Jedro

Pogoji iz 367. a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnika (po nasprotni tožbi toženca, v nadaljevanju tožnika) sta solastnika nepremičnine s parc. št. 1603/10, k. o. ...,1(1) vsak do ½, toženec (po nasprotni tožbi tožnik, v nadaljevanju toženec) pa lastnik sosednje nepremičnine s parc. št. 1603/9. Zahtevala sta ugotovitev, da toženec nima služnosti po njuni nepremičnini (hoja in vožnja po delu parcele, odmetavanje snega nanjo), pa tudi, da mu sodišče naloži prepoved posegov v njuno nepremičnino. Toženec je z nasprotno tožbo zahteval ugotovitev služnosti hoje in vožnje z vsemi vozili po delu nepremičnine tožnikov. Ugotovljeno je bilo, da je šlo do posega tožnikov (betonski zid) za eno, široko dovozno pot, ki se je pozneje razcepila proti vsaki od nepremičnin. Toženec jo je dobroverno 20 let uporabljal, tožnika, ki sta služečo nepremičnino sicer kupila, pa ob nakupu nista zadostila svoji raziskovalni dolžnosti, saj je bila pot v naravi dobro vidna.

2. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika nasprotne tožbe postopek delno ustavilo (I. točka izreka) in zavrglo tožbo tožnikov na ugotovitev neobstoja služnostne pravice hoje in vožnje ter odmetavanja snega v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine s parc. št. 1603/10 (II. točka izreka). Ugotovilo je obstoj služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi poti, ki poteka po jugozahodnem delu služeče nepremičnine s parc. št. 1603/10 v širini 3,5 metrov in dolžini 23,0 metrov, v breme vsakokratnega lastnika te nepremičnine in v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine s parc. št. 1603/9 (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožnikov, da je toženec dolžan opustiti vsakršno poseganje v njuno lastninsko pravico na parc. št.1603/10, še posebej hojo in vožnjo z osebnimi in drugimi motornimi vozili ter odmetavanje snega, in da se mu prepoveduje nadaljnje vznemirjanje lastninske pravice tožnikov (IV. točka izreka). Tožnikoma je naložilo, da sta dolžna tožencu povrniti stroške postopka (V. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Tožnika vlagata dva predloga za dopustitev revizije. V prvem zastavljata vprašanja:

(1) ali za pravni standard natančnega opisa poti zadošča navedba širine in dolžine poti po služeči nepremičnini tudi, če je pot nepravilne oblike in le deloma poteka po služeči nepremičnini, v naravi pa ni vidna;

(2) ali je v primeru poteka služnostne poti po mejnem delu nepremičnine potrebna izvedba dokazov z ogledom nepremičnine in izvedencem geodetske stroke, ki ugotovi potek meje in poti;

(3) ali je način in kraj rabe služnostne poti v obdobju priposestvovanja že v tožbi treba opredeliti tako, da skladno z določbo 19. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) omogoča vpis v zemljiško knjigo;

(4) ali je v okviru odločanja o priposestvovanju treba upoštevati načelo najmanjše obremenitve služeče nepremičnine in ugotovljeno stvarno služnost utesniti na najmanj obremenjujoč obseg;

(5) ali predstavljajo zaključki, ki nasprotujejo izvedenim dokazom, predvsem izpovedbi Štefana Tkalca in fotografijam, ki jih sodišči nižjih stopenj opredelita kot bistvene, ob odsotnosti ogleda in postavitve izvedenca geometra, bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Izpostavljata absolutne kršitve postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj trditev tožene stranke o tem, v kakšnem obsegu in na kakšen način je uporabljala sporno pot, ni. Zaključek sodišč nižjih stopenj pa nasprotuje izvedenim dokazom, predvsem izpovedbi A. A. in predloženim fotografijam. Ocenjujeta, da iz njih ne izhaja pot v celotni širini 3,5 m in dolžini 23 m, saj zavije diagonalno, po nepremičnini tožnikov pa teče kvečjemu 1 m ter to podrobno pojasnita. Menita, da je pritožbeno sodišče zavrnilo njune pritožbene razloge brez argumentov in razlogov, čeprav sta ravno zaradi neobrazloženosti vložila pritožbo. Ocenjujeta, da ugotovljena služnost v tretji točki izreka nima vsebinskega opisa poteka poti (in nasprotuje dosedanji sodni praksi, ki jo izpostavljata), njeno izvrševanje v naravi pa je nedoločeno, kar bo vodilo v nove spore, saj v naravi pot ni več vidna. Prav tako ni bilo ugotovljeno, kje poteka meja med nepremičninama, pot pa poteka ravno na mejnem delu. Sprašujeta se o trditvenem in dokaznem bremenu pri uporabi poti ter njeni umestitvi na nepremičnine ter o potrebi po poti, široki kar 7 metrov (3, 5 m na vsaki od nepremičnin). Ocenjujeta, da bi ta ob sredinski osi poti na meji med nepremičninama, segla na njuno nepremičnino največ za 2,5 m v najširšem delu in v najožjem delu 0 m, saj v celoti preide na toženčevo nepremičnino. Izpostavljata tudi pomembnost načela najmanjše obremenitve služeče nepremičnine. Prilagata fotografije, na katerih sta prikazala ugotovljeno služnost in meje nepremičnin.

V drugem predlogu zastavljata vprašanji:

(6) ali je dokazna ocena sodišč nižjih stopenj obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka in

(7) ali sodba sodišča druge stopnje ustreza zahtevam po obrazloženosti sodne odločbe.

Ocenjujeta, da sodišče druge stopnje ni opravilo vestne in skrbne presoje dokazov ter se ni opredelilo do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena, zato je prekršilo določbe ZPP in Ustave Republike Slovenije. Gre za temeljne pravice, ki so osnova poštenega postopka. Opozarjata, da sta v pritožbi specificirano navedla, zakaj menita, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje napačna, vendar se pritožbeno sodišče do večine navedb ni opredelilo. Izpostavljata zaslišanje samega toženca in priče B. B., pri kateri je sodišče prve stopnje večjo težo pripisalo njeni pisni izjavi kot pa izpovedi. Ker zakon prepisuje obvezno ustno zaslišanje, bi moralo sodišče po njuni oceni kot odločilno upoštevati ustno izjavo priče o odločilnem trenutku skupne gradnje in ne njene pisne izjave. Vedela je namreč izpovedati tudi o ključni okoliščini, na katero se je nanašal dogovor o skupni gradnji, ki je nobeno od sodišč ni upoštevalo. Izpostavljata tudi zaslišanje C. B., ki je potrdil, da so po koncu gradnje vzpostavili vsak svojo pot, ter fotografije, ki prikazujejo različna tovorna vozila in brez težav pristopajo do toženčeve nepremičnine. Opozarjata, da se obstoj in obseg služnosti ugotavlja na podlagi dejanskega sklicevanja in izpostavljata obstoječo sodno prakso. Zatrjujeta kršitev ustavno zavarovane pravice do enakega varstva pravic in se sklicujeta na prakso Ustavnega sodišča. Nato postavljata še vprašanji:

(8) ali je toženec zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu v zvezi z obsegom priposestvovanja služnosti in

(9) ali je sodišče druge stopnje pri tej presoji kršilo določbe ZPP.

Menita, da izpodbijana odločitev odstopa od ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (izpostavljata odločbe II Ips 755/2007, II Ips 756/2007, II Ips 111/2014). Izpostavljata, da je prvotno toženec zatrjeval le služnost v ovinku, za potrebe zavijanja z glavne ceste na svojo parcelo, pozneje pa v veliko večjem obsegu, izpovedi prič pa zatrjevanega obsega niso potrdile, o tem so se bistveno razlikovale med seboj, pa tudi od toženčevih navedb. Sklicujeta se na svoje pritožbene navedbe in poudarjata, da se pritožbeno sodišče do njunih očitkov ni opredelilo, pač pa navedlo le, da obsegu zatrjevane služnosti nista nasprotovala in zatrjevane trase nista prerekala, zato tega ne moreta storiti v pritožbi. S tem je dokazno breme napačno prevalilo nanju, kar odstopa od stališč sodne prakse, ki jo navedeta. Opozarjata, da sta obstoju služnosti ves čas nasprotovala, torej tudi njenemu obsegu. Izpostavljata odločbo II Ips 138/2013 in druge ter ocenjujeta, da bi sodišči nižjih stopenj morali toženčev zahtevek zavrniti.

5. Vrhovno sodišče je njuna predloga štelo kot en predlog.

6. Predlog ni utemeljen.

7. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP).

8. Vrhovno sodišče je ocenilo, da pogoji iz 367. a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni, in je predlog za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).

(1) Vse nepremičnine se nahajajo v tej katastrski občini, zato je Vrhovno sodišče v nadaljevanju ne bo zapisovalo.