbnosti nameščen v boksu ali na verigi. Ni šlo za miroljubnega in igrivega psa, ki naj bi v trenutku iz neznanega razloga podivjal. Tudi Splošni pogoji zavarovanja v 18. členu določajo odgovornost zasebnika za škodo, ki jo povzroči tretjim osebam, v prvem odstavku 6. točke Pogojev pa je omenjen imetnik domačih živali, razen, če se te uporabljajo v pridobitne namene. Upoštevaje, da tožnica ni več živela doma, jo je vsekakor treba šteti za tretjo osebo v smislu zavarovanja odgovornosti zavarovanca na podlagi 18. člena pogojev. Zviša odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti, in sicer na znesek 7.000,00 EUR. Prizna odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 976,90 EUR. Ugotavlja, da so tožnici ostale brazgotine, ki so vidne, ko ima lase spete v čop ali drugače dvignjene z mesta poškodbe ter sprememba kože na desni strani zgornje ustnice, ob desnem ustnem kotu opazne ob natančnejšem pogledu, pri čemer je področje razbarvane kože na ustnici verjetno bolj izraženo med poletjem, ko je koža v okolici nekoliko temnejša zaradi izpostavljanja sončnim žarkom, kar izvedenec ocenjuje sicer kot lažjo obliko estetske motnje. Pomemben je subjektivni namen, saj tožnico brazgotine motijo. Moti jo tudi nesorazmerje, ugotovljeno med levo in desno stranjo pod ustnico, ko je na desni strani vidna luknjica, tožnica pa je povedala, da opaža poglede ljudi v predel obraza, kar je zanjo neprijetno. Glede na odločitev sodišča druge stopnje je tako tožnici prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 9.276,90 EUR (1.300,00 EUR za strah, 7.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in 976,79 EUR za skaženost) zmanjšano za plačani valorizirani znesek 434,20 EUR, kar znesek 8.842,66 EUR, k čemur je treba dodati še 267,09 EUR iz naslova premoženjske škode, kar skupaj znaša 9.409,79 EUR.

4. Revizijsko sodišče je s sklepom II DoR 6/2011 z dne 10. 3. 2011 odločilo o toženkinem predlogu za dopustitev revizije in revizijo dopustilo o pravnih vprašanjih: ali je tožnica upravičena do odškodnine za škodo, ki jo je povzročil pes, ki je formalno njena last in ali je bila tožnici odškodnina za nepremoženjsko škodo pravilno odmerjena.

Navedbe revidentke

5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženka vložila dopuščeno revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi spremeni tako, da se razveljavita in se tožbeni zahtevek zavrne. Očita, da drugostopenjska sodba nima razlogov o tem, zakaj bi imetnik v razmerju do lastnika odgovarjal lastniku. Namen drugega odstavka 158. člena OZ je varstvo oškodovanca, torej tretjih oseb, ki imajo možnost zahtevati povračilo škode, ki jo je povzročila domača žival od tistega, ki jo je bil dolžan nadzorovati. Lastnik v razmerju z imetnikom ni tretja oseba. Dolžan je ukreniti vse, da prepreči nastanek škode. Tožnica je bila dolžna poskrbeti za varstvo in nadzorstvo nad psom. Že pred uveljavitvijo navedene določbe OZ je bila podana odgovornost lastnika, na podlagi določbe 1320. paragrafa ODZ. Tožnica je kot lastnica psa zaupala tega svojim staršem, s čimer pa se ni razbremenila odgovornosti kot lastnica psa za škodo, ki jo je povzročil pes. Ker je prepustila varstvo in nadzorstvo nad psom staršem, se odgovornosti zgolj zato ne more oprostiti, posledično pa trpi škodo, ki jo povzroči njen pes. Škoda je nastala le njej, ni pa dokazala, da je poskrbela za varstvo in nadzorstvo nad njim. Opozarja na stališče Višjega sodišča v Mariboru, I Cp 1457/2009, kjer je bilo zavzeto stališče, da bi lastnik moral varstvo in nadzor nad psom prilagoditi situacijam, ki bi jih moral in mogel predvideti. Moral bi tudi poskrbeti, da bi druga oseba primerno in ustrezno varovala in nadzirala psa. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bilo za psa ustrezno poskrbljeno, da je sicer miroljuben pes brez vsakršnega povoda napadel svojo lastnico, da je bil dogodek osamljen, in ga nihče ni mogel pričakovati. Zato tudi ni elementa protipravnosti. Ne soglaša z zvišanjem odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem na znesek 7.000,00 EUR. Zvišanje je kar za 2,7 krat previsoko. Kumulativno so telesne bolečine trajale 33 dni, neugodnosti pa sploh ni zaslediti. Zdravljenje je potekalo strokovno neoporečno, pravočasno in brez zapletov. Tožničine poškodbe predstavljajo le srednje hude telesne poškodbe. Sodišče je upoštevalo trajno posledico poškodbe kožnega živca v levem delu zatilja, ki se kaže kot sprememba občutka na dotik in večjo občutljivost v smislu bolečinskega draženja, česar pa izvedensko mnenje ne potrjuje. Zato gre za nasprotje med razlogi sodbe in izvedenimi dokazi. Po mnenju izvedenca je bila poškodba pozdravljena v mesecu dni brez posledic, zaradi katerih bi bila življenjska aktivnost zmanjšana. Izvedenec tudi ne ugotavlja skaženosti. Ugotavlja le lažjo obliko estetske motnje, kar ne predstavlja skaženosti v pravem pomenu tega pojma. Pritrjuje pravilni odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišča prve stopnje. Odločitev sodišča druge stopnje po njenem mnenju odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča v podobnih primerih nepremoženjskih škod, pri čemer citira več odločb Vrhovnega sodišča. 6. Tožnica je odgovorila na revizijo. Predlaga njeno zavrnitev in zahteva povračilo stroškov v zvezi z odgovorom na revizijo z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poudarja, da je ugovor pasivne legitimacije toženka podala prepozno, ko je bila že prekludirana z navajanjem novih dejstev in dokazov. Izpisek iz Centralne evidence psov ne dokazuje lastninske pravice tožnice. Dokazuje zgolj to, kdo je psa prvi pripeljal na cepljenje. Lastnika psa sta bila njena starša, ki sta psa tudi plačala in plačevala vse stroške. Ker sta ves čas skrbela zanj, sta bila njegova posestnika in imetnika. Sodba Višjega sodišča v Mariboru, na katero se sklicuje revidentka, se nanaša na drugačno dejansko stanje. Opozarja na šesti odstavek 18. člena Splošnih pogojev, ki določajo, da so iz zavarovanja izvzete le škode, ki jih utrpi zavarovanec ter osebe, ki živijo z zavarovancem v skupnem gospodinjstvu. Zavarovanca tožene stranke sta bila imetnika nevarne stvari in sta opustila dolžno nadzorstvo nad psom. Toženka je odškodnino priznala s svojim konkludentnim ravnanjem, ko je pred pravdo izplačala zavarovalno vsoto. Temelju zahtevka ni oporekala v odgovoru na tožbo in je šele kasneje prepozno in neobrazloženo prerekala temelj zahtevka. Nasprotuje tudi revizijskim očitkom v zvezi z odmero nepremoženjske škode. V reviziji navedene sodne odločbe glede odmer odškodnine niso primerljive. Sklicuje se na nekaj odločb Vrhovnega sodišča, iz katerih izhaja, da je odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo celo prenizka.

7. Revizija ni utemeljena.

8. V skladu z določbo prvega in drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi izpodbijano sodbo revizijsko sodišče le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, v primeru dopuščene revizije pa le v tistem delu oziroma tistih pravnih vprašanj, v zvezi s katerimi je bila revizija dopuščena. Revizijsko sodišče tako ne more preizkušati revizijskih navedb, ki se nanašajo na očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, saj je bila revizija dopuščena le glede že zgoraj omenjenih pravnih vprašanj. Zato se revizijsko sodišče ni ukvarjalo s tistimi revidentkinimi očitki procesne narave, iz katerih izhaja, da revidentka uveljavlja tudi obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. V zvezi z dopuščenim vprašanjem - ali je tožnica upravičena do odškodnine za škodo, ki jo je povzročil pes, katerega lastnica je bila, so pravni razlogi obeh nižjih sodišč pravilni. Njuno stališče potrjuje tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, po kateri je pojem imetnika psa, ki odgovarja za škodo povzročeno s strani psa drugim, širši od pojma lastnika psa. To je vsak tisti, ki mu je pes zaupan oziroma ga ima v varstvu, oskrbi in pod nadzorom, pa čeprav formalno pravno ni njegov lastnik.(1) Čim pa je tako, pa je logično, da za škodo odgovarja imetnik (gospodar, rejec)(2) in torej ne le ali pa sploh ne lastnik. Ta pa je odgovoren tudi lastniku psa, če takšna škoda nastane - kot v konkretnem primeru lastniku psa, ki ni več njegov imetnik (v že navedenem pomenu). Personalna distinkcija oziroma razdelitev na dve različni osebi – imetnika in lastnika psa – omogočata torej tudi njun različen položaj v odškodninskem pravu - povzročitelja škode oziroma odgovornega za škodo na eni strani in oškodovanca na drugi strani, če pes povzroči škodo lastniku psa, ko je ta zaupan drugi osebi. Že samo besedilo 158. člena OZ obremenjuje imetnika brez omejitve v smeri, da bi bila načelno oziroma v vsakem primeru izključena njegova odgovornost proti lastniku psa (jezikovna razlaga); tudi ratio legis razlaga pripelje do enakega zaključka (odgovarja naj tisti, ki ima psa pod nadzorom oziroma v varstvu, v razmerju do vseh drugih oseb), pri čemer pa ne gre prezreti še sistemske razlage - ob sicer specialni ureditvi 158. člena OZ še splošno načelo nikomur škodovati - neminem leadere (10. člen OZ). Kategorična izključitev lastnikov psov kot oškodovancev za škodo, ki jim jo povzročijo psi, ki so njihova last, ko so ti pod varstvom in nadzorom drugih oseb, ko torej lastnik psa ni obenem tudi njegov imetnik v obrazloženem pomenu, bi predstavljalo tudi neenako obravnavanje tovrstnih oškodovancev v primerjavi z drugimi oškodovanci, s čimer bi bilo kršeno ustavno načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS kot tudi načelo enakosti oziroma enakega obravnavanja v sodnih postopkih (22. člen Ustave RS). Odgovornost imetnika psa je v razmerju do lastnika psa lahko zmanjšana v primeru iz 171. člena OZ v zvezi s 185. členom OZ (deljena odgovornost), seveda če se ugotovi, da je oškodovanec tudi sam prispeval k nastanku škode. Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje pa zaključka o zmanjšani odgovornosti zavarovancev tožene stranke ne omogočajo. Iz ugotovitev obeh sodišč namreč ni razvidno, da bi bila tožnica neskrbna, ko je psa zaupala v varstvo oziroma nadzorstvo staršema. Sicer zgolj pavšalna namigovanja revidentke, da tožnica ni bila dovolj skrbna, ko je psa zaupala staršema, pa tudi presegajo okvir z revizijo dopuščenega vprašanja. Enako presegajo okvir revizijsko dopuščenega vprašanja tudi v reviziji izpostavljene okoliščine, da je bil napad psa nepredvidljiv, in da je bilo za psa pri tožničinih starših poskrbljeno (v reviziji zatrjevane ekskulpacijske okoliščine na strani imetnikov psa).

10. V zvezi z drugo dopuščenim vprašanjem - o pravilnosti odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo revidentka odmero substancirano izpodbija le glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in glede skaženosti (glede slednje nasprotuje njenemu priznanju v drugostopenjski sodbi). Pred sodiščem druge stopnje je bila odmerjena odškodnina iz naslova nepremoženjske škode v višini 9,4 povprečne plače, od tega za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem približno 7 povprečnih plač. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je glede na integralni pristop pri odmeri odškodnine iz naslova nepremoženjske škode treba ustrezno presojati tudi skupno odmero vseh uveljavljanih škodnih postavk. Treba je celovito presojati vse oblike nastale škode, in torej ne zgolj izolirano vsako posebej. V konkretnem primeru pa tako posamične odmere kot še posebej skupna odmera, kot jo je napravilo sodišče druge stopnje, upoštevaje dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, ne presegajo meril in kriterijev iz 179. člena OZ. Upoštevaje: vrsto, trajanje in intenzivnost telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ko se je med drugim tožnica več tednov zaradi pobritega lasišča izogibala javnosti, in ki so delno celo trajnega značaja zaradi trajno ostalega neprijetnega občutka omrtvelosti kože in ob močnejšem dotiku celo trajnih bolečinah v levem zatilju (glej ugotovitve na 4. in 5. strani sodbe sodišča druge stopnje), kot nadalje upoštevaje tudi izjemno hud primarni strah (ki se je celo izražal kot smrten v obliki groze zaradi več ugrizov psa v glavo oškodovanke) kot tudi strah zaradi izida zdravljenja, ter skaženost, zaradi katere tožnica hudo duševno trpi (glej še naslednjo točko revizijske odločbe), odmerjena odškodnina še zasleduje pomen prizadete dobrine in namen odškodnine v konkretnem primeru in tudi ne podpira teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Odločbe, ki jih citira revidentka, pa niso primerljive, nekatere se celo nanašajo na drugačno starost oškodovancev, v nekaterih primerih pa niti ni priznana odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti. Zato revizijsko sodišče tudi ne ugotavlja odstopa od sodne prakse od na tem sodišču judiciranih primerov.

11. Revidentka tudi nima prav, ko navaja, da ni izkazana skaženost oškodovanke, pri čemer se sklicuje predvsem na ugotovitve izvedenca. Sodišče namreč ni vselej vezano na objektivno oceno pravnega standarda skaženosti, ki jo poda izvedenec kot zgolj kozmetski defekt oziroma estetsko motnjo lažje stopnje, temveč je vezano na opis poškodb oziroma posledic poškodb v objektivnem smislu, ki jih samostojno oziroma avtonomno ocenjuje ter seveda na subjektivni element (oškodovančevo duševno trpljenje), ki je v konkretnem primeru prav tako izkazan.(3) Tako včasih zadošča že tudi subjektivni kriterij neugodnega počutja ali občutka manjvrednosti, odškodnina pa je odvisna tudi od lokacije poškodbe ter starosti oškodovanca.(4) Sodišče druge stopnje je v spornem primeru ustrezno presojalo duševno trpljenje tožnice, ki je mlado in lepo dekle, ob poškodbi staro 27 let. Vidne trajne posledice poškodb na obrazu in predvsem na levem zatilju (sled na ustnici ter luknjica desno spodaj pod ustnico in 6 cm dolga in 4 mm široka vidna brazgotina na levem zatilju, ko si lase spne v čop ali dvigne), kot jih ugotavljata sodišči na podlagi izvedenčevih ugotovitev in lastnega zaznavanja, pa so takšne, da tudi po presoji revizijskega sodišča zadostujejo za zaključek o objektivni izkazanosti tega pravnega standarda v konkretnem primeru.

12. Materialno pravo je tako v zvezi z dopuščenima vprašanjema pravilno uporabljeno.

13. Ker torej toženkina revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

14. Odločitev o stroških odgovora na revizijo, temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnici so v skladu z Odvetniško tarifo priznani stroški po tarifni številki 3300 v višini 630,00 EUR, povečano za 20 % DDV, po tarifni številki 6002 v višini 20,00 EUR, kar vse skupaj znese 776,00 EUR (650,00 EUR + 126,00 EUR + 20,00 EUR).

Op. št. (1): Glej sodbo II Ips 247/97 z dne 1. 7. 1998 in sodbo II Ips 360/2001 z dne 21. 2. 2002. Op. št. (2): V luči zgodovinske razlage primerjaj tudi formulacijo paragrafa 1320 ODZ, ki je kot odgovorno osebo določala rejca živali.

Op. št. (3): O nevezanosti sodniške presoje na izvedenčevo mnenje glej npr.: II Ips 418/99 z dne 20. 3. 2000, II Ips 411/97 z dne 9. 9. 1998 in II Ips 918/93 z dne 13. 4. 1995. Op. št. (4): Glej v: dr. Lidija Koman Perenič: „Škoda in odškodnina“DZS,Ljubljana 2004, stran 151.