Jedro

Pravno podlago za izplačilo odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, kar je ugotovljeno s pravnomočno sodbo, predstavlja določba kolektivne pogodbe, ki je veljala v trenutku prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 6.999,38 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2007 dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe, višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 18. 9. 2002 pa do 10. 6. 2007, pa se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 592,19 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pritožbene stroške v znesku 415,38 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Revizija glede zavrnitve zahtevka, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 18. 9. 2002 pa do 10. 6. 2007, se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek 6.999,38 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2002 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožnik dolžan plačati toženi stranki stroške postopka v višini 520,02 EUR v 8 dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Odločilo je še, da tožnik sam trpi svoje stroške pooblaščenca.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi nepravilno navaja, da je bila Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti odpovedana že v letu 2005, pri tem pa pozablja, da je bil odpovedan tarifni del te kolektivne pogodbe, ne pa normativni del, ki je veljal do meseca junija 2006 in ker je tožnik pridobil pravico do plačila pogodbene kazni za nezakonito prenehanje delovnega razmerja meseca marca 2006, je njegov zahtevek v celoti utemeljen. Tožnik tudi poudarja, da 7. čl. ZDR določa, da se s pogodbo o zaposlitvi oz. s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ta zakon. Četudi bi delodajalec in delavec v pogodbi o zaposlitvi uredila manjši obseg pravic, kot jih določajo predpisi, ki urejajo vprašanja delovnega prava, takšna konkretna ureditev ne velja.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12., in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti pavšalno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku neutemeljeno zaključilo, da tožnik ni upravičen do izplačila pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je zavzelo stališče, da za pravdni stranki velja Kolektivna pogodba za cestni potniški promet (Ur. l. RS, št. 6/2007), torej kolektivna pogodba, ki se uporablja od 1. 1. 2007 dalje, svojo odločitev oprlo na napačno materialnopravno podlago.

Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti ( SKPgd 97, Ur. l. RS, št. 40/97), ki je veljala do 30. 6. 2006 (Ur. l. RS št. 90/2005), je določala pogodbeno kazen za nezakonito prenehanje delovnega razmerja v 28. členu. V primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, je delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, izplačati najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela. Popolnoma enako določbo je vsebovala tudi Kolektivna pogodba za cestni potniški promet (Ur. l. RS št. 32/98 s sprem.) in sicer v 45. členu.

Odločilno pravno vprašanje, pomembno za odločitev v tem sporu, je, katero kolektivno pogodbo je treba uporabiti kot pravno podlago: tisto, ki je veljala ob prenehanju delovnega razmerja, tisto, ki je veljala ob pravnomočnosti odločitve o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ali tisto, ki je veljala v času odločanja sodišča prve stopnje.

Za odločitev o tem, ali delavcu gre pravica do odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi prenehanja delovnega razmerja, je pomembno, ali je bila taka pravica predvidena v predpisih, ki so veljali v trenutku prenehanja delovnega razmerja. Če je pravna podlaga določba kolektivne pogodbe, ki velja v trenutku prenehanja delovnega razmerja, jo je pri odločitvi o tožbenem zahtevku treba upoštevati takšno, kot je takrat bila, ne glede na morebitne kasnejše spremembe. V konkretnem primeru je tožniku delovno razmerje nezakonito prenehalo dne 20. 12. 2002. V tem obdobju je veljala tako Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPgd 97) kot Kolektivna pogodba za cestni potniški promet iz leta 1998 s spremembami. Tudi slednja je, kot rečeno, poznala pogodbeno kazen za nezakonito prenehanje delovnega razmerja. Na podlagi določbe 45. čl. te kolektivne pogodbe je tožnik upravičen do pogodbene kazni v višini treh povprečnih plač v zadnjih treh mesecih dela.

Drugo vprašanje je, kdaj delavec lahko zahteva plačilo odškodnine oziroma pogodbene kazni. Vrhovno sodišče je v sodbi opr. št. VIII Ips 232/99 z dne 18. 4. 2000 navedlo, da je pogoj za izplačilo pravnomočna odločba o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je bilo s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1424/2004 z dne 10. 3. 2006 potrjena odločitev Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 621/2002, s katero je to sodišče ugotovilo, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje. Odločba o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja je torej z odločitvijo Višjega delovnega in socialnega sodišča postala pravnomočna. V tem trenutku je bil izpolnjen pogoj iz 45. čl. panožne kolektivne pogodbe in je torej tožnik lahko zahteval plačilo pogodbene kazni.

Tožnik je glede na postopek pri toženi stranki prenehal z delom v septembru 2002. Zadnji trije meseci dela so torej mesec junij 2002, julij 2002 in avgust 2002. Tožnik je v spis kot dokaz vložil plačilne liste za navedene mesece (priloga A6). Iz plačilnih list izhaja, da je tožnik za mesec junij 2002 prejel 779.277,00 SIT (3.251,87 EUR) bruto plače, za mesec julij 2002 znesek 778.134,00 SIT (3.247,10 EUR) bruto plače ter za mesec avgust 2002 znesek 778.984,00 (3.250,64 EUR) bruto plače. Skupaj bi torej tožniku pripadala pogodbena kazen v višini 9.749,61 EUR. Tožnik je iz naslova pogodbene kazni zahteval znesek 6.999,38 EUR (v tožbi je navedel, da mu je tožena stranka del tega zneska v višini 2.750,22 EUR že poravnala), zato mu je pritožbeno sodišče znesek v tej višini tudi prisodilo.

Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice tudi zamudne obresti (378. čl. Obligacijskega zakonika – OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). V 45. členu Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet ni določen rok za izplačilo pogodbene kazni v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, zato bi bila tožena stranka, ob upoštevanju določbe 299. člena OZ v zamudi od dneva, ko bi tožnik ustno ali pisno od nje zahteval izpolnitev. Ker niti iz tožnikovih navedb niti iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje ne izhaja, kdaj naj bi tožnik od tožene stranke zahteval izpolnitev obveznosti oz. ali je tožnik od tožene stranke takšno izpolnitev iz naslova pogodbene kazni pred vložitvijo tožbe sploh zahteval, je tožena stranka lahko prišla v zamudo šele z vložitvijo tožbe dne 11. 6. 2007. Zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska zato začnejo teči šele s tem dnem.

Glede na vse navedeno se pokaže, da je ob pravilni uporabi materialnega prava tožnikovemu zahtevku potrebno delno ugoditi. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo pogodbene kazni v višini 6.999,38 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2007 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 18. 9. 2002 pa do 10. 6. 2007, pa je zavrnilo (353. čl. ZPP).

Zaradi spremembe prvostopenjske sodbe je potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožnik s svojim zahtevkom praktično v celoti uspel, zaradi česar je upravičen do povrnitve utemeljeno priglašenih stroškov pred sodiščem prve stopnje.

Utemeljeno priglašeni stroški tožnika pred sodiščem prve stopnje znašajo 800 točk (400 točk za tožbo – tar. št. 15/1/c Odvetniške tarife – v nadalj. OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj., 400 točk za zastopanje na naroku – tar. št. 15/3a), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 367,20 EUR. K temu je potrebno prišteti še 2 % za materialne stroške (čl. 13/3 OT) v višini 7,34 EUR, DDV v višini 74,91 EUR, sodno takso za tožbo (71,37 EUR) in sodno takso za sodbo (71,37 EUR). Celotni stroški postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, tako znašajo 592,19 EUR. Ni pa bilo mogoče priznati priglašenih stroškov za prejem sodbe in obvestilo stranki (50 točk), saj je nagrada za to opravilo že zajeta v nagradi za zastopanje. Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega ter v skladu s 3. odst. 154. čl. ZPP (tožnik je glede glavnice uspel v celoti, glede zakonskih zamudnih obresti pa ni uspel samo s sorazmerno majhnih delom svojega zahtevka, zaradi tega pa niso nastali posebni stroški) izpodbijano sodbo v odločitvi o pravdnih stroških spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 592,19 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku osemdnevnega paricijskega roka.

Tožnik je s pritožbo skoraj v celoti uspel, zato je upravičen do povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Utemeljeno priglašena nagrada za pritožbo znaša 500 točk (tar. št. 15/4 OT) oziroma 229,50 EUR, k temu pa je potrebno prišteti še DDV v višini 45,90 EUR ter takso za pritožbo v višini 139,98 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tožnika tako znašajo 415,38 EUR. Pritožbeno sodišče pa tožniku ni priznalo priglašene nagrade za posvet s stranko (50 točk), saj je nagrada za to opravilo že zajeta v nagradi za pritožbo. Glede na vse navedeno in v skladu s 3. odst. 154. čl. ZPP in v zvezi s 165. čl. ZPP, je pritožbeno sodišče toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške pritožbenega postopka v višini 415,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega paricijskega roka.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z 155. čl. ZPP).

Ker v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 18. 9. 2002 pa do 10.6.2007, revizija ni dovoljena na podlagi 1., 2., 3. in 4. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), je moralo pritožbeno sodišče v skladu s 5. točko 31. člena ZDSS-1 in 32. členom istega zakona odločiti tudi o tem, ali dopusti revizijo. Določbo 32. člena ZDSS-1 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS št. 45/2008). V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alineja 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alineja 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). V konkretni zadevi ne gre za nobenega od navedenih primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije ne dopusti.