Jedro

Po prvem odstavku 112. člena ZVO-1 je dolžan povzročitelj onesnaževanja plačati okoljske dajatve, s katerimi se obdavčuje onesnaževanje okolja, po prvem odstavku 118. člena pa mora upravljavec naprave, v kateri se izvaja dejavnost, ki povzroča emisijo toplogrednih plinov (…) pred začetkom obratovanja naprave (…) od ministrstva pridobiti dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov, ki po 6. točki tretjega odstavka 119. člena vsebuje tudi obveznost, da v 4 mesecih po zaključku koledarskega leta preda prisojnemu organu emisijske kupone. Gre torej za dva povsem različna instrumenta, ZVO-1 pa ne določa, da bi uporaba enega od teh instrumentov sama po sebi izključevala uporabo drugega.

Glede na določbo 4. točke prvega odstavka 11. člena Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida se okoljska dajatev zaradi izgorevanja goriv ne plačuje le za rabo tistega goriva, ki je navedeno v odločbi za oproščenega proizvajalca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici naložila, da mora za 58.164.870 kg domačega lignita, ki ga je v obdobju od 1. 1. 2007 do 1. 1. 2010 nabavila in porabila brez obračunane okoljske dajatve za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida, poravnati okoljsko dajatev in obresti v skupnem znesku 758.257,14 EUR, v roku 30 dni od vročitve te odločbe, sicer bo uveden postopek prisilne izterjave. Poleg tega je toženka dolžna za davčno obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 10. 2010 vložiti mesečne obračune okoljske dajatve za domači lignit, ki je bil v tem obdobju porabljen brez obračunane okoljske dajatve, v roku 8 dni po prejemu te odločbe, poleg tega pa mora toženka od 1. 11. 2010 uporabljati na napravi z okoljsko dajatvijo neobremenjeno vrsto goriv, za katero ima veljavno dovoljenje za oproščenega proizvajalca (OP).

V obrazložitvi navaja, da je tožnica dne 22. 6. 2005 pri Carinskem uradu Celje pridobila dovoljenje za OP, s katerim ji je bilo dovoljeno, da nabavlja gorivo rjavi premog in ekstra lahko kurilno olje brez plačila okoljske dajatve. Carinski organ je ob inšpekcijskem nadzoru dne 23. 8. 2010 ugotovil, da je tožnica z odlogom plačila okoljske dajatve oziroma brez obračunane okoljske dajatve uporabljala tudi energent domači lignit. Plačilo okoljske dajatve se v skladu z 2. točko prvega odstavka 10. člena Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (Uradni list RS, št. 43/05, 58/05, 87/05, 20/06, 78/08 in 39/10, v nadaljevanju Uredba) odloži za gorivo, ki ga je uporabljala oseba, ki je v skladu z Uredbo pridobila dovoljenje za OP. Tožnica za domači lignit ni razpolagala za dovoljenjem za OP, kar pomeni, da ji ni bila odobrena nabava in poraba domačega lignita brez obračunane okoljske dajatve. Zato je nastala obveznost za obračun in plačilo okoljske dajatve, ki je bila obračunana z izpodbijano odločbo. Prvostopenjski upravni organ v nadaljevanju obrazložitve navaja podatke, na podlagi katerih je opravil obračun dajatve. Ker tožnica tega obračuna ne izpodbija, sodišče tega dela odločbe ne povzema. Iz navedenih razlogov je bilo tožnici naloženo tudi, da mora vložiti obračune okoljske dajatve za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 10. 2010 ter od 1. 11. 2010 uporabljati na napravi z okoljsko dajatvijo neobremenjeno le tiste vrste goriv, za katere ima veljavno dovoljenje za OP.

Drugostopenjski organ je s svojo odločbo zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi povzema razloge prvostopenjske odločbe, s katerimi se strinja. Med drugimi se sklicuje tudi na 15. člen Uredbe, po katerem se dovoljenje za OP izda tudi upravljavcu naprave, ki ima za obratovanje naprave dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov po predpisih o varstvu okolja. Izpodbijana odločba tožnici ne nalaga nobene obveznosti, povezane s kakršnimkoli spreminjanem dovoljenja za izpuščanje toplogrednih plinov.

Na pritožbeno navedbo, da je tožnica za vso ugotovljeno in preverjeno izpuščeno količino toplogrednih plinov predala ustrezno količino emisijskih kuponov odgovarja, da emisijski kuponi pomenijo pravico do emisije toplogrednih plinov, kar pa ne pomeni, da je tožnica za te količine toplogrednih plinov avtomatično oproščena tudi plačila okoljske dajatve. Dolžnost plačila te dajatve temelji na 112. členu Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), pravica do oprostitve plačila te dajatve pa je določena v drugem odstavku 113. člena ZVO-1. Obračun okoljske dajatve, pa tudi (med drugim) merila in pogoji za njeno vračilo, oprostitev ali zmanjšanje plačevanja, so na podlagi ZVO-1 določeni z Uredbo. Uredba pogoje, pod katerimi se lahko odloži oziroma oprosti plačilo okoljske dajatve, določa v 10. in 11. členu, med njimi pa ni izjeme, na katero se sklicuje tožnica, namreč imetništvo emisijskih kuponov.

Seštevek enot obremenitve, za katerega je treba plačati okoljsko dajatev, se ugotavlja na podlagi količine goriva in se izračuna glede na vrsto goriva iz tabele 1 priloge 1. V tej tabeli sta pod številkama 14 in 15 ločeno navedena rjavi premog in lignit iz tarifnih oznak 2702 10 00 in 2702 20 00 ter lignit (domači). Število enot obremenitve zaradi emisije CO2 je pri prvi vrsti goriva 1,5 EO/kg, pri drugi pa 1,0 EO/kg. To pomeni, da je treba glede obračuna okoljske dajatve upoštevati vsako vrsto goriva posebej, kar izhaja tudi iz obrazcev, priloženih Uredbi.

Sklicevanje na odločbo Komisije 2007/589/ ES in njeno opredelitev komercialne razvrstitve „purum“ ni utemeljeno, saj ta odločba vsebuje le splošne smernice za spremljanje in poročanje o emisijah toplogrednih plinov. Tudi sicer je tožnica šele v pritožbi navedla dejstvo, da količina domačega lignita glede na količino rjavega premoga, za katerega ima dovoljenje za OP, ne presega 3 %, zaradi česar bi bilo po njenem treba šteti, da uporablja čisti rjavi premog. Ker tega ni navedla v roku, ki ji ga je prvostopenjski organ postavil za vložitev pripomb na zapisnik, gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. Tudi sicer ni v pristojnosti carinskega organa presoja tožničine obveznosti predaje emisijskih kuponov v količini, ki ustreza količini emisije toplogrednih plinov, niti s tem povezano izvajanje monitorniga emisij.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da ima po 2. točki drugega odstavka 113. člena ZVO-1 pravico do oprostitve ali zmanjšanja okoljske dajatve, saj je oseba, ki je vključena v izpolnjevanje mednarodno sprejetih pogodbenih dejavnosti, ki se nanašajo na zmanjševanje obremenjevanja okolja. Tožnica je namreč vključena v sistem trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov, za kar je pridobila tudi ustrezno dovoljenje po 118. členu ZVO-1. Vključena je tudi v državni načrt razdelitve emisijskih kuponov, v njegovem okviru pa je pridobila ustrezno količino teh kuponov. Izvaja tudi vse obveznosti, predpisane z ZVO-1, vrsta goriva, ki ga uporablja oseba, vključena v sistem trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov, pa je pomembna zgolj zaradi ugotavljanja emisij ogljikovega dioksida. Ta se preverja z monitoringom emisij, zaradi česar v dovoljenju za izpuščanje toplogrednih plinov ni navedena vrsta goriva, ki se lahko uporablja v napravi, za katero je dovoljenje izdano. Tožnica je za vse gorivo, ki ga je v obravnavanem obdobju uporabila, izvajala predpisan monitoring, pripravljala letna poročila in predajala ustrezne količine emisijskih kuponov.

V drugem odstavku 16. člena Uredbe je določeno, da carinski organ v OP navede le namen in način rabe goriva ter napravo, v kateri bo gorivo uporabljeno. Kljub temu je Carinski urad Celje v svoji odločbi določil tudi vrsto goriva, za katerega je dovoljenje izdal in s tem presegel predpisano vsebino dovoljenja z zahtevo, ki nima zakonske podlage in je v nasprotju s sistemom trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov.

Toženka bi morala upoštevati pravni akt komisije z dne 18. 7. 2007, s katerim je urejen monitoring in poročanje o emisijah toplogrednih plinov v skladu z Direktivo 2003/87/ES Evropskega parlamenta in sveta. Iz točke g, točke 4, poglavja 2 – opredelitev pojmov te odločbe izhaja definicija „čisto“, ki v zvezi s snovjo pomeni, da gorivo, ki je sestavljeno iz najmanj 97 % (glede na maso) posamezne snovi ali elementa, ustreza komercialni razvrstitvi izraza „purum“. To pomeni, da je gorivu brez posledic za definicijo tega goriva lahko primešana določena količina druge snovi, pa tega sploh ni mogoče šteti za spremembo vrste goriva. Gre za pravno podlago, s katero bi morali biti po 8. členu Ustave RS usklajeni tudi zakoni in drugi predpisi.

S tem, ko je zgolj opozorila na pravilno pravno podlago, tožnica v pritožbenem postopku tudi ni navajala nobenih novih dejstev in okoliščin. Odgovor, ki ustreza tej pravni podlagi, je tožnica dobila tudi od Ministrstva za okolje in prostor, Agencije RS za okolje, ko jo je v skladu z opozorilom v inšpekcijskem zapisniku obvestila o količini lignita, ki ga uporablja pri obratovanju.

Podrejeno tožnica navaja še, da je iz računov Premogovnika ... razvidno, da je bil predmet njenega nakupa premog zdrob, ki je v skladu s carinsko nomenklaturo uvrščen v isto tarifno številko kot rjavi premog. Carinska nomenklatura terminologije domači lignit ne pozna. Upoštevati bi bilo treba tudi dejstvo, da je tožnica v letu 2007 pričela z nabavo premoga iz Premogovnika ... le za testiranje in primeševanje k rjavemu premogu iz Rudnika ... Prav tako je bilo spregledano dejstvo, da so bile v poročilu o preverjanju emisij toplogrednih plinov iz naprav upoštevane tudi emisije iz domačega lignita, za katere je tožnica v skladu z veljavno zakonodajo predala ustrezno količino emisijskih kuponov.

Na podlagi vsega navedenega tožnica sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi oziroma razveljavi, podrejeno pa, naj izpodbijano odločbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženki pa naj naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Tožnica je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi tako izpodbijane, kot tudi drugostopenjske odločbe, s katerimi je toženka utemeljila svojo odločitev. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe pa dodaja še: Po prvem odstavku 111. člena ZVO-1 država pospešuje in spodbuja doseganja ciljev varstva okolja tudi z ekonomskimi ter finančnimi instrumenti, naštetimi v tem členu. Med njimi so tudi okoljske dajatve (1. točka prvega odstavka) in trgovanje s pravicami do emisije (5. točka tega odstavka). Oba instrumenta sta v ZVO-1 urejena povsem ločeno, okoljske dajatve v členih 112 do 114, trgovanje s pravicami do emisije pa v členih 118 do 147. Po prvem odstavku 112. člena je dolžan povzročitelj onesnaževanja plačati okoljske dajatve, s katerimi se obdavčuje onesnaževanje okolja, po prvem odstavku 118. člena pa mora upravljavec naprave, v kateri se izvaja dejavnost, ki povzroča emisijo toplogrednih plinov (...) pred začetkom obratovanja naprave (...) od ministrstva pridobiti dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov, ki po 6. točki tretjega odstavka 119. člena vsebuje tudi obveznost, da v 4 mesecih po zaključku koledarskega leta preda prisojnemu organu emisijske kupone. Gre torej za dva povsem različna instrumenta, ZVO-1 pa ne določa, da bi uporaba enega od teh instrumentov sama po sebi izključevala uporabo drugega.

Vključenost zavezanca za plačilo okoljske dajatve v izpolnjevanje mednarodno sprejetih pogodbenih obveznosti države, ki se nanašajo na zmanjševanje obremenjevanja okolja, je sicer po 2. točki drugega odstavka 113. člena ZVO-1 okoliščina, ki daje zavezancu pravico do oprostitve ali zmanjšanja plačila okoljske dajatve, vendar pa – kot pravilno navaja toženka – v skladu s četrtim odstavkom istega člena merila in pogoje za (med drugim) oprostitev ali zmanjšanje plačevanja okoljske dajatve podrobneje določi Vlada. Vlada je to storila z Uredbo, ki pa vključenosti v trgovanje s pravicami do emisije ne uvršča med okoliščine, ki dajejo zavezancu pravico do oprostitve okoljske dajatve, temveč v zelo omejenem obsegu le med okoliščine, ki pod določenimi pogoji zavezancu dajejo pravico do vračila že plačane okoljske dajatve (22. v zvezi tretjo alineo 18. člena Uredbe). Po presoji sodišča zato tožbene navedbe v zvezi z dovoljenjem za izpust toplogrednih plinov, njegovo vsebino in vključenostjo v sistem trgovanja z emisijskimi kuponi ne morejo vplivati na odločitev v tej zadevi.

Enako velja tudi za sklicevanje tožnice na odločbo Komisije 7/589/ES z dne 18. 7. 2007. Ta odločba se po 1. točki njene preamuble namreč nanaša na popolno, dosledno, pregledno in natančno spremljanje ter poročanje o emisijah toplogrednih plinov, ki sta „bistvena za delovanje sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov, ki ga je vzpostavila Direktiva 2003/87/ES. To pomeni, da se tudi ta odločba nanaša na trgovanje s pravicami do emisije, torej na ekonomski oziroma finančni instrument, ki je povsem ločen od okoljskih dajatev, ki so predmet tega upravnega spora.

Tožnica ima prav, da Uredba vrste goriva, za katerega velja status oproščenega proizvajalca, ne uvršča ne med pogoje za izdajo dovoljenja za OP (prvi odstavek 15. člena), ne med sestavine tega dovoljenja (drugi odstavek 16. člena). Vendar pa izdaja dovoljenja za OP sama po sebi še ne pomeni tudi oprostitve plačila okoljske dajatve. To oprostitev ureja 11. člen Uredbe, po katerem se okoljska dajatev zaradi izgorevanja goriv ne plačuje za rabo goriva v napravi, za katerega je upravljavec pridobil dovoljenje za oproščenega proizvajalca v skladu s to Uredbo (4. točka prvega odstavka 11. člena). Povsem jasno in nedvoumno besedilo te določbe po presoji sodišča ne pušča prostora za kakršnokoli drugačno interpretacijo, kot da se mora za oprostitev plačila okoljske dajatve dovoljenje za oproščenega proizvajalca nanašati tudi na gorivo – kar lahko pomeni le vrsto goriva – ki ga oproščeni proizvajalec uporablja.

Glede na določbo 4. točke prvega odstavka 11. člena Uredbe je torej pravilno stališče toženke, da se okoljska dajatev zaradi izgorevanja goriv ne plačuje le za rabo tistega goriva, ki je navedeno v odločbi za OP.

Tožnica niti ne zatrjuje, da bi bil v njenem dovoljenju za OP kot gorivo naveden tudi lignit, kar glede na povedano pomeni, da za to gorivo ne more uveljavljati oprostitve plačila okoljske dajatve po Uredbi.

Sodišče dodaja še, da Uredba s četrtim odstavkom 9. člena za obračun okoljske dajatve zaradi izgorevanja goriva uvaja lastno nomenklaturo goriv, ki je določena v prilogi 1 Uredbe. Domači lignit je v to nomenklaturo v točki 15 uvrščen ločeno od rjavega premoga in lignita iz tarifnih oznak 2702 10 00 in 2702 20 00. Tožnica se zaradi te specialne ureditve ne more sklicevati na siceršnjo razvrstitev domačega lignita v carinske ali kakršnekoli druge nomenklature.

Iz navedenih razlogov je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.