Jedro

Odškodninska odgovornost zaradi ugriza psa.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremeni tako, da izrek sedaj glasi: „Tožena stranka Zavarovalnica M. d.d. je dolžna plačati tožeči stranki N.V. odškodnino v znesku 9.109,79 (devet tisoč sto devet 79/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.10.2006 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča prve stopnje v znesku 1.502,91 (tisoč petsto dva 91/100) EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.“ V preostalem se pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke zavrneta in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 354,24 (tristo štiriinpetdeset 24/100) EUR v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z citirano sodbo je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo plačilo odškodnine v znesku 2.765,76 EUR (potem ko je odškodnino za nepremoženjsko škodo določilo na 3.200,00 EUR in od tega zneska odštelo valoriziran znesek odškodnine, ki je bil že plačan v znesku 434,24 EUR) v presežku do vtoževanih 16.887,65 EUR pa tožbeni zahtevek zavrnilo in toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 454,32 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

2. Tožeča stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v njenem zavrnilnem delu ter v izreku o pravdnih stroških, iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve celotnemu tožbenemu zahtevku, vključno z priglašenimi pravdnimi stroški, podrejeno pa predlaga, da sodišče druge stopnje v izpodbijanem obsegu sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, zavzema pa se še za plačilo pritožbenih stroškov. Graja tudi odločitev v delu, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova premoženjske škode, in sicer odškodnino za uničena očala v znesku 267,09 EUR ter uspeh v pravdi, pri čemer sodišču prve stopnje očita, da ni pravilno izračunan, ker bi moralo sodišče prve stopnje posebej odločiti o uspehu po temelju in uspehu po višini, ter priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka izpodbija obsodilni del citirane sodbe zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo zavarovalne pogoje, ki jih je treba v smislu 83. člena Obligacijskega zakonika – OZ razlagati v korist šibkejše stranke. Navaja, da zavarovanje daje tožeči stranki zavarovalno jamstvo v okviru dogovorjenega zavarovalnega kritja, v skladu s splošnimi pogoji in z vsebino zavarovalne pogodbe. Mnenja je, da splošni pogoji, ki so pričeli veljati 1.5.2005 niso vplivali na obstoječa zavarovanja, da se zaradi spremembe splošnih pogojev zavarovalna premija ni v ničemer spremenila, sodišču prve stopnje pa očita tudi napačno uporabo določila 158. člena OZ, saj je dejstvo, da je škodo povzročil pes last tožnice, zavarovanec tožene stranke pa je bil le imetnik psa. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov pravdnega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pravdni stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

6. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

7. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve (člen 350/II ZPP) in v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo uradoma upoštevnih ali v pritožbah pravdnih strank očitanih kršitev procesnih pravil. Pri tem sodišče druge stopnje poudarja, da pritožbi ne povesta katere kršitve procesnih pravil uveljavljata, smiselno pa bilo razbrati, da gre za 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar je tudi ta pritožbeni očitek v obeh pritožbah neutemeljen.

8. Sodišče prve stopnje pa je, kakor utemeljeno očita pritožba tožeče stranke, zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ko je odločalo o višini dosojene satisfakcije za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela na zdravju tožnica, in odškodnino za materialno škodo, pravilno pa je uporabilo materialno pravo, kar se tiče temelja odškodninske odgovornosti. Sodišče druge stopnje zato v izogib ponavljanju povzema pravilne razloge v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na temelj odškodninske odgovornosti.

K pritožbi tožene stranke:

9. Neutemeljena so pritožbena izvajanja tožene stranke, da bi v obravnavani zadevi bilo potrebno uporabiti pogoje zavarovanja stanovanjske opreme 2004 veljavne od 1.4.2004, ki so veljali v času sklenitve zavarovalne pogodbe. Res je sicer, da je zavarovalna pogodba bila sklenjena 14.8.2004 z časom veljavnosti 14.8.2014. Vendar pa je tožena stranka 1.5.2005 sprejela posebne pogoje za zavarovanje stanovanjske opreme (Oprema – 04/05), v teh pogojih pa je v 42. členu določila glede veljavnosti, da z uveljavitvijo teh posebnih zavarovalnih pogojev prenehajo veljati pogoji zavarovanja stanovanjske opreme (Oprema – 04). V citiranem 42. členu ni nikjer določeno, da se veljavnost teh posebnih pogojev za zavarovanje stanovanjske opreme (veljavnih od 1.5.2005) ne razteza tudi na obstoječa pogodbena razmerja. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je uporabilo v času škodnega dogodka veljavne splošne pogoje Oprema 04/05, ki so za tožečo stranko ugodnejši od prejšnjih. Slednje ne spremeni niti pritožbeno izvajanje, da je tožeča stranka tretja oseba in da ni bila v pogodbenem razmerju z toženo stranko. V pogodbenem razmerju z toženo stranko je bil imetnik psa, le-ta pa bi bil v kolikor riziko ne bi bil zavarovan, odškodninsko odgovoren tožeči stranki, vendar pa slednje ni primer v obravnavani zadevi, saj je imel tovrstni riziko zavarovan po že citirani zavarovalni polici. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določila 83. člena OZ in tudi obrazložilo, da je potrebno nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Sicer pa po prepričanju sodišča druge stopnje v obravnavani zadevi sploh ne gre za nejasna določila, kajti splošni pogoji Oprema 04/05 so nedvomno pričeli veljati 1.4.2005 in v teh pogojih je določeno, da so z dnem veljavnosti teh splošnih pogojev prenehali veljati prejšnji.

10. Odgovornost zavarovanca tožene stranke pa temelji na uporabi 158. člena OZ. Le-ta namreč določa, da za škodo, ki jo povzroči nevarna žival je odgovoren njen imetnik, za škodo, ki jo povzroči domača žival je odgovoren njen imetnik razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Kljub temu, da je pes bil znotraj ograjenega prostora pa se je izkazalo, da takšno varstvo v obravnavanem primeru ni bilo dovolj. Zgolj to, da je bil pes v času škodnega dogodka v ograjenem prostoru pa ne predstavlja ravnanja, iz katerega bi bilo mogoče sklepati, da je bilo za psa ustrezno poskrbljeno. Očitno bi takšen pes, kjer je možnost takšnih deviacij, ob zadostni skrbnosti moral biti nameščen v boksu ali na verigi. Že sam škodni dogodek na način, kot se je zgodil, očitno izključuje trditve tožene stranke v pritožbi, da je šlo za miroljubnega in igrivega psa, ki je v nekem trenutku iz neznanega razloga „podivjal“, žrtev pa je bila tožnica. Sodišče prve stopnje v razlogih na strani 5 – prvi, drugi in tretji odstavek izpodbijane sodbe, je pravilno ugotovilo, da je odgovornost po 158. členu OZ za škodo, ki jo povzroči domača žival prenešena na imetnika psa. Sodna praksa slednje razlaga širše kot lastništvo psa, imetnik pa je lahko tudi druga oseba, ki ji je pes zaupan v oskrbo in varstvo. Ker je torej zavarovanec tožene stranke nedvomno bil imetnik psa, ki je ugriznil tožnico, (že vsaj od 30.4.2002) ne vpliva na pravilnost odločitve niti okoliščina, da je tožnica sama v centralnem registru psov vpisana kot zadnja lastnica. OZ v citiranem 158. členu ne določa solidarne odgovornosti imetnika psa in lastnika, temveč le, da za škodo, ki jo povzroči domača žival odgovarja njen imetnik iz česar je ob pravilni uporabi materialnega prava sklepati, da je imetnik psa odgovoren tudi lastniku, v kolikor ne gre za isto osebo. Nenazadnje tudi splošni pogoji katere je uporabilo sodišče prve stopnje v 18. členu govorijo o odgovornosti zasebnika za škodo, ki jo povzroči le-ta tretjim osebam in sicer v prvem odstavku v 6. točki govori o imetniku domačih živali, (razen če se uporabljalo v pridobitne namene). Glede na dejstvo, da tožnica ni več živela doma, pa jo je vsekakor mogoče smatrati kot tretjo osebo, v smislu zavarovanja odgovornosti zavarovanca, na podlagi 18. člena citiranih splošnih pogojev. Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke glede temelja odškodninske odgovornosti zavrnilo.

K višini dosojene odškodnine:

11. Intenziteto in obseg telesnih bolečin ter nevšečnosti je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, ter jih tudi navedlo v sodbi na strani 6 izpodbijane sodbe. Ugotovljeno je, da je tožnica trpela hude telesne bolečine približno dve uri po nezgodi, dva dni stalne srednje močne bolečine, tri dni srednje močne občasne bolečine, lahke bolečine nepretrgano sedem dni, občasno pa še tri tedne. Opraviti je morala operativni poseg v lokalni anesteziji, cepljenje proti tetanusu, šest pregledov pri kirurgu, nekaj obiskov izbranega zdravnika, RTG slikanje lobanje v dveh kratkotrajnih izpostavljanjih žarkom, več bolečih prevezov rane, odstranitev šivov ter uporabljati protibolečinsko terapijo in antibiotike. Ob vsem navedenem pa je imela tožnica še nevšečnosti in sicer je bil hudo spremenjen njen videz, bila je tri dni povsem nesposobna za delo in je potrebovala pomoč pri osebni negi las, zmerne oziroma lažje bolečine so jo motile še približno en teden pri vsakdanjih aktivnostih, zaradi očitno vidnih posledic poškodbe (pobritega lasišča) pa se je več tednov izogibala pojavljanju v javnosti. Nedvomno je zaradi nenadnega škodnega dogodka spremenila življenjske načrte, izogibala se je znancev in prijateljev zaradi spremenjenega videza. Kot posledica pa ji je ostala še poškodba vejic kožnega živca za občutek dotika in bolečine v levem delu zatilja, ima trajne posledice, in sicer spremembo občutka na dotik in večjo občutljivost v smislu bolečinskega draženja. Ob nežnem dotikanju nastane neugoden občutek omrtvelosti kože oziroma bolečina in skelenje ob močnem dotikanju, kar je trajnega značaja. Intenziteta in trajanje telesnih bolečin ter vse opisane nevšečnosti so narekovale na drugi stopnji spremembo odškodnine iz te postavke ob pravilni uporabi 179. člena OZ na 7.000,00 EUR. V presežku pa je tožeča stranka zahtevala previsoko odškodnino.

12. Sodišče druge stopnje soglaša tudi z pritožbenim stališčem tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko tožnici ni priznalo duševnih bolečin zaradi skaženosti. Ob objektivnih ugotovitvah izvedenca, da so tožnici ostale brazgotine na levi strani zatilja, med katerimi je dejansko vidna le največja (okoli 6 cm dolga prečna brazgotina), ki se vidi, ko ima tožnica lase spete v čop ali drugače dvignjene iz mesta poškodbe, ter sprememba kože na desni strani gornje ustnice, ob desnem ustnem kotu opazne ob natančnejšem pogledu, pri čemer je področje razbarvane kože na ustnici verjetno bolj izraženo med poletjem, ko je koža v okolici nekoliko temnejša zaradi izpostavljanja sončnim žarkom, kar izvedenec ocenjuje kot lažjo obliko estetske motnje, znaša primerna satisfakcija iz tega naslova vtoževani znesek 976,90 EUR. Sodišča druge stopnje ne prepriča stališče sodišča prve stopnje, da naj tožnica nosi spuščene lase, da se brazgotina ne bo videla, saj je tožnica po ugotovitvah sodišča prve stopnje lepa mlada žena, ki za svoj videz skrbi, upravičeno subjektivno prizadeta zaradi zgoraj opisanih posledic. Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da sta za priznanje satisfakcije iz naslova skaženosti potrebni objektivna ugotovitev le-te in subjektivni element, ta pa je pri tožnici zagotovo podan, saj jo brazgotine motijo. Sodišče druge stopnje verjame tudi, da jo moti nesorazmerje, ugotovljeno med levo in desno stranjo pod ustnico, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da je na desni strani vidna luknjica, tožnica pa je izpovedala, da opaža poglede ljudi v predelu obraza, kar je zanjo neprijetno.

13. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek o prenizko dosojeni satisfakciji iz naslova strahu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo primarni strah, v trajanju nekaj 10 sekund zaradi nenadnega in nepričakovanega napada psa, občutka trganja in stiskanja tkiva, po prenehanju pa primarnega strahu pa sekundarni strah, močnejši dve uri po dogodku ter strah pred morebitnimi trajnimi posledicami, v trajanju treh dni po dogodku, zato je satisfakcija iz tega naslova v znesku 1.300,00 EUR dosojena v primernem znesku.

14. Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje v obsegu, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti; začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti opisano v predzadnjem odstavku na strani 7 izpodbijane sodbe pa je sodišče druge stopnje upoštevalo pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin nevšečnosti v času zdravljenja. Tudi trajne posledice, ki so tožnici ostale zaradi bolečin v levem delu zatilja in spremembe občutka na dotik ter večja občutljivost v smislu bolečinskega draženja ter neugoden občutek omrtvelosti kože pri nežnem dotikanju in skelenje ob močnem dotikanju, (kar je izvedenec ocenil kot posledice trajnega značaja), pa je sodišče druge stopnje upoštevalo v okviru nevšečnosti ter prestanih in bodočih telesnih bolečin.

15. Sodišče druge stopnje pa je tožeči stranki priznalo tudi odškodnino za premoženjsko škodo, saj iz predloženega računa (priloga A10) izhaja, da jo je tožnica utrpela. Dejstva, da tožnica nosi še leče in da takoj po škodnem dogodku očal ni potrebovala, ni mogoče razlagati tako, da tožnici odškodnina iz tega naslova ne gre. Sodišče druge stopnje ne soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da ni podana vzročna zveza med škodnim dogodkom in materialno škodo nastalo tožnici. Zato je tudi v tem obsegu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da ji je odškodnino iz tega naslova priznalo in sicer v vtoževanem znesku 267,09 EUR, kolikor so stala uničena očala.

16. Ob upoštevanju, da je v skupnem znesku iz naslova nematerialne škode tožnici po spremembi na drugi stopnji priznano 9.276,90 EUR, je bilo potrebno odškodnino zmanjšati za nesporno plačan valoriziran znesek 434,24 EUR, tako, da ji tožena stranka dolguje iz naslova nematerialne škode še 8.842,66 EUR k temu pa še 267,09 EUR iz naslova materialne škode skupno torej 9.109,79 EUR.

17. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo na podlagi določil 5 alineje 358. člena ZPP.

18. Po spremembi na drugi stopnji se je spremenil tudi uspeh v pravdi. Le-ta sedaj znaša 55 %.

19. Sodišče druge stopnje ne soglaša z pritožbeno grajo tožeče stranke, da bi bilo potrebno ločeno obravnavati del postopka, ko se je obravnaval temelj škodnega dogodka od drugega dela postopka, ko je bilo odločano o višini vtoževane odškodnine. Za takšno delitev stroškov drugi odstavek 154. člena ZPP ne daje pravne podlage. Sodišče druge stopnje je kljub drugačni pravni praksi, ki jo citira v svoji pritožbi tožeča stranka mnenja, da se uspeh v pravdi izračuna glede na končni znesek s katerim je stranka uspela. Stranka si lahko zagotovi višji uspeh v pravdi, na ta način, da tožbeni zahtevek po višini ustrezno oblikuje in ga prilagodi obstoječi sodni praksi, ki je pooblaščencem pravdnih strank zagotovo poznana, dostopna pa je tudi ostalim državljanom na spletnih straneh Vrhovnega sodišča. 20. Po spremembi na drugi stopnji se spremeni tudi uspeh v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka je uspela s tožbo z 55 %, tožena stranka pa z 45 %. Na prvi stopnji je sodišče tožeči stranki pravilno priznalo 2.811,48 EUR pravdnih stroškov, 55 % le-teh pa znaša 1.546,31 EUR. Toženi stranki je priznalo 96,44 EUR pravdnih stroškov, 45 % le-teh pa znaša 43,39 EUR. Po medsebojnem pobotanju do zadnje navedenega zneska, dolguje tožena stranka tožeči še 1.502,91 EUR. Ker je tožena stranka s svojo pritožbo ostala neuspešna nosi na podlagi določil prvi odstavek 165. člena sama svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka je s svojo pritožbo uspela z 45 % zato je ob uporabi določila drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP opravičena do sorazmernega dela pritožbenih stroškov. Sodišče druge stopnje ji je priznalo 816 odvetniških točk (razen 50 točk konference s stranko, 20 % DDV 163,2 točki, skupno torej 979,2 odvetniških točk, kar znaša izračunano po veljavni odvetniški tarifi (po vrednosti za 1 točko 0,459 EUR) 449,45 EUR, k temu je prišteti sodno takso v znesku 337,76 EUR, skupno torej 787,21 EUR. 45 % le-teh pa znaša 354,24 EUR.