Jedro

Tožnica je z neprihodom na delo na odrejeno lokacijo kršila temeljno obveznost delavca iz 33. člena ZDR-1, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi.

Stališče sodišča prve stopnje o tem, da tožnica ni upravičena do nadomestila zaradi neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2015, ker ji je delovno razmerje prenehalo po njeni krivdi oziroma na podlagi izredne odpovedi, je napačno. Odločilno dejstvo je, da je bila tožnica v spornem obdobju, ko ji je prenehalo delovno razmerje (četudi na podlagi izredne odpovedi), v bolniškem staležu. Ker iz tega objektivnega razloga ni mogla izrabiti 15 dni preostalega letnega dopusta, je njen zahtevek iz tega naslova utemeljen (164. člen ZDR-1).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni glede odločitve o nadomestilu za neizkoriščen dopust in stroških pravdnega postopka tako, da se v tem delu glasi: ''Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 8 dni obračunati nadomestilo za neizkoriščeni letni dopust za leto 2015 v znesku 2.148,15 EUR ter ji po odvodu dajatev in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2016 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pravdnega postopka 693,79 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.''

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške, tožnici pa je dolžna povrniti pritožbene stroške 214,20 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Ugotovi se, da je izredna odpoved z dne 19. 11. 2015 nezakonita. 2. Tožena stranka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, jo od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje, torej od 25. 11. 2015 do 24. 12. 2015, ter od 25. 1. 2016 dalje prijaviti v zavarovanja in ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati mesečno plačo 3.007,50 EUR bruto in ji po odvodu dajatev in prispevkov izplačati neto plače, znižane za prejemke v času brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. 3. Tožena stranka je dolžna tožnici obračunati nadomestilo za neizkoriščeni letni dopust za leto 2015 v znesku 2.148,15 EUR ter ji po odvodu dajatev in prispevkov izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2016 dalje do plačila. 4. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške predpravdnega postopka v višini 408 točk in stroške tega postopka, oboje povečano za 22 % DDV, v 8 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila."

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je ne glede na zapis kraja opravljanja dela v pogodbi o zaposlitvi delo vseskozi opravljala na sedežu Inštituta A. v B.. Dne 16. 10. 2015 je prejela obvestilo o spremembi lokacije opravljanja dela in takoj vložila zahtevo za odpravo kršitve, ker možnosti javnega prevoza na relaciji B. - C. praktično ni. V zahtevi je prosila toženo stranko, naj jo obvesti, kako naj prihaja na delo. Iz odgovora tožene stranke izhaja, da se glede možnosti prihoda v C. ni izjasnila. Ob sklenitvi delovnega razmerja je res stvar delavca, kako si bo organiziral prevoz na delo, med trajanjem delovnega razmerja pa je to stvar delodajalca. Kraj dela je bil spremenjen iz šikanoznih razlogov. Tožena stranka je vedela, da tožnica ne more prihajati na delo v C. z javnimi prevoznimi sredstvi. Vedela je tudi, da tožnica ne vozi avta na daljše relacije. Res ima vozniški izpit, a to ni bil pogoj za zaposlitev. Nima svojega avta in zaradi težav z očmi nerada vozi avto. Neživljenjsko je stališče sodišča, da bi se lahko z dodatnimi inštrukcijami priučila vožnje. Nesprejemljivo je, da bi si lahko avto čez vikend kupila. Napačna je ocena, da bi lahko sodelavce prosila za prevoz. Tožena stranka bi morala preveriti prevozne možnosti tudi zaradi počitkov med zaporednima delovnima dnevoma (155. člen ZDR-1). Tožnica je delo v B. vestno opravljala tudi po 19. 10. 2015. Protispisna je ugotovitev sodišča, da naj bi opravljala delo le za Inštitut A., saj je tudi takrat opravljala delo za toženo stranko. Svojo prisotnost na delu je evidentirala v računalniku. Tožena stranka za tožnico v C. niti ni imela nobenega dela. Glede tega sta direktor in omenjena priča izpovedala, da naj bi se ponujala možnost za delo tožnice na treh področjih. Vseeno to ni upoštevno, ker tožena stranka o tem ni podala trditev. Tožnica je sicer odrejeni kraj dela sprejela, vendar v kraj ni mogla prihajati. Tožena stranka ji je bila dolžna odgovoriti na vprašanje v zvezi s tem v skladu z obveznostjo varovanja delavčeve osebnosti (46. člen ZDR-1) in varovanja dostojanstva delavca (47. člen ZDR-1). Le če bi tožnica imela možnost priti na delo v C., pa ne bi prihajala, bi lahko kršila obveznosti. Ker pa na delo ni prihajala zato, ker to objektivno ni bilo možno, ne obstaja nobena oblika krivde in tudi ne odpovedni razlog. Sodišče je tožnici očitalo, da naj bi kršitev storila iz hude malomarnosti, tožena stranka pa je v odpovedi navajala tudi naklep. Tudi ni podan pogoj za zakonitost odpovedi po 109. členu ZDR-1. Sodišče je upoštevalo le direktorjevo pavšalno izpoved. Sodba je glede tega neobrazložena in se je ne da preizkusiti. Sodišče je napačno odločilo tudi o nadomestilu za neizkoriščen letni dopust. Ključno je, da je bila tožnica vse do prenehanja delovnega razmerja v bolniškem staležu, ne pa na kakšen način ji je prenehalo delovno razmerje. Tožnica je tožbo vložila na sedežu sodišča v B., zadeva je bila presojana na zunanjem oddelku v D., zato je njena pooblaščenka iz B. upravičena do povračila potnih stroškov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, ter da je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na odločitev o nadomestilu za neizkoriščen letni dopust. 6. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je izpodbijana izredna odpoved z dne 19. 11. 2015 zakonita iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja), ne pa tudi po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti). Ugotovilo je namreč, da je tožnica toženo stranko obvestila o tem, zakaj ne prihaja na delo v C., vseeno pa je ugotovilo drugo očitano kršitev delovne obveznosti, ki je v zvezi z neupoštevanjem odredbe delodajalca o spremenjeni lokaciji dela (iz B. v C.).

7. Ključno je, da je tožnica 16. 10. 2015 sprejela spremenjeno lokacijo dejanskega opravljanja dela od 19. 10. 2015 dalje. Oteženi prihod na delo zaradi slabih avtobusnih povezav javnega prometa med B. in C. (kar tožnica navaja kot razlog za neprihajanje na delo v C.) ni okoliščina, ki bi kazala na neobstoj odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Dejstvo oteženega prihoda na delo torej ne pomeni, da ni podana hujša kršitev delovnih obveznosti, kot tudi ne izključuje tožničine krivde v zvezi s tem, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba.

8. Kot je izpostavilo sodišče prve stopnje, je bil v pogodbi o zaposlitvi z dne 8. 12. 2014 kraj opravljanja dela določen v poslovnih prostorih delodajalca in v drugih krajih v državi, kjer opravlja dejavnost delodajalec. To pomeni, da dejansko spremenjena lokacija opravljanja dela ni segla izven okvira pogodbeno določenega kraja opravljanja dela. Sedež delodajalca je bil v C., tožena stranka v B. ni imela poslovnega prostora. Tožnica je delo v B. opravljala v prostorih Inštituta A., za katerega je sicer opravljala dopolnilno delo. To, da je delo dejansko opravljala v B., kar sicer ni bilo izrecno določeno v pogodbi o zaposlitvi, ne more izključevati uporabe pogodbenega določila o drugih možnih krajih opravljanja dela. Šlo je torej za dopustno spremenjeno lokacijo dela.

9. Ni relevantno, da naj bi tožnica še naprej od 19. 10. 2015 dalje prihajala na delovišče v B. (pri čemer je tožena stranka v omenjenem obvestilu z dne 16. 10. 2015 tožnici tudi umaknila oziroma preklicala soglasje za dopolnilno delo). Sodišče prve stopnje pri ugotavljanju okoliščin v zvezi z neopravljanjem tožničinega dela za toženo stranko od 19. 10. 2015 dalje ni storilo postopkovne kršitve protispisnosti, kar uveljavlja pritožba, ki pravzaprav neuspešno izpodbija dokazne zaključke sodišča prve stopnje v zvezi s tem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo odločilno dejstvo, da tožnica (od 19. 10. 2015 do 30. 10. 2015, ko je nastopila bolniški stalež) dela ni opravljala na odrejeni lokaciji.

10. To, da je tožnica takoj 16. 10. 2015 na toženo stranko v zvezi z vprašanjem načina prihajanja na delo naslovila zahtevo za varstvo pravic, glede katere nato ni uveljavljala sodnega varstva, ne more privesti do ugotovitve o nezakonitosti odpovedi. Tudi ne drži, da tožena stranka tožnici v svojem dopisu z dne 21. 10. 2015 na zastavljeno vprašanje ni nič odgovorila - utemeljeno se je sklicevala na pogodbena določila o kraju opravljanja dela. Tudi, če bi držalo, da je tožena stranka zaradi očitane pasivnosti kršila obveznost varovanja delavčeve osebnosti (46. člen ZDR-1) ali obveznost varovanja dostojanstva delavca pri delu (47. člen ZDR-1), to ne bi bilo relevantno za presojo odpovedi. Enako velja za pritožbeno sklicevanje na zagotavljanje počitkov med zaporednima delovnima dnevoma (155. člen ZDR-1).

11. Prav tako je nepomembno, če je tožnica svojo prisotnost na delu v spornem času evidentirala na svojem računalniku v B.. Ključno je, da je tožnica z neprihodom na delo na odrejeno lokacijo kršila temeljno obveznost delavca iz 33. člena ZDR-1, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi.

12. Pritožba neutemeljeno navaja, da je šlo za šikanozno odreditev dela - da je tožena stranka tožnico napotila na delo v C. zgolj zato, da ta ne bi uspela priti na delo in bi ji lahko zaradi tega odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ter da tožena stranka za tožnico na sporni lokaciji niti ni imela dela. Iz izvedenih dokazov in odločilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša, ni sklepati na utemeljenost očitkov glede šikanoznega ravnanja tožene stranke.

13. To, da je tožena stranka tožnici v odpovedi očitala tako hudo malomarnost kot naklep, sodišče pa je pravilno ugotovilo le hudo malomarnost (ker ni poskrbela za prihod na delo), ne more privesti do tožničinega uspeha s pritožbo. Odvečno pa je v zvezi s tem razlogovanje sodišča, da bi se tožnica vožnje na daljše razdalje lahko priučila z inštrukcijami v avtošoli, ter da bi si s sodelavci lahko organizirala prevoz do C.. Ni pa sodišče prve stopnje navedlo takojšnjega nakupa avtomobila kot možnosti za prihod v C., kot utegne izhajati iz pritožbenih navedb.

14. Ne drži pritožbeni očitek, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) oziroma, da ne vsebuje obrazložitve o tem, da ob upoštevanju okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kar za zakonitost izredne odpovedi, poleg obstoja odpovednega razloga, zahteva prvi odstavek 109. člena ZDR-1. Tožena stranka je v odpovedi navedla, da tožnica ni prišla na delo in da svoje odsotnosti ni opravičila, s čemer je porušila zaupanje in možnost nadaljevanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, da je tožena stranka dokazala, da s tožnico delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. Pri tem se je oprlo na izpoved direktorja tožene stranke o tem, da je izgubil zaupanje v tožnico, ker ni prišla na delovno mesto in ni izpolnjevala pogodbenih obveznosti. Pravilno je ugotovilo zakonitost izpodbijane odpovedi.

15. Napačno pa je v izpodbijani sodbi stališče sodišča prve stopnje o tem, da tožnica ni upravičena do nadomestila zaradi neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2015, ker ji je delovno razmerje prenehalo po njeni krivdi oziroma na podlagi izredne odpovedi. Kot pravilno navaja pritožba, je odločilno dejstvo, da je bila tožnica od 30. 10. 2015 do 24. 11. 2015, ko ji je prenehalo delovno razmerje (četudi na podlagi izredne odpovedi), v bolniškem staležu. Ker iz tega objektivnega razloga ni mogla izrabiti 15 dni preostalega letnega dopusta, je njen zahtevek, ki mu tožena stranka po višini niti ni ugovarjala, v celoti utemeljen (164. člen ZDR-1). Zato je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v navedenem delu spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo.

16. Posledično je zaradi spremenjenega uspeha strank v pravdi (154. člen ZPP) pritožbeno sodišče moralo poseči tudi v odločitev o stroških prvostopenjskega postopka (165. člen ZPP). Tožnica v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015) utemeljeno zahteva za vlogo, s katero je bila tožba razširjena še na zahtevek iz naslova nadomestila za neizkoriščen letni dopust 300 točk, za vlogo z dne 12. 7. 2016 225 točk, za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 300 točk, za zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo 150 točk. Tožnica utemeljeno zahteva tudi povračilo stroškov prevoza njene pooblaščenke iz Ljubljane za pristop na narok v Novem mestu. Tožbo je vložila na sedežu sodišča v Ljubljani. Ker je bila zadeva obravnavana na zunanjem oddelku sodišča v Novem mestu, gre za povračilo potrebnih stroškov postopka (155. člen ZPP), ki znašajo 111,00 EUR (2 x 75 km x 0,37 EUR x 2). Navedeno skupaj z 2% materialnimi stroški in 22 % DDV znaša 693,79 EUR s pp. Ker tožničini vlogi z dne 13. 9. 2016 in z dne 17. 10. 2016 ne vsebujeta navedb o nadomestilu za neizkoriščeni letni dopust in ker tožnici niso nastali stroški v zvezi s pričami, zahteva za povračilo stroškov v tem delu ni utemeljena.

17. Glede preostale odločitve niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je v preostalem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18. Tožena stranka kot delodajalec v sporih iz naslova prenehanja delovnega razmerja krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo ne glede na uspeh v postopku (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), tožnici pa je glede na njen uspeh s pritožbo, ki se nanaša na nadomestilo za neizrabljeni letni dopust, dolžna povrniti stroške pritožbe, in sicer 375 točk, kar z 2 % materialnimi stroški in 22 % DDV znaša 214,20 EUR s pp (154., 155., 165. člen ZPP).