Jedro

Če stranka ne izkaže svojega finančnega stanja in obsega poslovanja, ni mogoča pozitivna odločitev o zahtevi za izdajo začasne odredbe, ne glede na višino zneska, ki naj bi ga plačala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določb 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je vložil skupaj s tožbo. S tožbo izpodbija odločbo Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Celje, z dne 8. 11. 2010, s katero mu je carinski organ prve stopnje naložil, da mora za 58.164.879 kg domačega lignita, ki ga je v obdobju od 1. 1. 2007 do 1. 1. 2010 nabavil in porabil brez obračunane okoljske dajatve za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida, poravnati 758.257,14 EUR okoljske dajatve; da je dolžan za davčno obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 10. 2010 vložiti mesečne obračune okoljske dajatve za domači lignit, ki je bil v navedenem obdobju porabljen brez obračunane okoljske dajatve; da od 1. 11. 2010 dalje uporablja na napravi z okoljsko dajatvijo neobremenjeno vrsto goriv, za katere ima veljavno dovoljenje za OP.

2. Tožeča stranka se je v predlogu za izdajo začasne odredbe sklicevala na določbo tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 in predlagala, da se ji odloži davčna izvršba po izpodbijani odločbi do odločitve o tožbi.

3. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe samo pavšalno navaja, da bi plačilo zneska po izpodbijani odločbi povzročilo motnje v poslovanju in da bi ji zmanjkalo sredstev za izplačilo plač, teh svojih trditev pa v ničemer ne konkretizira s kakršnimikoli navedbami o svojem poslovanju, finančnem stanju, denarnih tokovih in obveznostih ter v zvezi s tem o dejanskih posledicah plačila zneska po izpodbijani odločbi. Tožeča stranka torej ni utemeljila niti nevarnosti nastanka škode niti tega, da bi bila ta škoda zanjo težko popravljiva.

4. Zoper prvostopenjski sklep je tožeča stranka vložila pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Poudarja, da je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe verjetnost, da bi izvršitev izpodbijanega akta prizadela tožniku težko popravljivo škodo. Že sama višina zneska kaže na verjetnost nastanka težko oziroma nepopravljive škode. Sodišče prve stopnje bi si lahko na spletu ogledalo bonitete tožeče stranke. Poudarja, da je ogrožen njen obstoj kot gospodarske družbe. Sodišče se ni izjasnilo o njenih navedbah, da je že v pritožbenem postopku toženo stranko zaprosila, da se odloži davčna izvršba in da je tožena stranka temu predlogu tudi ugodila. Znesek obračunane okoljske dajatve je očitno izračunan neutemeljeno, brez pravne podlage, saj je tožeča stranka obremenjevanje zraka z emisijo CO2 v celoti plačala z emisijskimi kuponi v skladu s 124. členom ZVO-1. Sodišče tudi ni ugotavljalo javne koristi in koristi nasprotnih strank, kar bi moralo storiti po uradni dolžnosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v celoti spremeni in predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Na podlagi določbe tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

7. Začasna odredba predstavlja nujni ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih (začasno) odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma na ustrezen način začasno uredi sporno pravno razmerje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva. Če predlaga ureditveno začasno odredbo pa mora poleg navedenega še konkretno predlagati, na kakšen način in kako naj se začasno uredi stanje. Glede na naravo postopka izdaje začasne odredbe (dokazovanje dejstev s standardom verjetnosti, rok za izdajo) mora tožnik v zahtevi zatrjevana dejstva izkazati, da sodišče lahko takoj presodi utemeljenost izdaje predlagane začasne odredbe.

8. Zgolj z navedbami, da ji bo nastala nenadomestljiva škoda s plačilom zahtevanega zneska, ki ga potrebuje za izplačilo plač zaposlenim in tudi za tekoče poslovanje, tožeča stranka tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni uspela izkazati verjetnosti nastanka težko popravljive škode. Ne da bi tožeča stranka jasno izkazala svoje finančno stanje in obseg poslovanja, ne glede na višino zneska, ki naj bi ga plačala, ni mogoča pozitivna odločitev o zahtevi za izdajo začasne odredbe, saj pavšalne neizkazane navedbe in višina zneska ne utemeljujeta v zadostni meri verjetnosti o možnosti nastanka težko popravljive škode.

9. Pritožbene navedbe o tem, da je tožeča stranka obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida v celoti plačala že z emisijskimi kuponi, je za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe pravno nepomembno, saj se nanašajo na odločitve o glavni stvari.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor o tem, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati javno korist in koristi nasprotnih strank po uradni dolžnosti, saj je „obstoj“ težko popravljive škode temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, in v primeru, da ta pogoj ni izpolnjen, sodišče obstoja ostalih pogojev ne ugotavlja. Zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko v tej točki navedenih pogojev ni ugotavljalo.

11. Dejstvo, da je bila v upravnem postopku izvršba odložena, na odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu ne vpliva, saj se na podlagi ZUS-1 za izdajo začasne odredbe presoja obstoj drugih elementov.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Skladno s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 zato sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.