Jedro

Tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času. Da je zaprosil zanjo, da ne bi bil odstranjen v Republiko Hrvaško, pa je tožnik navedel v tožbi in to okoliščino sam priznal. Na drugačno odločitev ne vplivajo okoliščine, da je bil tožnik po lastnih navedbah obsojen na nesorazmerno visoko kazen zapora zaradi svoje romske narodnosti. Teh dejstev v postopku ni dokazal, ni predložil dokazov, ki bi njegove navedbe potrjevali, čeprav je bil ob podaji prošnje na obveznost predložitve dokazov opozorjen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) kot neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Meni, da iz ravnanj tožnika nedvomno izhaja, da zavaja ali zlorablja postopek za priznanje mednarodne zaščite. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik dne 14. 4. 2012 sprejet s strani slovenskih varnostnih organov. Povedal je, da je iz Republike Hrvaške odšel pred približno dvema mesecema z namenom, da obišče ženo in otroka, ki živita v Rimu. Iz Zagreba je pot nadaljeval v smeri mejnega prehoda Obrežje, kjer je vstopil v Republiko Slovenijo. Ob vstopu se je legitimiral z osebno izkaznico in prejel kartonček za evidentiranje vstopa in izstopa. Pot je nato nadaljeval v smeri Republike Italije, kjer je živel dva meseca, po približno 15 dneh bivanja v Republiki Italiji pa je ugotovil, da so mu iz torbe izginili osebni dokumenti. Izginotja osebnih dokumentov policiji ni prijavil. Iz Rima je proti Republiki Sloveniji odšel skupaj z ženo dne 13. 4. 2012 z namenom, da bi v zaporu obiskal svojega strica. V Republiko Slovenijo sta vstopila dne 14. 4. 2012. Ker ni imel ustreznih dokumentov, je moral čakati pred zaporom, strica je lahko obiskal le bratranec. Po končanem obisku se je z bratrancem in sestrično sprehajal po centru Ljubljane, da so si ogledali mesto, nato so odšli proti trgovskem centru Šiška ter nameravali oditi v Medvode. Tožena stranka na podlagi ravnanj tožnika ugotavlja, da ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, kljub temu, da je za to imel možnost, ter da je vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz Republike Slovenije. Nadalje ugotavlja, da je izvorno državo zapustil pred približno tremi meseci, ko je v začetku leta 2012 na svoj naslov prejel poziv, naj se zglasi na prestajanje kazni zapora. Tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil dne 14. 4. 2012, ko je bil prejet s strani slovenskih varnostnih organov, niti, ko je bil nastanjen istega dne v Centru za tujce. Šele po dveh dneh bivanja v Centru za tujce in v trajanju postopka njegove odstranitve iz Republike Slovenije je tožnik ugotovil, da bo odstranjen na Hrvaško, zato je izrazil namen vložitve prošnje za mednarodno zaščito. Na podlagi navedenega tožena stranka ugotavlja, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil predvsem zaradi poziva na prestajanje zaporne kazni. Za toženo stranko je nesprejemljiva tudi tožnikova izjava, da za mednarodno zaščito ni v Republiki Sloveniji zaprosil takoj, ker ni vedel, da ta inštitut obstaja. Tožena stranka je tudi presodila, da ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Tožnik v nobeni od svojih izjav ne zatrjuje preganjanja, da bi mu ob vrnitvi v Republiko Hrvaško grozila resna škoda. Pri tem je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je tožnik v mesecu oktobru 2009, ko je prišel iz pripora, še nadalje bival v Republiki Hrvaški, vse dokler ni dobil poziva, naj se zglasi na prestajanje zaporne kazni. Pri tem tožena stranka še dodaja, da če bi se prosilec ob vrnitvi v Republiko Hrvaško resnično počutil ogroženega, bi za mednarodno zaščito zaprosil že v Republiki Italiji, kjer je živel zadnje tri mesece, pa tega ni storil, oziroma bi izvorno državo zapustil že mnogo prej in sicer v mesecu oktobru oziroma novembru 2009, ko je bil izpuščen iz pripora. Vendar je še dalje bival v izvorni državi vse do prejema poziva, naj se zglasi na prestajanje zaporne kazni. Po mnenju tožene stranke tudi listine, ki jih je tožnik predložil, z ničemer ne pojasnjujejo niti opravičujejo tožnikovih dejanj, zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev pristojnega organa. Iz listin tudi ni razvidno, na podlagi katerih dejanj in ravnanj ter iz katerih razlogov je bila tožniku določena kazen zapora 4-ih let, temveč zgolj to, da se mora zglasiti na prestajanje kazni zapora. Tožena stranka še navaja, da varnostna situacija v Republiki Hrvaški ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka, v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ.

Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev določb postopka. Meni, da je odločba tožene stranke nezakonita in sama s seboj v nasprotju. Ne more se strinjati z zaključki, da ni izkazal obstoja zakonskih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Tako Ženevska konvencija kakor tudi ZMZ določata, da med dejanja preganjanja sodi med drugim tudi nesorazmerna ali diskriminatorna kazen. Tožena stranka se v odločbi ni opredelila do navedb tožnika, da je v matični državi preganjan na podlagi svoje narodnosti, temveč je njegovo prošnjo zavrnila s pavšalno obrazložitvijo, da njegovim izjavam zaradi njegovih dejanj in ravnanj ni mogoče dati takšne dokazne vrednosti, ki bi izkazovala obstoj zakonskih pogojev za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite. Tožnikove izjave in dejanja so skladni, izjave so več kot verjetne in tožena stranka ni imela razloga, da bi vanje podvomila. Tožena stranka niti ne nasprotuje navedbam tožnika, da mu v matični državi grozi nesorazmerna zaporna kazen. Tožnik je v prošnji natančno pojasnil, da mu je bila v matični državi izrečena nesorazmerna in diskriminatorna kazen zapora zaradi njegovega romskega porekla. Pojasnil je tudi, da je bila policija do njega večkrat groba in ponižujoča. Opisal je dogodek, ko so ga zaprli v nek prostor, ga slekli do golega, okrog pasu so mu dali jermen z verigo in klimatsko napravo naravnali „na mrzlo“. Za mednarodno zaščito je zaprosil predvsem iz razloga, ker mu je sodišče izreklo nesorazmerno visoko kazen v primerjavi z obsojenci hrvaškega porekla. Pridobivanje dokumentacije v zvezi s sodnim postopkom je bilo zanj zaradi bivanja v Centru za tujce oteženo, zato je dokumentacijo prejel šele 30. 5. 2012. Z navedeno dokumentacijo tožnik izkazuje nesorazmerno visoko kazen. Meni tudi, da tožena stranka ni imela pravne podlage za odločanje v pospešenem postopku. Meni, da odločitev tožene stranke, da ni vložil prošnje v najkrajšem možnem času, ni sprejemljiva, saj kot je tožnik že pojasnil, da inštituta mednarodne zaščite ni poznal. Pritrjuje pa, da je tožnik vložil tožbo za priznanje mednarodne zaščite z namenom, da bi onemogočil odstranitev iz Republike Slovenije. Razlog, da se noče vrniti v matično državo ni v tem, da si želi na vsak način prebivati v Republiki Sloveniji, ampak se boji vrnitve v matično državo zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na narodnosti, saj ga je doletela diskriminatorna zaporna kazen, kar predstavlja pojem preganjanja v smislu 1.a člena Ženevske konvencije. Tožena stranka ni upoštevala, da gre za specifično situacijo, ko tožnik dejansko želi onemogočiti odstranitev iz države, vendar je to potrebno povezati z njegovimi razlogi za pridobitev mednarodne zaščite. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in poudarja, da tožnik ustrezne dokumentacije, ki bi potrjevala njegove navedbe ni predložil, poleg tega pa se ne strinja z navedbo tožnika, da so njegove izjave in dejanja skladne in da tožena stranka ni imela razloga, da bi vanje podvomila.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v pospešenem postopku na podlagi 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Na navedeni zakonski podlagi pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je imel za to možnost (5. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ), oziroma, če je prosilec vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države (6. točka). ZMZ odločanje v pospešenem postopku ureja v 54. in 58. členu. Po določbi 54. člena ZMZ pristojni organ lahko odloči o prošnji za mednarodno zaščito v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ in če so ti podani. V 55. členu ZMZ so taksativno navedeni razlogi za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in sicer v pospešenem upravnem postopku. Za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku zadostuje že, če je podan kateri od razlogov, navedenih v 55. členu ZMZ. V obravnavanem primeru so bili po presoji sodišča za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v pospešenem postopku izpolnjeni vsi formalni pogoji iz 54. člena ZMZ. Dejansko stanje je bilo mogoče v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ, spoštovana so bila vsa procesna jamstva in pravice, podan pa je bil tudi materialnopravni razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke, da tožnik ni zaprosil za priznanje mednarodne zaščite v najkrajšem možnem času, pravilna in zakonita. Na podlagi 35. člena ZMZ mora tujec ob vstopu v Republiko Slovenijo izraziti namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času. To pomeni, da mora za mednarodno zaščito zaprositi takoj, ko se mu za to ponudi priložnost. V obravnavanem primeru je bil tožnik prijet dne 16. 4. 2012, v Republiko Slovenijo pa je prišel že dne 14. 4. 2012. Tožnik je v Republiko Slovenijo prišel z namenom, da bi obiskal strica, kar mu ni bilo omogočeno, ker ni imel osebnih dokumentov. Čakal je pred zaporom na Povšetovi, da bratranec konča z obiskom strica, kar pomeni, da bi lahko že ob tej priliki zaprosil za mednarodno zaščito, saj so v zaporu zaposlene uradne osebe, pa tega ni storil. Prav tako za mednarodno zaščito ni zaprosil, ko so ga istega dne prijeli policisti. Zaprosil je šele dne 16. 4. 2012, ko je bil nastanjen v Centru za tujce z namenom, da bo odstranjen iz države. Tudi po presoji sodišča je imel tožnik vse možnosti, da bi za mednarodno zaščito zaprosil pred 16. 4. 2012, takoj po vstopu v Republiko Slovenijo, če bi zaščito resnično potreboval. Pravilnost odločitve potrjuje tudi ravnanje tožnika ob prihodu v Republiko Slovenijo, ko je s sestrično in bratrancem hodil po Ljubljani, da bi si mesto ogledal, nato je odšel v trgovski center z namenom, da si kupi hrano. Ta ravnanja kažejo, da bi tožnik v primeru, če bi mednarodno zaščito resnično potreboval, ravnal drugače. Zato je pravilna odločitev, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, s čimer je izpolnjen pogoj iz 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Da je zaprosil za mednarodno zaščito, da ne bi bil odstranjen v Republiko Hrvaško, pa je tožnik navedel v tožbi in to okoliščino sam priznal. Zato je pravilna odločitev tožene stranke tudi, da je izpolnjen pogoj iz 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Pravilnost odločitve potrjuje tudi dejstvo, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil, ko je bil že v postopku odstranitve iz države.

Na drugačne odločitve ne vplivajo okoliščine, ki jih je tožnik navedel, in sicer, da je bil obsojen na nesorazmerno visoko kazen zapora zaradi svoje romske narodnosti. Teh dejstev v postopku ni dokazal, ni predložil dokazov, ki bi njegove navedbe potrjevali, čeprav je bil ob podaji prošnje na obveznost predložitve dokazov opozorjen. Opozorjen je bil tudi, da v kolikor v odrejenem roku teh dokazov ne more predložiti, lahko zaprosi za podaljšanje roka. Ni nepomembno, da je ob podaji prošnje tožnika zastopal predstavnik PIC, kar pomeni, da je imel tožnik pravnega zastopnika. Tudi po presoji sodišča je pravilna odločitev tožene stranke, da tožnik z listinami, ki jih v postopku mednarodne zaščite predložil (Rješenje broj: 2-1K-1-1240/11 z dne 3. studen 2011, zapisnik 3. studen 2011, sklep, s katerim je Občinsko sodišče v Zagrebu izdalo sklep na podlagi 49. člena, drugi odstavek in 50. člena Zakona o izvrševanju zaporne kazni, da se tožnik napoti na prestajanje zaporne kazni v zapor za mladoletnike v Zagrebu, Oddelek za psihosocialno diagnostiko, kjer se mora zglasiti dne 21. november 2011 z dne 3. november 2011 ter z zapisnikom št. 2-1K-1240/11 z dne 3. november 2011) ni uspel izkazati, da bi bil v izvorni državi obstojen na zaporno kazen zaradi svoje romske narodnosti. Te listine zatrjevanega dejstva ne potrjujejo.

Pravilna je tudi odločitev tožene stranke, da ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Sodišče se pri tem sklicuje na obrazložitev tožene stranke in razlogov v svoji obrazložitvi ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožbeni ugovor, da se tožena stranka ni opredelila do vseh tožnikovih navedb, in sicer, da je tožnik preganjan zaradi svoje romske narodnosti, ni utemeljen. Tožena stranka se je do tožnikovih navedb opredelila s tem, ko je obrazložila, da tožnik ni predložil ustreznih dokazov in da listine, ki jih je predložil, ne pojasnjujejo niti opravičujejo tožnikovih dejanj. Obrazložila je, da na podlagi predloženih listin ni razvidno, za katera kazniva dejanja je bi obsojen, niti, iz katerih razlogov je bila tožniku odmerjena za kazen zapora štirih let. Pravilno je presodila, da listine izkazujejo le, da se mora zglasiti na prestajanje kazni.

Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da so tožnikove izjave, da mu grozi nesorazmerna kazen, verjetne. Brez predloženih ali predlaganih dokazov dejstev, ki jih je tožnik zatrjeval v prošnji za mednarodno zaščito, ni mogoče preizkusiti. Zato tudi ni mogoče preizkusiti tožnikove trditve glede ravnanj policista ob njegovem prijetju, in sicer, da so bila le-ta groba in ponižujoča, da so ga slekli do golega in mu dali jermen okoli vratu ter ga namestili v mrzlo sobo. Tožnik tudi ni predložil dokaza, da bi bili hrvaški državljani „neromskega porekla“, za enaka kazniva dejanja, zaradi katerih je bil obsojen tožnik, obravnavani drugače. Takšen dokaz pa bi bil za odločitev v zadevi lahko bistven.

Tožnik je k tožbi predložil dokaze (A4 do A6), navedel je tudi, da jih zaradi dejstva, da je nameščen v Centru za tujce, do 30. 5. 2012 ni mogel predložiti. Sodišče takšnega ugovora ne more sprejeti, saj bi tožnik lahko zaprosil za podaljšanje roka za predložitev dokazov. Tožnik tega podaljšanja roka za predložitev listin ni zahteval, kot povedano, pa je bil tožnik na to pravico opozorjen, ob tem pa je bila prisotna tudi njegova pravna zastopnica. Zato sodišče predlagane dokaze zavrača kot tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

Sodišče tudi ne more slediti tožbeni navedbi, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj ob vstopu v Republiko Slovenijo, ker tega inštituta ni poznal. Sodišče jo ocenjuje kot neverodostojno, saj bi tožnik v treh mesecih po odhodu iz matične države lahko poizvedel o možnosti mednarodne zaščite zaradi zatrjevane diskriminacije s strani hrvaških organov.

Iz vseh navedenih razlogov, je sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je o tožbi tožnika odločilo na nejavni seji, brez glavne obravnave (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Ocenilo je, da je tožena stranka ugotovila vsa pomembna dejstva ter okoliščine obravnavanega primera, se do njih opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila.