Jedro

Glede na pridobljena poročila je pritrditi zaključkom, da so tožnikove navedbe neprepričljive in malo verjetne. Prav tako je utemeljen dvom v pristnost predloženih dokumentov. Zato je (in glede na ugotovljeno dejansko stanje) pravilen zaključek, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca.

Pravilna je tudi odločitev o neizpolnjevanju pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite, ki temelji na neizkazani grozeči resni škodi oziroma individualni grožnji. Nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25. 7. 2012, s katero je v rednem postopku (na podlagi druge alineje 52. člena v povezavi s prvo alinejo 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti – v nadaljevanju ZMZ) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite .

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe, izdane v ponovljenem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča I Up 493/2012 z dne 8. 11. 2012, sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od obeh statusov (begunca in subsidiarne oblike zaščite). Pri tem sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe tožene stranke (71. člen ZUS-1). Posebej poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da iz informacij o izvorni državi izhaja, da je prisilno novačenje, kot ga zatrjuje tožnik, zelo redek in omejen pojav, ki ga je mogoče zaslediti le izjemoma. Ljudje se talibanom pridružijo prostovoljno in zato prisilno novačenje niti ni potrebno, in še zlasti iz tega razloga je po mnenju sodišča tožnikov strah pred prisilnemu novačenju neutemeljen. Prav tako pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da je Kabul precej varen, afganistanske varnostne sile imajo nadzor nad mestom in se zato od tožnika lahko pričakuje, da bo bival v Kabulu. Glede zatrjevanih procesnih kršitev, da tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi glede obeh policijskih dokumentov, se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu z dne 8. 11. 2012, da so v obravnavani zadevi navedene okoliščine stvar dokazne ocene, ki pa jo organ izvede ob odločitvi in predstavi v sami odločbi. Če je tožena stranka na podlagi dokazne ocene opredelila posamezne izjave kot malo verjetne in neprepričljive, to ne pomeni, da gre za neskladje v izjavah, glede katerih bi morala tožniku dati možnost, da jih pojasni. Sodišče zavrača tudi tožbene navedbe, da tožena stranka ni pojasnila, zakaj je vabljenje s pismi nenavadno. Tožena stranka je na podlagi dokazne ocene opredelila posamezne izjave kot malo verjetne in neprepričljive, kar je stvar dokazne ocene. Kot malo verjetne je tožena stranka zavrnila tudi tožnikove navedbe, da če policija na splošno ljudem ni pomagala, to še ne izključuje njegove trditve, da je grožnjo vseeno prijavil policiji. Prav tako je zavrnila njegove navedbe glede grozilnih pisem (njihovega števila ter kdaj jih je prejel). Sodišče prav tako ne sledi tožnikovi navedbi glede izjav vplivnih oseb v vasi oziroma njihovega podpisa na dokumentu, pač pa sodišče vztraja pri stališču, da je v provinci Nangarhar, od koder je tožnik, nevarno in se v tem delu ne strinja s stališčem tožene stranke, da bi bila vrnitev v to provinco dovolj varna. Se pa strinja s tem, da je za tožnika možna notranja razselitev in da bi bil ob vrnitvi v Afganistan varen v Kabulu, kamor bi bil tudi vrnjen ter ne glede na tožnikove navedbe meni, da bi mu sestra vsaj za kratek čas vsaj na začetku lahko pomagala. Pri tem sodišče izhaja iz poročil o izvorni državi tožnika, ki jih je pridobila tožena stranka.

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov in Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Glede prisilnega novačenja poudarja, da če je nekaj označeno kot redko, še ne pomeni, da se ne more zgoditi ravno njemu. Kot je namreč navajal že v tožbi, je bil njegov oče pripadnik Talibanov, torej so Talibani lahko upravičeno sklepali, da je tožnikova družina na njihovi strani in da bo po očetovi smrti tožnik nasledil očeta. Povsem jasno pa je, da v svojih pismih ne morejo napisati naslova kjer se nahajajo, oziroma kam naj se tožnik zglasi, saj so ilegalna organizacija in ravno naslov bi kazal na to, da so tožnikove izjave neverodostojne. Prav tako bi bila navedba, kje naj se tožnik zglasi, nesmiselna, saj bi lahko prišel tja s policijo. Nadalje ugovarja kontradiktornosti stališč sodišča prve stopnje, ki se naprej strinja z ugotovitvijo, da je prisotnost Talibanov na območju, kjer je živel tožnik, majhna, kasneje pa navede, da je stanje v provinci Nangarhar nevarno. Ugovarja tudi zaključkom glede podpisov sovaščanov pod zaznamek, ter poudarja da dejstvi, da veliko vaščanov sodeluje s Talibani ter da so se nekateri podpisali pod zaznamek, nista nezdružljivi. Sodišče naj bi tako nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ki se tiče utemeljenosti strahu pred novačenjem s strani Talibanov. Napačno pa naj bi tudi ocenilo možnosti notranje razselitve oziroma naselitve v Kabulu. Civilisti v Kabulu so tarče številnih napadov, življenje notranje razseljenega prebivalstva v Kabulu je zelo mizerno in ne dosega normalnih standardov, kar je v nasprotju z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Notranja razselitev je razumna alternativa, če obstaja zaščita s strani posameznikove širše družine (smernice UNHCR), kar pa v tožnikovem primeru ne obstaja. Ne strinja se z zaključki, da je mesto pod vladno kontrolo, tudi samo preživetje ni dovolj, poročila omenjajo življenje v šotorih, veliko brezposelnost, notranja razselitev pa je možna le, če lahko oseba živi relativno normalno, ne da bi se pri tem soočala z nesorazmernimi težavami. Dansko poročilo omenja, da je Kabul varnejši od mnogih ostalih predelov Afganistana, vendar tožnik poudarja, da to ne pomeni, da je varen. V zvezi s presojanjem resne škode za priznanje subsidiarne zaščite pa tožnik poudarja, da kriterij ni, ali je življenjsko ogrožen vsak prebivalec, temveč ali so razmere tako nestabilne, da samovoljno nasilje po tretji alineji 28. člena ZMZ lahko zadene kogarkoli. Stopnja samovoljnega nasilja, potrebna za priznanje subsidiarne zaščite, ni dosežena le takrat, ko je na določenem območju pobita vsaj polovica prebivalstva. Seveda ne gre za ogroženost vsakega, ampak samo tistih, ki se slučajno znajdejo na nepravem kraju ob nepravem času. Na koncu tožnik poudarja, da mu sestra ne bo mogla pomagati, saj kot je navedel že v tožbi, bi o tem odločal njen mož, ki pa bi po vsej verjetnosti pomoč odklonil, saj ne bi želel izpostaviti svoje družine nevarnosti, s tem ko bi pri sebi skrival sorodnika, ki mu grozijo Talibani. Tožnik zaključuje, da Kabul ni primerna notranja razselitvena alternativa.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi 2. člena ZMZ mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona.

7. Tožena stranka je v rednem postopku (druga alineja prvega odstavka 52. člena ZMZ) z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ker je ugotovila, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite (prva alineja 53. člena ZMZ v zvezi s 23. členom ZMZ). Svojo odločitev je v obravnavanem primeru utemeljila na neprepričljivosti razlogov, ki jih je tožnik uveljavljal v svoji prošnji za priznanje mednarodne zaščite. Tožnikove izjave je namreč opredelila kot neprepričljive (da bi tožnika Talibani vabili s pismi) in malo verjetne (da bi tožnik te grožnje s strani Talibanov prijavil policiji) ter obrazložila tudi dvom v pristnost predloženih dokumentov (pismi Talibanov sta napisani na roko na navadnem papirju, sicer s prednatisnjeno glavo, brez vsake zaščite; dokumenta, ki naj bi nastala na policiji, pa sta na vnaprej pripravljenih formularjih izpolnjena na roko, z zaporednima serijskima številkama, torej izpolnjena in iztrgana eden za drugim, čeprav naj bi nastala v presledku približno treh let). Pojasnila je tudi neizpolnjevanje pogojev za subsidiarno zaščito in možnost notranje razselitve oziroma nastanitve v Kabulu. Prvostopenjsko sodišče pa je večinoma sledilo utemeljitvi odločbe ter se v izogib ponavljanju (skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1) nanjo sklicevalo.

8. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe glede napačne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z novačenjem Talibanov ter posledično utemeljenostjo strahu pred tem novačenjem. Tožena stranka in sodišče sta pravilno ugotovila in dovolj izčrpno pojasnila okoliščine, na katere sta oprla svojo odločitev, ter jo pravilno utemeljila. Vrhovno sodišče se sicer strinja s tožnikom, da če je nekaj označeno kot redko, še ne pomeni, da se ne more zgoditi ravno njemu. Vendar pa glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga je tožena stranka izčrpno povzela, in poročila o stanju v državi (predvsem poročilo, ki ga je maja 2012 izdala Danska služba za priseljevanje, da je prisilno novačenje zelo redek in omejen pojav, ki ga je mogoče zaslediti le izjemoma, saj se ljudje Talibanom pridružijo prostovoljno in prisilno novačenje zato niti ni potrebno, grozilna pisma pa imajo drugačno vsebino, kot jo je zatrjeval tožnik), bi tožnik moral kot dokaz, oziroma potrditev svojih navedb, da se mu to lahko zgodi oziroma se mu je zgodilo, predložiti trdnejša dokazila oziroma navesti verjetnejše razloge. Kot izhaja iz poročila Danske službe sicer obstajajo tako imenovana nočna pisma (grozilna pisma, ki jih pošiljajo Talibani), vendar je vsebina teh pisem drugačna in se nanaša na grožnje s posledicami, če določena oseba ne bo nehala sodelovati z vlado ali koalicijskimi silami, če ne bo prenehala hoditi v šolo ali če ne bo opustila svojega dela, ki ga opravlja. Dansko poročilo ne zanika obstoja prisilnega novačenja, enako kot poročilo EAS, na katerega se sklicuje tožnik, priznava obstoj novačenja. Vendar gre pri tem večinoma za novačenje otrok za izvedbo samomorilskih napadov, vsekakor pa v tem poročilu ni mogoče zaslediti primera, ki bi bil identičen ali vsaj podoben tožnikovemu.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede sklicevanja na nemožnost notranje razselitve v Kabul. Glede Kabula, kamor bi bil tožnik v primeru odstranitve v izvorno državo najverjetneje vrnjen, je UNHCR ocenil, da je notranja razselitev razumna alternativa, da samski moški lahko preživijo brez družinske podpore in imajo več možnosti. Tudi iz poročila Danske službe za priseljevanje izhaja, da je Kabul precej varen, vsekakor varnejši od mnogih krajev v Afganistanu. Res je, da so problemi zaradi majhne razpoložljivosti stanovanj, slabih možnosti zaposlitve ter ostalega, kar zatrjuje tožnik, vendar iz poročil izhaja, da imajo mladi moški, celo tisti brez izobrazbe, boljše možnosti, da najdejo zaposlitev in preživijo v Kabulu. Res tudi v Kabulu prihaja do nasilja, vendar je glede na število prebivalcev v Kabulu (gre za več milijonsko mesto) število žrtev relativno majhno. V zvezi s tem Vrhovno sodišče še opozarja na uvodno izjavo 26 Direktive Sveta 2004/83/ES, v skladu s katero „nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo“. Gre za načelo, da tveganje, kateremu je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ene države ali ena skupina prebivalstva, ne pomeni individualne grožnje.(1) Tožnik pa se tudi ne more uspešno sklicevati na slabe življenjske razmere v Kabulu (slabe higienske razmere, življenje v šotorih, veliko brezposelnost in podobno), saj te ne predstavljajo resne škode v smislu 28. člena ZMZ.

10. Pravilna je po presoji Vrhovnega sodišča tudi uporaba materialnega prava oziroma razlaga določbe tretje alineje 28. člena ZMZ(2), kot jo je zavzela tožena stranka in ji je pritrdilo sodišče prve stopnje. Tveganje, ki so mu v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (na splošno) izpostavljeni civilni prebivalci ali del prebivalcev posamezne države, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavlja individualne grožnje v smislu 28. člena ZMZ. Pojem individualne grožnje v členu 15(c) Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 (povzema ga tretja alineja 28. člena ZMZ) pa je razlagalo tudi sodišče Evropske unije v zadevi C-465/07(3). Izraz „individualno“ je treba razumeti tako, da zajema napade, usmerjene zoper civiliste ne glede na njihovo identiteto, kadar stopnja samovoljnega nasilja, ki je značilno za potekajoč oboroženi spopad, doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi se civilist, če bi se vrnil v zadevno državo ali, odvisno od primera, v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot je opredeljena v členu 15(c) Direktive. Opozorilo je še na besedilo uvodne izjave 26 Direktive, da nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo. Ter nenazadnje dodalo, da je treba upoštevati geografski obseg samovoljnega nasilja ter dejanski kraj morebitne vrnitve v zadevno državo. Iz Predloga za sprejetje predhodne odločitve v tej zadevi(4) pa izhaja, da je člen 15(c) Direktive treba razlagati tako, da zagotavlja subsidiarno zaščito, kadar zadevna oseba dokaže, da obstaja utemeljeno tveganje za grožnjo zoper njeno življenje ali telo v primerih mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada zaradi samovoljnega nasilja, ki je tako resno, da pomeni verjetno in resno grožnjo za to osebo. Na razlago iz zgoraj citirane zadeve se je sklicevala tudi tožena stranka, ko je zaključila, da glede na število smrtnih žrtev (ob upoštevanju več relevantnih okoliščin npr. velikost province, gostota poseljenosti, število ciljnih napadov), ni mogoče reči, da je ta številka tako visoka, da bi kazala na resno ogroženost življenja vsakega civilnega prebivalca. Res izpolnjevanja pogojev za subsidiarno zaščito ni mogoče temeljiti zgolj na številu smrtnih žrtev oziroma s statistično verjetnostjo ali bo nekdo postal smrtna žrtev, je pa to en od pokazateljev, ali je splošno nasilje preraslo v individualno grožnjo za posameznika. V primeru sklicevanja na individualno prizadetost pa bolj ko je oseba individualno prizadeta, manj mora dokazovati, da je izpostavljena samovoljnemu nasilju, vendar pa v konkretnem primeru, kar je bilo že pojasnjeno, tožniku te individualne prizadetosti ni uspelo dokazati do te mere, da ne pušča dvoma o samovoljnosti in resnosti nasilja, katerega tarča naj bi bil tožnik.

11. Tožnik v pritožbi tudi ponovno poudarja, da mu sestra, v nasprotju z mnenjem sodišča prve stopnje, ne bo mogla pomagati v primeru vrnitve v Kabul. Vendar, kot je Vrhovno sodišče navedlo že sklepu z dne 8. 11. 2012, tožena stranka svoje odločitve ni oprla na dejstvo, da v Kabulu živi njegova sestra in izpodbijana odločitev ne temelji na predpostavki, da mu bo sestra pomagala (to okoliščino je uporabila le v smislu dodatnega argumenta), že zgoraj pa so pojasnjene tožnikove možnosti za bivanje v Kabulu, izčrpno pa jih je pojasnila ter na več poročil oprla tožena stranka (glede bivanja, zaposlitve, socialnih mrež itd.).

12. S tem je Vrhovno sodišče presodilo pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, do drugih navedb pritožbe, ki jih je ocenilo za pravno nebistvene in take, da na odločitev o pritožbi ne morejo vplivati, pa se ni posebej opredeljevalo (360. člen ZPP zvezi z 21. členom ZUS-1).

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, ker niso podani razlogi, ki jih navaja pritožba, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Op. št. (1): Sklepni predlogi generalnega pravobranilca, predstavljeni 9. 9. 2008 (v zadevi C-465/07, M. Elgafaji in N. Elgafaji).

Op. št. (2): Resna škoda zajema: - resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (tretja alineja 28. člena ZMZ).

Op. št. (3): Sodba z dne 17. februarja 2009 v zadevi Elgafaji, C-465/07. Op. št. (4): Sklepni predlogi Generalnega pravobranilca, predstavljeni 9. septembra 2008.