Jedro

Širša opredelitev kraja opravljanja dela tožnici ni zagotavljala pravice do opravljanja dela v A. (ne glede na to, da je toženka tožnici to ugodnost nudila dolga leta), zlasti ob dejstvu, da tam toženka ni imela poslovnih prostorov in po ukinitvi projekta v A. ni opravljala svoje dejavnosti. Z zahtevo, da tožnica prične z delom v B., toženka ni segla preko okvira pogodbeno dogovorjenega kraja; stališče sodišča druge stopnje, da ji je na ta način le odredila delo v kraju, ki je bil dogovorjen s pogodbo o zaposlitvi, je zato pravilno.

Če delavec sklene pogodbo o zaposlitvi, s katero pristane na opravljanje dela v oddaljenem kraju, prevzame nase odgovornost za organizacijo prihoda oziroma prevoza na delo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 11. 2015, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 25. 11. 2015 do 24. 12. 2015 in od 25. 1. 2016 dalje. Ugotovilo je, da tožnica po tem, ko jo je toženka obvestila, da bo zaradi ukinitve projekta, na katerem je delala v A., delo opravljala na sedežu toženke, to je v B., tja ni prihajala. Ker je imela v pogodbi o zaposlitvi določeno, da bo delo opravljala na sedežu delodajalca oziroma v prostorih, dogovorjenih s strani delodajalca, je s tem, ko kljub pozivu na delo ni prišla, huje kršila delovno obveznost naklepoma ali iz hude malomarnosti (druga alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-11). Ker pa je toženko obvestila, zakaj je na delo ne bo (ker ji toženka ni zagotovila prevoza, sama pa nima možnosti, da bi se na delo vozila), kršitve iz četrte alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki ji je bila tudi očitana, ni ugotovilo.

2. Sodišče druge stopnje je soglašalo s presojo, da je podan odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker je tožnica kršila osnovno delavčevo dolžnost – prihajanje na delo, kar je storila iz hude malomarnosti. Poudarilo je, da so bili v pogodbi o zaposlitvi kot kraj opravljanja dela navedeni poslovni prostori delodajalca (ki so bili v B.) oziroma druge lokacije, kjer toženka opravlja svojo dejavnost. Zato toženka ni spremenila pogojev iz pogodbe o zaposlitvi, ko je tožnico pozvala na delo v B., temveč ji je v skladu s pogodbo o zaposlitvi le odredila delo v kraju, ki je bil v pogodbi dogovorjen.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da ni imela možnosti prihajanja na delo v B., ker iz A. ni povezav z javnimi prevoznimi sredstvi, svojega avtomobila pa nima, niti se zaradi težav z očmi ni sposobna voziti vsak dan tako daleč. Pri toženki in njenih pravnih prednikih je bila zaposlena od leta 1982 in čeprav toženka ni imela poslovnih prostorov v A., je delo ves čas opravljala v prostorih Inštituta C. Ne strinja se z razlogi sodišča druge stopnje, da otežen prihod na delo zaradi slabih avtobusnih povezav ne kaže na neobstoj odpovednega razloga, da je nepomembno, da je prihajala v prostore Inštituta C. in da je tam evidentirala prisotnost. Sodišču druge stopnje očita, da je navedlo le, kaj ni pomembno ni pa podalo svojega stališča. Meni, da bi ji morala toženka, ko je spremenila kraj opravljanja dela, zagotoviti možnost prihajanja na delo, k čemur jo je tudi pozvala. Tožnica ob ravnanju toženke ni mogla storiti drugega, kot da je še naprej hodila na delo v prostore Inštituta C., kjer je imela svoj računalnik. V B. niso imeli ustrezne računalniške oziroma programske opreme, da bi delo sploh lahko opravljala. Meni, da njenega ravnanja ni mogoče opredeliti za hudo malomarno. Storila je vse, kar je lahko. Toženka je ravnala diskriminatorno, ker je vedela, da v B. ne bo mogla prihajati, pa ji je kljub temu tam odredila delo. Meni, da niso izpolnjeni pogoji iz 109. člena ZDR-1, ker na delo ni prišla iz objektivnih razlogov, objektivno pa toženka tudi ni dokazala izgube zaupanja.

4. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP2 preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožnica v reviziji pavšalno uveljavlja bistvene kršitve iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP, ne da bi konkretno navedla, s čim naj bi jih sodišče zagrešilo. Smiselno je iz vsebine revizije mogoče razbrati le očitek, da sodba sodišča druge stopnje ni obrazložena, vendar ta očitek ni utemeljen. Izpodbijana sodba je obrazložena, saj je sodišče druge stopnje pojasnilo, zakaj je sodba sodišča prve stopnje pravilna (6. 7. in 8. točka obrazložitve), odgovoriti pa je moralo tudi na pritožbene navedbe, ki niso bile utemeljene (9., 10., 11. in 12. točka obrazložitve). Ne drži, da do dejstev, ki jih je štelo za nepomembna, ni zavzelo stališča: glede prihajanja na lokacijo v A. je navedlo, da bi tožnica morala delo opravljati na odrejeni lokaciji in zato ni relevantno, da je hodila drugam; glede trditev, da se je z vprašanjem, kako naj prihaja na delo, tožnica obrnila na delodajalca in da ni dobila odgovora, je pojasnilo, da očitana pasivnost toženke ne spremeni dejstva, da je tožnica kršila delovno obveznost; glede trditve o evidentiranju prisotnosti in šikanoznem ravnanju toženke pa je pojasnilo, da je bila tožničina dolžnost prihajati na delo v odrejen kraj, ker tako narekuje 33. člen ZDR-1 in da iz izvedenih dokazov ne izhaja toženkin šikanozni namen.

8. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

9. Tožnica, ki živi v A., je bila zaposlena pri toženki in njenih pravnih prednikih od leta 1982. Delala je na raznih projektih in ves čas v prostorih Inštituta C. v A., čeprav toženka tam ni imela svojega poslovnega prostora, saj ima sedež v B. Tožnica je bila edina, ki je imela možnost delati v A. V oktobru 2010 je toženka zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ukinila program X, na katerem je delala tožnica, in ji je zato podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnica je s tožbo zahtevala ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in se sklicevala na svoj status starejše delavke (delavke pred upokojitvijo), ki uživa varstvo pred odpovedjo. Toženka je pripoznala tožbeni zahtevek. Sodba na podlagi pripoznave je postala pravnomočna 24. 12. 2015. Po zatrjevanjih tožnice so med reševanjem prvotnega spora potekali razgovori o možnih rešitvah, vendar do dogovora ni prišlo, saj je 16. 10. 2015 prejela elektronsko sporočilo, naj se v ponedeljek, 19. 10. 2015, javi na delo v B. Takoj je vložila zahtevo za odpravo kršitve, navajala, da ne more hoditi na delo v B., ker iz A. ni ustreznih avtobusnih zvez (to je potrdila tudi toženka), da nima svojega avtomobila in tudi če bi ga imela, tako daleč vsak dan ne bi upala voziti, ker ima težave z očmi. Še naprej je hodila v prostore Inštituta C. Toženka je zavrnila njeno zahtevo za odpravo kršitve in jo pozvala, naj pride na delo. Tožnica je odpisala, da ne odklanja dela, da bi prišla na delo, le da naj ji toženka sporoči, kako naj pride. Toženka ji je 19. 11. 2015 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov po drugi in četrti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišči odpovednega razloga iz četrte alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 nista ugotovili, ugotovili pa sta obstoj odpovednega razloga iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 10. Delodajalec lahko po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnici je bilo odrejeno, naj od 19. 10. 2015 dalje prihaja na delo na sedež delodajalca, saj je bil projekt, na katerem je delala v A., ukinjen, preklicano je bilo tudi soglasje za opravljanje dopolnilnega dela za Inštitut C. Zato ni bilo več razloga, da ostaja v poslovnih prostorih Inštituta, pogodbe o zaposlitvi ji zaradi statusa starejše delavke ni bilo mogoče odpovedati, svojega poslovnega prostora v A. pa toženka ni imela. Tožnica na delo ni prišla.

11. Ni sporno, da se tožnica na delo z javnim prevoznim sredstvom ni mogla voziti, vendar pa organizacija prevoza na delo, kot pravilno zaključuje sodišče druge stopnje, ni bila stvar toženke. S toženko je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (nazadnje jo je sklenila 8. 12. 2014), v kateri je bil kraj opravljanja dela določen „v poslovnih prostorih delodajalca in v drugih krajih v državi, kjer opravlja dejavnost delodajalec“. Tako določena širša opredelitev kraja opravljanja dela tožnici ni zagotavljala pravice do opravljanja dela v A. (ne glede na to, da je toženka tožnici to ugodnost nudila dolga leta), zlasti ob dejstvu, da tam toženka ni imela poslovnih prostorov in po ukinitvi projekta X v A. ni opravljala svoje dejavnosti. Z zahtevo, da tožnica prične z delom v B., toženka ni segla preko okvira pogodbeno dogovorjenega kraja; stališče sodišča druge stopnje, da ji je na ta način le odredila delo v kraju, ki je bil dogovorjen s pogodbo o zaposlitvi, je zato pravilno. Tožnica je s podpisom pogodbe o zaposlitvi dejansko pristala na možnost, da bo delo opravljala na sedežu delodajalca, zato ji toženka ni bila dolžna zagotoviti prevoza do kraja opravljanja dela. Če delavec sklene pogodbo o zaposlitvi, s katero pristane na opravljanje dela v oddaljenem kraju, prevzame nase odgovornost za organizacijo prihoda oziroma prevoza na delo. Ne glede na to, da za prihod na delo iz A. v B. ni bilo ustreznih javnih prevoznih sredstev (to ni sporno), so obstajale druge možnosti prevoza, saj se, kot je bilo ugotovljeno, tudi drugi delavci iz A. vozijo na delo v B. 12. Na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva dejstvo, da je tožnica tudi po 19. 11. 2015, ko bi se morala zglasiti na delo v B., hodila v prostore Inštituta C. v A. in tam urejala dokumentacijo ter se evidentirala. Delavec je dolžan opravljati delo v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu (prvi odstavek 33. člena ZDR-1) in ne more sam izbirati kraja, kjer bo delal. Če delavec ne ravna v skladu z zahtevami delodajalca, krši delovno obveznost. V zvezi z ugovorom, da v B. zanjo ni bilo dela in ustrezne računalniške opreme, je že sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da bi se to lahko ugotovilo šele, če bi tožnica šla na delo v B. Revizijsko sodišče s tem soglaša. Toženka ji je zagotavljala delo v B., kamor tožnica ni šla in kjer z delom sploh ni pričela, zato se ne more sklicevati na to, da tam ni bilo ustrezne računalniške in programske opreme.

13. Pravilno je tudi stališče sodišča druge stopnje, da izvedeni dokazi ne kažejo na šikaniranje. Toženka se je trudila rešiti tožničin položaj (kar priznava tožnica tudi sama), vendar druge možnosti, kot da ji, ob tem, da ji iz poslovnega razloga ni smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi, zagotovi delo v svojih poslovnih prostorih v B., ni imela. Da bi imela na razpolago poslovne prostore, ki bi bili bližji tožničinemu bivališču, ni bilo ugotovljeno.

14. Glede na navedeno je odločitev, da je odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podan, pravilna. Tožnica je kršila dolžnost, ki jo ZDR-1 predpisuje v prvem odstavku 33. člena, namreč da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v kraju in času, ki je določen za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Ker gre za osnovno delavčevo dolžnost, sta sodišči kršitev pravilno opredelili kot hujšo. Glede na to, kako je do kršitve prišlo in da tožnica niti ni iskala drugih možnosti prevoza (ampak je zahtevala od toženke, da jo seznani, kako naj pride na delo), pa je pravilen tudi zaključek, da je storjena najmanj iz hude malomarnosti.

15. Materialno pravno je pravilna tudi odločitev glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Po prvem odstavku 109. člena ZDR-1 je pogoj za zakonitost izredne odpovedi – poleg obstoja odpovednega razloga – obstoj okoliščin in interesov, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka. Tudi te okoliščine so pravilno upoštevane. Tožnica je vedela, da ji toženka ne more več zagotavljati dela v A., pa kljub temu na delo v B. ni prišla. S tem je kršila najosnovnejšo dolžnost delavca – prihajanje na delo – zato je izguba medsebojnega zaupanja, o kateri je izpovedoval zakoniti zastopnik toženke, upravičena in objektivno utemeljena.

16. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del. 1 Zakon o delovnih razmerjih, Ur. l. RS št. 21/2013 in naslednji 2 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji