Jedro

Odškodninska odgovornost je podana, če je škoda povzročena iz velike ali iz majhne malomarnosti.

Izrek

Pritožbi toženih strank se d e l n o u g o d i in se vmesna sodba sodišča prve stopnje tako s p r e m e n i , da sta toženi stranki odgovorni tožeči stranki za škodo v škodnem dogodku z dne 5. 7. 1992 v višini 50 %, tožeča stranka pa je sama odgovorna do 50 %.

V ostalem delu se pritožbi z a v r n e t a kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče ugotovilo, da sta toženi stranki odgovorni tožnici za škodo z dne 5. 7. 1992 v višini 75 %, tožeča stranka pa je sama odgovorna v višini 25 %.

Proti takšni sodbi sta se pritožili toženi stranki zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sklicevanje na Zakon o varstvu pri delu je neutemeljeno, saj tožnica ni imela odrejenega delovnega mesta.

Predvsem ni imela nobenega opravka na zidu, ampak je morala skrbeti za otroke. V nasprotnem primeru bi bilo treba na vse zidove in ograje namestiti še dodatne ograje, kar je absurd. Odrasel človek, kot je tožnica, mora vedeti, čemu služi zid. Izvedenec je potrdil, da je bil zid pravilno zgrajen, služil je namenu zaščitnega stavbnega elementa.

Zid ni bil izven-standardni. Tožena stranka je dovolj poskrbela za varnost. Zid ni namenjen za sedenje, zato je tožnica ravnala na lastno odgovornost. Po mnenju sodišča bi bilo treba vse zidove povsod prelepiti s plakati, ki bi prepovedovali vzpenjanje. Tožnica je bila vzgojiteljica invalidnih otrok, zato bi morala biti še bolj previdna.

Tožnica je edina iz mase več tisočev ravnala neprevidno. V bodoče bo treba namesto gradbenih strokovnjakov in inšpekcij glede varnosti upoštevati mnenja pravosodnih organov. Tožeča stranka je pretežno sama odgovorna za škodo. Predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo odškodninsko odgovornost toženih strank, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da je podana soodgovornost tožnice v višini 50 %.

Treba je upoštevati, da tožnica ni padla iz kateregakoli zidu, ampak iz zidu, ki je bil del delovnega mesta tožnice. Tožnica je namreč opravljala delovno dolžnost varovanja otroka na prireditvi in v okviru te dolžnosti je prišla v stik z zidom, ki ni bil zavarovan ne v opozorilnem spisu (tabla) in ne v fizičnem smislu (ograja, ki bi preprečevala padec). Dokazano je bilo, da so tudi drugi sedeli na zidu in sicer tako vzgojitelji kot otroci. Zid je sorazmerno nizek in lahko dostopen, kot je že ugotovilo prvostopno sodišče. Bistvena pa je ugotovitev, da zid ne ločuje dveh površin v enakem nivoju, ampak je na drugi strani zidu nekaj metrov nezavarovane globine. Za vse te okoliščine je tožena stranka vedela in ni poskrbela za najnujnejše varnostne ukrepe (po nesreči so bili na zid nameščeni lonci).

Pravilen je prvostopni zaključek, da je tožena stranka ravnala v nasprotju s povprečno skrbnim ali z nadpovprečno skrbnim upravljalcem prireditvenega prostora z velikim številom udeležencev (po ZOR-u obstoji odškodninska odgovornost ob veliki ali ob majhni malomarnosti).

Res pa je tožnica ravnala dokaj neprevidno, ko se je kot odrasla oseba pognala na zid, saj bi morala računati s tem, da bo lahko padla čez zid. Tožnica je bila celo zadolžena za mladoletnega varovanca in bi morala že zaradi tega dajati zgled otrokom in se ne vzpenjati na zid. Takšno ravnanje tožnice pomeni njeno soodgovornost v višini 50%.

Prvostopno sodišče je dejansko stanje pravilno ugotovilo, le materialno pravo je pritožbeno sodišče drugače uporabilo in spremenilo soodgovornost v razmerju 50 % : 50 % (čl. 158, 192 ZOR, čl. 373 ZPP).