Jedro

Z odločbo Ustavnega sodišča U-I-88/15, Up-684/12 z dne 15. 10. 2015 je bilo ugotovljeno, da je bil 204. člen ZOR v neskladju z Ustavo. To pa pomeni, da bi tukajšnja tožnica ne bila ob vtoževani znesek izključno v primeru, če bi tamkajšnjo sodišče svojo (drugačno, zanjo ugodno) odločitev oprlo na protiustavno zakonsko določbo. Iz tega sledi logičen in neizpodbiten sklep, da v izvršbi odvzet ji denarni znesek ne more predstavljati pravno priznane škode, saj do zmanjšanja njenega premoženja ne bi prišlo le ob neustavnem ravnanju sodišč. Čim pa ni pravno priznane škode, kar je ena izmed prvin vzročne zveze, pa se tudi vprašanje vzročne zveze ne more zastaviti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Dejstva primera:

1. Tožnica zoper državo uveljavlja odškodninski zahtevek (26. člen Ustave RS) za škodo, ki naj bi ji nastala s protipravnim ravnanjem sodišča v drugem sodnem postopku (sodba Višjega sodišča v Celju Cp 1018/2004 z dne 16. 11. 2005, v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu P 217/2003 z dne 12. 3. 2004). Tam je tožnik M. D. zoper tukajšnjo tožnico I. P. uveljavljal odškodninski zahtevek za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku dne 9. 5. 1995. Na prvi stopnji je z zahtevkom propadel, nato je vložil pritožbo in na drugi stopnji uspel. 2. Ključna dogodka, na katera tožnica v tej pravdi opira odškodninski zahtevek zoper državo, sta se zgodila med tamkajšnjim pritožbenim postopkom. Tamkajšnji tožnik je namreč med tekom pritožbenega postopka umrl, tamkajšnja toženka (tukajšnja tožnica) pa je o tem obvestila tamkajšnje sodišče prve stopnje s pozivom, naj o tem obvesti Višje sodišče v Celju, pred katerim je tekel postopek odločanja o pritožbi tamkajšnjega tožnika. Sodnica prve stopnje tega ni storila, marveč je izdala odredbo, naj se izpisek iz matične knjige umrlih vloži v evidenco do vrnitve spisa.

3. Pritožbeno sodišče je, kot rečeno, pritožbi tamkajšnjega (tedaj že pokojnega) tožnika ugodilo in mu prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo.

4. Tamkajšnja toženka revizije ni vložila, marveč je dejstvo, da je oškodovanec umrl po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, vendar pred pravnomočnostjo, uveljavljala v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Na koncu neuspešno, zato znesek, ob katerega je bila v izvršilnem postopku, sedaj uveljavlja kot odškodnino v tej pravdi.

Odločitev sodišča prve stopnje:

5. Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da ravnanje okrajne sodnice v Žalcu ni bilo protipravno, poleg tega naj bi bila vzročna zveza pretrgana, ker tamkajšnja toženka ni vložila revizije zoper zanjo neugodno odločbo pritožbenega sodišča. Odločitev pritožbenega sodišča:

6. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Soglašalo je s presojo, da je oškodovanka pretrgala vzročno zvezo med opustitvijo okrajne sodnice v Žalcu in nastalo škodo, s tem, ko zoper pravnomočno odločbo ni vložila revizije.

Sklep o dopustitvi revizije:

7. Vrhovno sodišče je tožničino revizijo s sklepom II DoR 53/2015 z dne 19. 3. 2015 dopustilo glede naslednjega vprašanja: Ali glede na obstoječo sodno prakso v letu 2005 glede časovnih mej pravnomočnosti in upoštevanja dejstva smrti stranke med pritožbenim postopkom, opustitev tožnice, ki ni vložila revizije, pomeni pretrganje vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem sodnika prve stopnje (opustitev obvestila o smrti tožnika pritožbenemu sodišču) in nastalo škodo? Revizija tožnice:

8. Tožnica vlaga revizijo ter v njej utemeljuje svoje stališče, da opustitve vložitve izrednega pravnega sredstva v prvotnem postopku ni mogoče šteti kot pretrganja vzročne zveze. Tedaj namreč sodna praksa glede vprašanja, kdaj je mogoče uveljavljati dejstvo smrti oškodovanca, ki mu odškodnina za nepremoženjsko škodo še ni bila pravnomočno priznana, še ni bila enotna oziroma ustaljena. V tistem času se je rešitev tega pravnega vprašanja lahko uspešno ugovarjalo v izvršbi, in sicer na podlagi 8. točke 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, saj je smrt oškodovanca med pritožbenim postopkom dejstvo, ki ga dolžnik ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Tako je ravnala tudi tukajšnja tožnica in na prvi stopnji celo uspela. To, da smrt tožnika v pritožbenem postopku vpliva na odločitev o pritožbi zoper sodbo, s katero mu je priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo, je bilo razsojeno šele v zadevah II Ips 643/2008 in II Ips 59/2011 (obe z dne 19. 3. 2012).

9. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

10. Revizija ni utemeljena.

11. Ključna določba, ki v izvornem odškodninskem postopku ni bila uporabljena, je določba 204. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Če bi bila, potem tukajšnja tožnica v izvršbi ne bi bila ob vtoževani znesek.

12. Vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena, je, ali je bila vzročna zveza med opustitvijo sodišča in nastalo škodo pretrgana s tem, ko tamkajšnja toženka ni vložila revizije.

13. Ob reševanju revizije se je sedaj izkazalo, da je dopuščeno vprašanje pravno irelevantno. Z odločbo Ustavnega sodišča U-I-88/15, Up-684/12 z dne 15. 10. 2015 je bilo namreč ugotovljeno, da je bil 204. člen ZOR v neskladju z Ustavo. To pa pomeni, da bi tukajšnja tožnica ne bila ob vtoževani znesek izključno v primeru, če bi tamkajšnjo sodišče svojo (drugačno, zanjo ugodno) odločitev oprlo na protiustavno zakonsko določbo. Iz tega sledi logičen in neizpodbiten sklep, da v izvršbi odvzet ji denarni znesek ne more predstavljati pravno priznane škode, saj do zmanjšanja njenega premoženja ne bi prišlo le ob neustavnem ravnanju sodišč. Čim pa ni pravno priznane škode, kar je ena izmed prvin vzročne zveze, pa se tudi vprašanje vzročne zveze ne more zastaviti.

14. Ker je tako, je Vrhovno sodišče tožničino revizijo na podlagi procesnega pooblastila iz 378. člena Zakona o pravdnem postopku zavrnilo.

Op. št. (1): Revidentka se sicer sklicuje na določbo 184. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki je sicer po svojem besedilu identična. Vendar je takšno sklicevanje na pravno podlago zmotno, saj se je škodni dogodek, glede katerega je tamkajšnji tožnik uveljavljal plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, pripetil v letu 1995, torej v času veljavnosti ZOR. Določba 204. člena ZOR je materialnopravne narave, zato bi bila uporaba kasnejše (čeprav identične) določbe 184. člena OZ retroaktivna in zato ustavnopravno nedopustna.