Jedro

Prosta presoja dokazov, na katero se sklicuje pritožba zahteva od sodišča, da izoblikuje predstavo o resničnosti posameznega spornega dejstva na osnovi skrbne presoje vseh dokazov skupaj in vsakega dokaza posebej. Res je, da pri tem neka hierarhija med dokazi ni predpisana, vendar pa je prav tako res, da pa dokazna vrednost vseh dokazov ni enaka. Listinski dokaz je nedvomno deloma zanesljivejši, saj v obligacijskih razmerjih velja domneva, da je resnično tisto, kar je zapisano v listini.

Izrek

I. Obe pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo s tročlenskim izrekom glede na pobotni ugovor tožene stranke (vnaprej toženke) najprej ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke (vnaprej tožnika) v višini 12.358,90 EUR, nato ugotovilo, da obstoji terjatev toženke v višini 2.825,66 EUR, po pobotanju obeh terjatev pa nato razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 9.533,24 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 10.104,78 EUR od 1. 2. 2007 do 2. 8. 2007, od zneska 9.533,24 EUR pa od 3. 8. 2007 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek tožnika je zavrnilo, toženki pa ob upoštevanju razmerja uspeha v pravdi naložilo povračilo pravdnih stroškov tožnika v znesku 568,31 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V zvezi s terjatvijo tožnika je izhajalo iz med strankama nespornih dejstev, da je na toženkin transakcijski račun pri Novi KBM d.d. bil nakazan denarni znesek v skupni višini 2,961.687,71 SIT (sedaj 12.358,90 EUR) s strani P.M. d.o.o. in to v treh obrokih v mesecu juniju 2006 kot kupnino za prodano živino s strani tožnika in da bi po dogovoru med strankama morala toženka tožniku to vrniti. Sodišče prve stopnje je zavrnilo toženkin ugovor zastaranja tožnikove terjatve, kot tudi pomanjkanja aktivne legitimacije in ocenilo, da terjatev tožnika ni zastarana, sam pa je tudi legitimiran za uveljavljanje njegove že navedene terjatve. Sicer pa je imelo sodišče v vidu ključno sporno dejstvo, to je, ali je toženka denar tožniku vrnila, kot je to sama trdila, seveda v zmanjšanem znesku glede na pobotano svojo terjatev nasproti tožniku v znesku 1,280.000,00 SIT (5.341,35 EUR), ker da je od jeseni leta 2005 za tožnika naročala krmila, mu posojala denar, umetna gnojila in nafto. Vse to je tožnik zanikal, kot tudi vračilo presežnega zneska s strani toženke. Po izvršeni dokazni in dejanski oceni izvedenih dokazov, izhajajoč pri tem iz pravila o dokaznem bremenu (člen 215 Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), je sodišče zaključilo, da toženka ni dokazala, da je tožniku vrnila denar in tudi ne obstoja svoje pobotne terjatve, razen v znesku 2.825,66 EUR, kolikor je toženka plačala za tožniku izdobavljena krmila v pretežnem delu v drugi polovici leta 2006. Zato mora tožniku poravnati njegovo terjatev, zmanjšano za priznani znesek na račun toženkine pobotne terjatve. Sodišče prve stopnje je izčrpno utemeljilo tudi obrestni izrek v napadeni sodbi.

2. Zoper to sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki, vsaka z vidika graje zanjo neugodne odločitve. Toženka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka člena 338 ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka tožnika v celoti, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da izrek sodbe ni dovolj jasen, ker v ugotovitvenem delu glede terjatve tožnika ni navedeno zoper koga ima to terjatev, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno zaključilo, da med strankama ni sporno, da bi toženka morala tožniku vrniti nakazan znesek. Svojo oceno, da toženka tožniku denarja ni vrnila je tudi sodišče prve stopnje oprlo zgolj na izpovedbe prič, ni pa presojalo dokaznega pomena izpovedb strank in se izreklo, kateri izpovedbi verjame, saj bi sicer moralo ugotoviti neverodostojnost izpovedbe tožnika. Tožnik je tako trdil, da toženka za njega nikoli ni nabavljala krmil, kar pa sta povsem ovrgli v svojih izpovedbah priči DR in JG, ki sta nepristranski. Tudi priča H.B., prav tako nepristranska, je prikazala, da premoženjsko stanje tožnika ni bilo dobro, kot je to sam skušal prikazati. Tožnik je tudi prejemal socialno pomoč od 1. 6. 2006 dalje, čeprav je sam to zanikal. Tožnik kot prejemnik socialne pomoči tudi ne bi mogel posojati denarja toženki za gradnjo hiše, kot je prikazoval. Sicer pa je v bistvu tožnik tudi ves čas spreminjal trditve o razlogu nakazila denarja na toženkin račun. To kaže na neverodostojnost njegove izpovedbe. Po drugi strani pa so izpoved toženke, da je denar tožniku vrnila potrdile tri priče. Njena celotna izpovedba je tudi verodostojna, izročitev denarja tožniku pa sta potrdili priči F in DL in tudi priča B.Š., ki je celo neposredno videl, da je toženka tožniku izročila denar. Sodišče prve stopnje tudi ne bi smelo svoje dejanske ocene izoblikovati tako, kot jo je, zgolj glede na to, da ni pisnih dokazov, kar je izraz formalnega dokaznega pravila. Vendar pa je dejstva mogoče ugotavljati tudi z zaslišanjem prič in strank, saj med posameznimi dokazi ni predvidena neka hierarhija, kar se tiče njihove dokazne vrednosti. Poudarjanje pomena formalnega dokaznega pravila je v bistvu postavilo tožnika v privilegiran položaj. S takšnim postopanjem sodišča je bila kršena ustavna pravica toženke do enakosti pred zakonom in pravice do enakega varstva pravic. Takšno postopanje sodišča prve stopnje pa tudi ni bilo oprto na načelo proste presoje dokazov, ki ga zagovarja tudi sodna praksa. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno odklonilo vero toženki glede obstoja njene protiterjatve, ker da je nabavila krmila za tožnika le enkrat pred julijem 2006, vendar je prezrlo, da pa je toženka zatrjevala posojanje denarja tožniku tudi že prej in ob drugih prilikah. V tej smeri pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, podana pa je tudi bistvena kršitev določb postopka. Nerazumen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka kupovala krmilo za tožnika, ker mu je sama dolgovala denar, saj je kupovala krmilo že tudi pred nakazilom denarja, ko mu še ničesar ni dolgovala. Tako za to še ni obstojal noben utemeljen razlog. Zato po stališču te pritožbe sodba v tem delu ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih (bistvena kršitev določb postopka), dejansko stanje pa je tudi nepopolno ugotovljeno.

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov. Bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz točk 14 in 15 drugega odstavka člena 339 ZPP, je sodišče prve stopnje zagrešilo, ker so v izpodbijanem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodba ne more preizkusiti, so pa tudi nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe z vsebino listin oziroma zapisnikov. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno štelo, da je utemeljen ugovor toženke o pobotu terjatve v navedeni višini. Dejanski zaključek, da je toženka za tožnika plačala nakup krmil pri Kmetijski zadrugi, ob opiranju na izpovedbi prič DR in JG ni prepričljiv, saj je toženka sama povedala, da je kupovala krmila za tožnika tudi po juliju 2006, za domnevne terjatve po navedenem datumu pa ni uveljavljala nobenega pobota, zato je nesprejemljivo in povsem zmotno, da je sodišče prve stopnje v pobot toženkine terjatve štelo račune z datumi 14. 11. 2006, 30. 8. 2006, 5. 9. 2006 in 3. 8. 2007 saj, ko naj bi domnevno toženka izročila denar tožniku, takšna njena terjatev tako še ni obstojala. Priča J.G. tudi ni naklonjena tožniku, saj je sama povedala, da tožnik še dolguje denar za krmila pri Kmetijski zadrugi. Tudi lastnoročni zapis toženke o domnevni evidenci o posojanju denarja oziroma nabavljenih artiklih za tožnika ne izkazuje zneskov za nabavljeno krmilo, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje. Krmila TL-PIT-1, ki so domnevno uporabna le za vzrejo bikov, pa bi po nakazovanju pritožbe lahko bila uporabna tudi za toženko, saj se ni ukvarjala zgolj z mlečno proizvodnjo (prikaz priče J.G.), ampak tudi z vzrejo in prodajo telet. 4. Pravdni stranki pritožbenih odgovorov nista vložili.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkušalo pravilnost izpodbijane odločitve tako v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku člena 350 ZPP in tudi samo ocenilo izpodbijano odločitev kot materialnopravno sprejemljivo, oprto na dovolj raziskano dejansko stanje (v okviru izpolnitve trditvenega in dokaznega bremena pravdnih strank), ne vidi pa pri delu in odločitvi sodišča prve stopnje tudi zagrešitve težjih procesnih kršitev, niti ne tistih, na katere pazi samo po uradni dolžnosti, niti ne tistih, na obstoj katerih nakazujeta pritožbi. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi napadeno sodbo izčrpno in vsestransko utemeljilo, z navedbo razumnih in sprejemljivih dejanskih in pravnih zaključkov, tako da pritožbeno sodišče naprej v celoti povzema obrazložitev k napadeni sodbi in se sklicuje nanjo, samo pa še dodaja:

7. Denar za prodano živino P.M. d.o.o. je bil tožnikov, nakazilo tega denarja na toženkin transakcijski račun je imelo podlago v dogovoru med pravdnima strankama z elementi mandatnega razmerja (s posebno fiduciarno noto), zato sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je bila toženka dolžna vrniti ta denar tožniku. Tega v bistvu sama ni zanikala, ko je prikazovala, da je tožniku denar že vrnila, seveda v nižjem znesku, glede na obračun z lastno protiterjatvijo nasproti tožniku iz naslova posojanja denarja temu, kot tudi nakupa določenih stvari tožniku.

8. Glede na navedeno (ob zanesljivo izkazanem denarnem zahtevku tožnika nasproti toženki v višini vrednosti prejetega denarja na njen račun), ostaja tedaj ključno sporno dejansko vprašanje, ali je toženka dejansko tožniku vrnila denar in ali ter v kolikšnem obsegu obstoja njena protiterjatev nasproti tožniku. Kakršnekoli izročitve denarja s strani toženke tožnik ne priznava, očitno je tedaj, da ena od pravdnih strank ne prikazuje resnice. V teh okoliščinah postaja dokazna ocena toliko bolj zahtevna, posebno za tisto pravdno stranko, ki nosi dokazno breme glede dokazovanja ključnega spornega dejstva. V danem primeru je to toženka. V dokaz svojih trditev, da je denar tožniku vrnila, v kolikor ga ni poračunala s svojim lastnim protizahtevkom nasproti njemu, bi morala ponuditi trdne dokaze, ki bi sodišču prve stopnje omogočali izoblikovanje prepričanja o resničnosti posameznega spornega dejstva. Za oblikovanje takšnega prepričanja (milejše od stopnje gotovosti kot popolne skladnosti ustvarjenega vtisa z resničnostjo posameznega dejstva) je potrebna skrbna in razumna dokazna ocena, izoblikovana na osnovi metodoloških napotkov iz člena 8 ZPP. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče prve stopnje po teh napotkih po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

9. V danem primeru je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča skrbno presodilo pomen vsakega izvedenega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, vendar je pravilno kritično presojalo dokazno vrednost izpovedb prič F.L. in D.L. ter B.Š., ki so vsi v sorodstvenem oziroma svaštvenem razmerju s toženko in razumljivo v določeni meri zainteresirani na izidu pravde. Sicer pa je na nesprejemljivost prikaza toženke sodišče prve stopnje pravilno sklepalo tudi iz ovrženja tega, vsaj v tistem delu, ko je prikazovala, da je kupovala krmila za tožnika že pred časom vračila denarja in poračuna denarja in zato utemeljeno izpovedbo razumljivo ocenilo za neresnično, glede na razpoložljivo dokumentacijo, ki izkazuje nabavo krmil v pretežnem delu v drugi polovici leta 2006. Utemeljeno je uporabilo tudi določena izkustvena merila, ko je npr. sklepalo na nesprejemljivost prikaza toženke iz dejstva, da ni zahtevala nobene pisne potrditve ob izročitvi oziroma poračunu spornega denarja, medtem, ko je sama prikazovala, da je od tožnika ob posojanju denarja zahtevala potrditev tega in podobno. Prav tako je sodišče prve stopnje ob tako težko dokazljivem spornem dejstvu in ugotovljeni neizpolnitvi dokaznega bremena toženke v zvezi s tem utemeljeno nato tudi izhajalo iz posledice obremenitve z dokaznim bremenom, kot to določa člen 215 ZPP. Pritožbeno sodišče zato sprejema dokazno in dejansko oceno sodišča prve stopnje ob neizpolnitvi dokaznega bremena toženke glede dokazovanja spornega dejstva o izročitvi denarja ter nezadostni izpolnitvi dokaznega bremena toženke v dokaz resničnosti njenih trditev o utemeljenosti poračuna z njeno protiterjatvijo, razen že navedenega zneska iz naslova nabave krmil, kar pa ji je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo glede na obstoječe listinske dokaze.

10. Pritožbi s svojimi izvajanji na pravilnost izpodbijane odločitve ne moreta imeti vpliva.

V zvezi s pritožbo toženke:

11. Izrek sodbe je dovolj jasen in določen, tako, da se zaradi tega sodba da preizkusiti in bo tudi lahko izvršljiva, saj je bistven dajatveni izrek, naveden v točki 4 izreka sodbe. Iz ugotovitvenega izreka pod točko 1 je mogoče tudi dovolj določno sklepati na ugotovitev obstoja terjatve tožnika nasproti toženki, saj sta v uvodu sodbe ta dva določno navedena tako na aktivni kot na pasivni strani. Navedba sodišča prve stopnje v obrazložitvi sodbe, da med strankama ni sporno, da bi toženka morala tožniku vrniti nakazan znesek, nikakor ni protispisna in ne predstavlja kakršnegakoli nepravilnega izhodišča za obravnavanje zadeve, kot to nakazuje pritožba, saj je v bistvu glede na naravo razmerja med pravdnima strankama jasno, da je šlo za tožnikov denar. Sodišče prve stopnje dokaznih zaključkov ni sprejelo na osnovi nepravilne izvedbe postopka dokazovanja, kot ta pritožba očita predvsem, ker da ni dokazno ovrednotilo izpovedb pravdnih strank. To je prav tako neutemeljena pritožbena trditev. Izpovedbi pravdnih strank, skladni njunemu trditvenemu potencialu, je v bistvu sodišče prve stopnje v pravi meri imelo v vidu, prav tako pa je v bistvu tudi ocenjevalo nasprotujoča si prikaza pravdnih strank in sploh sprejemljivost vseh nasprotujočih si prikazov z vidika ocene celotnega dokazovanja in z vidika morebitnega razhajanja med posameznimi deli prikaza ter vpliva tega razhajanja na celotno sprejemljivost posameznega prikaza. Ko pritožba poudarja določene okoliščine oziroma dejstva, ki da ne pritrjujejo prikazu tožnika iz česar naj bi bilo po stališču pritožbe mogoče sklepati na neverodostojnost njegove izpovedbe oziroma trditev, prezre, da je bistveno, da pa dokazno breme glede že navedenih ključnih spornih dejstev nosi toženka.

12. Ozko sorodstveno oziroma svaštveno razmerje s pravdno stranko ne vodi nujno k izničenju dokazne vrednosti izpovedb takšnih prič, vendar pa je izkustveno pri tem utemeljeno sklepanje, da pa jim ni vseeno, kakšna bo pozicija in uspeh njim bližje osebe v postopku, kar pomeni, da je logično sklepati da so zainteresirane na izidu pravde in kar tudi hote ali nehote vpliva na njihov prikaz dejstev. Sodišče prve stopnje je zato tudi v danem primeru utemeljeno odklonilo vero pričam F. in D.L. ter B.Š., ravno glede na to ozko razmerje s toženko in pravilnosti takšnemu pristopu ni mogoče oporekati. Zato tudi ni mogoče slediti pritožbenim izvajanjem in graji, da bi sodišče prve stopnje moralo določneje razčleniti izpovedbe teh prič in na podlagi teh izpovedb slediti prikazu toženke.

13. Nobenega dvoma tudi ni, da prosta presoja dokazov, na katero se sklicuje ta pritožba zahteva od sodišča, da izoblikuje predstavo o resničnosti posameznega spornega dejstva na osnovi skrbne presoje vseh dokazov skupaj in vsakega dokaza posebej. Res je, da pri tem neka hierarhija med dokazi ni predpisana, vendar pa je prav tako res, da pa dokazna vrednost vseh dokazov ni enaka. Listinski dokaz je nedvomno deloma zanesljivejši, saj v obligacijskih razmerjih velja domneva, da je resnično tisto, kar je zapisano v listini. Pisni zapis dogovora med pravdnima strankama, predložitev pisne pobotnice ali zadolžnice in podobno bi nedvomno dokazni postopek znatno olajšala. Pristop k dokazovanju s strani sodišča prve stopnje zato nikakor ni nepravilen, kot mu to očita pritožba. Sodišče prve stopnje s takšnim pristopom ni kršilo nobenih dokaznih pravil in standardov in ni neenakovredno obravnavalo pravdnih strank ter katero od njih privilegiralo kot to spet nakazuje pritožba.

14. Neke teže tudi ne more imeti pritožbeni očitek sodišču prve stopnje o nerazumnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je toženka kupovala krmila za tožnika, ker mu je sama dolgovala denar, ker da je vendar že tudi krmila kupovala prej, ko za to ni imela enakega razloga. V času, za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka kupovala krmila za tožnika, je njen dolg do njega dejansko že obstojal, v kolikor pa želi s trditvijo o časovno prej izvedenih nakupih krmila doseči vpliv na večji obseg njene protiterjatve, pa je ponovno treba poudariti, da bi to morala dokazati.

V zvezi s pritožbo tožnika:

15. Toženkine trditve bi eventuelno bilo mogoče šteti tudi kot zatrjevanje o obstoju predpravdnega pobotanja, vendar je sodišče prve stopnje te trditve razumelo kot ugovor procesnega pobotanja in v bistvu v procesnem oziru tožnik temu v postopku na prvi stopnji ni izrecno ugovarjal, niti v bistvu v procesnem oziru tega v pritožbi izrecno ne graja, čeprav bi moglo iti kvečemu za relativno kršitev določb pravdnega postopka, slednja pa tudi ne bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, saj bi v bistvu tako obstoj utemeljenega predpravdnega pobotanja kot tudi utemeljeno procesno pobotanje pripeljalo do iste posledice: znižanja tožnikove denarne terjatve. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v času zapadlosti tožnikove terjatve že tudi obstojala toženkina protiterjatev iz naslova nakupa krmil za tožnika, čeprav so upoštevani nakupi v pretežnem delu iz druge polovice leta 2006. Zato ni tako pomembno, da so bili nakupi krmil v korist tožnika izvršeni pozneje, ko naj bi toženka po lastnem prikazu že opravila poračun s tožnikovo terjatvijo, ravno glede na zapadlost obeh terjatev, tako na strani tožnika kot toženke v času odločanja na prvi stopnji. Da pa je toženka v priznanem obsegu krmila za tožnika kupovala, je po mnenju pritožbenega sodišča v zadostni meri dokazano in v tej smeri pritožbeno sodišče povzema dokazne in dejanske zaključke sodišča prve stopnje in se sklicuje nanje. Sicer pa svoje zaključke sodišče prve stopnje ni oprlo zgolj na izpovedbo priče J.G., kot to pritožba omenja, ampak predvsem na listinske dokaze o nabavi krmil. Ko pritožba nakazuje, da naj bi toženka pitala tudi teleta in tako na uporabnost kupljenih krmil za samo toženko, gre v bistvu za novo pritožbeno trditev, sicer pa iz izjave priče J.G. izhaja, da se je krmilo vrste TL-PIT 1 uporabljalo za pitanje bikov in ne telet. 16. Očitki te pritožbe, da je prvostopenjska sodba nerazumljiva, zgrajena na protispisnosti, da je ni mogoče preizkusiti kot tudi, da je zmotno ugotovljeno dejansko stanje ter posledično napačno uporabljeno materialno pravo, so glede na vse navedeno neutemeljeni.

17. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

18. V pritožbenem postopku je stroške priglasila le toženka, ker pa s pritožbo ni uspela, jih nosi sama (prvi odstavek člena 165 v zvezi s prvim odstavkom člena 154 ZPP).