Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako delno spremeni, da se poslej v celoti glasi: "Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako delno spremeni, da mora tožena stranka plačati tožniku 1,800.000,00 SIT in mu povrniti 15.266,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.5.1998 dalje v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, presežni tožbeni zahtevek za plačilo še 2,880.000,00 SIT pa se zavrne.

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v še izpodbijanem prisodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik mora povrniti toženi stranki 13.940,00 SIT stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, da ne bo izvršbe." V ostalem delu se revizija zavrne.

Tožnik mora povrniti toženi stranki 13.940,00 SIT revizijskih stroškov v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Tožnik se je poškodoval v prometni nesreči 31.8.1993, ko se je v njegov osebni avtomobil od zadaj zaletel zavarovanec tožene stranke. Od tožene stranke je zahteval plačilo odškodnine za telesne bolečine 1,200.000,00 SIT, za strah 360.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 3,000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 120.000,00 SIT, skupaj torej 4,628.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje mu je za prvo obliko škode prisodilo 800.000,00 SIT, za drugo 200.000,00 SIT, za tretjo pa 1,500.000,00 SIT odškodnine. Presežno zahtevane zneske za te oblike škode in ves zahtevani znesek za duševne bolečine zaradi skaženosti je zavrnilo. Tako je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku 2,500.000,00 SIT odškodnine in sorazmeren del pravdnih stroškov, presežno zahtevanih 2,180.000,00 SIT pa je zavrnlio. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje izpodbija prisojo odškodnine za 1,700.000,00 SIT in uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne za revizijsko sporni znesek, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka vztraja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je v dokazni sklep sprejelo izvedensko mnenje dr.

H. S., ki pa ga pravdni stranki nista sprejeli. Pri svojem odločanju ga je zato tudi uporabilo in je ocena sodišča druge stopnje, da je to mnenje omejeno le subsidiarno, povsem pavšalna. S tem je tudi sodišče druge stopnje kršilo procesne določbe. Materialno pravo je zmotno uporabljeno zaradi previsoke prisoje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti ter za strah, prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa je enormna. Pri tožniku gre le za minimalno omejeno gibljivost vratne hrbtenice za 7%, opravlja lahko vse kot pred poškodbo, saj tožnik zaradi te poškodbe ni spremenil poklica ali drugih aktivnosti. Ocena o 10-odstotni invalidnosti iz spornega izvedenskega mnenja s to obliko škode nima nobene zveze, ker je invalidnost kategorija iz pogodbenega nezgodnega zavarovanja. Tožena stranka opozarja na mnenje dr. Sm. o neobstoju invalidnosti. Če je sodišče že upoštevalo izvedensko mnenje dr. S., bi ga moralo dokazno ovrednotiti v primerjavi z mnenjem dr. Sm.

Tožena stranka meni, da tako malo omejena gibljivost lahko povzroča le telesne bolečine, ki se upoštevajo pri drugi obliki škode, zato je prisoja odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti neutemeljena ali vsaj previsoka. Razne ocene o odstotkih ne bi smele zavajati sodišča, saj bi to moralo upoštevati le opisni del, ki pa po oceni tožene stranke ne utemeljuje prisoje odškodnine.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP/77).

Revizija je delno utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku na prvi in drugi stopnji ni prišlo do revizijsko uveljavljanih procesnih kršitev. Sodišče prve stopnje je v dokazni sklep res sprejelo tudi izvedensko mnenje dr. H. S., vendar sta se glede tega mnenja pravdni stranki šele na zadnji obravnavi in neposredno pred samim zaključkom dokazovanja dogovorili, naj se ne upošteva. Sodišče prve stopnje je to mnenje res navedlo v razlogih svoje sodbe, vendar je pred tem povzelo tudi mnenji dr. Sm. in dr. Z., povzelo pa je še tožnikovo izpoved. Revizijsko sodišče se ne strinja z oceno tožene stranke o pavšalnem odgovoru sodišča druge stopnje na pritožbeno uveljavljano procesno kršitev. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da tožena stranka zatrjuje relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, do katere pa ni prišlo, ker je izvedensko mnenje omenjeno le subsidiarno in po tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje na podlagi ostalih mnenj, ki jih tožena stranka ne izpodbija in ki niso v nasprotju z mnenjem dr. S. Zaradi navedbe spornega izvedenskega mnenja sodba prve stopnje zato ni niti nepravilna in tudi ne nezakonita. Revizijsko sodišče ugotavlja, da takih razlogov sodišče druge stopnje ni mogoče oceniti za pavšalne. Ti razlogi so po mnenju revizijskega sodišča tudi pravilni, obsežnejši pa glede na pritožbene trditve niso mogli biti. Tožena stranka namreč šele v reviziji opredeljuje, v čem naj bi se razlikovali izvedenski mnenji dr. S. in dr. Sm., in sicer v oceni o tožnikovi invalidnosti. Tožena stranka pa v reviziji sama hkrati pravilno poudarja, da "razne ocene v odstotkih" ne morejo biti podlaga za odločanje o višini odškodnine v tovrstnih sporih, ko torej gre za odškodnino zaradi škode iz naslova obveznega zavarovanja v prometu. Res je v teh odškodninskih zahtevah podlaga odločanju konkreten opis omejitev, ki jih mora oškodovanec trpeti pri svojih življenjskih aktivnostih.

V sodbah sodišč prve in druge stopnje je ugotovljen dejanski obseg vseh treh revizijsko spornih oblik nepremoženjske škode. Na te dejanske ugotovitve so zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 vezani revizijsko sodišče in stranke. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožena stranka z nekaterimi od svojih trditev skuša zmanjšati ali celo zanikati odločilne dejanske ugotovitve obeh sodišč, kar pomeni nedovoljen revizijski poskus. Gre predvsem za trditev, da ugotovljena omejena gibljivost vratne hrbtenice pri tožniku povzroča le telesne bolečine, ker tožnik lahko opravlja vse kot pred poškodbo.

Dejanska podlaga za odločitev v tem sporu so naslednje odločilne ugotovitve obeh sodišč. Tožnik je bil v času prometne nesreče star 26 let in je opravljal poklic prodajalca. Diagnoza njegove poškodbe se je glasila: zvin vratne hrbtenice z delnim izpahom med C II in C III. Ob pregledu v bolnici so mu namestili ovratnico, ki jo je nosil en mesec in pol, osemkrat so ga rentgensko slikali, bil je na devetih kontrolnih pregledih, dva meseca na fizikalni terapiji, v bolniškem staležu pa od 1.9.1993 do 6.11.1993. Obdobje trajnih hudih bolečin je trajalo tri dni, občasnih hudih dva dni, stalnih lahkih 14 dni, občasne lahke pa še trpi in bo trpel tudi v bodoče ob vremenskih spremembah in obremenitvah. Tožnikov močan primarni strah ob sami nesreči je izkazan z njegovo izpovedjo in z mnenjem nevrologa, sekundarni strah pa je od hudega do lažjega trajal en mesec in pol. Po končanem zdravljenju je ostala omejena gibljivost vratne hrbtenice za 7-odstotkov, ki je ob daljši prisilni drži vratu še večja. Tožnik je oviran pri vseh delih, ki zahtevajo nagibanje ali obračanje glave v desno. Njegovo poklicno delo prodajalca je povezano s pogostimi vožnjami po terenu, pri tem pa je zaradi omejene gibljivosti vratne hrbtenice in zaradi izkazanega strahu pred morebitnim novim zadetjem precej oviran. Zjutraj trpi zaradi otrdelosti vratu, pri daljših vožnjah prihaja do občasnega mravljinčenja. Zaradi škodnega dogodka je prišlo do posttravmatske nevroze, ki se kaže predvsem v nespečnosti in zvišani občutljivosti na senzorične stimulacije. Po prometni nesreči je opustil igranja hokeja. Zaradi vseh naštetih omejitev tožnik trpi in bo trpel duševne bolečine. Revizijske trditve, da tožnik lahko opravlja vse kot pred poškodbo, so zato neutemeljene.

Pač pa revizija utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava pri odločitvi o višini odškodnine. Določbe 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89) vsebujejo poleg ostalega tudi kriterije za prisojo pravične odškodnine. Sodišče mora pri odločanju o podlagi škode in o višini odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri tem pa hkrati paziti, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom odškodnine. Pri določanju odškodnine je zato treba na splošno upoštevati širše okvire, ki se izražajo ob medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in odškodninami zanje, hkrati pa upoštevati tudi posebne okoliščine pri posameznem oškodovancu, njegovo konkretno objektivno prizadetost in kako se ta odraža v njegovi duševnosti glede na njegovo starost, spol, poklic, siceršnje življenjske aktivnosti in podobno. Zato je odškodnina posledica konkretizacije in individualizacije posameznih škodnih primerov.

V obravnavani zadevi revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči s prisojo odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v znesku 800.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti v znesku 1,500.000,00 SIT zmotno uporabili pravkar povzete kriterije za odmero pravične odškodnine. Tožnikova škoda je sicer bila dovolj konkretizirana in individualizirana, glede na ugotovljeni dejanski obseg teh dveh oblik nepremoženjske škode pa prisojena odškodnina odstopa navzgor iz okvirja siceršnje prisoje odškodnin v zadevah, ki so primerljive s tožnikovim obsegom škode. Pravična odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti znaša po presoji revizijskega sodišča za prvo obliko škode 600.000,00 SIT, za drugo pa 1,000.000,00 SIT. Taka prisoja je skladna s prisojo odškodnine za primerljiv obseg škode v podobnih odškodninskih zadevah. Odškodnina za strah v prisojenem znesku 200.000,00 SIT pa je po ugotovitvah revizijskega sodišča glede na izkazani obseg te oblike škode materialnopravno pravilna.

Revizijsko sodišče je iz navedenih razlogov na podlagi prvega odstavka 395. člena in 393. člena ZPP/77 odločilo kot v izreku te revizijske odločbe. Delna sprememba je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških na prvi stopnji ter pritožbenemu in revizijskemu uspehu sorazmerno odločitev o pritožbenih in revizijskih stroških (določbe prvega in drugega odstavka 166. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP/77).