Jedro

Vzročna zveza je bila pretrgana z opustitvijo tožnice same, ker zoper sodbo pritožbenega sodišča ni vložila izrednega pravnega sredstva revizije, v katerem bi Vrhovno sodišče RS lahko odpravilo zatrjevano napačno odločitev višjega sodišča o prisoji odškodnine za nepremoženjsko škodo že umrlemu tožniku. Vložitev revizije zoper pravnomočno sodbo je bila glede na okoliščine in izjemnost primera dolžnostno ravnanje tožnice in ne le njena pravica, ki jo po lastni presoji izkoristi ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 13.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.10.2008 do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki njene pravdne stroške 872,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Pritožnica se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da je po njenem prepričanju sodnica ravnala protipravno, ker ni ravnala dovolj skrbno, saj je vedela oziroma bi se mogla zavedati, da krši sodniško dolžnost s tem, ko višjega sodišča ni obvestila o pomembnem dejstvu, ki je moglo vplivati na nadaljevanje postopka, ta kršitev pa je v neposredni in pravno priznani vzročni zvezi z nastalo škodo. Po mnenju pritožnice opustitev sodnice, da ni seznanila pritožbenega sodišča, da je tožeča stranka umrla, predstavlja protipravno ravnanje. Napaka sodnice izvira iz metode dela oziroma iz narave same sodniške službe in ne gre za napako pri samem sojenju. Za presojo protipravnosti sodnikovega ravnanja je odločilno, ali se je v dani situaciji pregrešil zoper profesionalne standarde, ki veljajo za opravljanje sodniške službe. Konkretno ravnanje sodnice v danih okoliščinah ni mogoče zagovarjati kot sprejemljivo.Gre za hudo malomarno dejanje, ki odstopa od običajnega sodniškega dela, ki terja od sodnika posebno skrbnost. Ravnanje sodnice kaže tudi na kršitev načela nepristranskosti sodnika, gre v bistvu za favoriziranje ene od pravdnih strank. Po mnenju pritožnice obstaja vzročna zveza med opisano protipravno opustitvijo sodnice in škodo pritožnice, ki je bila na podlagi take sodbe dolžna plačati 13.000,00 EUR. Do škodnega dogodka ne bi prišlo, če bi sodnica ravnala drugače oziroma, če bi pravilno postopala. Ni mogoče govoriti o pretrganju vzročne zveze zaradi opustitve, ker pritožnica zoper pravnomočno sodbo v letu 2006 ni vložila revizije. Pravica do izrednega pravnega sredstva ni dolžnostno ravnanje procesnega subjekta. Tudi če bi tožnica vložila izredno pravno sredstvo, to ne zagotavlja uspeha. Nevložitev izrednega pravnega sredstva pojmovno ne more pomeniti protipravnega ravnanja oškodovanca, ki bi lahko pretrgalo vzročno zvezo. Škoda ni nastala že z izdajo sodbe višjega sodišča, temveč tri leta kasneje v izvršilnem postopku. Revizija zoper pravnomočno sodbo takrat ni bila mogoča. Obrazložitev sodišča ni prepričljiva, ko se sklicuje na 243. člen OZ, ki se očitno nanaša na pogodbeni poslovni odnos in ne pokriva primerov neposlovne odškodninske obveznosti. V kolikor je sodišče štelo, da je oškodovanka tudi sama prispevala k nastanku škode, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine po 171. členu OZ.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ustava RS v 26. členu zagotavlja pravico do povračila škode, ki nastane zaradi protipravnega ravnanja, do katerega je prišlo pri izvrševanju oblasti oziroma javnih pooblastil. Tudi sodnikovo protipravno ravnanje je zato lahko podlaga za odškodninsko odgovornost. Za nastanek odškodninske odgovornosti pa morajo biti izpolnjeni vsi štirje elementi odškodninskega delikta: nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med njima ter odgovornost povzročitelja.

5. Sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi ugotovilo, da niso izpolnjene vse predpostavke odgovornosti države za škodo, ki naj bi bila posledica nepravilnosti v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Žalcu. P 217/2003. Ugotovilo je, da postopanje sodnice pri vodenju tega postopka ni bilo protipravno, hkrati pa je bila tudi pretrgana vzročna zveza med morebitno protipravnostjo ravnanja sodišča in nastalo škodo. Pri odločitvi je sodišče prve stopnje upoštevalo sledeča, glede odločilnih okoliščin med strankama nesporna, dejstva: v odškodninski pravdi pred Okrajnim sodiščem v Žalcu P 217/2003 je tožnik M. D. zahteval od toženke (pritožnice) plačilo nepremoženjske škode; prvostopenjsko sodišče je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, zoper odločitev se je pritožil; med trajanjem pritožbenega postopka pred Višjim sodiščem v Celju je tožnik umrl; toženka je o njegovi smrti obvestila Okrajno sodišče v Žalcu, s pozivom, naj pooblaščenec tožnika predloži izpisek iz mrliške matične knjige, sodišče pa o smrti stranke obvesti Višje sodišče v Celju, pred katerim je bil v teku postopek odločanja o pritožbi; okrajna sodnica po prejemu izpiska iz matične knjige umrlih tega ni posredovala Višjemu sodišču v Celju, temveč dala odredbo, naj se vloži v evidenco do vrnitve spisa; pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi pokojnega tožnika ter obsodilo pritožnico na plačilo odškodnine za njegovo nepremoženjsko škodo; slednja ni vložila revizije zoper pravnomočno sodbo na plačilo odškodnine; v izvršilnem postopku ni uspela s pravnimi sredstvi in je prisojeno odškodnino skupaj z zamudnimi obrestmi plačala dedičem pokojnega.

6. Pritožbeno sodišče soglaša s pravno presojo prvostopenjskega sodišča o pomanjkanju vzročne zveze med očitano opustitvijo sporočila o smrti stranke Okrajnega sodišča v Žalcu in zatrjevano škodo. Vzročna zveza je bila namreč pretrgana z opustitvijo tožnice same, ker zoper sodbo pritožbenega sodišča ni vložila izrednega pravnega sredstva revizije, v katerem bi Vrhovno sodišče RS lahko odpravilo zatrjevano napačno odločitev višjega sodišča o prisoji odškodnine za nepremoženjsko škodo že umrlemu tožniku. Že takratna pravna teorija in sodna praksa sta sledili sicer strogi določbi o nepodedljivosti tovrstnih terjatev v primeru smrti oškodovanca pred pravnomočnostjo sodbe (184. člen Obligacijskega zakonika, prej 204. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).

7. Opustitev vložitve revizije, glede na okoliščine konkretne zadeve, namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni opustitev dolžnega ravnanja tožnice in njeno neskrbno ravnanje. Do odločitve, obremenjene s procesno kršitvijo, je sicer res prišlo pri odločanju na pritožbeni stopnji, vendar v povezavi z opustitvijo ravnanja prvostopenjske sodnice, ki ni obvestila pritožbenega sodišča o smrti tožnika. Vendar je bila vzročna zveza med morebitno protipravnostjo v tej opustitvi in škodo pretrgana zaradi opustitve vložitve izrednega pravnega sredstva, torej zaradi ravnanja tožnice, ki ne more biti povsem brez posledic zanjo. Pritožba zavaja, da bi takšno pravno sredstvo lahko vložila šele tekom izvršilnega postopka, češ da tožnici škoda prej sploh še ni nastala in da je zato ravnala dovolj skrbno. Vložitev revizije zoper pravnomočno sodbo je bila glede na okoliščine in izjemnost primera dolžnostno ravnanje tožnice in ne le njena pravica, ki jo po lastni presoji izkoristi ali ne. Pomanjkanje vzročne zveze med očitanim protipravnim ravnanjem in škodo pa zato pomeni, da niso hkrati (kumulativno) podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti in je odškodninska odgovornost tožene stranke izključena. Pritožbeno sodišče se zato v presojo protipravnosti ravnanja sodnice ter pritožbenih stališč v tej smeri, ne opredeljuje.

8. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).