Jedro

V odpovedi očitana in ugotovljena kršitev z znaki kaznivega dejanja, tožnikova večurna odsotnost z dela, ko je bil na nogometni tekmi, in vpis neresničnega podatka v evidenco razporeda in ugotavljanja sposobnosti za delo, je kršitev, na podlagi katere delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do odpovednega roka, neupoštevaje morebitne škodne posledice (škoda, ki je toženki nastala, je v višini plačila za delo za ure izostanka z dela).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da se glasi: „I. Zavrne se tožbeni zahtevek: „1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 10. 2019, izdana s strani tožene stranke tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi.

2. Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki z vročitvijo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi 30. 10. 2020 ni prenehalo in še traja.

3. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati na delo in ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje obračunati nadomestilo plače v višini 1.458,88 EUR bruto mesečno ter ji izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.“

1. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.“

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 10. 2019, izdana s strani toženke tožniku, nezakonita, in jo je razveljavilo (točka I izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženki z vročitvijo odpovedi ni prenehalo in še traja (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožnika pozove na delo in mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje obračuna nadomestilo plače v višini 1.458,88 EUR bruto mesečno ter mu izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka III izreka). Naložilo ji je, da tožniku v 15 dneh povrne stroške postopka v višini 718,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno v tožniku očitani kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja ni ugotovilo vseh znakov kaznivega dejanja ponarejanja listin iz prvega odstavka 251. člena KZ-1 oziroma posebnega primera ponarejanja listin iz 252. člena KZ-1. Tožnik je v evidenco razporeda in ugotavljanja sposobnosti za delo vpisal svoj prihod na delo, čeprav ga na delo ni bilo, kar je s podpisom neutemeljeno potrdil vlakovodja A.A. Zaradi tega je bil A.A. spoznan za odgovornega kršitve obveznosti iz delovnega razmerja in mu je bila izrečena denarna kazen. Prav tako je bila denarna kazen izrečena vodji premika B.B., ker ni preveril, ali je tožnik na delu. A.A. je evidenco podpisal, preden je tožnik lažno vpisal svoj prihod na delo. To izhaja iz njegove izpovedi, ko je bil zaslišan kot priča, enako izhaja iz disciplinskega spisa. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 za zakonito odpoved. Določena dejstva je pravilno ugotovilo: - da je tožnik delavec, ki opravlja varnostno kritične naloge; - da je zaposlen na delovnem mestu izvršilni delavec, za katerega mora toženka zagotoviti popolno sledljivost, vključno z zagotavljanjem evidenc; - da so za to delovno mesto predpisani posebni pogoji in - da se število takšnih delavcev v posameznih vlakospremnih in premikalnih skupinah določi z mesečnim razporedom dela ter se po potrebi prilagaja. Toženka je v dosedanjem postopku poudarila, da je v primeru zapustitve delovnega mesta s strani delavca, ki opravlja varnostno kritične naloge, ogrožena varnost železniškega prometa. To se je zgodilo zaradi odsotnosti tožnika. O tem nadrejeni delavci niso bili obveščeni. Oni so pristojni urejati nadomeščanje, za nadomeščanje se ne smejo dogovoriti delavci med seboj. Delavcu C.C., ki naj bi nadomestil tožnika, je bilo odrejeno drugo delo. Vsega tega pa sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo kot ni upoštevalo, da je dejavnost, s katero se ukvarja toženka, nevarna dejavnost. Toženka tožniku zaradi kršitve ne more več zaupati, ne more zaupati, da v prihodnje ne bo izostajal z dela. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbe Pravilnika 621 glede teže posameznih kršitev; če ima kršitev znake kaznivega dejanja, gre za hujšo kršitev. Pravilnik 621 sploh ne predstavlja podlage za odločitev v tem sporu, ampak ureja disciplinsko odgovornost. Tožnik z dela ni izostal zaradi nepričakovanih in opravičljivih razlogov, ampak načrtno, udeležil se je nogometne tekme. Prihajanje na delo oziroma opravljanje dela je temeljna obveznost delavca. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo predlog toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, zmotno je uporabilo prvi odstavek 118. člena ZDR-1. Dejansko stanje je nepopolno ugotovilo, ker interesov in okoliščin na strani toženke ni ugotavljalo oziroma jih ni upoštevalo. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek zavrne oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženke. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da v tožniku očitani kršitvi niso podani znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin, je pa zmotno razsodilo, da so podani znaki kaznivega dejanja goljufije. Tožnik je kršil obveznosti iz delovnega razmerja z nekajurno odsotnostjo z dela, v njegovem ravnanju že pojmovno ne morejo biti znaki nobenega kaznivega dejanja. Nekajurna odsotnost z dela je edino, kar je toženka tožniku v odpovedi očitala, le v obrazložitvi odpovedi je navedla, da je tožnik v evidenco razporeda in ugotavljanja sposobnosti za delo neresnično vpisal svoj prihod na delo. Nekajurna odsotnost z dela ni hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Pravilnik 621 toženke jo opredeli kot lažjo disciplinsko kršitev. Iz Pravilnika 621 ne izhaja, da bi se kršitve obveznosti iz delovnega razmerja določenih delavcev (delavcev, ki opravlja varnostno kritične naloge) obravnavale strožje kot kršitve drugih delavcev. Tožnik je poskrbel, da njegova odsotnost ni negativno vplivala na delovni proces, za nadomeščanje se je dogovoril s sodelavcem. S tem je pokazal veliko stopnjo skrbi. Pri toženki prihaja do spreminjanja števila delavcev, če je na delu manj delavcev, se delovni proces prilagodi. Tako se je v konkretnem primeru. Toženka sploh ni konkretizirala ogrožanja varnosti železniškega prometa. Tožnika je sankcionirala, ker je igral na nogometni tekmi. To izhaja iz izpovedi priče D.D. Iz izpovedi priče E.E. izhaja, da je tožnik vesten delavec. Predhodno ni kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je prestroga sankcija, kot je pravilno razsodilo sodišče prve stopnje. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zaradi zmotne materialnopravne presoje je sprejelo zmotno odločitev o utemeljenosti zahtevka za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reparacijo in reintegracijo.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 10. 2019, v kateri je toženka tožniku očitala, da je bil z dela odsoten dne 27. 9. 2019 od 18.50 ure do 21.41 ure, ko je bila njegova delovna obveznost, sam je bil na nogometni tekmi, v evidenco razporeda in ugotavljanja sposobnosti za delo pa je vpisal neresničen podatek (da je na delo prišel ob 18.50 uri). Ob ugotovljenem razlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določenem v 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.; kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja goljufije iz prvega odstavka 211. člena Kazenskega zakonika - KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.), je razsodilo, da ni izpolnjen nadaljnji pogoj za njeno zakonitost, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

7. Sodišče prve stopnje je v okviru presoje, ali ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, upoštevalo predvsem sledeča dejstva: - tožnik je opravljal varnostno kritične naloge v smislu 21. točke prvega odstavka 2. člena Zakona o varnosti v železniškem prometu (ZVZelP-1; Ur. l. RS, št. 30/2018); - število delavcev v posamični premikalni ali vlakospremni skupini se po potrebi spremeni, za kar so pristojne za to odgovorne osebe (nadrejeni delavci), odsotne delavce nadomestijo drugi, takrat prisotni delavci, zmanjšana sestava skupine pa sama po sebi ni pokazatelj nastanka nevarnosti; - tožnika je nadomeščal C.C., ki je imel sicer drugo delo, vendar je tožnikovo delo opravil brez težav; - toženka je zamujanje na delo, neupravičen izostanek z dela zlorabo evidence delovnega časa opredelila kot drugo (blažjo) kršitev v Pravilniku o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja št. 621; - toženki druga škoda razen škode v višini plačila za delo, ki ga je za neupravičeno odsotnost z dela izplačala tožniku, ni nastala niti ni prišlo do motenj ali ogrožanja železniškega prometa; - tožnik, ki je bil sicer pri toženki zaposlen krajši čas, do očitane kršitve obveznosti iz delovnega razmerja ni kršil in predhodno ni bil disciplinsko obravnavan.

8. Navedena dejstva ob pravilni uporabi materialnega prava - prvega odstavka 109. člena ZDR-1 - ne omogočajo presoje, da ni izpolnjen pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Ravno nasprotno. Delo delavca, ki opravlja varnostno kritične naloge, je za toženko z vidika zagotavljanja varnosti posebnega pomena, pri čemer je razporejanje delavcev v pristojnosti nadrejenih delavcev. Dejstvo, da je tožnik samovoljno izostal z dela in je brez vednosti nadrejenih delavcev prišlo do „nadomeščanja“, pri čemer je imel delavec C.C., ki je zaradi tožnikovega izostanka z dela opravil tožnikovo delo, odrejeno drugo delo, kaže na nespoštovanje navodil in odredb delodajalca, kar utemelji izgubo zaupanja. To še toliko bolj velja v primeru kršitve, ki ima vse znake kaznivega dejanja. Takšna kršitev že po svoji naravi ne more biti lažja (ali blažja), da bi teža kršitve utemeljila neobstoj drugih pogojev za zakonito odpoved. Tega tudi ne more utemeljiti siceršnji izostanek kršitev delavca, sploh v primeru, ko je pri delodajalcu zaposlen šele krajši čas. V odpovedi očitana in ugotovljena kršitev z znaki kaznivega dejanja, tožnikova večurna odsotnost z dela, ko je bil na nogometni tekmi, in vpis neresničnega podatka v evidenco razporeda in ugotavljanja sposobnosti za delo, je kršitev, na podlagi katere delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do odpovednega roka, neupoštevaje morebitne škodne posledice (škoda, ki je toženki nastala, je v višini plačila za delo za ure izostanka z dela). Za zakonito izredno odpoved se ne zahteva, da škoda dejansko nastane. V konkretnem primeru pa, ne le da je toženki škoda nastala, naziranje sodišča prve stopnje privede do nesprejemljivega stališča, da se za izgubo zaupanja in zakonito odpoved zahteva, da pride do konkretnega ogrožanja varnosti železniškega prometa, kar ne drži. 9. Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo, tako da je tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reparacijo in reintegracijo zavrnilo ter odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Do drugih pritožbenih navedb (glede znakov kaznivega dejanja ponarejanja listin iz prvega odstavka 251. člena KZ-1 oziroma posebnega primera ponarejanja listin iz 252. člena KZ-1 in predlagane sodne razveze pogodbe o zaposlitvi) se na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP ni opredelilo, ker za odločitev niso bistvene.

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Toženka, čeprav je s pritožbo uspela, sama krije svoje pritožbene stroške na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker v pritožbenem postopku ni uspel (154. člen ZPP).