Jedro

Ker ni podlage za neposreden odškodninski zahtevek zoper toženko kot generalno državno tožilko, je bil tožnikov tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj toženka tožniku plača denarno odškodnino v znesku 8.763,14 EUR (2.100.000,00 SIT) s 17% zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe in da naj se sodba objavi v časopisih.... Hkrati je odločilo, da mora tožnik povrniti toženki njene stroške postopka v višini 967,77 EUR.

Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da je svojo odločitev napačno temeljilo na določbi 170. člena ZOR, po katerem je mogoče povrnitev škode zahtevati od toženke le, če jo je povzročila namenoma. Omenjena določba je urejala odgovornost za škodo, ki jo je povzročil delavec pri delu v organizaciji združenega dela in nima nobene zveze z določbo 26. člena Ustave RS, ki ureja odgovornost državnih in drugih oblastnih organov. Toženka pa ni bila delavka v organizaciji združenega dela ali pri drugem delodajalcu, ampak je škodo povzročila kot generalna državna tožilka, torej kot državni organ pri opravljanju svoje uradne funkcije. Odgovornost za škodo, ki jo je državni organ povzročil pri opravljanju svojih funkcij, pa so urejale določbe 172. člena ZOR. V tem določilu pa ni predpisana nobena omejitev temeljne človekove pravice iz 2. odst. 26. člena Ustave RS, da zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil. To pomeni, da neposredna odškodninska odgovornost toženke kot generalne državne tožilke ni omejena in toženka ne odgovarja samo za namenoma povzročeno škodo, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Takšna poostrena odgovornost državnih funkcionarjev je razumljiva in upravičena, saj je njihova temeljna dolžnost, da samostojno odločajo in izvršujejo svoje delo ter varujejo državo in njene prebivalce, medtem ko mora delavec delati po ukazih in naročilih svojih nadrejenih ter predvsem služiti in doprinesti čim hitreje in čim več koristi svojemu delodajalcu. Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo tudi določbo 2. odst. 170. člena ZOR. Toženka je namreč obravnavano pismo in sporni stavek namenoma sestavila in ga dala napisati, ga namenoma podpisala in ga dala odposlati. Uradnega pisma s tako specifično vsebino ni mogoče napisati drugače kot vede in hote, torej namenoma. V nadaljevanju pritožbe prereka stališče sodišča prve stopnje, da toženkin zapis oziroma izjava objektivno ni žaljiva. Navaja še, da je nerazumljivo sklicevanje sodbe na razne besede in besedne zveze v obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti, ki naj bi kazale na to, da je bila zahteva razširjena tudi na nemškega generala. Pomen obrazložitve je v pojasnjevanju v tenorju oblikovanega predloga, ne pa v razširjanju.

Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Navaja, da bi sodišče prve stopnje v primeru uporabe 172. člena ZOR, na katerega se sklicuje pritožba, lahko ugotovilo le, da toženka ni pasivno legitimirana v tej pravdi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritrditi je treba pritožbenemu očitku tožnika, da ugotovljeno dejstvo, da naj bi toženka povzročila škodo tožniku s trditvijo, ki jo je podala kot generalna državna tožilka v dopisu Državnega tožilstva RS z dne ..., opr. št. ..., torej (kot navaja tožnik v pritožbi) kot državni organ pri opravljanju svoje funkcije, ne pogojuje uporabe določbe 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v zvezi z 1060. členom Obligacijskega zakonika (OZ), na katerem je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnitev tožbenega zahtevka. Vendar pa tudi določba 172. člena ZOR, ki jo tožnik ponuja v pritožbi, ne predstavlja materialnopravne podlage, na kateri bi temeljila zatrjevana toženkina odškodninska odgovornost. Tožnik očita toženki povzročitev škode v funkciji organa pravne osebe - države. Če je škodo povzročila pri opravljanju svoje funkcije, ne more biti pripisana njej, ampak državi. Ker so dejanja generalnega državnega tožilca pri opravljanju svoje funkcije dejanja države, odpade ločevanje med dejanjem in odgovornostjo, kar je značilnost dejanske situacije iz 170. člena ZOR, ko torej škodno dejanje stori en pravni subjekt (fizična oseba – delavec), odgovarja pa drugi pravni subjekt (organizacija združenega dela oziroma pravna oseba oziroma fizična oseba, pri kateri je delavec delal). Določilo 2. odst. 26. člena Ustave, ki določa, da ima oškodovanec pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil, zato v primeru zatrjevane neposredne odškodninske odgovornosti državnega tožilca ne napotuje na določilo 170. člena ZOR, kot je napačno štelo sodišče prve stopnje. Vendar pa, kot je bilo navedeno, tudi ne na določbo 172. člena ZOR. Tudi ta ne omogoča neposredne odškodninske odgovornosti generalnega državnega tožilca. ZOR v 1. odst. 172. člena določa, da je pravna oseba tista, ki odgovarja za škodo, ki so jo povzročile fizične osebe kot člani njenih organov, če je do škode prišlo pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem funkcij pravne osebe. Drugi odstavek navedenega določila pa daje podlago le za regresni zahtevek države zoper državnega tožilca, ne pa tudi za njegovo neposredno odškodninsko odgovornost. Tudi z neposrednim sklicevanjem na določbo 26. člena Ustave RS ni mogoče zahtevati povračila škode neposredno od tistega (fizične osebe), ki jo je povzročil. Da je tako, izhaja iz določila 2. odst. 26. člena Ustave RS, po katerem bi pravico zahtevati odškodnino neposredno od državnega tožilca oziroma generalne državne tožilke lahko dajal le zakon. Kot je bilo navedeno to nista ne ZOR ne OZ. To bi bil lahko npr. Zakon o državnem tožilstvu. Vendar pa tudi navedeni zakon ne vsebuje določbe, ki bi omogočala oškodovancu, da direktno od državnega tožilca oziroma generalne državne tožilke zahteva povrnitev škode. Ker torej ni podlage za neposreden odškodninski zahtevek zoper toženko kot generalno državno tožilko, je bil tožnikov tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen. Ker pasivna legitimacija toženke ni podana, presoja ostalih pritožbenih trditev ni bila potrebna. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških toženkinega odgovora na pritožbo temelji na določilu 1. odst. 155. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbeno sodišče šteje, da toženkini stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni, zato jih je dolžna kriti sama.