Jedro

Tako kot kupčeva pravica iz pravnih napak, ki v skladu s prvim odstavkom 495. člena OZ ugasne po enem letu, odkar je zvedel za pravico tretjega, po analogiji tudi pravica cesionarja iz pomanjkljivosti odstopljene terjatve ugasne po enem letu, odkar je cesionar izvedel zanje.

Zadostuje, da cesionar za napake odstopljene terjatve na kakršenkoli način izve. Ko zanje izve, začne v skladu s prvim odstavkom 495. člena OZ teči rok za njihovo uveljavitev in po poteku enega leta od takrat cesionar izgubi svojo pravico sklicevati se na pomanjkljivosti odstopljene terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je le-ta terjal ugotovitev ničnosti pogodbe o odplačnem odstopu terjatev z dne 5. 6. 2009 in 10. 6. 2009, sklenjene med tožnikom in toženko, ter od toženke v roku 15 dni zahteval vrnitev kupnine v višini 55.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2009 dalje do plačila in vrnitev pravdnih stroškov (I. odstavek izreka). Tožniku je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke v višini 172,35 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do prenehanja obveznosti (II. odstavek izreka).

2. Zoper tako odločitev se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik. V okviru pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava graja prvostopni zaključek, da tožbe ni vložil znotraj enoletnega prekluzivnega roka. Prvostopno sodišče naj bi namreč napačno interpretiralo izpoved tožnika, da je par dni po sklenitvi pogodbe o odplačnem odstopu terjatve izvedel, da terjatev sploh ne obstoji. Takrat je bil tožnik namreč le seznanjen, da je bil v izvršilnem postopku (za izterjavo odstopljene terjatve) na podlagi ugovora dolžnice izdan nepravnomočen sklep o ustavitvi izvršbe, zoper tako odločitev pa se je pritožil. Da terjatev, ki jo je kupil, ne obstaja več in da je prišlo do ustavitve izvršilnega postopka ter do razveljavitve zaznamb sklepov o izvršbi, naj bi tako pritožnik izvedel šele konec maja 2010, ko mu je bil vročen sklep Višjega sodišča v Ljubljani. Pritožnik ponovno izpostavlja, da mu je toženka zamolčala bistvene okoliščine v zvezi s spornim pravnim poslom, in da posla ne bi sklenil, če bi zanje vedel. Sicer pa po prepričanju pritožnika v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti 494. (pravilno 495. člena) Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o izgubi pravice uveljavljati pravne napake, ker le-ta velja za kupoprodajno pogodbo, s čimer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Nadalje izpostavlja, da za uveljavljanje ničnosti niso predpisani nobeni roki, zato njegov tožbeni zahtevek ne more biti prepozen. Zmoten naj bi bil tudi prvostopni zaključek, da v obravnavani zadevi niso podani ničnostni razlogi, saj je sporna pogodba vsaj v nasprotju z moralnimi načeli. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe ter ugoditev njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se toženka zavzema za potrditev izpodbijane prvostopne sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi zgolj pavšalno uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno in na njegovi podlagi tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Neutemeljena je pritožbena graja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z napačno interpretacijo tožnikove izpovedbe o tem, kdaj je izvedel za pomanjkljivosti odstopljene terjatve. Da je bil tožnik seznanjen s potekom izvršilnega postopka, je namreč sodišče prve stopnje pravilno razbralo že iz določb med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o odplačnem odstopu terjatve z dne 10. 6. 2009 (priloga A5), kjer je to izrecno zapisano. Povsem sprejemljiv je tudi nadaljnji prvostopni zaključek, da je tožnik za zatrjevane pomanjkljivosti cedirane terjatve izvedel najkasneje v času svojega odločanja o vložitvi pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Brežicah z dne 10. 6. 2009 (s katerim je sodišče ugovoru dolžnice ugodilo ter izvršilni postopek ustavilo in razveljavilo zaznambi sklepa o izvršbi pri njenih nepremičninah, ker je zaključilo, da je s prenehanjem upnikove terjatve zoper glavnega dolžnika – izbrisano družbo - prenehala tudi stranska terjatev upnika do zastavnih dolžnikov, izvršilni postopek pa se je vodil le na zastavljenih nepremičninah zastavnih dolžnikov). Časovni trenutek, od katerega je mogoče šteti, da je bil tožnik seznanjen s pomanjkljivostmi odstopljene terjatve (18. 6. 2009), je sodišče prve stopnje pravilno razbralo tudi iz tožnikove izpovedbe, da je par dni po sklenitvi pogodbe o odplačnem odstopu terjatve izvedel, da terjatev sploh ne obstoji. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da naj bi prvostopno sodišče tako izpoved tožnika interpretiralo narobe. Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da v času odločitve o vložitvi pritožbe v izvršilnem postopku o neobstoju sporne terjatve še ni bilo pravnomočno odločeno (oziroma pravilneje: zgoraj opisana odločitev o ustavitvi izvršilnega postopka ter razveljavitvi zaznamb sklepa o izvršbi na nepremičninah hipotekarne dolžnice še ni bila pravnomočna). Vendar pa navedeno ne pomeni, da v tistem obdobju tožnikov prekluzivni rok za uveljavitev napak odstopljene terjatve še ni pričel teči, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7. V skladu s 423. členom OZ odstopnik terjatve, odstopljene z odplačno pogodbo, odgovarja za njen obstoj takrat, ko jo je odstopil. V teoriji ni sporno, da je navedena odgovornost cedenta jamčevalna obveznost iz zavezovalnega posla, ki se ravna po pravilih odgovornosti za pravne napake pri prodaji stvari. Slednje nenazadnje izhaja tudi iz določil o odgovornosti za pravne napake pri prodajni pogodbi, v skladu s katerimi tudi prodajalec kakšne druge pravice odgovarja, da ta obstaja in da ni pravnih ovir za njeno uveljavitev (drugi odstavek 488. člena OZ). Zato pridejo enako kot pri pravnih napakah prodane stvari v poštev vse formalne zahteve, ki jih mora izpolniti cesionar, da lahko uveljavlja svoje pravice, med katerimi so zlasti pomembni roki, v katerih lahko cesionar uveljavlja svoje zahtevke. Že sodišče prve stopnje se je postavilo na materialnopravno pravilno stališče, da je cesionar pri tem časovno omejen enako kot kupec pri uveljavljanju pravnih napak. Prav tako kot kupčeva pravica iz pravnih napak, ki v skladu s prvim odstavkom 495. člena OZ ugasne po enem letu, odkar je zvedel za pravico tretjega, po analogiji tudi pravica cesionarja iz pomanjkljivosti odstopljene terjatve ugasne po enem letu, odkar je cesionar izvedel zanje. Pri tem pa ni potrebno, kot se v svoji pritožbi neutemeljeno zavzema tožnik, da bi bile uveljavljane pomanjkljivosti odstopljene terjatve ugotovljene s pravnomočno odločitvijo sodišča. Zadostuje, da cesionar za napake odstopljene terjatve na kakršenkoli način izve. Ko zanje izve, začne v skladu s prvim odstavkom 495. člena OZ teči rok za njihovo uveljavitev in po poteku enega leta od takrat cesionar izgubi svojo pravico sklicevati se na pomanjkljivosti odstopljene terjatve. Po vsem obrazloženem so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi tožnik šele konec maja 2010, ko mu je bil vročen sklep Višjega sodišča v Ljubljani, ki je v bistvenem potrdil že zgoraj opisano prvostopno odločitev izvršilnega sodišča, izvedel, da terjatev, ki jo je kupil, ne obstaja več in da je prišlo do ustavitve izvršilnega postopka in do razveljavitve zaznamb sklepov o izvršbi. Zato tudi začetka teka enoletnega roka za uveljavljanje zahtevkov iz pomanjkljivosti odstopljene terjatve ni bilo mogoče vezati šele na tožnikovo seznanitev z navedenim drugostopnim sklepom, kot se v svoji pritožbi neuspešno zavzema tožnik.

8. Sodišče druge stopnje po vsem obrazloženem kot pravilno sprejema prvostopno odločitev, da je bila v obravnavani zadevi dne 9. 2. 2011 vložena tožba vložena po poteku enoletnega prekluzivnega roka. Tak zaključek bi sicer sam po sebi narekoval zavrženje tožbe. Ker pa je tožnik s svojim tožbenim zahtevkom hkrati terjal ugotovitev ničnosti obravnavane pogodbe, kar je narekovalo nadaljnjo vsebinsko presojo (sicer omejeno zaradi skopo podane dejanske podlage pavšalno zatrjevanih ničnostnih razlogov, kot bo še obrazloženo), je odločitev o zavrnitvi zahtevka tudi procesnopravno pravilna.

9. Čeprav je tožnik s svojim tožbenim zahtevkom terjal tudi ugotovitev ničnosti sporne pogodbe o odplačnem odstopu terjatev, konkretnih okoliščin v tej smeri v postopku na prvi stopnji ni podal, temveč se je v svojih trditvah pretežno omejil na jamčevalno obveznost cedenta. Zato je sodišče prve stopnje po preizkusu ničnostnih razlogov (16. točka obrazložitve prvostopne sodbe) tožnikov tožbeni zahtevek tudi v tem delu povsem utemeljeno zavrnilo. Navedenega zaključka ne more spremeniti pritožbeni poskus konkretizacije ničnostnih razlogov, ki v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP predstavlja nedopustno pritožbeno novoto.

10. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe (353. člen ZPP).

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).