Jedro

Zahtevek za povsem določeno spremembo stanja sosednje nepremičnine pri tožbi po 1. odst. 42. čl. ZTLR je možen le tedaj, kadar je po naravi stvari mogoče prekomerne imisije preprečiti le na en način. Sicer prizadeti lastnik sosednje nepremičnine lastniku ne more narekovati načina, kako naj ta spremeni stanje svoje nepremičnine. Tožnik mora tako v primeru, če narava zatrjevanih imisij dopušča več načinov za njihovo preprečitev, tožbeni zahtevek in s tem obveznost tožene stranke oblikovati tako, da tej dopušča možnost izbire potrebnih ukrepov. Zato v situaciji, ko je predmet spora sicer opredeljen, naložitev točno določene aktivnosti toženi stranki pa je po materialnem pravu izključena, od tožnika izbire aktivnosti toženca v obliki tožbenega predloga zaradi procesnopravnih pravil (1. odst. 186. čl. ZPP) ni moč terjati.

Izrek

Reviziji se ugodi in se odločbi sodišč prve stopnje v celoti, druge stopnje pa v delu, v katerem je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke, razveljavita ter se zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrglo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene zahtevala, da prepreči odtekanje vode s svojih parcel s parc.št. 28/2 in 28/3 ter iz gospodarskih poslopij, ki stojita na teh dveh parcelah, greznice in opuščenega vodnjaka proti tožnikovim nepremičninam na parc. št. 26/2 in 26/3. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je odločitev sodišča prve stopnje po vsebini sklep. Tega je potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbi tožene in tožeče stranke.

Proti sklepu sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava tožeča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in odločbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji zatrjuje, da bi sodišče moralo postavljeni tožbeni zahtevek meritorno obravnavati, saj, če je tožba nesklepčna, se tožbeni zahtevek zavrne. Sicer pa je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo. S tožbo po 42. čl. ZTLR se namreč ne zahteva le prenehanje dejanja, iz katerega vznemirjenje izvira, temveč prenehanje vznemirjanja nasploh, vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred vznemirjanjem ter po potrebi prepoved posegov v bodoče. Tudi sodna praksa ne izključuje možnosti zahtevka, da se nekaj stori. Zahtevek s povsem določeno spremembo stanja po 42. čl. ZTLR pa je možen le tedaj, kadar je po naravi stvari prekomerne imisije mogoče preprečiti le na en sam način. Zato mnenje pritožbenega sodišča, da je moč po 42. čl. ZTLR vložiti le opustitveno tožbo, ni pravilno. Revident še pojasnjuje, da je preprečitev dotekanja vode možno doseči na številne načine. Nekatere omenja izvedenec geolog, drugi izhajajo iz vzporednega upravnega postopka. Tožeča stranka ne more prevzemati rizika za izbiro ukrepov za preprečitev zatekanja zato tudi zahtevka ne more konkretizirati.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revidentu je potrebno najprej pojasniti, da nesklepčnost tožbe pomeni, da se iz zatrjevanega dejanskega stanja ne da izpeljati v tožbenem zahtevku zatrjevana pravna posledica (prim. 4. tč. 1. odst. 332. čl. ZPP s 4. odst. istega člena). Zato pojma nesklepčnosti tožbe ni moč enačiti z nedoločenostjo tožbenega zahtevka, ko je vsebina tožbe takšna, da ne omogoča opredelitve spornega predmeta in s tem zasledovanega pravnega varstva na strani tožeče stranke ter dolžnosti na strani tožene stranke. Prav to pa je v konkretnem primeru v sedanji fazi postopka (sodišče druge stopnje je presodilo, da je sodišče prve stopnje s sklepom tožbo zavrglo zaradi njenih pomanjkljivosti - tožba naj ne bi vsebovala dovolj določenega tožbenega zahtevka) predmet revizijskega odločanja.

Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da mu v klet doteka voda iz smeri toženčevih (sosednjih) nepremičnin. Kot vzrok zatrjevanih imisij omenja stekanje meteorne vode in vode iz vodovodnih pip, nameščenih brez ustreznega odtoka v gospodarskih poslopjih, stoječih na parcelah št. 28/2 in 28/3, v greznico, ki ima urejen odtok v opuščen vodnjak, iz tega pa v zemljo proti tožnikovi hiši. Zato tožnik od tožene stranke zahteva, da prepreči odtekanje vode s svojih parcel s parc.št. 28/2 in 28/3 ter iz gospodarskih poslopij, ki stojita na teh dveh parcelah, greznice in opuščenega vodnjaka proti tožnikovim nepremičninam na parc. št. 26/2 in 26/3. Tako opredeljenemu tožbenemu zahtevku pa po presoji revizijskega sodišča ni moč očitati, da je tako nedoločen, da bi bila onemogočena njegova materialnopravna presoja.

Sodišče prve stopnje zmotno sklepa, da je izvedenčev predlog sanacije (l.št. 59) edini možni način za takšno spremembo stanja toženčevih nepremičnin, da voda iz le-teh ne bo po podzemnih poteh odtekala proti tožnikovi hiši. Že to sodišče samo v nadaljevanju obrazložitve izrazi stališče, češ da bi tožnik moral svoj zahtevek oblikovati skladno izvedenčevemu predlogu predvsem zato, ker je to edina strokovna in argumetirana podlaga za sanacijo. Osamljenost strokovne obdelave problema seveda ne odvzema možnosti različnega pristopa k odpravi zatrjevanega neustreznega stanja določenih toženčevih nepremičnin, ki ga je že po naravi stvari možno sanirati različno. Temu je potrebno vsekakor dodati, da tudi sam izvedenčev predlog sanacije (l.št. 59) ne opredeljuje potrebne aktivnosti tožnika tako natančno, da bi bilo iz njega jasno razvidno, kaj morata toženca storiti, saj npr. glede greznice pravi le, da jo je potrebno sanirati. Izbira ukrepov za sanacijo greznice je tako še vedno prepuščena tožencema. Prepuščena v tem smislu, da se morata toženca sama odločiti, katera dela bosta opravila in kako, da bosta preprečila zatrjevano podzemno vodno povezavo med greznico in tožnikovo hišo. Izvedensko mnenje že zato ne more biti opora za sklepanje, da je v konkretnem primeru en sam način za preprečitev prekomernih imisij.

Možnost različnega pristopa k odpravi zatrjevanih imisij pa izhaja tudi iz samega naštevanja večih nepremičnin v tožbenem predlogu, iz katerih naj bi toženca tožnika neutemeljeno vznemirjala. Zakaj je revizijsko sodišče obravnavalo tožbeni zahtevek kot celoto, bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve.

Doslej razloženo pa že delno daje odgovor tudi na stališče, po katerem naj bi se tožniku odreklo uveljavljano pravno varstvo zaradi nedoločenosti tožbenega zahtevka ter s tem povezanega vprašanja neizvršljivosti sodbe, ki bi temu sledila.

Materialnopravno izhodišče pri negatorni tožbi, s katero se zahteva določena sprememba stanja sosednjih nepremičnin, tedaj določeno aktivno ravnanje lastnika sosednje nepremičnine, je, da je povsem določen zahtevek možen le tedaj, kadar je po naravi stvari mogoče prekomerne imisije preprečiti le na en način (1. odst. 42. čl. ZTLR). Sicer je jasno, da prizadeti lastnik sosednje nepremičnine ne more narekovati načina, kako naj lastnik spremeni stanje svoje nepremičnine. Takšno materialnopravo izhodišče se seveda nujno odraža pri možnostih prizadetega lastnika za oblikovanje tožbenega predloga. Od tako opredeljenega matrialnopravnega izhodišča (in samo od tega Đ) je odvisno sklepanje o (ne)zadostni določenosti oz. določljivosti zahtevanega pravnega varstva. Ali drugače, materialno pravo določa obliko za realizacijo konkretnega pravnega varstva, medtem ko je nasproten vpliv izključen.

To pomeni naslednje: ker v konkretnem primeru narava zatrjevanih imisij dopušča več načinov za njihovo preprečitev, naložitev povsem določene aktivnosti tožencema (npr. določena gradbena dela, opredeljena tudi v tehničnem smislu - kar bi nedvomno bil dovolj določen tožbeni zahtevek v smislu 1. odst. 186. čl. ZPP) ne bi mogla biti utemeljena. Ob tem je potrebno opozoriti še na to, da je izvedba preprečitve imisij v konkretnem primeru predvsem strokovno vprašanje. Odgovora nanj pa od tožnika pred vložitvijo tožbe že iz povsem praktičnih razlogov ni moč zahtevati. Tako rešitev naslednjega vprašanja in sicer, v kolikšni meri mora biti aktivnost tožene stranke opredeljena tudi v tehničnem pogledu, da je predmet njene obveznosti določen v pravnem pogledu, niti ni potrebna.

Tožnik mora tedaj obveznost tožene stranke v obravnavanem primeru definirati tako, da tej dopušča možnost izbire. Procesno pravo pa mu tega ne more (in ne sme) preprečevati. V takšni situaciji, ko je predmet spora sicer opredeljen, naložitev točno določene aktivnosti toženi stranki pa je po materialnem pravu izključena, od tožnika izbire v obliki tožbenega predloga zaradi procesno pravnih pravil ni moč terjati.

Vse to pa govori v prid stališču, da je sedaj zavržena tožba sposobna za meritorno obravnavanje. Na drugačno presojo tudi morebitna tožnikova možnost, da po 188. čl. ZPP uveljavi proti tožencu več alternativnih zahtevkov ter tako konkretneje opredeli njegovo obveznost in mu hkrati še prepusti določeno izbiro, ne more vplivati. Seveda pa tožnik z oblikovanjem tožbenega predloga pomembno vpliva na način (in učinkovitost) izvršbe. Zahtevana preprečitev imisij je namreč dejanje, ki ga lahko opravi le dolžnik (tožena stranka), saj je izbira tako glede vrste posegov v lastno nepremičnino kot tudi glede kvalitete le-teh prepuščena njemu.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (sodišči sta v nasprotju z 42. čl. ZTLR presodili, da je obravnavani tožbeni zahtevek nedoločen), je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (izpodbijani odločbi nimata razlogov - oz. teh ni moč upoštevati - o trditvah o obstoju imisij). Zato je revizijsko sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (2. odst. 395. čl. ZPP). Glede nadaljevanja postopka pa revizijsko sodišče opozarja le na to (drugi napotki v tej fazi postopka niso potrebni), da bo potrebno najprej razčistiti vprašanje, ali tožnika z naštevanjem večih nepremičnin kot vira prekomernih imisij, te štejeta za samostojne vire imisij, ali pa le opisujeta pot stekanja vode v greznico oz. opuščen vodnjak. Ker je tudi to že sestavni del meritorne presoje tožbenega zahtevka (prim. uvodoma razložen pojem nesklepčnosti tožbe), o tem pa v sedanji fazi postopka ni moč odločati, je revizijsko sodišče v celoti ugodilo reviziji.