Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da iz informacij o izvorni državi izhaja, da je prisilno novačenje zelo redek in omejen pojav, ki ga je mogoče zaslediti le izjemoma ter da se ljudje Talibanom pridružijo prostovoljno in prisilno novačenje niti ni potrebno in še zlasti iz tega razloga sodišče meni, da je tožnikov strah pred prisilnim novačenjem neutemeljen. Prav tako je pravilno ugotovila, da iz pridobljenih informacij izhaja, da je Kabul precej varen, afganistanske varnostne sile imajo nadzor nad mestom in se zato od tožnika lahko pričakuje, da bi bival v Kabulu.

Če je tožena stranka na podlagi dokazne ocene opredelila posamezne izjave kot malo verjetne in neprepričljive, to ne pomeni, da gre za neskladje v izjavah, glede katerih bi morala tožena stranka prosilcu dati možnost, da ta neskladja oziroma nekonsistentnosti pojasni.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v rednem postopku zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik pri podaji prošnje navedel, da je državljan Afganistana, po narodnosti Paštun, po veroizpovedi musliman sunit. Njegov oče se je bojeval na strani Talibanov proti Američanom in bil v bojih ubit. 6 mesecev po smrti očeta so ga Talibani vabili v svoje vrste, da se jim pridruži v bojih namesto očeta. To vabilo je bilo pisno in so ga dostavili na dom. Vabilo je odnesel na policijo in jih prosil, naj ga zaščitijo, ker se ni hotel pridružiti Talibanom. Obljubili so mu pomoč, vendar se tudi sama policija boji Talibanov in niti sebe ne more zaščititi. Po treh mesecih je ponovno dobil pisno vabilo, da je njegova obveza, da prevzame mesto očeta, sicer ga bodo ubili, kjerkoli ga bodo našli. Policija se ni zanimala za ljudi, kje so, kaj počnejo in s kom sodelujejo. Državni organi niso nudili pomoči ljudem v napadih ali čemerkoli, kar je bilo povezano s Talibani. Na osebnem razgovoru je tožnik povedal, da je njegova sestra poročena v Kabulu. Od Talibanov je dobil samo pismi, z njim niso govorili. Dokumentacijo, ki jo je predložil, mu je poslala mama. Ob predočenju, da iz dokumentov, ki jih je predložil, izhaja, da je po smrti očeta prejel številna pisma talibanov, da se jim pridruži, ob podaji prošnje pa je dejal, da je dobil le dve pismi, je pojasnil, da je v resnici prejel samo dve pismi, lahko da je prevedeno drugače. Formularji so bili napisani na policijski postaji, izpolnil jih je eden od uradnikov. Te dokumente je pridobila mama, njega ni bilo tam. Po prejetju prvega pisma je šel na policijsko postajo in prosil za pomoč, takrat je policist napisal dokument – zaznamek, vendar mu ga ni dal. Šele po njegovem odhodu je mama ponovno odšla na policijsko postajo in je pridobila ta zaznamek kot tudi potrdilo s strani policije, da mu niso nudili pomoči, ker niso imeli možnosti.

Tožena stranka ugotavlja, da v tožnikovih izjavah ni mogoče zaslediti kakšnih kontradiktornosti, vendar pa so izjave same po sebi neprepričljive in malo verjetne. Neprepričljivo je, da bi tožnika Talibani vabili s pismi, da se jim pridruži. Iz njegovih izjav sicer izhaja, da so bili ljudje v njegovem kraju povezani s Talibani, vendar pa je dejal tudi, da nihče v vasi ne ve, kdo dejansko je in kdo ni Taliban in se nihče s tem ne ukvarja, iz njegovih izjav tudi sicer ne izhaja, da bi imel kakršnekoli stike s Talibani. Vprašanje, ki se ob tem izpostavlja, je, kam naj bi se tožnik javil in komu, če bi se npr. odločil, da se bo Talibanom pridružil. Če ni s Talibani imel nobenega stika in tudi ne nobenega vedenja o njihovih konkretnih dejavnostih in o tem, kje se nahajajo, kako naj bi vedel, kje naj se javi, če bi se jim želel pridružiti. Ni navedel, da bi mu določili kakšno mesto, kjer naj se oglasi, kakor to tudi ne izhaja iz pisem, ki jih je predložil. Malo verjetno je, da bi tožnik grožnje s strani Talibanov prijavil policiji. Rekel je, da se policija ni zanimala za ljudi, kje so in kaj počnejo ter da ni nudila pomoči ljudem v napadih in ob takšni trditvi je precej presenetljivo in malo verjetno, da bi grožnje prijavil policiji. Za razliko od navedbe v dokumentu, iz katerega izhaja, da se je tožnik že nekaj dni po smrti očeta oglasil na policijski postaji, je navedel, da je prvo pismo prejel šele 6 mesecev po očetovi smrti, kar je bistvena razlika. Rekel je sicer, da je na policiji to rekel zato, da bi zadevo vzeli bolj resno, vendar pa tožene stranke s tem ni prepričal. Tožena stranka tudi težko verjame, da bi se drznil lagati policiji. Naslednji razkorak med njegovimi izjavami in navedbami v predloženem dokumentu se nanaša na število pisem, ki jih je tožnik prejel s strani Talibanov. V dokumentu je navedeno, da je prejel številna opozorila, ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru pa je trdil, da je prejel dve pismi. Rekel je, da je v resnici prejel samo dve pismi in da je lahko prevedeno drugače. Tožena stranka meni, da številke dve ni mogoče zamenjati z besedo številna. Iz spisa upravne zadeve izhaja, da je tožnik vsebino teh dokumentov sam prevedel iz jezika paštu v jezik farsi, iz obeh prevodov pa izhaja, da v dokumentu s strani policije ni navedeno, da bi šlo za dve pismi. Tožena stranka tudi dvomi v pristnost dokumentov, ki jih je predložil tožnik v podporo svojim trditvam. Pismi Talibanov sta prednatisnjeni z glavo talibanov, vsebina pa je napisana na roko. Gre za takšne vrste listini, ki ju ni težko ponarediti. Tožena stranka dvomi v pristnost dveh dokumentov, ki naj bi nastala na policijski postaji. Gre za vnaprej pripravljena formularja z modrim tiskom, ki sta izpolnjena na roko. Možno je sicer, da sta formularja pristna, vendar tožena stranka dvomi v pristnost njune vsebine. Eden od dokumentov je označen s serijsko številko 531992. Iz tožnikovih izjav izhaja, da je med nastankom teh dveh dokumentov minilo precej časa, vsaj dve leti. Serijske številke na teh dokumentih kažejo na nepristnost vsebine dokumentov, ker ima drug dokument št. 531991 in iz serijskih številk izhaja, da sta bila iztrgana in izpolnjena eden za drugim. Nemogoče je, da na policijski postaji, kjer je tožnik prijavil grožnje Talibanov, ne bi prejeli nobene druge prijave in bi šele ob obisku njegove mame več let kasneje ponovno uporabili formular.

Tožena stranka je tožnikove izjave preverila tudi v luči informacij o izvorni državi. Iz njih izhaja, da so nevarni tudi nekateri okraji province Nangarhar, vendar med njimi ni okraja Bati Kot. Afganistanska nacionalna vojska in koalicijske sile so okrepile prisotnost v Nangarharju, uporniške sile pa so imele le omejene možnosti za izvedbo operacij in zasedale le malo ozemlja v provinci. Informacijo stanja v domačem okraju tožnika tožena stranka ni našla. Iz informacij, ki govorijo bolj na splošno o provinci Nangarhar, pa izhaja, da ni mogoče govoriti o številčni in vplivni prisotnosti Talibanov na tem območju. Njihova prisotnost je precej majhna, vpliv pa omejen. Prisilno novačenje je zelo redek in omejen pojav, ki ga je mogoče zaslediti le izjemoma. Ljudje se Talibanom pridružijo prostovoljno in prisilno novačenje niti ni potrebno. Tožena stranka meni, da je z zadostno mero verjetnosti izkazala, da tožnikove izjave, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, niso verodostojne.

Ob odsotnosti verodostojnosti tudi ni mogoče zaključiti, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu smrtne kazni ali usmrtitve ali mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni. Tako je tožena stranka preverila, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite v smislu tretje alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), torej v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Tudi v ta namen je tožena stranka pridobila poročila, iz katerih izhaja, da je Bati Kot območje, na katerem uporniki, ko pade noč, patruljirajo peš, izvajajo akcije od vrat do vrat za pobiranje prispevkov in pregledujejo vozila. Provinca Nangarhar je opisana kot zelo nevarna. Značilna je tudi raba improviziranih eksplozivnih teles kot ena glavnih taktik upornikov. Nekaj primerov namernih masakrov civilistov se od časa do časa pojavi s strani upornikov, vendar okoliščine kažejo na to, da do njih prihaja zaradi področnih poveljnikov, ki ne igrajo po pravilih. Kar se tiče tožnikove domače province, konkretnih podatkov o številu smrtnih žrtev ni, je pa na podlagi informacij mogoče reči, da je v zadnjem obdobju ta provinca zaradi konflikta v Afganistanu med bolj prizadetimi. Vendar število smrtnih žrtev ne more biti edino merilo za oceno stopnje nasilja. Število smrtnih žrtev še vedno ni tako visoko, da bi kazalo na resno ogroženost življenja vsakega civilnega prebivalca te province. Iz enega od poročil v zvezi z okrajem Bati Kot izhaja, da je to eden izmed okrajev, ki velja za sporno območje, ki ni niti pod nadzorom oblasti niti upornikov ali lokalnih organov oblasti. Na tem območju uporniki patruljirajo ponoči, izvajajo akcije od vrat do vrat za pobiranje prispevkov in pregledujejo vozila. Bati Kot se omenja kot okraj, kjer je bilo mogoče zaslediti incidente z uporabo improviziranih eksplozivnih teles. Vendar pa to ne zadostuje za oceno, da je stopnja samovoljnega nasilja v tem okraju tako visoka, da bi to predstavljalo resno individualno grožnjo za osebnost vsakega civilista. Čeprav improvizirana eksplozivna telesa najbolj doprinesejo k številu smrtnih žrtev, pa je to število relativno majhno, torej ne takšno, da bi lahko na podlagi tega sklepali, da je vsak prebivalec tega okraja resno ogrožen zaradi napadov z improviziranimi eksplozivnimi telesi. Nadalje tožena stranka meni, da prepoved šolanja ni pozitiven ukrep, vendar pa nikakor ne more predstavljati standarda grožnje, zahtevanega za priznanje subsidiarne oblike zaščite, omejevanje zaposlitve je sicer problematično, vendar ne predstavlja popolnega onemogočenja ljudi, da preživijo. Tudi nezakoniti davki, ki jih pobirajo uporniki, po informacijah niso tako visoki, da ljudem ne bi ostalo za preživetje. Torej nobeno od navedenih ravnanj upornikov ne more predstavljati resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost vsakega civilista na ozemlju, kjer so v provinci Nangarhar prisotni uporniki. Tožena stranka sicer sprejema, da v provinci Nangarhar poteka oborožen spopad, vendar pa se ne more zaključiti, da je stopnja samovoljnega nasilja takšna, da predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista v tej provinci. V kolikor pa bi sodišče ugotovilo, da so ta stališča tožene stranke napačna, pa za tožnika še vedno obstaja možnost notranje razselitve oz. možnost notranje zaščite, ki je opredeljena v 68. členu ZMZ. Pri tem je tožena stranka preverila, kakšne so razmere v Kabulu, kamor bi bil tožnik najverjetneje vrnjen. Večina virov navaja, da je Kabul precej varen, afganistanske varnostne sile imajo nadzor nad mestom. Od tožnika se lahko pričakuje, da bi bival v Kabulu, saj je mlad, zdrav, samski moški, kar mu zagotavlja prednost pri iskanju zaposlitve, kakor tudi pri nastanitvi in vzpostavljanju socialnih mrež. Ne gre zanemariti, da ima v Kabulu sestro, ki je tam poročena in bi mu lahko pomagala premostiti začetne ovire ob prihodu v Kabul, kakor bi mu tudi njen mož lahko pomagal pri iskanju zaposlitve, stanovanja in pri navezovanju stikov. Ni zadržkov, da ne bi mogel živeti v Kabulu. Tožena stranka nadalje dodaja še to, da je tožnik predložil tazkiro, to je osebni dokument s sliko, vendar pa tožena stranka iz več razlogov dvomi v njeno pristnost. Ta dokument nima nobenih zaščit in ne gre za noben poseben papir, ampak je le bel A4 list papirja. Tožnik je izvorno državo zapustil aprila 2009, tazkira pa je bila izdana septembra istega leta. Tožena stranka ne more sprejeti, da je lahko prišlo do pomote pri zapisu datuma izdaje.

Tožnik v tožbi navaja, da bi morala tožena stranka obrazložiti, zakaj je vabljenje s pismi nenavadno, vendar pa tega ni pojasnila. Nadalje tožena stranka utemeljuje neverjetnost takšnega vabljenja, češ da ni jasno, kam naj bi se tožnik javil, da bi se pridružil Talibanom. Tožnik opozarja na to, da mu tožena stranka nikoli ni zastavila tega vprašanja, torej je neupravičeno sklepala, da tožnik ne bi vedel, kam naj se javi. Če so v izjavah prosilca za azil pomembne nekonsistentnosti in neskladja, mora uradna oseba stranki dati možnost, da se do tega izjasni. Nadalje navaja, da to, da policija na splošno ljudem ni pomagala, še ne izključuje tožnikove trditve, da je grožnje prijavil policiji, kot to sklepa tožena stranka. Možno je, da je tudi policija pod vplivom Talibanov, vendar pa samo dejstvo, da so ljudje iz okoliških vasi pristaši Talibanov, še ne pomeni, da je tudi policija, pa tudi če je, to še ne pomeni, da bi to moralo prosilca odvrniti od prijave groženj. Tožena stranka tudi dvomi v verodostojnost tožnikovih izjav v zvezi z dvema dokumentoma, ki naj bi nastala na policijski postaji. Tožnik ponovno poudarja, kot je povedal že tudi na osebnem razgovoru, da ni omenil, da je dobil točno dve pismi, ker je upal, da bi mu policija bolj pomagala, če bi bilo pisem več. Kar pa se tiče časa med prvim pismom in smrtjo očeta, pa želi povedati, da je na policijski postaji zgolj navedel, da je pred nekaj dnevi prejel grozilna pisma. Policija ga ni vprašala, kdaj točno je njegov oče umrl, očitno so zaznamek napisali, da je tožnikov oče bil ubit pred nekaj dnevi in da je tožnik po tem dobil grozilna pisma s strani Talibanov. Tožena stranka v pristnost dokumentov na policiji dvomi zato, ker sta serijski številki konsekutivni. Tožnik želi ponovno opozoriti na to, da mu v upravnem postopku ni bila dana možnost pojasnitve konsekutivnih serijskih številk v času azilnega postopka. To pa je bistvena kršitev pravil postopka. Tožnik v tožbi pojasnjuje, zakaj je do tega prišlo. Ob prvi podaji prijave policiji je policijski uslužbenec prijavo vpisal v posebno knjigo, tožniku pa ni dal nikakršnega dokumenta. Šele ko je mati po treh letih odšla na policijsko postajo in prosila za dokaz o tem, da je njen sin resnično podal prijavo zoper grožnje Talibanov, je policijski uslužbenec napisal dva zaznamka na formularja s sledečima si številkama. Dokument, ki potrjuje, da policija ni mogla nuditi pomoči tožniku, je podpisan s strani več vplivnih oseb iz tožnikove vasi. Tožnik ne vidi razloga, zakaj vodilne osebe, četudi morebiti podpirajo Talibane, ne bi bile pripravljene podpisati takšnega dokumenta. Ni torej mogoče slediti sklepanju tožene stranke, da bi podporniki Talibanov to želeli prikriti, hkrati pa tudi ni nobenih dokazov, da so podpisane osebe dejansko podpirale Talibane. Nadalje tožnik navaja, da nobeno poročilo ne podaja konkretnega odgovora na vprašanje, kakšna je bila moč in prisotnost Talibanov v času tožnikovega bivanja v okraju Bati Kot. Nadalje opozarja tudi na to, da je sklepanje tožene stranke na podlagi pridobljenih poročil kontradiktorno. Tožena stranka najprej predstavi UNHCR-ovo poročilo, da je stanje v provinci Nangarhar izredno nevarno. Nato pa predstavi dva članka, ki govorita o tem, kako je stanje tam varno. Viri so si med seboj kontradiktorni. Eden članek navaja, da policija zelo dobro deluje, drugi pa, da predstavlja šibki člen. Tožnik tudi opozarja, da četudi iz poročila danske službe za priseljevanje izhaja, da je prisilno novačenje redek pojav, to še ne pomeni, da ta pojav ne obstaja in da se ni mogel zgoditi tožniku. Nobeno poročilo tudi izrecno ne govori o tem, da Talibani niso pošiljali pisem tudi na dom in grozili posameznikom, naj se jim pridružijo. Paštunski pas, kamor spada tudi tožnikova provinca, je jedro upornikov. Tožnik meni, da je upravičen do mednarodne zaščite tudi zaradi svojega odkritega nasprotovanja talibanskemu režimu. Tožnik bi se ob vrnitvi v domači kraj težko izognil podpori Talibanom, pa naj bo to v obliki plačevanja prispevkov ali pa celo prisilnemu novačenju. V obeh primerih gre za prisilo, da nekdo podpira gibanje, ki je v nasprotju z njegovim političnim prepričanjem zato, da si reši življenje. Iz vseh poročil, ki jih je preučila tožena stranka, nedvomno izhaja, da je provinca Nangarhar trenutno izredno nevarna. Tožnikov okraj Bati Kot je omenjen kor sporno območje, ki ni ne pod nadzorom upornikov ne oblasti. Na tem območju uporniki patruljirajo ponoči od vrat do vrat in pobirajo prispevke ter pregledujejo vozila, poleg tega pa je bilo zaslediti incidente z uporabo improviziranih eksplozivnih teles. Grožnja eksplozivnih teles je stalna. Kljub temu, da je provinca Nangarhar označena kot ena izmed najbolj nevarnih provinc, tožena stranka ugotavlja, da številka žrtev med civilisti ni tako visoka, da bi kazala na resno ogroženost življenja vsakega civilnega prebivalca te province. Tožnik meni, da tožena stranka pri tem uporablja napačen kriterij materialnega prava pri presoji upravičenosti do subsidiarne zaščite. Takšno zgolj kvantitativno presojanje je bilo jasno ovrženo s strani sodišč na Nizozemskem, v Belgiji in Veliki Britaniji. Nadalje tožnik opozarja na to, da je bil njegov oče pripadnik Talibanov in da je tožnik nekaj časa bival v Evropi. Ti dve okoliščini ga ločita od ostalega prebivalstva in obstaja verjetnost, da zaradi teh dveh okoliščin Talibani ob nočnem patruljiranju ne bi zahtevali zgolj plačevanja davkov, ampak bi želeli, da nadomesti padlega očeta. Torej so osebne okoliščine takšne, da bi tožena stranka morala tožniku priznati subsidiarno zaščito na podlagi druge alineje 28. člena ZMZ. Tožnik se tudi ne strinja s toženo stranko, da bi bil ob vrnitvi v Afganistan varen v Kabulu. Situacija za notranje razseljene osebe je izredno težka. Iz poročil izhaja, da so neizobraženi moški obsojeni na brezposelnost ali pa na slabo plačano občasno delo. Sklicevanje na pomoč sestre tožnik izrecno zavrača, saj meni, da mu sestra ne bi bila zmožna pomagati, saj bi o tem odločal njen mož, ki pa bi po vsej verjetnosti pomoč odklonil, saj ne bi želel izpostaviti svoje družine nevarnosti s tem, ko bi pri sebi skrival sorodnika, ki mu grozijo Talibani. Tožnik predlaga, naj sodišče v sporu polne jurisdikcije izpodbijano odločbo nadomesti s svojo sodbo, v kateri mu prizna status begunca ali pa vsaj subsidiarno zaščito po ZMZ, podrejeno pa, naj odpravi odločbo in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je neutemeljen tožbeni očitek, da tožniku ni bilo zastavljeno vprašanje, kako naj bi se javil Talibanom, da bi se jim pridružil. V konkretnem primeru ne gre za soočanje s kakšnimi kontradiktornostmi, ampak gre le za dokazno oceno tožene stranke in po do sedaj uveljavljeni sodni praksi ni bilo potrebno, da bi tožena stranka prosilce v postopku mednarodne zaščite morala soočiti s svojimi ocenami, ki so predmet obrazložitve odločbe in pri tem se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi št. I Up 215/2012 z dne 9. 5. 2012. Opozarja na to, da je tožnik v postopku trdil, da je dobil dve grozilni pismi v razmiku treh mesecev in da s Talibani nikoli ni imel stika in se ji zdi nelogična tožbena trditev, da bi ga Talibani sami poiskali, ko pa so mu v drugem grozilnem pismu očitali, da se jim ni pridružil. Tožena stranka nadalje navaja, da je res, da tožniku ni bilo izrecno predstavljeno, da dokumenta vsebujeta zaporedni številki, vendar pa to ni bilo potrebno, saj je iz zapisnika o osebnem razgovoru jasno razvidno, da je tožena stranka postavila tožniku kar nekaj vprašanj v zvezi z nastankom teh dveh dokumentov in iz izjav tožnika izhaja, da prvi ni nastal šele takrat, ko je njegova mati prišla na policijsko postajo. Rekel je namreč, da je policist napisal prvi dokument takrat, ko je po prejetju prvega pisma odšel na policijsko postajo in prosil za pomoč. Ni bilo potrebe, da se tožniku da možnost, da to pojasni. Glede informacij o izvorni državi pa tožena stranka meni, da je imel tožnik možnost, da na njih odgovori, kar je tudi storil. Iz navedenega razloga tega ne more ponovno početi v sami tožbi in uveljavljati nečesa, kar je že imel možnost, da stori v upravnem postopku. Tožena stranka tudi vztraja pri tem, da so razmere v Kabulu dovolj varne. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik se v pripravljalni vlogi ne strinja s tem, da je trditev tožene stranke, da tožnik ne bi vedel, kam se zglasiti, če bi se želel pridružiti Talibanom, zgolj dokazna ocena, ampak je sklepanje o tem, kaj tožnik ve in česa ne, kar bi moralo biti razčiščeno na osebnem razgovoru. Kar pa se tiče zaporednih številk na zaznamkih s policijske postaje pa tožnik vztraja pri navedbi, da sta oba dokumenta bila napisana, ko je njegova mati prišla na postajo. Nikakor se niti ne strinja s tem, da v tožbi ne bi imel pravice opredeliti se do informacij o izvorni državi. V upravnem postopku je šlo zgolj za navajanje virov, ne pa tudi za opredelitev tožene stranke o tem, kaj določene informacije pomenijo za tožnika. Tožnik ponovno tudi oporeka sklepanju tožene stranke, da je vrnitev v Kabul za tožnika varna. Tožena stranka bi morala preučiti novejša, aktualna poročila. Kabul je tarča rednih napadov, v katerih je verjetnost žrtev med civilisti zelo visoka. S sodbo, na katero se sklicuje tožena stranka, tožnik ne razpolaga, ker še ni objavljena na spletnem portalu, in predlaga, naj tožena stranka predloži kopijo te sodbe.

Prvostopenjsko sodišče je v tej zadevi enkrat že odločilo in je s sodbo opr. št. I U 1224/2012-10 z dne 19. 9. 2012 tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V svoji sodbi je zavzelo stališče, da tožnik v upravnem postopku ni bil seznanjen z vsemi okoliščinami, na katerih temelji odločba. Po mnenju sodišča je šlo za kršitev načela zaslišanja stranke. Sodišče je odločbo odpravilo tudi iz tega razloga, ker je tožnik v svojem komentarju k poročilom o izvorni državi navedel, da je verjetnost, da mu bo sestra, ki živi v Kabulu, pomagala, minimalna, saj bi o tem odločal njen mož, od njega pa ni realno pričakovati, da bo nudil skrivališče sorodniku žene, ki je tarča Talibanov in s tem ogrozil svojo družino. Sodišče je odločbo odpravilo, ker se tožena stranka do teh navedb tožnika ni opredelila.

Vrhovno sodišče je s sklepom opr. št. I Up 493/2012 z dne 8. 11. 2012 po pritožbi tožene stranke zgoraj citirano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. Sodišče je v svojem sklepu zavzelo stališče, da tožena stranka svojih zaključkov glede obeh policijskih dokumentov res ni predočila tožniku pred izdajo odločbe, vendar pa tudi glede na določbo 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku tega ni bila dolžna storiti. Tožnik je pred izdajo odločbe podal izjavo, v kateri je navedel razloge za vložitev prošnje, bil je zaslišan in mu je bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. V obravnavani zadevi so navedene okoliščine stvar dokazne ocene, ki pa jo organ izvede ob odločitvi in predstavi v sami odločbi. Če je tožena stranka na podlagi dokazne ocene opredelila posamezne izjave kot malo verjetne in neprepričljive, to ne pomeni, da gre za neskladje v izjavah, glede katerih bi morala tožena stranka prosilcu dati možnost, da ta neskladja oziroma nekonsistentnosti pojasni. Razen tega odločitve, da bi lahko tožnik bival v Kabulu, tožena stranka ni oprla na dejstvo, da živi v Kabulu njegova sestra in izpodbijana odločba ne temelji na predpostavki, da mu bo sestra pomagala, zato toženi stranki ni mogoče očitati pomanjkljive obrazložitve zgolj zato, ker ni obrazložila, zakaj ni sledila tožnikovim navedbam glede sestrine pomoči. Tožena stranka je to okoliščino uporabila le v smislu dodatnega argumenta. Po mnenju Vrhovnega sodišča RS ni bilo kršitev pravil postopka.

Glede na zgoraj navedeno stališče vrhovnega sodišča, da v postopku ni bilo kršitev pravil postopka, se je sodišče opredelilo do vseh tožbenih navedb, ki se nanašajo na izpodbijano odločbo in v ponovljenem postopku ugotovilo, da tožba ni utemeljena iz naslednjih razlogov: ZMZ v prvem odstavku 2. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče večinoma sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev tožene stranke. S tem v zvezi sodišče še posebej poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da iz informacij o izvorni državi izhaja, da je prisilno novačenje zelo redek in omejen pojav, ki ga je mogoče zaslediti le izjemoma ter da se ljudje Talibanom pridružijo prostovoljno in prisilno novačenje niti ni potrebno in še zlasti iz tega razloga sodišče meni, da je tožnikov strah pred prisilnim novačenjem neutemeljen. Prav tako je pravilno ugotovila, da iz pridobljenih informacij izhaja, da je Kabul precej varen, afganistanske varnostne sile imajo nadzor nad mestom in se zato od tožnika lahko pričakuje, da bi bival v Kabulu.

Sodišče se ne more strinjati s tožbeno navedbo, da tožena stranka ni pojasnila, zakaj je vabljenje s pismi nenavadno. Tožena stranka je pojasnila, da je tožnik dejal, da nihče v vasi ne ve, kdo dejansko je in kdo ni Taliban in se nihče s tem ne ukvarja. Navedla je, da če ni s Talibani nobenega stika in tudi nobenega vedenja o njihovih konkretnih dejavnostih in o tem, kje se nahajajo, kako naj bi vedel, kje se naj javi, če bi se jim hotel pridružiti. Torej je tožena stranka pojasnila, zakaj je nenavadno vabljene s pismi. V tožbi se tudi očita, da tožena stranka tožniku ni postavila vprašanja, češ da ni jasno, kam naj bi se javil, če bi se odločil pridružiti Talibanom in da mu ni bila dana možnost, da na to vprašanje odgovori. Vrhovno sodišče je v zgoraj navedenem sklepu zavzelo stališče, da če je tožena stranka na podlagi dokazne ocene opredelila posamezne izjave kot malo verjetne in neprepričljive, to ne pomeni, da gre za neskladje v izjavah, glede katerih bi morala tožena stranka prosilcu dati možnost, da ta neskladja oziroma nekonsistentnosti pojasni. Po mnenju prvostopenjskega sodišča je tudi navedena okoliščina stvar dokazne ocene, zato ne gre za procesno kršitev, če tožniku v zvezi s tem ni bilo postavljeno posebno vprašanje. Sodišče tudi ne more slediti tožbeni navedbi, da je mišljeno, da bi tožnika Talibani sami poiskali in da zato ni potrebno, da bi v pismih navedli, kje se mora zglasiti. Kot je bilo že navedeno, iz informacij o tožnikovi izvorni državi izhaja, da je prisotnost Talibanov na območju, kjer živi tožnik majhna, prisilno novačenje je zelo redek in omejen pojav, ki ga je mogoče zaslediti le izjemoma in ker se ljudje Talibanom pridružijo prostovoljno, prisilno novačenje ni potrebno. Nadalje tožnik navaja, da če policija na splošno ljudem ni pomagala, to še ne izključuje njegove trditve, da je grožnjo vseeno prijavil policiji. Sodišče se sicer s tem razmišljanjem strinja, vendar pa je tožena stranka navedla, da je to malo verjetno, ne pa povsem izključeno. Nadalje tožnik navaja, da je policiji rekel, da je bilo pisem več, ker je upal, da bi mu bila bolj pripravljena pomagati. Ta tožnikova navedba pa ni v skladu z navedbami na osebnem razgovoru, kjer je (str. 4 zapisnika) rekel, da sta bili dve pismi in da je lahko le drugače prevedeno. V tožbi je tudi navedeno, da kar se tiče časa med prvim pismom in smrtjo očeta, da je na policijski postaji zgolj navedel, da je pred nekaj dnevi prejel grozilna pisma in da ga policija ni vprašala, kdaj točno je njegov oče umrl ter da so očitno na zaznamek napisali, da je tožnikov oče bil ubit pred nekaj dnevi. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da iz zapisnika o osebnem razgovoru na str. 4 izhaja, da je tožnik rekel, da je prvo pismo prejel šest mesecev po smrti očeta in da lahko, da je takrat na policijski postaji zadevo naredil bolj resno, da bi mu pomagali, zaradi česar sodišče tej tožbeni navedbi ne more slediti.

Glede tožnikove navedbe, da mu ni bila v postopku dana možnost pojasniti, zakaj sta na policijskih dokumentih zaporedni serijski številki, je že vrhovno sodišče zavzelo stališče, da pri tem ne gre za postopkovno kršitev. Tožnik nadalje v tožbi navaja, da je ob prvi podaji prijave policiji policijski uslužbenec prijavo vpisal v posebno knjigo, tožniku pa ni dal nikakršnega dokumenta in šele ko je mati po treh letih odšla na policijsko postajo, je policijski uslužbenec napisal dva zaznamka s sledečimi si številkami. Na prvi zaznamek je prepisal vsebino prijave iz knjige iz časa, ko je prosilec dejansko prišel na postajo, drugi zaznamek pa je napisal na prošnjo matere, in sicer naj policija potrdi, da takrat njenemu sinu niso mogli nuditi pomoči. Torej naj bi glede na tožbene navedbe oba dokumenta nastala takrat, ko je njegova mati prišla po njiju. Navedbe pa nasprotujejo tistemu, kar je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Na strani 4 zapisnika o osebnem razgovoru je namreč navedeno, da je tožnik povedal, da je po prejetju prvega pisma odšel na policijsko postajo in prosil za pomoč in takrat je policist napisal prvi modri dokument – zaznamek, vendar mu ga ni dal. Šele po njegovem odhodu je mati pridobila ta zaznamek. Torej je v osebnem razgovoru izrecno povedal, da je prvi policijski dokument nastal že takrat, ko je sam odšel na policijsko postajo, in ne takrat, ko je po dokumente prišla mati. Sodišče se tudi strinja z navedbo tožene stranke v odločbi, da se v drugem dokumentu policije navaja, da so bile vplivne osebe v vasi zaprošene, da potrdijo verodostojnost tožnikovih izjav in je v nadaljevanju ta verodostojnost potrjena z različnimi podpisi. Tožena stranka je povzela, da je tožnik navedel, da je njegova vas močno povezana s Talibani in tako je malo verjetno, da bi se potem osebe, ki podpirajo Talibane, prosilo za potrditev verodostojnosti tožnikove izjave glede tega, da so mu Talibani grozili s smrtjo. Iz navedenega razloga sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, češ da tožnik ne vidi razloga, zakaj vodilne osebe, četudi podpirajo Talibane, ne bi bile pripravljene podpisati takšnega dokumenta.

Pač pa sodišče vztraja pri stališčih iz prve sodbe, da je v provinci Nangarhar, od koder je tožnik, izredno nevarno in se v tem delu ne strinja s stališčem tožene stranke, da bi bila vrnitev v to provinco dovolj varna. Pač pa se sodišče strinja s tem, da je za tožnika možna notranja razselitev in da bi bil ob vrnitvi v Afganistan varen v Kabulu, kamor bi bil tudi vrnjen. Pri tem sodišče izhaja iz poročil o izvorni državi tožnika, ki jih je pridobila tožena stranka, še zlasti ker iz poročila danske službe za preseljevanje izhaja, da je Kabul varnejši od drugih krajev v Afganistanu in je to območje tudi bolj nadzorovano. Kabul je eden od redkih krajev v Afganistanu, kjer so varnostne razmere relativno dobre in stabilne kljub incidentom, ki se tudi tam dogajajo. Čeprav tožnik v tožbi sklicevanje na pomoč sestre zavrača, ker meni, da bi njen mož to pomoč odklonil, pa sodišče vseeno misli, da bi mu lahko sestra vsaj za kratek čas vsaj na začetku pomagala.

Ker torej tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za status begunca niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, je sodišče v ponovljenem postopku tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče pojasnjuje še to, da se v skladu s četrtim odstavkom 10. člena Zakona o sodnih taksah v upravnih sporih o priznanju mednarodne zaščite po zakonu, ki ureja mednarodno zaščito, taksa ne plača.