Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje v obravnavani zadevi uvedlo formalni dokazni pravili s tem, ko je reklo, da bi toženka, da bi dokazala svoje trditve, morala predložiti pisni dokaz, in s tem, ko je priče štelo za neverodostojne zgolj zaradi njihovega sorodstvenega razmerja s toženko, in s tem storilo bistvene kršitve določb pravnega postopka.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje v obravnavani zadevi uvedlo formalni dokazni pravili s tem, ko je reklo, da bi toženka, da bi dokazala svoje trditve, morala predložiti pisni dokaz, in s tem, ko je priče štelo za neverodostojne zgolj zaradi njihovega sorodstvenega razmerja s toženko, in s tem storilo bistvene kršitve določb pravnega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika v višini 12.358,90 EUR, da obstoji terjatev toženke v višini 2.825,66 EUR in je terjatvi v tej višini pobotalo, toženki pa naložilo, da tožniku plača še 9.533,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo ter odločilo še o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženka ni dokazala, da je tožnikovo terjatev že poravnala, dokazno breme pa je bilo na njej.

Obrazložilo je, da je toženka zatrjevano dejstvo, da je tožniku že vrnila prejeti denar, dokazno podprla z izjavami prič, nima pa o sami izročitvi denarja nobenega listinskega dokaza.

Iz pisnih izjav prič F. L. in D. L. izhaja le, da sta bila prisotna pri štetju denarja, ne pa pri izročitvi. B. Š. je sicer toženkine trditve potrdil, vendar izjava zgolj slednjega ni dovolj, sploh glede na dejstvo, da je toženkin sorodnik. Sodišča prve stopnje ni prepričala izpovedba toženke, da je že julija 2006 delno pobotala vzajemni terjatvi pravdnih strank, v presežku pa tožniku plačala njegovo terjatev. Tudi glede na njeno preteklo skrbnost, ko je od tožnika vselej zahtevala pisno potrditev izposojenega denarja, bi bilo pričakovati, da bo enako storila tudi v obravnavanem primeru in zahtevala podpis tožnika, da mu je denar vrnila. Navedbe toženke, da je terjatev tožnika delno pobotala s svojo terjatvijo, pa je sodišče podredno obravnavalo tudi kot pobotni ugovor.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. V obrazložitvi se je v celoti strinjalo z razlogi sodišča prve stopnje. Navedlo je še, da je sodišče prve stopnje pravilno kritično presojalo dokazno vrednost izpovedb prič F. L., D. L. in B. Š., ki so vsi v sorodstvenem oz. svaštvenem razmerju s toženko in razumljivo v določeni meri zainteresirani za izid pravde. Sodišče prve stopnje tudi pravilno in obrazloženo ni verjelo toženki. Utemeljeno je sodišče prve stopnje tudi uporabilo izkustvena pravila, ko je sklepalo na neresničnost toženkinih navedb iz dejstev, da ni zahtevala nobene pisne potrditve ob izročitvi denarja oziroma ob poračunu, medtem ko je sama prikazovala, da je od tožnika ob posojanju denarja vedno zahtevala potrdilo.

Hierarhija med dokazi ni predpisana, vendar dokazna vrednost vseh dokazov ni enaka. Listinski dokaz je nedvomno deloma zanesljivejši, saj v obligacijskih razmerjih velja domneva, da je resnično tisto, kar je zapisano v listini. Pisni dogovor med pravdnima strankama bi nedvomno dokazni postopek znatno olajšal . Dokazni pristop sodišča prve stopnje tako ni kršil nobenih dokaznih pravil ali standardov.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga predlog za dopustitev revizije iz razloga relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka sodišča druge stopnje in postavlja vprašanje, ali je sodišče druge stopnje v obravnavani zadevi uvedlo formalno dokazno pravilo in s tem storilo bistveno kršitev določb pravnega postopka.

Navaja, da je sodišče druge stopnje uvedlo formalno dokazno pravilo s tem, ko je zavzelo stališče, da bi kot dokaz glede vrnitve denarja zadostovala zgolj pisna listina. Zmotno je stališče sodišča, da zaslišanje prič in stranke ne odtehta dejstva, da pisne listine niso bile predložene. Zaslišanje strank in prič je enakovreden dokaz pisni listini. Po načelu proste presoje dokazov ne obstaja vrednostna stopnja dokazil, po kateri je dokazna vrednost enega dokaza močnejša od drugega. Sodišče druge stopnje je tudi zavzelo stališče, da priče, ki so v sorodstvenem razmerju s toženko, nimajo dokazne vrednosti, pri čemer je sodišče v celoti zanemarilo vsebino njihove izpovedi, s čimer je sodišče druge stopnje prav tako uvedlo formalno dokazno pravilo. Sodišče druge stopnje je kršilo metodološki napotek iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker ni ustrezno dokazno ovrednotilo izpovedi strank in prič. S tem je odstopilo od uveljavljene sodne prakse Vrhovnega sodišča (II Ips 185/2009, II Ips 682/2003) in višjih sodišč (VSL II Cp 4089/2011, VSL I Cp 4468/2009).

4. Predlog je utemeljen.

5. Revizijsko sodišče je ocenilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP v obravnavanem primeru podani glede pravnega vprašanja, oblikovanega v izreku sklepa (tretji odstavek 367.c člena ZPP).