Jedro

S tem, ko se obdolženec odpove sojenju v navzočnosti (izrecno bodisi s konkludentnim ravnanjem), se hkrati tudi odpoveduje svoji pravici do aktivne obrambe na glavni obravnavi.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Trebnjem je s sodbo z dne 20.12.2007 I.J. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v njej pa določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dve leti in posebnim pogojem, da v roku štirih mesecev po pravnomočnosti sodbe plača oškodovanki D.B. s.p. 1.939,57 EUR. Obsojencu je sodišče v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka in oškodovanki deloma prisodilo njen zahtevek, s presežkom pa jo je napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenca zoper sodbo sodišča prve stopnje s sodbo z dne 16.9.2008 zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo stroške postopka.

2. Obsojenec je zoper pravnomočno sodbo podal vlogo, ki jo je imenoval revizija, v njej pa navaja, da izpodbija sodbo sodišča druge stopnje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega (verjetno je mišljeno kazenskega) postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje oziroma ugotovi, da je kazenski postopek relativno zastaral ter obtožni predlog zavrže. V obrazložitvi vloge zatrjuje, da je bila glavna obravnava dne 20.12.2007 opravljena v nasprotju z določili Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v njegovi nenavzočnosti, čeprav je svoj izostanek opravičil, saj se glavne obravnave ni mogel udeležiti zaradi poškodbe noge - nategnjene kolenske vezi. Nadalje vložnik zatrjuje, da so bile kršene določbe drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče zaslišalo D.B., to je pričo oškodovanke, v njegovi nenavzočnosti in ga ta izpovedba obremenjuje. Enaka kršitev je po njegovem podana, ker sodišče prve stopnje ni v celoti zaslišalo razbremenilne priče. Sodnica je namreč zaslišanje prekinila na sredi izpovedbe z žaljivimi vložki, česar pa ni hotela zapisati v zapisnik. Obrazložitev vložnik zaključuje z zatrjevanjem, da je kazenski postopek relativno zastaral še pred pričetkom obravnavanja, saj je zastaralni rok začel teči 20.3.2000, sam pa je bil prvič zaslišan 31.8.2006. 3. Vrhovni državni tožilec svetnik dr. Z.F. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ugotavlja, da obsojenec v vlogi ni konkretiziral, v katerem delu naj bi prišlo do kršitve določb postopka pri zaslišanju obremenilne priče. V zahtevi namreč ni navedeno niti na katerem naroku za glavno obravnavo naj bi se to zgodilo niti glede katere priče. Trditev je nedoločna, zato jo je po mnenju tožilca treba zavrniti. Vrhovni državni tožilec nadalje ugotavlja, da je obsojenec vse ostale ugovore uveljavljal v pritožbenem postopku, zastaranje pa tudi že v postopku na prvi stopnji. Do vseh teh zatrjevanih kršitev sta se sodišči natančno opredelili in zavzeli stališča, ki sta jih obrazložili in utemeljili s sprejemljivimi razlogi. Vrhovni državni tožilec meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

4. V izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca obsojenec opisuje potek zaslišanja priče T.J. na glavni obravnavi dne 14.11.2006, ki naj bi kot razbremenilna priča ne mogla vsega izpovedati zaradi neprimernega in pristranskega nastopa sodnice. Obsojenec še pojasnjuje, da bi bilo popolno zaslišanje priče T.J. pomembno zaradi izjav, ki jih je podal D.B., in so bile te neresnične in v njegovo (oškodovančevo) korist. V izjavi obsojenec ponavlja svoje stališče glede zastaranja postopka, dodaja pa, da je bil kršen postopek, ker je sodišče oškodovanko vabilo na glavno obravnavo po mobilnem telefonu.

B.

5. Glavna obravnava dne 20.12.2007 je bila opravljena v obsojenčevi nenavzočnosti v skladu s prvim odstavkom 442. člena ZKP, saj je bil v redu povabljen, bil je že pred tem zaslišan, njegova navzočnost na glavni obravnavi pa ni bila nujna. Iz podatkov kazenskega spisa ni razvidno, da bi obsojenec svoj izostanek opravičil pred glavno obravnavo, naknadno opravičilo obsojenca pa sta presodili sodišči prve in druge stopnje in pravilno ugotovili, da iz zdravniškega izvida, ki je bil priložen opravičilu, ni razvidno, da se glavne obravnave ne bi mogel udeležiti. Prav tako iz opravičila ni bilo razvidno, da se ne bi mogel opravičiti že pred glavno obravnavo. Obsojenec tako ni izkazal, da ni bil zmožen pristopiti na glavno obravnavo in se aktivno braniti, sodišče prve stopnje s tem, ko mu je sodilo v nenavzočnosti, ni kršilo določb ZKP.

6. Glavna obravnava, opravljena dne 20.12.2007, se je pričela znova in sta bili na njej izpovedbi prič D.B. in T.J. prebrani. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 57/2002 z dne 13.3.2003 sprejelo stališče, da se obdolženec lahko pravici, da se mu sodi v njegovi navzočnosti (druga alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije) odpove bodisi izrecno bodisi s konkludentnim ravnanjem, to je lahko tudi izostanek z glavne obravnave, ki ga opravičuje z navajanjem neutemeljenih razlogov. S tem ko se obdolženec odpove sojenju v navzočnosti, se hkrati tudi odpoveduje svoji pravici do aktivne obrambe na glavni obravnavi, v konkretnem primeru ugovorom glede vsebine in načina zaslišanja prič T.J. in D.B. in morebitnemu predlogu za njuno ponovno zaslišanje. Glede na takšno odpoved obsojenec ne more uspešno uveljavljati kršitev pravic obrambe v obsegu, ki se jim je odpovedal v postopku na prvi ali drugi stopnji.

7. Na ugovor relativnega zastaranja kazenskega pregona je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, in sicer da je tek relativnega zastaranja, s pričetkom 20.3.2000, pretrgala vložitev obtožnega predloga dne 2.7.2003 in zato zastaranje ni nastopilo.

8. Na podlagi ugotovitve, da uveljavljane kršitve zakona niso podane je Vrhovno sodišče v skladu z določilom 425. člena ZKP zahtevo zavrnilo, glede plačila sodne takse pa v skladu z določilom prvega odstavka 96. člena v zvezi z 98.a členom ZKP odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.