Jedro

Če bi tožnik mednarodno zaščito res potreboval, bi zanjo takoj zaprosil, sam pa je navajal, da ga na Hrvaškem čaka prestajanje zaporne kazni. Romska narodnost sama po sebi ni razlog za subsidiarno zaščito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21. 5. 2012. Tožena stranka je z navedeno odločbo v pospešenem postopku na podlagi 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno. Ugotovila je tudi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in zaključku tožene stranke, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, čeprav je imel za to možnost. Če bi bil v izvorni državi resnično preganjan, bi bila vsa njegova dejanja usmerjena izključno v pridobitev mednarodne zaščite v zanj prvi varni državi. Tožena stranka je v zadostni meri obrazložila, zakaj je ocenila, da tožnik zlorablja in zavaja postopek. Pravilna je tudi odločitev tožene stranke, da tožnik ni izkazal pogojev za subsidiarno zaščito.

3. Tožnik zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bila uporabljena določba 4. točke 22. člena ZMZ, ki pa jo je Ustavno sodišče razveljavilo. Kot mladoletni Rom je bil v izvorni državi obsojen na nesorazmerno in diskriminatorno kazen. Ni imel možnosti podati odgovora na odgovor tožene stranke na tožbo.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v pospešenem postopku na podlagi 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Na navedeni zakonski podlagi pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je imel za to možnost (5. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ), oziroma, če je prosilec vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države (6. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ).

7. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik tri mesece bival v Italiji. V Slovenijo je ilegalno prišel dne 14. 4. 2012, prijet je bil 16. 4. 2012, za mednarodno zaščito pa je zaprosil šele 16. 4. 2012, ko je bil nastanjen v Centru za tujce z namenom, da bo odstranjen iz države. V Republiko Slovenijo je prišel z namenom, da bi obiskal strica, kar pa mu ni bilo omogočeno, ker ni imel osebnih dokumentov. Čakal je pred zaporom na Povšetovi, da bratranec konča z obiskom pri stricu, torej da bi lahko že ob tej priliki zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako za zaščito ni zaprosil, ko so ga istega dne prijeli policisti. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in tožene stranke potrjuje tudi tožnikovo ravnanje ob prihodu v Republiko Slovenijo, ko je po lastnih navedbah s sestrično in bratrancem hodil po Ljubljani, da bi si mesto ogledal, nato pa je odšel v Mercator center z namenom, da si kupi hrano. Ta ravnanja kažejo, da bi tožnik v primeru, če bi mednarodno zaščito resnično potreboval, ravnal drugače. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna presoja, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času. Logično in prepričljivo so bili zavrnjeni tožnikovi ugovori o tem, da o možnosti prošnje za zaščito ni bil seznanjen. Pravilna je tudi ocena, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito z namenom, da ne bi bil odstranjen in izročen Republiki Hrvaški zaradi prestajanja zaporne kazni, saj je to sam navedel v tožbi in to okoliščino sam priznal. Da so navedene ugotovitve in presoja točne, izhaja tudi iz pravnomočno sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 280/2012 z dne 7. 6. 2012, ki se nanaša na omejitev tožnikovega gibanja. Omejitev gibanja je bila odrejena prav iz navedenih razlogov. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta zato pravilno uporabila določbe ZMZ, ki se nanašajo na pospešeni postopek.

8. Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta presodila, da varnostna situacija v Republiki Hrvaški ni taka, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi na Hrvaško soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ. Takšno presojo sta utemeljila s splošno znanim dejstvom in z informacijami, pridobljenimi v drugih postopkih. Zgolj s trditvijo tožnika, da je bil kot Rom diskriminiran, saj je bil obsojen na nesorazmerno kazen zapora, te ocene tožnik ni izpodbil. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik pogojev za subsidiarno zaščito ni izkazal. 9. Tudi ugovor, ki se nanaša na uporabo razveljavljene določbe ZMZ, ni utemeljen. Navedena določba ZMZ v obravnavanem primeru ni bila uporabljena. Odločitev in presoja tožene stranke in sodišča prve stopnje tudi ne temeljita na splošni neverodostojnosti tožnika.

10. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.