Jedro

Pravni standard posebne skrbnosti pri zavarovanju potencialno nevarnih mest terja za pravilno materialnopravno presojo izpolnitve le-tega ugotovitev, ali je postavljeno varovanje zadostno ob upoštevanju izpostavljenosti mesta, ljudi, ki se tam gibljejo, vidnosti zavarovanja in podobno - torej konkretnih okoliščin.

Izrek

Reviziji tožene stranke se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita in se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Revizija tožeče stranke se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 296.064,00 SIT (dvestošestindevetdesettisočštiriinšestdeset 00/100) z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 15.03.2001 do plačila, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka odgovorna tožeči stranki za nastalo škodo v škodnem dogodku dne 5.7.1992 v 75-odstotnem deležu, tožeča stranka pa je sama odgovorna v preostalem delu. Presodilo je, da drugotoženka ni naredila vsega za varnost njenih gojencev in zaposlenih in se ji zato očita nezavestna malomarnost do opustitve varnostnih ukrepov. Tožnica je bila zelo neprevidna, ko je poskusila sesti na varovalni zid in pri tem omahnila.

Višje sodišče je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in porazdelilo delež odgovornosti med strankama vsaki 50 odstotkov. Toženi stranki je očitalo, da ni poskrbela za najnujnejše varnostne ukrepe. Tožnica je ravnala dokaj neprevidno, ko se je pognala na zid, saj bi morala računati s tem, da bi lahko padla čezenj.

Zoper tako pravnomočno sodbo sta obe pravdni stranki vložili vsaka svojo pravočasno revizijo. Obe uveljavljata razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Tožeča stranka v reviziji trdi, da je pritožbeno sodišče zmotno presodilo vzroke in okoliščine, ki so privedli do dogodka.

Spregledalo je dejstvo, da je bila tožnica novinka in pogodbena delavka, saj se je dogodek pripetil sedmi dan njenega dela pri toženi stranki. Tožnica ni poznala krajevnih razmer in ni vedela, kaj je za zidom. Napačno je bilo ovrednoteno dejstvo, da je na zidu že sedelo sedem ali osem negovalcev. Pretežni in poglavitvi vzrok padca je opustitev tožene stranke, ki ni namestila varovalne ograje. Tožnica ob uvajanju v delo ni bila opozorjena na prikrito nevarnost. V njenem ravnanju ni bilo nobene kršitve, očitati ji je moč le to, da je bila ob sedanju na zid preveč vehementna, zato je tudi sama priznala 25-odstotni prispevek k nastali škodi. Končno revizija opozarja še na sodno prakso in trdi, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z njo.

Tožena stranka v svoji reviziji trdi, da je napačna ocena, da je bil sporni zid del tožničinega delovnega mesta. Tožnica bi se morala zavedati funkcije zidu, saj je jasno, da je namenjen varstvu pred padcem v globino. Revizija opozarja na izvedensko mnenje: zid je zadovoljiva zaščita in narejen po pravilih stroke ter ni namenjen za sedenje na njem. To dokazuje, da tožena stranka ni ravnala v nasprotju s potrebnimi standardi skrbnosti. Sedenje na zidu ni bilo posledica zbora večjega števila ljudi, temveč zgolj tožničine neprevidnosti. Tožnica je bila zadolžena za varstvo mladoletnih varovancev, morala bi jim dajati zgled s svojim obnašanjem. Zahteva po namestitvi opozorilne table vodi v absurd, saj bi po tej logiki morali take table nameščati na vse kandelabre, drevesa, drogove itd..

Postopek o temelju odškodninske obveznosti na prvi stopnji je bil končan pred 14.7.1999, ko je stopil v veljavo Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP (1977)), sta bili reviziji vročeni nasprotni stranki, vendar nobena ni vložila odgovora na revizijo. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o prejetih revizijah ni izjavilo.

Revizija tožene stranke je utemeljena, tožeče stranke pa ne.

Revizijsko sodišče odgovarja na trditve obeh revizij istočasno.

Dne 5.7.1992 je tožnica na prireditveni prostor v parku drugotoženke pripeljala otroke - varovance zdravilišča, kjer je bila pogodbeno zaposlena kot negovalka otrok. Ko je namestila otroke, je hotela sesti na zid, na katerem naj bi v času dogodka že sedelo nekaj negovalcev. Tožnica se je naslonila z rokama na zid, se odrinila in padla nazaj v globino ter se poškodovala. Zid je v povprečju visok en meter in širok 41 cm, globina za njim znaša 3,88 metra. Zgrajen je v skladu z vsemi standardi in ima varovalno funkcijo. Te dejanske ugotovitve predstavljajo okvir revizijskega preizkusa in jih v reviziji ni mogoče več izpodbijati (tretji odstavek 385. člena ZPP (1977)).

Delodajalec odgovarja delavcu za škodo, ki jo utrpi pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti.

Elementi splošnega civilnega delikta so opredeljeni kot: nedopustna škoda, protipravno ravnanje, vzročna zveza med nastalo škodo in ravnanjem ter odgovornost za škodljivo - protipravno - ravnanje.

Odgovornost je lahko objektivna ali krivdna. Objektivna odgovornost je podana, kadar gre za delovanje nevarne stvari ali za nevarno dejavnost. Krivdna odgovornost pa je podana takrat, če do škode pride zaradi zakrivljenega ravnanja ali malomarnosti pri ravnanju, kakor tudi zaradi opustitve dolžnega ravnanja - bodisi zavestne ali nezavestne (primerjaj 154. in 158. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Med nastalo škodo in ravnanjem (ali opustitvijo) povzročitelja mora biti vzročna zveza. Če je ta pretrgana, odškodninske odgovornosti ni.

Tožeča stranka je svoj zahtevek temeljila na trditvi, da je tožena stranka opustila dolžno skrbnost pri preprečevanju padcev čez zid. Trdila je torej, da gre za nepogodbeno krivdno odgovornost za nastalo škodo. Odločilnega pomena za presojo te trditve je, kakšen namen je imel zid, na katerega je hotela tožnica sesti. Glede tega zidu je bilo ugotovljeno, da gre za varovalni zid, ki je izdelan v skladu s tem namenom in v skladu s pravili stroke, na kar utemeljeno in pravilno opozarja revizija tožene stranke.

Pravni standard posebne skrbnosti pri zavarovanju potencialno nevarnih mest, kakor je lahko tudi stopnišče v kotlovnico, ki se spusti pod nivo v globino 3,88 metra, terja za pravilno materialnopravno presojo izpolnitve le-tega ugotovitev, ali je postavljeno varovanje zadostno ob upoštevanju izpostavljenosti mesta, ljudi, ki se tam gibljejo, vidnosti zavarovanja in podobno - torej konkretnih okoliščin. Za izključitev protipravnosti kot elementa odškodninske odgovornosti ne zadostuje le izpolnitev gradbenih standardov za postavitev varovalnega zidu. V konkretnem primeru ni bilo nobenega dvoma, da je varovalni zid ustrezno zgrajen. Tožeča stranka je že v tožbi trdila (in ves čas postopka ter tudi v reviziji to ponavlja), da se je tožnica odgnala v višino, da bi lahko sedla na zid. Višina, širina in vidnost samega zidu so torej takšne, da ni mogoče govoriti o lahko dostopnem (gradbenem) objektu, ki bi predstavljal npr. zidano klop, ki naj nudi prostor za sedenje in počitek. Take okoliščine terjajo presojo, da sedenje na zidu predstavlja nenamensko uporabo zidu. Ker na zid ni mogoče enostavno sesti, ampak so za to potrebne dodatne fizične aktivnosti (najbrž pri otrocih več kot pri odraslih), je utemeljena presoja, da zid nudi zadostno oviro oziroma pravilno: varovanje, saj preprečuje enostaven ali celo nevaren dostop do stopnic v globino. K temu je treba dodati še izkustveno ravnanje povprečnega človeka, ko naleti na tako "oviro". Previdnost povprečnega človeka, že skoraj refleksno ravnanje terja, povzroči, da človek preveri, kam sede, preden sede. Toliko bolj je to mogoče pričakovati, kadar sede na kakršnokoli mesto, ki v svoji osnovni funkciji ni (lahko dostopen) sedež.

Presoja opisanih okoliščin pokaže, da ni zazreti nobene protipravnosti oziroma malomarnosti drugotoženke pri varovanju vhoda v kotlovnico. Še več: tožnica je s svojim (vehementnim, kakor pravi sama v reviziji) ravnanjem povzročila tako situacijo, ko je mogoče govoriti o prekinitvi vzročne zveze med nastalo škodo in ravnanjem drugotoženke. Varovalni zid izpolnjuje svojo funkcijo vse dotedaj, dokler ni podano aktivno ravnanje določene osebe. In ravno tako situacijo je povzročila tožnica, ko se je hotela vsesti na zid, se odrinila in padla čez zid v globino. Pravno ni odločilno, da je na zidu že sedelo nekaj oseb. To dejstvo ne zmanjšuje pomena okoliščine, da je tožničino aktivno ravnanje tisto, ki je odločilni vzrok njenega padca.

Pooblaščenec tožeče stranke sam priznava, da je bila tožnica preveč vehementna, ko je sedla na zid. Slovar slovenskega knjižnega jezika razlaga besedo "vehementen" kot silovit, ognjevit (glej stran 1498). Če se je tožnica preveč silovito odgnala s tal, da bi sedla na varovalni zid, je nujno iskati vzrok za padec v globino v takem njenem ravnanju.

Ni mogoče pritrditi stališču tožeče stranke, da bi morala drugotoženka zid opremiti še z opozorilno tablo zato, da bi ustrezno varoval pred padcem na stopnišče za njim. Opozorilo, da drugotoženka postavlja na zid po tem dogodku poleti rože, je res ena izmed ugotovitev sodišča. Ni pa bil ugotovljen razlog, zakaj to počne, še manj pa je bilo dokazano, da bi to počela zaradi preprečevanja posedanja na zidu. Revizijske trditve v tej smeri zato ne morejo vplivati na pravno presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke. Pravno nepomembne so tudi trditve, da je do dogodka prišlo sedmi dan dela pri drugotoženki in da tožnica ni spoznala krajevnih razmer, ko so jo uvedli v delo. Kot je bilo že obrazloženo, je ravnanje povprečnega človeka ob srečanju z zidom, visokim okoli enega metra tako, da naravni nagon po varnosti zahteva preveritev okolja za zidom. Sklicevanje na nepoznavanje okolja je zato neživljenjsko in tudi pravno ni odločilno.

Kadar manjka le eden izmed zahtevanih elementov za odškodninsko odgovornost, je odveč iskati obstoj vseh ostalih, saj morajo biti podani kumulativno. Zato revizijsko sodišče ne odgovarja na preostale trditve v revizijah pravdnih strank. Sklicevanje tožeče stranke na konkretno drugo zadevo in primerjava z njo pa pokaže, da primerjava dejanskih okoliščin ni mogoča. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo glede ugotovitve obstoja vseh elementov odškodninske odgovornosti, zato je moralo spremeniti izpodbijani sodbi in tožbeni zahtevek v celoti zavrniti (prvi odstavek 395. člena ZPP (1977)).

Revizija tožene stranke je bila utemeljena, zato je upravičena do povračila pravdnih stroškov, ki so utemeljeno nastali med postopkom (155. člen ZPP (1977)). Te je dolžna plačati tožeča stranka, ker s svojih zahtevkom ni uspela (154. člen ZPP (1977)). Odmerjeni so skladno z odvetniško tarifo in tarifo sodnih taks.