Jedro

V spornem obdobju je bilo v prvem odstavku 3. člena ZSPJS določeno, da se plače javnih uslužbencev za delo v tujini določijo z uredbo vlade. Kasneje, v letu 2010, je bilo dodano, da se v uredbi uredijo tudi plače funkcionarjev, ki so napoteni na delo v tujino ter jim v skladu z zakonom v času napotitve funkcija miruje. Glede na takšno prejšnjo in sedanjo ureditev ter povezanost sistema plač javnih uslužbencev in funkcionarjev, je primerljiv predpis, po katerem bi bilo mogoče ugotoviti višino morebitne škode, tedaj veljavna Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini, ki določa osnove za določitev plač javnih uslužbencev, napotenih v tujino, saj so bile nominalne osnove za določitev plače v tujini (Priloga 1) določene v skladu z vrednostjo plačnih razredov (v sicer zaokroženih zneskih), v katere so bili po ZSPJS razvrščeni javni uslužbenci in funkcionarji.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 113.439,61 EUR in tožnici naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka. Ugotovilo je, da se je tožnica 4. 7. 2008 kot preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju prijavila na razpis Sveta EU za napotitev ali pogodbeno razmerje civilnih strokovnjakov v misiji EULEX na Kosovu. Izbirna komisija je 5. 4. 2009 sprejela sklep, da je tožnica primerna in usposobljena za napotitev na misijo, vendar se tožena stranka in tožnica nista mogli dogovoriti o izvedbi napotitve glede na določbe Zakona o napotitvi oseb v mednarodne civilne misije in mednarodne organizacije (ZNOMCMO, Ur. l. RS, št. 20/2006) in tedaj veljavne Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Uredba, Ur. l. RS, št. 14/2009 in naslednji), ker nista določno in izrecno urejala napotitve funkcionarjev na delo v tujino ter plačila za to delo. Tožnica je zavrnila možnost, da bi se njen plačni položaj za čas dela v tujini uredil s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi na mestu javnega uslužbenca. Ker se je rok za napotitev iztekel, je tožena stranka EU sporočila, da nima kandidata. Odškodninski zahtevek za izplačilo razlike med plačo sodnice v Republiki Sloveniji in plačo, ki bi jo prejemala kot napotena sodnica na Kosovu, je bil zavrnjen, ker je tožnica utemeljevala višino odškodninskega zahtevka z višino plačil tistih, ki so z EU (ali z drugo državo članico) neposredno sklenili pogodbo. Pri tožnici pa ni šlo za tak primer, saj bi sklenila pogodbo s toženo stranko. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je tožnica vedela, da plačni položaj funkcionarja na sekondiranju ni posebej urejen, višje plače pa se ji kot sodni funkcionarki glede na obstoječo zakonodajo sploh ne bi smelo priznati brez izrecne pravne podlage. Zato je zahtevek za plačilo razlike zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo dnevnega dodatka, ker tožnica ni dokazala, zakaj bi bila v primeru napotitve do njega upravičena, in za plačilo nepremoženjske škode, ki ji zaradi neuspele napotitve ni nastala.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, da tožnici škoda ni nastala, zato je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Dodalo je še, da je tožnica odklonila ponudbo sklenitve pogodbe o zaposlitvi ob smiselni uporabi Uredbe, torej po domačih predpisih. Tudi, če bi se uporabila kasneje sprejeta Uredba, po oceni sodišča druge stopnje ne bi prišlo do razlike v plači, ker je bila višina nominalne osnove za napotene funkcionarje v pravosodnih organih po Uredbi celo nižja, kot plača 53. plačnega razreda, v katerega je bila tožnica razporejena kot sodnica.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče zmotno štelo, da Uredba v noveli (Ur. l. RS, št. 67/2010) določa plačo v bruto zneskih, saj gre v njej le za nominalne neto zneske. Višino prikrajšanja bi se dalo izračunati z izvedencem ekonomsko-finančne stroke, vendar do tega zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni prišlo. V času razpisa ni bilo zakonskega ali podzakonskega predpisa, ki bi urejal plače funkcionarjev, napotenih v tujino. Zato je za primerjavo višine plače mogoče uporabiti plače, ki so jih prejemali sodniki iz drugih držav. Obrazložitev glede zavrnitve odškodnine zaradi neplačila dnevnega dodatka je po oceni revidentke nerazumljiva, saj plačilo dodatka določa tudi 22. člen Uredbe. Tožnici v podpis nikoli ni bila ponujena pogodba o zaposlitvi, dobila je le dva nasprotujoča si dopisa ministrstva. Vzrok protipravnosti ravnanja tožene stranke je v opustitvi sprejema določnega pravnega akta, ki bi uredil napotitev funkcionarjev s pripadajočimi prejemki. Pritožbeno sodišče naj bi spregledalo tudi večmesečno pasivnost tožene stranke, zaradi katere napotitev ni bila več mogoča. Za odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka zaradi nepremoženjske škode pa meni, da se je ne da preizkusiti.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija sodbi sodišča druge stopnje očita protispisnost glede ugotovitve, da tožnica ni želela podpisati pogodbe o zaposlitvi, vendar neutemeljeno. Sodišče druge stopnje je tako sicer najprej res zapisalo, vendar iz obrazložitve v nadaljevanju izhaja, da ni šlo za odklonitev podpisa že ponujene pogodbe o zaposlitvi, pač pa za nestrinjanje s ponujeno rešitvijo, da bi pogodbo o zaposlitvi sestavili s smiselno uporabo tedaj veljavne Uredbe, ki je veljala za napotene javne uslužbence.

8. Neutemeljen je tudi očitek, da se odločitve glede zavrnitve zahtevka za nepremoženjsko škodo ne da preizkusiti. Iz obrazložitve smiselno izhaja, da posledice, ki jih je navajala tožnica, še ne zadoščajo za ugotovitev pravno priznanje škode, saj je možnost biti (ne)izbran normalna možnost v izbirnih postopkih. Sodišče druge stopnje se je sicer nepotrebno sklicevalo na zakon, ki ureja pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, vendar to ni ovira za preizkus izpodbijane sodbe.

9. Materialno pravo je zmotno uporabljeno.

10. Revidentka premoženjski odškodninski zahtevek utemeljuje s tem, da ji je tožena stranka povzročila škodo, ker je kljub izbiri ni napotila na misijo EULEX na Kosovo, zaradi česar ni prejemala višjih plačil, kot jih sicer prejema kot okrožna sodnica na Okrožnem sodišču v Kranju. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da tožena stranka v izbirnem postopku revidentki zaradi pomanjkljive pravne ureditve ni zagotovila napotitve na misijo, čeprav jo je že izbrala. Zahtevek za plačilo odškodnine sta zavrnili zaradi neobstoja nastanka škode kot enega od elementov odškodninske odgovornosti.

11. Po 1. točki prvega odstavka 4. člena ZNOMCMO je »napotena oseba« oseba, ki jo za določen čas napoti v mednarodno organizacijo ali misijo državni ali drug organ in je v delovnem razmerju z državnim ali drugim organom, ne glede na to, ali je bila pred napotitvijo zaposlena v javnem sektorju ali ne. Oseba, ki jo je neposredno izbrala mednarodna organizacija in je z njo v delovnem razmerju, ne velja za napoteno osebo.

12. Ni sporno, da bi tožnica funkcijo na misiji opravljala kot „napotena oseba“ v smislu 4. člena ZNOMCMO. V tem primeru mora postopek izbire kandidatov potekati po določbah 15. in 16. člena ZNOMCMO. Ne glede na to, kako je postopek potekal (1), bi morali stranki potem, ko je bila tožnica izbrana, v skladu s prvim odstavkom 17. člena ZNOMCMO skleniti pogodbo o zaposlitvi, in sicer v skladu z zakonom, ki ureja položaj javnih uslužbencev, ali drugim zakonom, ki ureja njihov položaj oziroma službo. Stranki pogodbe o zaposlitvi nista sklenili, ker se nista mogli sporazumeti o njeni vsebini, predvsem glede plače, in sicer zato, ker tedaj veljavna Uredba ni izrecno vsebovala določb o plačah napotenih funkcionarjev (2).

13. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno poudarili, da je pogoj za odškodninsko odgovornost obstoj elementov odškodninskega delikta (protipravnost, nastanek škode, vzročna zveza in krivda), do katerih pa se, razen do obstoja škode, nista posebej opredeljevali. Presodili sta, da tožnici škoda ni nastala.

14. Neobstoj škode sta sodišči prve in druge stopnje utemeljevali z naslednjimi dejstvi: - da tožnici ni bila obljubljena višja plača, kot jo je prejemala v Republiki Sloveniji, - da tedanji domači predpisi niso urejali višine plač napotenih sodnikov (funkcionarjev) in torej ni bilo podlage za sklenitev pogodbe o zaposlitvi ter bi se morala tožnica kot diplomirana pravnica s pravniškim državnim izpitom tega zavedati, - da tudi v primeru napotitve ne bi bila upravičena do plače, kot so jo prejemali sodniki iz drugih držav, - da je odklonila ponudbo za sklenitev pogodbe o zaposlitvi ob smiselni uporabi veljavne Uredbe.

15. Revizijsko sodišče ugotavlja, da nobeno od teh dejstev ne utemeljuje presoje, da tožnici škoda ni nastala; lahko pa bi eventualno katero od njih kazalo na neobstoj kakšnega drugega elementa odškodninskega delikta. Ni mogoče slediti stališču, da tožnici škoda ni nastala, ker ji ni bila obljubljena višja plača, kot bi jo prejela v Republiki Sloveniji. Ali in kaj ji je bilo obljubljeno, sploh ni pomembno. Pomembno je, ali bi, kot zatrjuje, v času, ko bi morala biti napotena na misijo, prejemala višje plačilo. Tudi stališču, da tožnici škoda ni nastala, ker tedanji domači predpisi niso urejali višine plač napotenih sodnikov (funkcionarjev) in torej ni bilo podlage za sklenitev pogodbe o zaposlitvi ter bi se morala tožnica kot diplomirana pravnica s pravniškim državnim izpitom tega zavedati, ni mogoče slediti. Tožnica se torej po presoji sodišča, zavedajoč se, da sistem plačila za napotene funkcionarje ni urejen, na razpis niti ne bi smela prijaviti, če pa se že je, naj posledice nosi sama. To stališče ni sprejemljivo, če pa bi že bilo, bi to lahko pomenilo le, da je za nastanek morebitne škode (delno) kriva sama, ne pa, da škode sploh ni. Tudi to, da se ni strinjala s predlogom za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, v kateri bi se plača določila s smiselno uporabo veljavne Uredbe, ne dokazuje, da škoda ni nastala, ampak kvečjemu, da je v tem primeru za škodo (delno (3)) kriva sama. Končno ni mogoče v celoti slediti niti stališču, da tožnici materialna škoda ni nastala, ker do plače, kot so jo prejemali sodniki iz drugih držav, ni bila upravičena, ampak kvečjemu do plače, izračunane po domačih predpisih. Do plače, kakršno so prejemali sodniki iz drugih držav, res ne bi bila upravičena, bila pa bi glede na že citirani 17. člen ZNOMCMO upravičena do plače v skladu z zakonom, ki ureja položaj javnih uslužbencev, ali drugim zakonom, ki ureja njihov položaj oziroma službo, torej po domačih predpisih. Vendar pa to samo po sebi - ne da bi bilo ugotovljeno, kakšna bi bila plača po teh predpisih - tudi ne pomeni, da škoda ni nastala.

16. Po prvem odstavku 1. člena Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS št. 56/2002 in naslednji) ta zakon ureja sistem plač funkcionarjev in javnih uslužbencev v javnem sektorju, pravila za njihovo določanje, obračunavanje in izplačevanje ter pravila za določanje obsega sredstev za plače. Po tem zakonu se določajo plače javnih uslužbencev in funkcionarjev pri uporabnikih proračuna. V spornem obdobju je bilo v prvem odstavku 3. člena ZSPJS določeno, da se plače javnih uslužbencev za delo v tujini določijo z uredbo vlade. Kasneje, v letu 2010, je bilo dodano, da se v uredbi uredijo tudi plače funkcionarjev, ki so napoteni na delo v tujino ter jim v skladu z zakonom v času napotitve funkcija miruje. Glede na takšno prejšnjo in sedanjo ureditev ter povezanost sistema plač javnih uslužbencev in funkcionarjev, je primerljiv predpis, po katerem bi bilo mogoče ugotoviti višino morebitne škode, tedaj veljavna Uredba, ki določa osnove za določitev plač javnih uslužbencev, napotenih v tujino, saj so bile nominalne osnove za določitev plače v tujini (Priloga 1) določene v skladu z vrednostjo plačnih razredov (v sicer zaokroženih zneskih), v katere so bili po ZSPJS razvrščeni javni uslužbenci in funkcionarji. Enak način določitve nominalne osnove je za pravosodne funkcionarje določila tudi kasnejša Uredba. Zato bi bilo mogoče prikrajšanje tožnice ugotoviti le z uporabo določb tedaj veljavne Uredbe, upoštevaje način, na katerega se je določila nominalna osnova za delo javnih uslužbencev v tujini v skladu s tedanjimi vrednostmi plačnih razredov, v katere so bila uvrščena posamezna delovna mesta. Kot pravilno opozarja revizija, je nominalna osnova znesek, ki je šele podlaga za izračun plače v skladu z določbami uredbe (način izračuna plače je enak tudi po spremenjeni Uredbi) (4).

17. Sodišče druge stopnje je sicer pavšalno, a pravilno pojasnilo, da je v tem primeru mogoče uporabiti le primerljive predpise Republike Slovenije. S tem v zvezi mu revizija neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava. Ker pa primerjave, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti morebitno razliko, ni naredilo, je zaključek, da škoda ni nastala, vsaj preuranjen.

18. Sodišči prve in druge stopnje sta glede na ugotovljena dejstva zmotno sklepali na neobstoj škode, do drugih elementov odškodninske odgovornosti pa se nista opredeljevali. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj navedenih izhodišč ponovno odloči o zadevi, pri čemer naj bo pozorno zlasti na jasnejšo razmejitev med posameznimi elementi odškodninske odgovornosti.

19. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Pravilnost postopka ni predmet revizijske obravnave.

Op. št. (2): S kasnejšo Uredbo je bila ta pomanjkljivost odpravljena.

Op. št. (3): Če bi bila krivda ugotovljena, revizija utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče upoštevati tudi okoliščine na strani tožene stranke, to je njeno večmesečno pasivnost Op. št. (4): Revizija utemeljeno navaja, da je pavšalni izračun, ki ga je le v informacijo naredilo sodišče druge stopnje (9. točka obrazložitve), preveč poenostavljen in nepravilen.