Jedro

Tožba na prepoved vznemirjanja je le praviloma opustitvena tožba. Če pa tožnik zahteva od toženca dajatev, jo mora določno opredeliti tako, da na podlagi tožbenega zahtevka izdana sodba predstavlja ustrezen izvršilni naslov.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba (pravilno sklep) sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano delno sodbo zavrglo tožbeni zahtevek, na podlagi katerega bi bila toženca dolžna preprečiti vsakršno odtekanje vode s svojih nepremičnin proti nepremičninam tožnika.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se strinja z dejanskimi ugotovitvami prvega sodišča o tem, da gre v danem primeru za prekomerne imisije. Ne strinja pa se z prvostopno ugotovitvijo, da je mogoče vpliv imisij preprečiti le na en način. Zato tožnik tudi ni mogel konkretneje opredeliti, katera dejanja morata toženca opustiti ali opraviti, za preprečitev prekomernih imisij. V danem primeru je tožbeni zahtevek zadostno opredeljen, saj je zahtevek vložen na podlagi 42. člena ZTLR praviloma opustitveni zahtevek, izjemoma pa se lahko poleg ali namesto opustitvenega zahtevka zahteva tudi konkretno določena storitev ali opustitev tožene stranke. To je mogoče le takrat, kadar je po naravi stvari mogoče prekomerne imisije preprečiti le na en način. V tej zvezi pritožba posebej opozarja na dosedanja stališča sodne prakse. Opozarja še na to, da je prvostopno sodišče tožbeni zahtevek nepravilno zavrglo s sodbo, pri tem pa ni navedlo ustrezne pravne podlage za takšno svojo odločitev. Tudi če je po presoji prvega sodišča tožba nesklepčna, bi moralo sodišče o zadevi meritorno odločiti in s sodbo tožbeni zahtevek zavrniti, ne pa zavreči. Tožena stranka izpodbija prvostopno odločbo le v delu, ki se nanaša na parcelo št. 28/2 k.o. Š. Tudi tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da odločbo sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na parcelo št. 28/2 k.o. Š. zavrne. Navaja, da tožnik ni dokazal nikakršne vodne povezave med parcelo št. 28/2, ki je last tožencev in pa svojimi parcelami. Ti parceli med seboj tudi ne mejijo in tako ni mogoče uporabiti pravila sosedskega prava. Zato je bilo glede parcele treba tožbeni zahtevek zavrniti. V nadaljevanju pa se pritožba ukvarja z grajanjem prvostopnih razlogov, s katerimi to sodišče analizira izvedene dokaze in utemeljuje svojo ugotovitev, da v danem primeru gre za prekomerne imisije.

Tožnik je vložil tudi odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrže. Navaja, da toženca nimata pravnega interesa za vložitev pritožbe, ker je prvostopna sodba zanj neugodna.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi in stališči prvostopnega sodišča, da tožbeni zahtevek v obravnavanem delu ni v takšni meri določen, da bi bila tožba sposobna za obravnavanje. V izogib ponavljanju se v tej smeri sklicuje tudi na razloge prvostopne odločbe v katerih so pretežno tudi vsebovani odgovori na zadevne pritožbene navedbe tožeče stranke. Po določbi 1. odstavka 186. člena ZPP mora tožba imeti poleg vsega tistega, kar mora imeti vsaka vloga, tudi določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev.

Zahtevek mora biti določen v takšni meri, da lahko sodba, s katero se ugodi takšnemu zahtevku, predstavlja primeren izvršilni naslov za izvršbo. Izvršilni naslov pa je primeren za izvršbo, če so v njem poleg upnika in dolžnika navedeni tudi predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. V danem primeru pa tožnik v okviru svojega tožbenega zahtevka ni dovolj določno opredelil predmeta, vrste in obsega izpolnitve toženčeve obveznosti. Tožnik namreč ni vložil opustitvene tožbe, kot to smiselno zatrjuje v pritožbi, temveč dajatveno tožbo. Tožnik od tožencev ne zahteva nikakršne opustitve, zahteva njuno storitev, namreč preprečevanje vsakršnega odtekanja vode z enih parcel na druge parcele. Storitev, ki jo tožnik od tožencev zahteva, pa je v tožbenem zahtevku tako splošno oblikovana, da tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more predstavljati primerne podlage za izvršilni naslov. Tožba tožnika torej ne obsega določnega zahtevka, torej tistega, kar mora tožba obsegati. Zato je prvo sodišče pravilno postopalo po določbi 109. člena ZPP, ko je tožnika pozvalo, da vlogo popravi oziroma dopolni, ker tožnik tega v danem roku ni storil, pa je treba njegovo tožbo na podlagi 4. odstavka 109. člena ZPP zavreči. Prvo sodišče je to nepravilno storilo s sodbo, moralo bi namreč s sklepom, vendar to ne predstavlja bistvene kršitve določb ZPP po 2. odst. 354. člena, pa tudi po 1. odstavku te določbe ne, ker ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve.

Tožena stranka sicer glede na svoja pritožbena izvajanja izkazuje pravni interes za vložitev pritožbe, saj si v primeru meritorne odločitve o zadevi zagotovi učinek razsojene zadeve. Vendar pa je njena pritožba neutemeljena. Če zaradi nepopolne tožbe niso dane predpostavke za meritorno obravnavanje zadeve, sodišče takšno tožbo zavrže in se ne more spuščati v obravnavanje utemeljenosti ali neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Procesne ovire, ki preprečujejo meritorno obravnavanje zadeve glede parcele št. 28/3 k.o. Š., so podane tudi glede parcele št. 28/2 iste k.o. Prvo sodišče je zato pravilno tožbo na preprečitev dotekanja vode v celoti, glede obeh parcel zavrglo.

V ostalem pa so pritožbene navedbe obeh strank, ki se nanašajo na samo vprašanje obstoja prekomernih imisij, brezpredmetne za obravnavanje te zadeve. Brezpredmetni so tudi zadevni razlogi prvostopne odločbe in jih zato v tem obsegu pritožbeno sodišče v smeri pritožbenih izvajanj ni preizkušalo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica neuspelih pritožb, tožeči stranki pa tudi ne gredo stroški odgovora na pritožbo, saj se v postopku o pritožbi proti sklepu, to pa po svoji vsebini prvostopna odločba je, ne uporabljajo določbe o odgovoru na pritožbo (381. člen ZPP), odgovor na pritožbo pa je bil tudi sicer nepotreben, saj ni bilo z njim v ničemer prispevano k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji in tudi iz tega razloga tožniku stroški odgovora na pritožbo ne gredo (155. člen ZPP).