Jedro

Izbirna komisija je na podlagi soglasja tožničinega predstojnika in pozitivnega mnenja Sodnega sveta sprejela sklep, da je tožnica (sodnica) primerna in usposobljena za delo v mednarodni civilni misiji. Tožnica ni želela podpisati pogodbe o zaposlitvi, ki je osnovni pogoj za napotitev na misijo, ker je ocenila, da je to zanjo degradacija sodniškega dela oziroma funkcije. Zakon o napotitvi oseb v mednarodne civilne misije in mednarodne organizacije (ZNOMCMO) v 17. členu določa, da mora izbrani kandidat podpisati pogodbo o zaposlitvi v skladu z zakonom, ki ureja položaj javnih uslužbencev, ali drugim zakonom, ki ureja njihov položaj oz. službo. Tožena stranka je tožnici ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi, v kateri bi se upošteval tožničin dejanski plačni razred sodniške plače. Tožnici bi sodniška funkcija mirovala. Pripadala bi ji plača v skladu z veljavno zakonodajo Republike Slovenije in ne plača, kot so jo prejemali njeni kolegi, saj so prejemali plačo v skladu z zakonodajo lastne države. Zato tožnici vtoževana razlika med plačo, ki naj bi jo prejemala in plačo, ki jo je prejemala kot okrožna sodnica, ne pripada.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v skupnem znesku 113.439,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov do plačila (I/1. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške, v roku 8 dni od izdaje prvostopne sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (I/2. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna v roku 8 dni toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 2.370,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi v celoti in toženi stranki naloži v plačilo stroške tega postopka ter postopka pred sodiščem prve stopnje, v 15 dneh od izdaje sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer tožnica predlaga, da se skladno z določbami 356. člena ZPP postopek opravi pred drugim sodnikom. Odločitev sodišča je pomanjkljiva in ni obrazloženo v zadostni meri. Tožnica se ne strinja z argumenti sodišča za zavrnitev dokaznih predlogov za pridobitev podatkov o plačah funkcionarjev na misiji na A. v letih 2008 in 2009, saj gre za pravno relevantne podatke, s katerimi tožnica dokazuje višino nastale škode. Vsaj nerazumljiva je v tem delu obrazložitev, da „tožničin zahtevek temelji na predpisih tožene stranke in ne na višini plač poimensko nedoločenih in morebitnih tujih funkcionarjev“, saj je bilo med postopkom ugotovljeno, da pravna podlaga za napotitev tožnice na misijo sploh ni obstajala. Svet EU je Republiko Slovenijo pozval, naj preuči možnosti za napotitev sodniku in tožilcu v EU misijo na A. ter v zvezi s tem čimprej izpelje vse potrebne postopke skladno z notranjimi pravili in določili Zakona o napotitvah v mednarodne civilne misije, tako da bi RS lahko uradno najavila kandidaturo v roku, ki ga določa zunanji razpis, tj. 10. 7. 2008. Ministrstvo za pravosodje je 3. 7. 2008 na vsa sodišča posredovalo poziv k podaji prijav za sekondiranje slovenskih sodnikov in tožilcev v EU misijo, Okrožno sodišče E. pa je dne 4. 7. 2008 naslovilo poziv na potencialne kandidate. Tožnica je ob koncu septembra 2008 poskušala priti v stik s pristojnimi na Ministrstvu za pravosodje, zlasti, ker je bila preko meilov bodočih kolegov posredno obveščena, da je izbrana za napotitev na misijo, tako je pritožnica šele 20. 1. 2009 prejela uradni dokument Ministrstva za zunanje zadeve z dne 23. 9. 2008, torej po štirih mesecih, v katerem je bila vsebovana odločitev EU za napotitev dveh izbranih civilnih oseb za četrti poziv D. za A.. Evidentno je, da Ministrstvo za pravosodje sploh ni odreagiralo, saj je trajalo več kot štiri mesece, da je pritožnico sploh obvestilo o izidu postopka izbire. Tako ni pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je bil na Ministrstvu za pravosodje na podlagi določb ZNOMCMO do konca izpeljan notranji postopek za izbiro kandidatov iz RS za napotitev civilnih strokovnjakov v misijo D. na A.. Tožena stranka bi mogla redno obveščati kandidate o poteku postopka. Sodišče je ugotovilo, da bi bilo potrebno urediti še status tožnice na misiji in sicer je bilo skladno z 17. členom ZNOMCMO potrebno tožnici ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi, katero bi tožnica morala skleniti s predstojnikom organa, ker ima sklenjeno delovno razmerje. Po 18. členu ZNOMCMO je obvezna vsebina pogodbe o zaposlitvi tudi določitev naziva. Po 19. členu ZNOMCMO se plača in drugi prejemki napotene osebe določi z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju, tj. ZSPJS, ki v 3. členu napotuje na Uredbo o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini. Sodišče je sledilo pričama B.B. in C.C., ki sta „skladno izpovedala in sicer, da so se za ureditev statusa na misiji zelo trudili, C.C. je tudi izpovedala, da so v zvezi s tem predlagali spremembo uredbe, vendar to tako v kratkem času ni bilo mogoče“. ZJU že v 1. členu določa, da „funkcionarji v državnih organih in organih lokalnih skupnosti niso javni uslužbenci“. Sodišče obrazloži, da bi tožnica delo na misiji lahko nastopila, če se ne bi zapletlo z določitvijo njene plače. Sodišče ob tem spregleda, da je ravno zaradi zamude in naknadno izvedenega notranjega postopka po ZNOMCMO tožnica dela na misiji ni mogla nastopiti. Sodišče šteje, da naj bi tožnica v primeru, ko bi bila napotena kot javna uslužbenka, sodniška funkcija mirovala. Navedeno ne drži, saj za to v spornem času ni obstajala nobena pravna podlaga. Tožena stranka je šele v letu 2010 sprejela Uredbo o spremembah in dopolnitvah Uredbe (Ur. l. RS, št. 67/2010 z dne 20. 8. 2010), kjer je v 1. členu določila, da „ta Uredba ureja tudi plače funkcionarjev, ki so napoteni na delo ter jim v skladu z zakonom v času napotitve funkcije miruje.“. Uredba, ki je uredila položaj funkcionarjev, dodatno dokazuje, da je bilo v spornem obdobju to področje neurejeno. Razpisna komisija tudi po prejemu dopisov MJU tožnici ni posredovala podatkov, potrebnih za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je zlasti v 11. točki obrazložitve prekoračilo tudi trditveno podlago. Sodišče se ukvarja z vprašanji, ki jih ni zatrjevala nobena od pravnih strank. Tožnici pogodba o zaposlitvi nikoli ni bila ponujena, niti nikoli ni bila seznanjena z bistvenimi sestavinami pogodbe o zaposlitvi, torej niti o plači. Sodišče se ukvarja z višino plače, pri čemer se sklicuje na to, da naj bi plačo 10.000,00 EUR prejemali tisti napoteni na misijo, ki so imeli sklenjeno pogodbo o zaposlitvi neposredno z D., in ne z državo članico. Nepreverljivi so zaključki sodišča, da naj tožnica ne bi bila upravičena do mesečne plače 10.000,00 EUR, saj je dejansko stanje o tem ostalo neugotovljeno. Protispisni so zaključki sodišča, da naj višja plača za delo slovenskega sodnika na misiji ni bila predpisana, ne pa, da ni bila predpisana višja plača. Svoje prikrajšanje je tožnica dokazovala z ostalimi primerljivi položaji na misiji, ki so kot rečeno prejemali po 10.000,00 EUR mesečne plače in s pridobitvijo podatkov o tem, kakšne so bile plače drugih funkcionarjev, ki so bili napoteni na misijo v letih 2008 in 2009. Tožnica je ves čas zatrjevala, da smiselna uporaba Uredbe ni mogoča. Sodišče zmotno šteje, da je veljal 3. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ki za sodnike ni veljal. Delo na misiji ni enako vrednoteno, kot delo doma in se tudi plače ustrezno temu razlikujejo, kar je že splošno znano dejstvo. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tudi v delu, ki se nanaša na dnevni dodatek v znesku 105,00 EUR. Gre za poseben dodatek, ki pripada napotenim funkcionarjem, in do katerega bi bila v primeru napotitve tožnica brez dvoma upravičena. Tožnica je v zvezi s tem na zaslišanju navedla svoje razumevanje tega dodatka kot dnevnice, pri čemer je ponovno nelogičen zaključek sodišča, da je tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen, saj bi ji dodatek pripadal le, če bi bila napotena v tujino. Ravno v tem je temeljna stran škode. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem zahteva povrnitev škode iz naslova nepremoženjske škode. Tožnica se je zaradi opisanih dogodkov počutila ponižano. Tožnica je zaradi pravne neurejenosti v Sloveniji trpela duševne bolečine, šlo je za intenzivno psihično neugodje. Med sodelavci na Okrožnem sodišču E., s katerimi se je srečevala vsakodnevno je bila izpostavljena neprijetnim vprašanjem v zvezi z „neuspehom“ v izboru za misijo. Še sedaj ima tožnica slab občutek, da beseda nanese na to misijo. Dodatna škoda je tožnici nastala tudi iz razloga, ker je glede na rezultat nepravilno vodenega postopka moralo MZZ obvestiti D., da tožnica ne bo napotena (drop out). Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo tožnice in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Ključna ugotovitev v tej zadevi je, da tožnici sploh ni nastala materialna škoda, ki jo zatrjuje v tožbi, kar je prvi od elementov za ugotovitev odškodninske odgovornosti tožene stranke po določilih Obligacijskega zakonika. Odškodninski zahtevek je potrebno presojati izključno po civilnih določilih OZ, ker je za ugotovitev odškodninske odgovornosti potrebno dokazati obstoj vseh štirih kumulativno določenih elementov. Prvi od njih je nastanek materialne škode, ki jo tožnica opredeljuje kot škodo v razliki v plačah ter na izgubljenem dobičku, ki naj bi ga predstavljali razni dodatki, do katerih bi bila tožnica upravičena kot preiskovalna sodnica na delu v misiji. Ravno tega prvega elementa za utemeljenost odškodnine tožnica ni dokazala, saj na podlagi določil materialnega prava, do škode sploh ni prišlo. Tožena stranka pri zavrnitvi očitku protipravnem ravnanju, ne katerih tožnica gradi tako tožbo kot pritožbo, vztraja pri dosedanjih navedbah in ugotovljenem dejanskem stanju, ki izhaja iz listin in objektivnega pojasnila obeh zaslišanih prič C.C. in B.B.. Toda kljub dejstvu, da je prišlo v postopku napotitve tožnice na misijo D. na A. do določenega zastoja, ki ga tožnica podrobno navaja v pritožbi, tožena stranka še vedno zatrjuje, da bi ob uporabi pravil, ki jih je potrebno upoštevati v primeru pravne praznine, lahko bil pravočasno izveden tudi postopek napotitve tožnice na misijo. Tožena stranka še enkrat zatrjuje, da je tožnica s svojim odgovorom z dne 6. 4. 2009 jasno nakazala toženi stranki oz. resornemu ministrstvu, da zahteva napotitev izključno pod nazivom funkcionarke - sodnice, zaradi česar je v celoti zavrnila možnost trenutne uporabe Uredbe in tolmačenja Ministrstva za javno upravo. Njeno odločitev je bilo potrebno šteti, da pod nobenim drugim pogojem ni pripravljena oditi na misijo kljub seznanitvi, da takrat resnično ni bilo možnosti za uporabo naziva funkcionarke v tistem delu pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na določitev plače. V primeru minimalne pripravljenosti tožnice za rešitev pravne praznine z začasno uporabo ustreznega plačnega razreda za javne uslužbence v Uredbi, ki bi bil enakovreden v delu o višini osnovne bruto plače njenemu sodniškemu plačnemu razredu, bi lahko bila izvedena njena pravočasna napotitev na misijo. Naknadno bi bil z Aneksom k pogodbi o zaposlitvi ustrezno dopolnjen tisti del pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na plače funkcionarjev. Do tega pa ni moglo priti zaradi izrecne odklonitve tožnice. Tožena stranka tudi opozarja na 17. člen ZNOMCMO, kjer je urejena pogodba o zaposlitvi kandidatov, ki so napoteni v mednarodne organizacije. Citirano zakonito določilo se sklicuje na pogodbo o zaposlitvi v skladu z zakonom, ki ureja položaj javnih uslužbencev ali drugim zakonom, ki ureja njihov položaj oz. službo. ZNOMCMO torej predpostavlja takrat veljavni ZSPJS, kjer so bili opredeljeni tudi sodniki, zato bi bilo v pogodbo o zaposlitvi v delu, kjer je bilo potrebno opredeliti plačo, opisati naravo tožničinega dela in tudi funkcijo, vendar pa pri določitvi samega plačnega razreda upoštevati plačni razred, ki je pripadal javnemu uslužbencu v tistem rangu, ki je veljal za sodnike in s tem za tožnico ter tako določiti plačo. Toda, kot že navedeno, je tožnica to možnost štela kot dekvalifikacijo svojega naziva in jo je popolnoma zavrnila, čeprav tožena stranka še enkrat poudarja, da bi lahko odšla na misijo kot kazenska sodnica, le za določitev plače bi se analogno uporabljal plačni razred iz seznama, ki je veljal za javne uslužbence. Bistveno dejstvo v tem sporu je, da tožnica tudi v primeru, če ne bi bilo pravne praznine v takrat veljavni Uredbi, ki bi že vsebovala tudi funkcionarje, ne bi imela višje osnovne plače za delo v tujini. Tožnica se je prijavila na razpis za sekondiranje, ki ga je objavila Republika Slovenija in ne na razpis s sklenitvijo neposredne pogodbe z D., kar je bistvena razlika in s čemer je bila dobro seznanjena. Z analogno uporabo drugih predpisov v primeru pravne praznine bi bilo možno ravno za ta del pogodbe o zaposlitvi, kjer je bila opredeljena višina plače, uporabiti Uredbo. Razpis za sekondiranje za delo v misijo je torej pomenil, da je lahko tožnica pričakovala takšne pogoje za določitev plač in vseh dodatkov, ki bi bili v skladu z zakonodajo Republike Slovenije, saj bi jo le-ta napotila na delo v tujino in ji tudi plačevala osebne dohodke z dodatki v času njene napotitve. Trditve tožene stranke izhajajo tudi iz določil ZNOMCMO, ki izrecno določajo, kdo pripravi pogodbo o zaposlitvi in s kakšnih virov se nakazuje plača in dodatki osebi, ki je napotena kot sekondiranka na misijo. Bistvena je razlika med plačo z vsemi dodatki, ki bi jo tožnica prejemala na podlagi pogodbe, sklenjene neposredno z mednarodno organizacijo, za kar pa v tem primeru ni šlo. Samo za primerjavo tožena stranka navaja višino nominalne osnove za delo v tujini v Prilogi 1 Uredbe za rang višjega sekretarja, ki je bila določena v višini 3.400,00 EUR. Še bolj pa tožena stranka lahko utemeljeno zatrjuje, da tožnica pri osnovni plači ni bila oškodovana, s primerjanjem tarife T 1000003 opredeljene v Spremembi uredbe (Ur. l. RS, št. 67/2010), kjer so navedeni tudi funkcionarji in kjer je navedena osnovna bruto plača za tožničin rang 3.529,80 EUR, ki bi bila izhodišče za njeno plačo v času veljavnosti navedene spremembe po 20. 8. 2010 dalje. Iz plačilnih list, ki jih je tožnica predložila izhaja, da je prejemala plačo kot okrožna sodnica v 53. razredu v bruto plači 3.628,36 EUR, kar je nominalno celo nekaj več, kot bi ji pripadala plača po Uredbi, Ur. l. RS, št. 14/2009 in po Spremembi uredbe. Tožnica nedokazano prikazuje tudi oškodovanje iz naslova dodatkov in to za 38.325,00 EUR ali po 105,00 EUR dnevno. Sklicuje se na nepotrjeno informacijo v angleškem jeziku, ki pa ne dokazuje njene trditve o prikrajšanju dnevnega dodatka. Ti dodatki so priznani in izplačani zaradi napotitve stroškov osebi, ki so ji nastali za delo v tujini in ne predstavljajo dobička, pač pa povrnitev stroškov za funkcionarje oz. javne uslužbence v času dela v tujini. Glede na dejstvo, da bi bila tožnica napotena v misijo za sekondiranje, bi prejemala samo tiste dodatke, ki so predpisani v državi, ki bi jo napotila in ne na podlagi neposredne pogodbe z mednarodno organizacijo. Tožnica graja v pritožbi tudi odločitev sodišča, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. V tem delu je njen zahtevek brez pravne podlage, saj samo njena subjektivna izjava, kako se je počutila v teku postopka ne more biti zadosten in relevanten dokaz za utemeljeno razžaljenost dobrega imena in časti, ki je opredeljena v 179. členu OZ. V zvezi s tem je tožnica zaslišana na obravnavni izpovedala, da je bila predvsem razočarana, da tožena stranka tako indiferentno pelje postopek napotitve. Toda hkrati je izpovedala, da ji nihče od kolegov ni rekel, da verjetno ni bila dovolj dobra, čeprav so jo spraševali, zakaj ni bila izbrana. Njen občutek, da se je pod tonu čutilo, da si mislijo svoje, pa je tako subjektiven, da ga ni mogoče šteti kot tisto stopnjo razžalitve, ki bi lahko bila že podlaga za odločanje v tem delu tožbenega zahtevka. Tožena stranka tudi opozarja, da trditev tožnice o povzročeni nepremoženjski škodi zaradi sporočila D. kjer so navedene angleške besede „drop out“ ne drži. Iz teksta v angleškem jeziku, ki ga je poslal dne 21. 4. 2009 F.F. na e-naslov G.G., MZZ in na katerega se tožnica sklicuje, je namreč potrebno prebrati celoten kontekst sporočila, iz katerega pa izhaja, da se „drop out“ ne nanaša na ravnanje tožnice, ampak na razlog, da ni prišlo do napotitve tožnice izven njene sfere. To pa pomeni, da tudi v tem delu trditev tožnice o oškodovanju njene verodostojnosti v zvezi s prijavo za delo v misijo pri mednarodnih organizacijah ne temelji na utemeljenih dokazih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter po zaslišanju tožnice ter prič C.C. in B.B. zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 113.439,61 EUR, ki predstavlja razliko v plači, ki naj bi tožnici šla, dodatek v plači 105,00 EUR dnevno ter nepremoženjsko škodo v višini 12.000,00 EUR. Sodišče je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje predsednika Sodnega sveta H.H. in I.I., ker je ugotovilo, da je bil ta dokaz podan šele na naroku 13. 11. 2013 in tudi nepotreben za odločitev, prav tako pa je utemeljeno zavrnilo predlog tožnice za zaslišanje J.J. (predsednika sodišča), kjer je bila zaposlena tožnica, K.K. in L.L., in pri tem navedlo, da največ vesta o primeru C.C. in B.B., ki sta vodila postopek v zvezi s tožničino napotitvijo. Tako je po oceni pritožbenega sodišča zmoten očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi jo po zatrjevanju pritožbe sodišče storilo s tem, da ni vestno in skrbno presodilo tožničinih navedb oz. zaslišalo še druge predlagane priče in tako posledično nepravilno ugotovilo določena dejstva. Določilo 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi po presoji pritožbenega sodišča dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Dokazna ocena temelji na vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj in celotnega dokaznega postopka.

Zakon o napotitvi oseb v mednarodne civilne misije in mednarodne organizacije (Ur. l. RS, št. 20/2006 - ZNOMCMO) ureja napotitve oseb na mednarodne civilne misije, pri čemer ureja tako postopek izbire napotitve državljanov RS v mednarodne misije in mednarodne organizacije ter tudi delovnopravni položaj napotenih oseb. Po določilih 1. točke prvega odstavka 4. člena ZNOMCMO je „napotena oseba“ oseba, ki jo za določen čas napoti v mednarodno organizacijo ali misijo državni ali drug organ in je v delovnem razmerju z državnim ali drugim organom, ne glede na to, ali je bila pred napotitvijo zaposlena v javnem sektorju ali ne. Oseba, ki jo je neposredno izbrala mednarodna organizacija in je z njo v delovnem razmerju, ne velja za napoteno osebo. „Državni organ“ pa je po določilih 2. točke prvega odstavka 4. člena ZNOMCMO organ državne uprave in drug državni organ; organ državne uprave je ministrstvo, organ v sestavi ministrstva, vladna služba in upravna enota; drug državni organ je državni zbor, državni svet, ustavno sodišče, računsko sodišče, varuh človekovih pravic, sodišče, državno tožilstvo in drugo pravobranilstvo in drug državni organ, ki ni organ državne uprave.

Bistveno za odločitev glede plačila materialne škode iz naslova razlike v plači in plačila dodatka v višini 105,00 EUR dnevno, ki jo tožnica zatrjuje v tožbi, je, da tožnici materialna škoda ni nastala, pri čemer za odškodninsko odgovornost niso podani elementi odškodninske odgovornosti po določilih obligacijskega zakonika. Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ) v 131. členu določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde, pri čemer so za obstoj potrebni štirje kumulativno določeni elementi in sicer: protipravnost, škoda ki izvira iz nedopustnega ravnanja, vzročna zveza ter odgovornost na strani povzročitelja škode. Izbirna komisija je na podlagi soglasja tožničinega predstojnika in pozitivnega mnenja Sodnega sveta 5. 4. 2009 sprejela sklep, da je tožnica primerna in usposobljena za delo v mednarodni civilni misiji D. na A., pri čemer pa le-ta ni sklenila pogodbe o zaposlitvi, saj je menila, da ne obstaja pravna podlaga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ker ni bila javna uslužbenka, pač pa funkcionarka. Tožnica je svoj zahtevek iz naslova materialne škode opredelila kot škodo v razliki v plačah in izgubljenem dobičku ter plačilu dodatkov, ki bi jih tožnica prejemala kot preiskovalna sodnica na delu na misiji, vendar tožnica ni želela podpisati pogodbe o zaposlitvi, ki je osnovni pogoj za napotitev na misijo, saj je ocenjevala, da je to zanjo degradacija sodniškega dela oziroma funkcije. ZNOMCMO v 17. členu določa, da mora izbrani kandidat podpisati pogodbo o zaposlitvi v skladu z zakonom, ki ureja položaj javnih uslužbencev, ali drugim zakonom, ki ureja njihov položaj oz. službo. Tožena stranka se je s tožnico dogovarjala in ji zaradi pravne praznine ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi, kjer bi se upošteval tožničin dejanski plačni razred sodniške plače, to pa pomeni, da je tožena stranka z navedenim želela urediti dejansko pravno praznino v veljavni Uredbi, ki takrat še ni urejala plače funkcionarjev oz. statusa, pri čemer bi tožnici sicer sodniška funkcija mirovala. Tožnici bi tako pripadala plača v skladu z veljavno zakonodajo Republike Slovenije in ni mogoče šteti, da bi ji pripadala plača, kot so jo eventuelno prejemali njeni kolegi, saj so prejemali plačo v skladu z zakonodajo lastne države. Tožnica je bila seznanjena, da je ne bi plačevala mednarodna organizacija, ki je objavila natečaj za misijo, kar je izpovedala tudi na zaslišanju. Tako tožnici razlika med plačo, ki bi jo po lastnih trditvah prejemala v višini 10.000,00 EUR in plačo, ki jo je prejemala kot okrožna sodnica, ne pripada. Tako sodišču ni bilo potrebno izvajati dokazov v zvezi z domnevno plačo v višini 10.000,00 EUR, kar naj bi ji povedali tuji kolegi, saj bi tožena stranka lahko tožnici izplačevala le plačo po lastni zakonodaji.

Zgolj v informacijo pritožbeno sodišče navaja, da Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Ur. l. RS, št. 67/2010) z dne 20. 8. 2010, ki sicer nesporno ni veljala v času spornega razmerja, saj je tožnica kandidirala na razpisu 4. 7. 2008, določa, da se funkcionarjem, ki so napoteni v tujino ter jim v skladu z zakonom v času napotitve funkcija miruje, glede na delovna mesta iz priloge 1. določijo plače in sicer na delovno mesto pod šifro T 00003 se uvrsti napotene druge funkcionarje v pravosodnih organih (kamor bi spadala tožnica) plača v višini nominalne osnove 3.529,80 EUR, pri čemer iz predloženih plačilnih list izhaja, da je tožnica prejemala plačo v 53. plačnem razredu v bruto višini 3.628,36 EUR, torej celo več, kot bi ji pripadalo po Uredbi.

Tožnici tudi ne pripada dnevni dodatek za prisotnost na A. v višini 105,00 EUR, saj bi ji le-ta pripadal le v primeru, če bi dejansko opravljala delo na A. in gre v bistvu za dnevnico oziroma povečane stroške ali „žepnino“, kot je to sama pojasnila. Dnevnica tako predstavlja povrnitev dejansko povečanih stroškov, ki nastanejo v posledici oddaljenosti od kraja prebivanja in dela v tujini. Tožnici navedeni stroški niso nastali, torej ji tudi ne pripada njihova povrnitev.

Tožnica neutemeljeno uveljavlja tudi plačilo nepremoženjske škode v višini 12.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin. Tožnica je navedla, da je trpela duševne bolečine iz razloga, ker so sodelavci in kolegi, ki so vedeli, da se je prijavila na misijo in potem dejansko nanjo ni mogla iti. Njeno ime in ugled naj bi bila okrnjena, ker so evropske institucije dobile informacijo o njeni nezanesljivosti, s čemer pa naj bi tožnica trpela škodo iz naslova razžalitve dobrega imena in časti. Tožnica je morda res čutila nelagodje, vendar „drop out“ ne pomeni, da je tožnica odstopila, pač pa da država nima kandidata. Iz izvedenih dokazov izhaja, da tožnici ni nihče zatrjeval, da ni primerna za misijo, to je bilo lahko le njeno razmišljanje in ugibanje. Nenazadnje vsaka kandidatura na določeno delovno mesto predstavlja določeno tveganje in ni nujno, da je prijavljeni kandidat izbran. Tudi tožničine neprijetnosti oz. nevšečnosti zaradi dolgotrajnosti postopka ne predstavljajo priznane nepremoženjske škode. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja mogoče uveljavljati le zaradi dolgotrajnosti trajanja sodnih postopkov.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnica iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.