Jedro

V obravnavani zadevi je sporno, ali je bil tožnik v spornem obdobju omejeno delazmožen, od določenega dne dalje pa popolnoma zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je „revizor zavarovanja“ s polnim delovnim časom. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja kot ga je toženec, je tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca ter da se ugotovi, da je bila tožnikova delazmožnost omejena v spornem obdobju in da je od določenega dne tožnik popolnoma zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je „revizor zavarovanja“, s polnim delovnim časom, pravilno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 5. 2. 2013 in pod isto številko z dne 12. 10. 2012 ter da se ugotovi, da je bila tožnikova delazmožnost omejena od 23. 8. 2011 do 20. 3. 2012 in od 21. 3. 2012 je tožnik popolnoma zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je „revizor zavarovanja“, s polnim delovnim časom in da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bilo v času vložitve predloga za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, njegovo zdravstveno stanje nestabilno in je bila zato odločba z dne 21. 9. 2011 popolnoma utemeljena, v mesecu novembru 2011 pa se je njegovo zdravstveno stanje pričelo občutno izboljševati. Dne 20. 3. 2012, ko je opravil kontrolni pregled, je že bilo ugotovljeno, da je bliskanje v desnem očesu povsem izzvenelo, gostota motenj pa se je zmanjšala za 90 %, kar pomeni, da tožnik praktično nima več težav pri delu, njegova delazmožnost pa ni več zmanjšana. Zaradi neupoštevanja aktualne zdravstvene dokumentacije v času odločanja toženca na prvi in drugi stopnji, je tožnik pri pristojnem sodišču zahteval razveljavitev obeh odločb toženca. Sodišče je nekritično z izpodbijano sodbo v celoti sledilo navedbam toženca. Opozarja na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), saj sodba sploh nima razlogov ter v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Meni, da je očitana kršitev podana že s tem, ko je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, pri tem pa v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje sploh ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Prav tako v izpodbijani sodbi obstoji o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Zaradi takšnih pomanjkljivosti se sodba sodišča prve stopnje sploh ne more preizkusiti. Povzema sodbo in poudarja, da bi glede na to, da je bila prvotna odločba toženca po nadzorstveni pravici dne 17. 8. 2012 odpravljena, toženec v ponovnem postopku moral upoštevati aktualno zdravstveno stanje tožnika, torej tudi vse predložene izvide do dneva ponovnega odločanja o tožnikovi pravici iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, česar pa toženec ni storil. Toženec je ponovno odločal o tožnikovi pravici in se je postopek na prvi stopnji začel znova. Zato bi moral upoštevati vso do odločanja na prvi stopnji, aktualno medicinsko dokumentacijo. Toženec je o pravici tožnika ponovno odločal v mesecu septembru 2012, to je 6 mesecev potem, ko je že razpolagal z izvidom specialista oftalmologa z dne 20. 3. 2012. Kljub dejstvu, da se je tožniku zdravstveno stanje izboljšalo in da mu zdravnik specialist priporoča 8 urni delovnik, prvostopni organ toženca, ko je ponovno odločal o pravici zavarovanca iz invalidskega zavarovanja, navedenega izvida zdravnika specialista z dne 20. 3. 2012 sploh ni upošteval in ga predložil invalidski komisiji druge stopnje, čeprav je z njim razpolagal. Prvostopni organ toženca v času odločanja o pravici tožnika iz invalidskega zavarovanja niti ni ugotavljal tožnikovega zdravstvenega stanja, ampak le izvedensko mnenje z dne 23. 8. 2011, na katerem temelji odločba z dne 21. 9. 2011, ki je bila z odločbo z dne 17. 8. 2012 po nadzorstveni pravici odpravljena. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je toženec v postopku odločanja o tožnikovi pravici iz invalidskega zavarovanja ravnal po predpisanih postopkih. Vztraja, da je v konkretnem primeru takoj, ko je razpolagal z izvidom z dne 20. 3. 2012, ta izvid tožencu tudi predložil in je tako invalidska komisija prve stopnje, ki je o tožnikovi pravici iz invalidskega zavarovanja ponovno odločala šele v mesecu septembru 2012, v času odločanja z navedenim izvidom bila seznanjena in z njim tudi razpolagala, vendar ga ni upoštevala. Meni, da je odločba z dne 12. 10. 2012, ker toženec ni upošteval izvida oftalmologa z dne 20. 3. 2012, nezakonita. Prav tako pa je po mnenju tožnika toženec v postopku odločanja o njegovi pravici iz invalidskega zavarovanja kršil določila Pravilnika, ki določa, da mora senat invalidske komisije prve stopnje izdati izvedensko mnenje na podlagi medicinske in delovne dokumentacije ter osebnega pregleda zavarovanca. Invalidska komisija prve stopnje v postopku na prvi stopnji osebnega pregleda pred izdajo izpodbijane odločbe ni opravila, ampak je v zapis povzela le navedbe tožnika, ki jih je podal na osebnem pregledu, ki ga je invalidska komisija prve stopnje opravila za potrebe izdaje odločbe z dne 21. 9. 2011. Vztraja, da je bila odločitev toženca sprejeta v nasprotju z medicinsko dokumentacijo, s katero je razpolagala invalidska komisija prve in druge stopnje. Sodišče pa je tudi neutemeljeno zavrnilo predlog za postavitev neodvisnega izvedenca medicinske stroke - oftalmologa, ki bi lahko po pregledu celotne medicinske dokumentacije potrdil navedbe tožnika, da je toženec napačno ugotovil dejansko stanje ter posledično napačno uporabil materialno pravo. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Sodba vsebuje vse odločilne razloge za odločitev in nima takšnih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj ne obstajajo nasprotja med listinami in med tem, kar se navaja v sodbi. Pri tem pa pritožba niti ne konkretizira, na katere listine se očitek nanaša. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 5. 2. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo iste opr. št. z dne 12. 10. 2012, s katero je toženec tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do dela na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je „revizor zavarovanja“ s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 23. 8. 2011. V obravnavani zadevi je sporno, ali je bil tožnik v obdobju od 23. 8. 2011 do 20. 3. 2012 omejeno delazmožen, od 21. 3. 2012 pa popolnoma zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je „revizor zavarovanja“ s polnim delovnim časom.

Iz dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje izhaja, da je v postopku pri tožencu dne 23. 8. 2011 invalidska komisija prve stopnje na podlagi medicinske dokumentacije in tudi osebnega pregleda ocenila, da je pri tožniku od 23. 8. 2011 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom. S krajšim delovnim časom 4 ure dnevno je zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, to je revizor zavarovanja.

Na podlagi takšnega mnenja invalidske komisije prve stopnje z dne 23. 8. 2011, je toženec tožnika z odločbo z dne 21. 9. 2011 razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do dela na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je revizor zavarovanja s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 23. 8. 2011 dalje.

Zoper citirano odločbo toženca z dne 21. 9. 2011 tožnik ni vložil pritožbe, temveč je dne 11. 2. 2012 najprej vložil predlog za obnovo postopka, nato pa z vlogo z dne 21. 2. 2012, ki jo je dne 21. 3. 2012 dopolnil, še zahtevo za notranji nadzor, v obeh primerih, ker pozitivno mnenje invalidske komisije prve stopnje z dne 23. 8. 2011, tako kot je določal 256. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), ni bilo predloženo v revizijo. To pa je bil tudi razlog, da je toženec z odločbo z dne 17. 8. 2012 po nadzorstveni pravici odpravil uvodoma citirano prvostopno odločbo z dne 21. 9. 2011 in zadevo vrnil v ponovno odločanje prvostopnemu organu toženca. V postopku ponovnega odločanja, je invalidska komisija druge stopnje dne 28. 9. 2011 v reviziji potrdila predloženo mnenje invalidske komisije prve stopnje, toženec pa je z odločbo št. ... z dne 12. 10. 2012 (enako kot v prvem postopku) tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do dela na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je revizor zavarovanja s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 23. 8. 2011 dalje ter kot podlago upošteval v reviziji potrjeno mnenje invalidske komisije prve stopnje. Zoper citirano odločbo z dne 12. 10. 2012 je nato toženec z dokončno odločbo z dne 5. 2. 2013 zavrnil tožnikovo pritožbo in takšno odločitev potrdil kot pravilno in zakonito.

Prvostopni organ toženca je v ponovljenem postopku sledil napotkom v odločbi opr. št. ... z dne 17. 8. 2012 in pozitivno mnenje invalidske komisije prve stopnje z dne 23. 8. 2011, predložil v revizijo. S tem je odpravil nepravilnost, zaradi katere je bila po nadzorstveni pravici kot nezakonita odpravljena odločba z dne 21. 9. 2011. Z novo odločbo iste opr. št. z dne 12. 10. 2012, ki temelji na mnenju invalidske komisije prve stopnje, potrjene v reviziji, je nadomestil odpravljeno odločbo z dne 21. 9. 2011. Takšna odločba z dne 12. 10. 2012 pa je bila nato z drugostopno odločbo z dne 5. 2. 2013 potrjena kot pravilna, saj je bila invalidska komisija druge stopnje dne 31. 1. 2013 glede tožnikove delovne zmožnosti enakega mnenja kot pred tem invalidska komisija prve stopnje dne 23. 8. 2011, potrjena v reviziji 28. 9. 2012. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za pravilno in zakonito v procesnem in glede na izvedene dokaze, tudi v materialnem smislu. V mnenjih invalidskih komisij je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka na podlagi 81. člena ZDSS-1. Po prepričanju pritožbenega sodišča tudi ni bilo nobene podlage za pridobitev mnenja sodnega izvedenca.

Iz dokumentacije, ki je bila predložena v postopku za uveljavljanje pravic, ki se je začel dne 5. 5. 2011, je razvidno, da je pri tožniku 18. 6. 2010 prišlo do odstopa mrežnice na desnem očesu in da je bila pri njem dne 21. 6. 2010 na tem očesu narejena LFK mrežnice. Oftalmolog 23. 8. 2010 navaja, da poleg novo nastale patologije na mrežnici in steklovini desnega očesa, predstavlja dodatni problem pri delu, anizometropija. Ob kontroli 8. 3. 2011 je tožnik še vedno opisoval plavajoče motnje, moteče svetleče bliske, ki jih je manj, a ga pri delu še vedno motijo. Na osebnem pregledu na invalidski komisiji prve stopnje 23. 8. 2011, je tožnik sam povedal, da ima stalno občutek, da ima preko oči kopreno. Dioptrija se mu že zjutraj spreminja, težave se z urami dela z računalnikom stopnjujejo in tudi osebnega vozila ne vozi več.

Sodišče prve stopnje in pred tem toženec, je pravilno pri presoji dokončne odločbe toženca z dne 5. 2. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 12. 10. 2012, izdano potem, ko je v ponovnem postopku invalidska komisija druge stopnje potrdila predloženo mnenje invalidske komisije prve stopnje z dne 23. 8. 2011, upoštevalo v tem postopku predloženo dokumentacijo, ne pa novejše dokumentacije, ki je bila predmet novega postopka, vloženega pri tožencu dne 9. 7. 2012. Med novejšo dokumentacijo sodi tudi izvid z dne 20. 3. 2012. V zvezi s tem izvidom je tožnik sam z dopisom z dne 9. 2. 2013 obvestil predsednika invalidske komisije prve stopnje, da se je nov postopek dne 9. 7. 2012 začel prav na podlagi izvida z dne 20. 3. 2012. Ta isti izvid je tožnik z dopisom z dne 6. 12. 2012 poslal invalidski komisiji druge stopnje, in v nobenem primeru ne drži, da je bil toženec že od 21. 3. 2012 seznanjen z izvidom z dne 20. 3. 2012. Tudi sicer izvid z dne 20. 3. 2012 ni bil razlog za razveljavitev odločbe toženca po nadzorstveni pravici ter razlog za ugotovljeno nezakonitost. V izvidu z dne 20. 3. 2012 je poleg rezultatov opravljenega pregleda o stanju posameznega očesa, navedena anamneza in to, da se tožnik čuti sposoben za delo polnih 8 ur. Hkrati pa je izrecno navedeno, da specialist priporoča 8 urni delovnik v roku 2 do 3 mesecev. To pomeni, da 20. 3. 2012 specialistka oftalmologinja pri tožniku še ni ugotovila takšnega stanja, da bi bil zmožen za delo 8 ur tako, da se tožnik tudi iz tega razloga neutemeljeno sklicuje na ta izvid in na podlagi tega izvida uveljavlja zmožnost za delo 8 ur na dan od 21. 3. 2012 dalje.

Nadalje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je iz pravnomočne odločbe št. ... z dne 24. 5. 2013, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa razvidno, da pri tožniku ni več invalidnosti in zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja ter da mu z dnem 1. 6. 2013 preneha pravica do zaposlitve s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno. Tožnik datuma prenehanja pravice do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, ni izpodbijal in je to tudi potrdil na obravnavi pred sodiščem prve stopnje.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na to, da tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.