Jedro

Podlaga za prisilno izterjani znesek v izvršilnem postopku je bil sklep o izvršbi in z njegovo razveljavitvijo je odpadla podlaga, po kateri je tožena stranka znesek prejela. Možnost rubeža in prenosa dolžnikovih denarnih sredstev pri organizaciji za plačilni promet že takoj po izdaji sklepa o izvršbi, je bila z novelo ZIZ sprejeta zaradi dosege hitrejše in učinkovitejše izvršbe na podlagi menice kot verodostojne listine in ne zato, da upniku v primeru ugovora dolžnika ni potrebno izkazovati utemeljenosti svoje terjatve.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v zavrnilnem delu odločitve o glavni stvari (I. izreka) tako spremeni, da glasi: „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 200678/2010 z dne 31. 12. 2010 ostane v veljavi v 1. točki izreka tudi v delu, s katerim je toženi stranki naloženo, da tožeči stranki plača 49.269,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2010 dalje do plačila“, - ter v odločitvi o povrnitvi stroškov postopka (II. izreka) tako spremeni, da je tožena stranka dolžna v roku petnajst dni povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 1.251,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba v izpodbijanem obsodilnem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki v roku petnajst dni stroške pritožbenega postopka v znesku 2.450,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 200678/2010 z dne 31. 12. 2010 v veljavi v 1. točki izreka, kjer je toženi stranki naloženo, da tožeči plača 16.755,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2010 dalje do plačila in 3. točki izreka, v preostanku (49.269,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2010 dalje do plačila), pa se v 1. točki razveljavi in se zahtevek zavrne. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 1.222,44 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od prejema pisnega odpravka sodbe dalje.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija sodbo v zavrnilnem delu in sicer v odločitvi o razveljavitvi sklepa o izvršbi ter zavrnitvi tožbenega zahtevka glede plačila 49.269,84 EUR z obrestmi ter glede odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov. Tožena stranka pa izpodbija sodbo v delu, v katerem je sodišče sklep o izvršbi obdržalo v veljavi in ugodilo zahtevku tožeče stranke, da ji tožena stranka plača 16.755,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Tožeča stranka v pritožbi ugotavlja, da bi moralo prvostopenjsko sodišče glede na pravilen dejanski zaključek, da je podlaga za prenos vtoževanega zneska odpadla, ob pravilni uporabi materialnega prava, določbe tretjega odstavka 190. člena OZ, tožbenemu zahtevku že na tej dejanski osnovi v celoti ugoditi. Podlago za rubež in prenos denarja je predstavljal sklep o izvršbi, ki je bil pravnomočno razveljavljen, zato je obogatitveni tožbeni zahtevek že iz tega razloga utemeljen. Vprašanje obstoja terjatve tožene stranke na podlagi pogodbe z dne 19. 2. 2009 ni relevantno, saj ni predmet tega pravdnega postopka. Kljub temu podredno izpodbija tudi zaključke sodišča, ki se je spustilo v ugotavljanje, ali je tožeča stranka upravičeno zaračunala toženi 36.400,00 EUR za zamudo, nastalo pri izvedbi pogodbe. Sodišče je spregledalo trditev tožeče stranke, da je pogodbo napisala tožena stranka. Zmotno je ugotovilo vsebino določbe 3. in 4. člena pogodbe oziroma vprašanje, katero ravnanje predstavlja izpolnitev pogodbe, ali zaključek gradbenih del, ali pridobitev dovoljenja SŽ za uporabo tirov. Iz celotnega dokaznega postopka jasno izhaja, da je bil namen pogodbenih strank usposobitev tirov in kretnice za vožnjo, kar je mogoče zgolj s pridobitvijo dovoljenja SŽ. Tožena stranka pa v pritožbi ne sprejema stališča sodišča, da dela, ki so bila naročena z aneksom, niso predmet tega postopka. Za vsa dodatna dela, ki jih je tožena stranka izvajala kasneje, je upravičena do plačila, saj s klavzulo „funkcionalni ključ“ niso zajeta. Že izvedba vseh del po ponudbi je zagotovila funkcionalnost uporabe tirov in kretnice, kot izhaja iz zapisnika SŽ ob komisijskem pregledu. Vse kar je tožena stranka za tožečo stranko opravila dodatno, izven okvira osnovne ponudbe, je predstavljalo dodatna dela, ki jih je tožena stranka dolžna tudi plačati po dogovorjeni ceni. Ker tega ni storila, je tožena stranka upravičeno unovčila menico in plačilo za svoje delo je s tem prejela. Za takšen primer je menica nenazadnje tudi izročena.

3. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo, kot pravilno opozarja pritožba tožeče stranke. Pri odločanju ni uporabilo določbe tretjega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika – OZ, po kateri nastane obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.

5. Tožeča stranka je namreč v obravnavani zadevi vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine z zahtevkom, da ji tožena stranka plača znesek 66.025,61 EUR, ker se je tožena stranka za isti znesek v drugem izvršilnem oziroma kasneje postopku v gospodarskem sporu poplačala pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi z unovčenjem menice. Sklep Okrajnega sodišča v Domžalah opr. št. VL 169945/2010 z dne 6. 12. 2010, izdan na podlagi 41.a člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, na podlagi katerega se je upnik (tožena stranka) poplačal pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi na denarna sredstva, ki jih je imel dolžnik (tožeča stranka) pri organizacijah za plačilni promet na podlagi četrtega odstavka 46. člena ZIZ, je bil namreč razveljavljen s sklepom Okrajnega sodišča v Domžalah, XII Pg 301/2011 z dne 11. 10. 2011 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 84/2012 z dne 22. 3. 2012 ter v zvezi s popravnim sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, XII Pg 301/2011 z dne 29. 5. 2012. Iz priloženega spisa XII Pg 301/2011, v katerem so bile združene štiri pravdne zadeve, ki vse izhajajo iz istega pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, izhaja, da je v vseh sporih, ki jih je tožena stranka kot izvajalec del zoper tožečo stranko kot investitorja na podlagi podjemne pogodbe sprožila tožena stranka, slednja umaknila tožbe, ker je bila poplačana v izvršilnem postopku z rubežem in prenosom denarnih sredstev že pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Zaradi tega ni prišlo do meritorne odločitve o višini plačila za delo, ki ga je tožena stranka opravila po pogodbi o delu.

6. V nastali procesni situaciji je tožeča stranka sicer želela vložiti nasprotno izvršbo po 67. členu ZIZ, ki pa jo je očitno vložila pri nepristojnem sodišču (pripravljalna vloga z dne 24. 2. 2011). Glede na nadaljnje postopanje izvršilnega in pravdnega sodišča, je v nadaljnjem postopku predmet obravnave le tožba tožeče stranke iz naslova neupravičene obogatitve (190. člen OZ). Tožeča stranka namreč zatrjuje, da je tožena stranka na podlagi sklepa o izvršbi še pred njegovo pravnomočnostjo neutemeljeno in brez pravne in dejanske podlage prejela znesek, ki ga sama zahteva s tožbo, pri čemer je bil kasneje isti sklep o izvršbi v celoti razveljavljen in postopek ustavljen.

7. Sodišče prve stopnje sicer v obrazložitvi sodbe ugotavlja, da je podlaga za prenos 66.025,61 EUR – sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. VL 169945/2010 – odpadla, saj je bil ta po umiku tožbe tožeče stranke razveljavljen, predlog za izvršbo pa umaknjen, vendar v nadaljevanju zmotno šteje, da ta ugotovitev predstavlja podlago za ugotavljanje morebitnega prikrajšanja oziroma obogatitve pravdnih strank glede na določbo prvega odstavka 190. člena OZ. Pritožba ima prav, da je bila podlaga za prisilno izterjani znesek v izvršilnem postopku VL 169945/2010 sklep o izvršbi z dne 6. 12. 2010 in z njegovo razveljavitvijo je odpadla podlaga, po kateri je tožena stranka znesek prejela. Možnost rubeža in prenosa dolžnikovih denarnih sredstev pri organizaciji za plačilni promet že takoj po izdaji sklepa o izvršbi, je bila z novelo Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) sprejeta zaradi dosege hitrejše in učinkovitejše izvršbe na podlagi menice kot verodostojne listine in ne zato, da upniku v primeru ugovora dolžnika ni potrebno izkazovati utemeljenosti svoje terjatve. Zaradi odpadle podlage je torej obogatitveni zahtevek tožeče stranke na tej podlagi v celoti (in ne le delno) utemeljen (enako stališče je Višje sodišče v Ljubljani zavzelo tudi v sodbi I Cpg 1040/2005).

8. Pritožbeno sodišče je zato v celoti ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo spremenilo tako, da je njenemu tožbenemu zahtevku tudi v preostalem delu ugodilo (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), medtem ko je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer so razlogi za to odločitev tudi razvidni iz gornje obrazložitve.

9. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka v pravdi uspela, ji mora tožena stranka povrniti potrebne stroške postopka (154. in 155. člen ZPP), ki jih je sodišče druge stopnje odmerilo po stroškovniku tožeče stranke na podlagi odvetniške in taksne tarife. Ker je tožeča stranka uspela tudi s pritožbo, ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi pritožbene stroške, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo prav tako na podlagi njenega stroškovnika v spisu ob upoštevanju odvetniške in taksne tarife.