Jedro

Strinjati se je mogoče s pritožnikoma, da toženec ni ničesar storil za zavarovanje svoje služnostne pravice in zato kljub izteku priposestovalne dobe ta ni bila vknjižena v zemljiško knjigo ob nakupu nepremičnine s strani tožnikov. Vendar pa pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje (35. točka sodbe), da tožnika glede na stanje na terenu, kjer (kot kažejo fotografije) je bila skupna enotna pot dobro vidna, nista zadostila raziskovalni dolžnosti, še posebej, ko sta se seznanila z mejami svoje parcele, po katerih poteka sporni odsek poti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi delnega umika nasprotne tožbe postopek ustavilo glede zahtevka, da se ugotovi obstoj služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi poti, ki poteka po severnem delu služeče nepremičnine, ID znak 4/1, v širini 3,5 metrov in dolžini 23,0 metrov, v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine, ID znak 4/1, in v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, ID znak 3/9 (I. izreka), in zavrglo tožbo tožeče stranke na ugotovitev neobstoja služnostne pravice hoje in vožnje ter odmetavanja snega v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine na parc. št. 1 k. o. X v lasti tožnikov (II. izreka). Nadalje je sodišče razsodilo, da se ugotovi obstoj služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi poti, ki poteka po jugozahodnem delu služeče nepremičnine, ID znak 3/1, v širini 3,5 metrov in dolžini 23,0 metrov, v breme vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine, ID znak 3/1, in v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, ID znak 3/9 (III. izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnikov na parc. št. 3/1 k. o. X, še posebej hojo in vožnjo z osebnimi in drugimi motornimi vozili ter odmetavanje snega, in se mu prepoveduje nadaljnje vznemirjanje lastninske pravice tožnikov (IV. izreka). Tožnikoma je naložilo, da sta dolžna tožencu povrniti stroške postopka v višini 1.427,45 EUR (V. izreka).

2. Proti III., IV. in V. točki sodbe vlagata pritožbo tožnika iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Podrobno grajata dokazno oceno sodišča glede njune izpovedi in izpovedi prič A.A. ter B.B., opozarjata pa tudi na razhajanje v toženčevih navedbah iz nasprotne tožbe. Menita, da je zaključek sodišča, da je bil med tožencem in pravnim prednikov tožnikov sklenjen ustni dogovor o skupni ureditvi dovozne poti, da je bila takšna pot tudi urejena, da jo je toženec vsaj 20 let uporabljal za vožnjo z vozili, da je po njej hodil in dovoz urejal s skupnim prednikom tožnikov, napačna, prav tako tudi dokazna ocena, da tožencu nihče ni prepovedoval voziti po skupni dovozni poti. Opozarjata na izpoved tožnika, da mu je prodajalec B.B. pokazal meje nepremičnine, pri čemer mu ni omenjal, da bi toženec imel pravico voženj. Toženec ni storil ničesar za zavarovanje svoje domnevne služnostne pravice. Ob zagotovilu prodajalca, da ima vsak svojo pot in jo tudi uporablja, tožnika nista imela raziskovalne dolžnosti. Sploh glede na dejstvo, da je med ogledom nepremičnine toženec stal za živo mejo, v zadostni bližini, da je lahko razbral vsebino pogovora, in bi lahko opozoril na zatrjevano pravico. Sodišče je napačno ugotovilo obseg služnosti po jugozahodnem delu parcele št. 3/1 v celotni zatrjevani dolžini 23,0 metrov in širini 3,5 metra. Ob tem pritožba podrobno povzema vse navedbe strank in izpovedi prič glede širine in dolžine služnosti ter navaja, da natančna izmera ne izhaja iz fotografij ali izrisa parcele. Sodišče bi lahko ugotovilo obseg služnosti le v dejansko ugotovljenem obsegu njenega izvrševanja, tega pa zaradi opisanih nasprotij med navedbami in dokazi ni mogoče ugotoviti. Zato bi moralo zahtevek zavrniti v celoti. Dokazna sredstva, ki jih je sodišče uporabilo za ugotovitev obsega služnosti, so bila neustrezna, saj je za to primeren le dokaz z izvedencem. Posledično je zmotna odločitev glede prenehanja vznemirjanja lastninske pravice tožeče stranke z vožnjo in hojo, napačna pa je tudi dokazna ocena izpovedi tožnika in toženca glede odmetavanja snega.

3. Na pritožbo je odgovoril toženec in prerekal podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. S fragmentiranim povzemanjem izpovedi obeh tožnikov (tožencev po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožnikov) in prič A.A. in B.B. tožnika ne moreta izpodbiti obširne in koherentne dokazne ocene izvedenih dokazov, ki jo je sodišče strnilo v 31. do 33. točki izpodbijane sodbe. Ne drži, da sodišče ni sledilo izpovedi tožnice zgolj zato, ker je v njenem pričanju zaznalo razhajanje glede trditev o nasutju poti. Sodišče je ugotovilo, da se je tožnica glede uporabe poti spomnila malo, njene trditve s fotografijami niso bile skladne, izpoved, da B.B. ob prodaji nepremičnine skupne poti ni omenjal, pa ne potrjuje neuporabe poti. Prepričljiva je dokazna ocena izpovedi tožnika, ki je bila mestoma nedosledna, v nasprotju s konsistentno izpovedjo toženca, kar je sodišče ustrezno obrazložilo, zato pritožba z dodatnim pojasnjevanjem tožnikove izpovedi ne more doseči bolj ugodne dokazne ocene. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi dokazni oceni izpovedi priče A.A. Ne glede na razhajanja med njeno izpovedjo in notarsko overjeno pisno izjavo, kar že samo po sebi vzbuja dvom o kasnejši izpovedi, priči tudi niso bile znane razmere po tem, ko so se stanovalci v hišo vselili (med gradnjo je sama navedla, da so vožnje potekale po zemljišču obeh pravdnih strank). Po trditvah priče se je hiše gradilo v letih 1982 do 1986, v letu 1987 pa sta se z možem razšla. Čeprav je ob zaslišanju trdila, da so po koncu gradnje stranke uporabljale vsaka svojo pot, je vendarle dodala, da ta ni zadoščala za večja vozila, temveč le za osebna. Sicer je izpoved te priče kot tudi B.B. in ostalih sodišče ocenjevalo v povezavi s fotografijami (iz različnih obdobij), ki prikazujejo enotno, s peskom nasuto pot, na kateri ni videti ovir, ki bi parceli razdeljevali, kar je nedvomno v nasprotju s trditvami tožnikov in njihovih pravnih prednikov, da sta obstajali dve ločeni poti in je vsaka stranka že od odcepa z gozdne poti uporabljala izključno svojo pot. Pritožba neutemeljeno opozarja na nasprotje v toženčevih trditvah iz nasprotne tožbe, saj tega nasprotja ni. Toženec je navedel, da je obstajal dogovor o skupnem dovozu v širini šestih metrov, ki se v nadaljevanju razdeli v dve dovozni poti, torej dve ločeni poti nista bili dogovorjeni in nista obstajali že od gozdne poti dalje, temveč je bil na začetku dovoz skupen, ta je v tem postopku sporen, v nadaljevanju pa sta dostopa ločena.

6. Strinjati se je mogoče s pritožnikoma, da toženec ni ničesar storil za zavarovanje svoje služnostne pravice in zato kljub izteku priposestovalne dobe ta ni bila vknjižena v zemljiško knjigo ob nakupu nepremičnine s strani tožnikov. Vendar pa pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje (35. točka sodbe), da tožnika glede na stanje na terenu, kjer (kot kažejo fotografije) je bila skupna enotna pot dobro vidna, nista zadostila raziskovalni dolžnosti, še posebej, ko sta se seznanila z mejami svoje parcele, po katerih poteka sporni odsek poti. Ob tem pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da tožnika nista izkazala, da bi ob nakupu parcele obstajali dve ločeni dovozni poti, svoje raziskovalne dolžnosti pa se tudi ne moreta razbremeniti s tem, ko očitata tožencu, da jima za pot ni povedal sam od sebe.

7. Upoštevajoč prepričljivo dokazno oceno pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je toženec v dobri veri uporabljal del nepremičnine tožnikov oziroma predhodno njihovih pravnih prednikov za vožnje in hojo preko 20 let po obstoječi skupni poti od vstopnega dela s parcele 4/1 k. o. X, vse do razdružitve poti z dostopi do posameznih parcel pravdnih strank. Obsegu zatrjevane služnosti toženec ni konkretizirano nasprotoval. Njegova trditev v pripravljalni vlogi, ki jo izpostavlja v pritožbi, da toženec ne potrebuje še dodatnih 3,5 metrov široke poti po nepremičnini tožnikov, saj bi tako imel skupno kar 7 metrov široko pot, ne pomeni, da pot v širini 3,5 metrov po parceli ID znak 3/1 ni bila predmet (so)uporabe tudi s strani toženca. Ker je bila pot ob uvozu zaradi lažjega zavijanja široka vsaj 5 do 6 metrov (glede na izpovedi prič, ki jih povzema tudi pritožba), iz starejših fotografij pa izhaja, da trasa poti ni segala povsem do roba toženčeve parcele (zatravljeni del), širina 3,5 metrov po zemljišču tožnikov ni v nasprotju z izvedenimi dokazi, kot zmotno izpostavlja pritožnik. Tožnika dolžine zatrjevane trase 23 metrov sploh nista prerekala, zato tega ne moreta uspešno storiti v pritožbi. Sodišče si je s fotografijami pomagalo v toliko, da se je prepričalo o poteku enotne poti, z merilom v prilogi B 28 (1:10 in ne 1:50, slednje je uporabljeno na prilogi B 27) pa se je prepričalo o ustreznosti zatrjevane dolžine. Sodišče v tem delu dokazne ocene ni gradilo zgolj na subjektivnih zaznavanjih prič o obsegu trase, temveč tudi na že prej navedenih listinskih dokazih. Ne drži pritožbena navedba, da takšna dokazna ocena ni ustrezna, ker bi lahko obseg služnosti ugotovil le izvedenec, saj ZPP ne pozna obveznih dokaznih sredstev.

8. Posledica ugotovitve obstoja služnostne pravice po gospodujočih zemljiščih, last tožnikov, je zavrnitev zahtevka na prenehanje vznemirjanja lastninske pravice s hojo in vožnjo po tožnikovih zemljiščih. Neutemeljena je tudi pavšalna graja dokazne ocene izpovedi tožnika glede odmetavanja snega. Sodišče je v 43. točki sodbe obrazložilo, zakaj v tem delu sprejema izpoved toženca za verjetnejšo od tožnikove, drugih dokazov v zvezi z vznemirjanjem lastninske pravice zaradi nasutja snega pa stranki nista predlagali. Ne drži tudi, da toženec zatrjevanega vznemirjanja ne bi prerekal, saj je to storil v četrtem odstavku 2. strani odgovora na tožbo.

9. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.