Jedro

Pravnomočna odločba sodišča je sicer pogoj za to, da delavcu sploh pripada pogodbena kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ta pa mora biti tudi predvidena v kolektivni pogodbi, ki je veljala v času odpovedi oziroma prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 6.999,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo, da povrne toženi stranki stroške postopka.

Sodišče je obrazložilo, da je Višje delovno in socialno sodišče v zadevi Pdp 1424/2004 z dne 10. 3. 2006 kot nezakonita razveljavilo sklepa disciplinske komisije in komisije za varstvo pravic tožene stranke, tožniku pa priznalo vse pravice iz dela in po delu. Kljub takšni odločitvi tožnik ni upravičen do plačila pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, saj iz Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet (Ur. l. RS, št. 6/2007) takšna obveznost ne izhaja. Sodišče prve stopnje se ni izrecno opredelilo, zakaj je po njegovi presoji treba uporabljati to kolektivno pogodbo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, tako, da je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 6.999,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2007 dalje do plačila, zavrnilo pa je plačilo zakonskih zamudnih obresti od 18. 9. 2002 do 10. 6. 2007. Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka, v preostalem delu pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, naložilo toženi stranki, da tožniku povrne tudi pritožbene stroške ter sklenilo, da ne dopusti revizije glede zavrnitve zahtevka, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 18. 9. 2002 do 10. 6. 2007. Presodilo je, da je za odločitev o tem, ali delavcu pripada pravica do odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pomembno, ali je bila takšna pravica predvidena v predpisih, ki so veljali v trenutku prenehanja delovnega razmerja tožnika in ne v trenutku pravnomočne odločbe sodišča. Ker je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje (kar je bilo ugotovljeno s kasnejšo pravnomočno sodbo sodišča) dne 20. 12. 2002, mu glede na tedaj veljavni 28. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.) ter 45. člen Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet (Ur. l. RS, št. 32/98 in nadalj. - v nadaljevanju PKP/98) pripada pogodbena kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, in sicer v znesku, ki mu ga je prisodilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri se sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da se je sodišče druge stopnje zmotno oprlo na določbo kolektivne pogodbe, ki v času vložitve tožbe ni več veljala, zaradi česar ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o zahtevku za plačilo pogodbene kazni. Pred vložitvijo tožbe 11. 6. 2007 sta že prenehali veljati SKPgd in PKP/98, na katere se sklicuje sodišče druge stopnje, v zvezi s to kolektivno pogodbo pa je bila dne 3. 11. 2003 sprejeta tudi razlaga (Ur. l. RS, št. 13/2004), po kateri se 45. člen, ki je urejal pogodbeno kazen za nezakonito prenehanje delovnega razmerja, ne uporablja več. Nova PKP iz leta 2007 je v celoti nadomestila staro kolektivno pogodbo, v novi pa ni nikjer določeno, da se stara kolektivna pogodba še naprej uporablja za razmerja, ki so nastala pred njeno uveljavitvijo. Sodišče druge stopnje svojega stališča glede uporabe kolektivne pogodbe ni obrazložilo, zaradi česar je tudi bistveno kršilo določbe postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Sodišče druge stopnje tudi ni navedlo, zakaj ni izvedlo dokazov z izvedencem finančne stroke in zaslišalo priče, opredelilo pa se tudi ni do ugovorov tožene stranke v odgovoru na tožbo v zvezi s pravilnim obračunom pogodbene kazni, ker bi se morali upoštevati neto zneski plače. Tudi izračun pogodbene kazni s strani sodišča druge stopnje je napačen in ga zaradi skope obrazložitve ni mogoče preizkusiti.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Edina dovolj konkretno uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka se nanaša na kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče druge stopnje ni obrazložilo oziroma ni navedlo pravne podlage za stališče, katero kolektivno pogodbo je treba uporabljati. Ta kršitev ni podana. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, katero kolektivno pogodbo je treba upoštevati – in sicer kolektivno pogodbo, ki je veljala v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožniku. To stališče in s tem izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti. Dejstvo, da sicer jasnega stališča glede uporabe kolektivne pogodbe pritožbeno sodišče ni še posebej obrazložilo, ne predstavlja očitane bistvene kršitve.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Vrhovno sodišče je že v sklepu VIII Ips 178/98 in sodbah VIII Ips 11/2000, VIII Ips 84/2004, VIII Ips 237/2005, itd. zavzelo stališče, da je za odločitev o tem, ali gre delavcu pravica do odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi prenehanja delovnega razmerja pomembno, ali je bila taka pravica predvidena v predpisih, ki veljajo v trenutku prenehanja delovnega razmerja oz. dokončne odločbe o takšnem prenehanju. Enak je lahko odgovor tudi na vprašanje, kakšna je ta pravica oziroma v kakšni višini se prizna. Če je pravna podlaga določba kolektivne pogodbe, ki velja v trenutku prenehanja delovnega razmerja, jo je pri odločitvi o tožbenem zahtevku treba upoštevati takšno, kot je bila takrat, ne glede na morebitne kasnejše spremembe (1). Pravnomočna odločba sodišča je sicer pogoj za to, da delavcu sploh pripada pogodbena kazen, ta pa mora biti tudi predvidena v kolektivni pogodbi, ki je veljala v času odpovedi oz. prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Stališče o tem, katero kolektivno pogodbo je treba upoštevati, je torej jasno in v sodni praksi enotno.

9. Glede na to, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo na podlagi dokončnega sklepa komisije za varstvo pravic z dne 3. 12. 2002 (dejansko pa mu je prenehalo dne 20. 12. 2002), je za presojo o tem, ali mu pripada pogodbena kazen za nezakonito prenehanje delovnega razmerja, treba uporabiti kolektivno pogodbo, ki je veljala takrat. To pa sta tako SKPgd in PKP/98, ki sta v 28. in 45. členu določili, da je v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, izplačati najmanj tri povprečne plače v zadnjih treh mesecih dela – kot pogodbeno kazen. Povsem nepomembno je, ali nova panožna kolektivna pogodba te določbe ne vsebuje. Nepomembna je tudi razlaga Komisije za razlago panožne kolektivne pogodbe (Ur. l. RS, št. 13/2004), po kateri se 45. člen panožne kolektivne pogodbe ne uporablja, saj iz iste razlage izrecno izhaja, da se uporablja od 1. 1. 2003. Razlaga sicer pomeni razlago veljavnosti te kolektivne pogodbe glede na takrat nov Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) in ne (avtentične) razlage neke nejasne določbe kolektivne pogodbe same (2).

10. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da bi moralo sodišče pogodbeno kazen obračunati od zneskov tožnikove neto plače, saj za takšno stališče ni podlage v 59. členu PKP/98 oziroma 42. členu SKPgd, ki določata, da so vsi zneski iz te kolektivne pogodbe, ki se nanašajo na plače (te pa obenem predstavljajo osnovo za izračun pogodbene kazni) in nadomestila, v bruto zneskih.

11. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Tudi v zadevi VIII Ips 529/2008 (sodba z dne 9. 11. 2010) je revizijsko sodišče obravnavalo to vprašanje, oziroma še natančneje, ali je pri odločanju o pravici delavca do pogodbene kazni treba upoštevati kolektivno pogodbo, ki je veljala v času, ko je delodajalec delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi (v tem primeru iz poslovnega razloga), ali ureditev, ki je veljala v času, ko je delavcu po poteku odpovednega roka dejansko prenehalo delovno razmerje (takrat ko kolektivna pogodba ni več veljala). Odločilo je, da je bistveno, ali je obstajala pravna podlaga za pogodbeno kazen v času podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne šele potem, ko so nastale posledice tega delovanja, torej v času dejanskega prenehanja delovnega razmerja po poteku odpovednega roka, ali celo v času pravnomočne odločitve sodišča, ki je ugotovilo nezakonitost takšne odpovedi.

Op. št. (2): Ta razlaga je tudi v nasprotju z razlago enake določbe 28. člena SKPgd – glej razlago o uporabi SKPgd – Ur. l. RS, št. 113/2002.