Jedro

Pravdno sodišče ni vezano na ugotovitve kazenskega sodišča, ki obravnava isti dogodek, glede okoliščin, ki ne predstavljajo podlage za izdajo obsodilne sodbe.

Trditve tožnika, da toženca ni napadel, temveč je bil izzvan in napaden sam, predstavljajo zadostno trditveno podlago, da sodišče njegovo ravnanje presoja tudi v luči silobrana.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede višine dosojene odškodnine in stroškov tako spremeni, da se njen izrek v celoti glasi: „1. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 4.569,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2011 do plačila.

2. Ugotovi se, da ne obstoji terjatev druge tožene stranke do tožeče stranke v znesku 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2009 do plačila.

3. Toženi stranki morata tožniku v petnajstih dneh plačati znesek 4.569,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2011 do plačila, v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne.

4. Toženca sta dolžna tožniku solidarno povrniti njegove stroške pravdnega postopka v višini 1.696,48 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

5. Tožnik je dolžan prvemu tožencu v roku petnajst dni plačati znesek 502,65 EUR pravdnih stroškov, drugemu tožencu pa v enakem roku znesek 471,06 EUR pravdnih stroškov, obema v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.“ Sicer se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan tožencema povrniti njune stroške pritožbenega postopka v znesku 276,66 EUR, v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, sam pa krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom z dne 16. 1. 2015 ugotovilo obstoj odškodninske terjatve tožeče stranke iz škodnega dogodka z dne 1. 7. 2008 v višini 6.969,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2011 do plačila, ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke iz istega škodnega dogodka v znesku 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2009 do plačila ter tožencema naložilo, da morata tožniku v petnajstih dneh plačati znesek 6.969,09 EUR s pripadajočimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

Tožnik hkrati s predlogom za izdajo popravnega sklepa v pritožbi graja uporabo materialnega prava glede odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti. Meni, da bi sodišče obrestnemu zahtevku moralo ugoditi od dneva nastanka škode in ne od dneva vložitve tožbe. Napačno je odločilo tudi glede povračila pravdnih stroškov, saj je z zahtevkom uspel po temelju v celoti, v dobršni meri pa tudi po višini. Hkrati je bil v celoti zavrnjen pobotni ugovor drugega toženca. Ker je predujem za sodnega izvedenca v celoti plačal tožnik, čeprav je izvedenec izdelal izvedensko mnenje tudi za drugega toženca, je odločitev sodišča, da vsaka stranka krije svoje stroške, napačna. Nedopustno je, da po vsakem napadu toženca lahko uveljavljata ugodnosti in celo brezplačno pravno pomoč, na koncu pa tožnik kot oškodovanec nosi še del pravdnih stroškov tožencev.

Toženca vlagata pritožbo iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov ter predlagata, naj višje sodišče sodbo spremeni tako, da ugotovi tožnikovo sokrivdo za škodni dogodek najmanj v višini 70 %, zniža odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja, v celoti zavrne zahtevek za primarni in sekundarni strah ter ugodi pobotnemu ugovoru drugega toženca. Kot bistveno navajata, da je tožnik pričel konflikt s tem, da je najprej z balkona žalil oba toženca in jima grozil, da ju bo postrelil. Ker se nista odzvala na provokacije in sta zapustila hišo, ga je to razburilo, na silo je odprl vrata, klofutnil M. B. in ga potegnil v hodnik, kjer ga je še stiskal in davil za vrat. Ob tem napadu se je drugi toženec branil, pri čemer se je tožnik poškodoval. Poškodbe tožnika so torej lahko nastale v silobranu M. B. Čeprav kazensko sodišče ni v celoti sledilo zagovoroma tožencev, je ugotovilo, da je bil tožnik tisti, ki se je močno razburjen odpravil po stopnicah iz svojega stanovanja in nato v hodniku stiskal za vrat M. B. To pa dokazuje, da je pri tožniku podana najmanj sokrivda za nastalo škodo. Sodišče je dejansko stanje ugotovilo drugače kot kazensko sodišče, čeprav zato ni imelo utemeljenih razlogov in podlage v izvedenih dokazih. Ker je odškodninska odgovornost širša od kazenske, bi jo na strani tožnika kot njegovo sokrivdo moralo ugotoviti sodišče prve stopnje. Tudi pritožbeno sodišče je v sodbi V Kp 150/2010 z dne 27. 7. 2010 potrdilo kot pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je po začetnem verbalnem konfliktu med obdolženim A. A. in oškodovancem prepir prerastel v fizično obračunavanje, ki ga je s stiskanjem M. B. za vrat pričel oškodovanec B. B. Zato je bil na prvi stopnji spoznan za krivega tudi B. B., ki pa ga je pritožbeno sodišče oprostilo obtožbe, ker je bil obtožni predlog okrožnega državnega tožilstva pomanjkljiv, saj ni vseboval prepovedane posledice. Tožnik je glede na navedeno soprispeval k nastanku škode najmanj v višini 70 %. Sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka, saj so razlogi sodbe v delu, ki se nanaša na s strani tožencev uveljavljano tožnikovo sokrivdo, nejasni, nerazumljivi in v nasprotju z vsebinami listin, na katerih temeljijo. Tako je sodišče v 18. točki sodbe ugotovilo, da so toženca in v dogodku udeležena C. C. skladno podali videnje dogodka, kljub temu pa je menilo, da so podane življenjsko nerealne navedbe in neskladnosti, zaradi katerih jim ni verjelo. Tožencu ni jasno, v čem naj bi obstajala neskladnost v navajanju C. C. glede njenega ravnanja: „porinjenja nasproti vleki“, ne drži tudi zaključek, da naj bi bilo nelogično, da bi A. A. zaklepal vhodna vrata, če je bil sin še v hodniku. Prvi toženec namreč ni zaklepal vhodnih vrat stanovanjske hiše, temveč vhodna vrata svojega stanovanja. V obravnavanem dogodku je bil poškodovan drugi toženec, zato bi moralo sodišče ugoditi pobotnemu ugovoru. Tožnik sploh ni trdil, da bi drugega toženca poškodoval v silobranu, temveč je navedel le, da pobotni ugovor zavrača, ker drugega toženca sam ni napadel in mu prizadejal zatrjevanih poškodb. Sodišče je preseglo trditveno podlago strank, saj ne bi smelo samo ugotavljati dejstev, ki niso bila zatrjevana. Višina dosojene odškodnine je previsoka. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem bi bil tožnik upravičen največ do 20 % dosojenega zneska, saj se je zdravil zgolj štirinajst dni. Njegova delovna zmožnost zaradi bolečin in oteženega dihanja je bila zmanjšana le prvih nekaj dni, kasneje pa se je izboljšala. Prav tako je tožnik trpel hude bolečine le v trenutku poškodovanja in nekaj ur po poškodbi ter v trenutku naravnave nosnih kosti in še kakšni dve uri kasneje. Močno pretirana je dosoja odškodnine iz naslova primarnega in sekundarnega strahu v višini 3.400,00 EUR. Za strah v podobnih primerih sodišče dosoja odškodnine maksimalno v višini 500,00 EUR. Primarnega strahu tožnik ni mogel trpeti, ker je v konfliktu aktivno sodeloval in ga celo povzročil. Ker je tožnik utrpel le lahko poškodbo, tudi sekundarnega strahu ni mogel trpeti.

Na pritožbo tožencev je odgovorila tožeča stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pravdni stranki, ki živita na istem naslovu, sta že vrsto let v medsebojnih sporih. Tožnik v tej pravdi od tožencev zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki sta mu jo povzročila v konfliktu 1. 7. 2008, v katerem sta bila poškodovana tožnik in drugi toženec. Slednji za povračilo utrpele nepremoženjske škode vlaga pobotni ugovor.

Okrajno sodišče v Kočevju je v kazenski zadevi s sodbo K 83/2009-61 z dne 7. 12. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 150/2010 z dne 27. 7. 2010 oba toženca spoznalo za kriva, da sta tožnika telesno poškodovala s tem, da sta 1. 7. 2008 okoli 18.00 ure skočila nanj, ga začela pretepati po glavi in telesu in mu prizadejala zlom nosne kosti s premaknitvijo, udarnine na čelu, levem očesu in pod desno lopatico, s čimer sta v sostorilstvu zagrešila kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ. Glede obstoja kaznivega dejanja, skladno z opisom kazenske sodbe, in kazenske odgovornosti storilca je pravdno sodišče glede na določilo 14. člena ZPP na omenjeno sodbo vezano, samostojno pa presoja vprašanje deljene odgovornosti oziroma soprispevka oškodovanca. Sodišče prve stopnje pri presoji omenjenega vprašanja ni sledilo verziji dogodka obeh tožencev, po kateri naj bi do poškodbe tožnika, ki naj bi prvi začel z napadom, prišlo ob tem, ko se je M. B. branil. Ugotovilo je, da sta z napadom pričela toženca, tožnik pa se jima je upiral ter pri tem poškodoval drugega toženca. Takšnemu dejanskemu zaključku kot prepričljivemu in življenjsko sprejemljivemu sledi tudi pritožbeno sodišče. Ker pravdno sodišče glede obstoja okoliščin, ki ne predstavljajo podlage za izdajo obsodilne sodbe, ni vezano, ni relevantno, da je po izvedenem dokaznem postopku potek dogodka glede poškodbe drugega toženca ugotovilo drugače kot kazensko sodišče. Že iz izreka kazenske obsodilne sodbe izhaja, da sta toženca skočila na tožnika in ga poškodovala, kar izključuje njuno verzijo, da je do poškodbe prišlo pri njunem odvračanju tožnikovega napada. Toženca v kazenskem postopku dveh samostojnih dogodkov (ločenih napadov tožnika na drugega toženca in nato obeh tožencev na tožnika) nista zatrjevala, prav tako tega nista izrecno trdila v pravdi. Tudi kazensko sodišče, čeprav je sosledje dogajanj opredelilo drugače kot izpodbijana sodba, ni štelo za dokazano verzijo tožencev, da naj bi tožnik sunkovito odprl vhodna vrata, drugega toženca udaril po obrazu in ga potegnil v hodnik. S tem je v celoti ostalo odprto vprašanje, kako naj bi napad na drugega toženca potekal. To je z dokazno oceno razrešilo pravdno sodišče, ko je sledilo konsistentni verziji tožnika, potrjeni z izpovedjo priče R. P. V. Odločilna dejstva, ki dokazno oceno sodišča prve stopnje potrjujejo, so kraj poškodbe tožnika (sledovi krvi na stopnišču), predhodne negativne izkušnje tožnika s tožencema (bil je že večkrat ogrožen in fizično napaden) in premoč tožencev (dva nasproti enemu), ne pa položaj sina M. B. v hodniku ali zaklepanje vhodnih vrat. Morebitni napačni razlogi sodišča o tem, katera vrata je prvi toženec zaklepal ter ali je C. C. sina vlekla ali porivala, zato ne vzbujajo dvoma v siceršnji izkustveno povsem sprejemljiv zaključek. Tudi če je tožnik toženca verbalno izival, ob tem, da mu gotovo nista ostala dolžna, to ne pomeni njegovega soprispevka k nastali škodi v smislu 171. člena OZ.

Drugi toženec, ki je bil v spornem dogodku poškodovan, odškodnino zahteva s pobotnim ugovorom. Glede na že opisane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je do njegove poškodbe (udarnine in odrgnine po desni nadlahti in stranskem delu vratu ter zgolj zatrjevana udarnina obraza) prišlo pri tožnikovem odvračanju napada obeh tožencev, pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku o izključitvi protipravnosti omenjenega dejanja. Protipravnost je temeljni element odškodninskega delikta, ki ga mora zatrjevati in izkazati oškodovanec. Tožnik je s tem, ko je po prejemu pobotnega ugovora drugega toženca tega v celoti zavrnil in navedel, da slednjega ni napadel, temveč je bil izzvan in napaden s strani obeh tožencev, podal zadostno trditveno podlago, da je sodišče njegovo ravnanje presojalo tudi v luči silobrana. Pritožba tožencev, da je ob tem prekoračilo trditveno podlago in samo ugotovilo odločilna dejstva, zato ni utemeljena. Glede na težo poškodb obeh oškodovancev v obračunu pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov, da je bila obramba tožnika sorazmerna oziroma blažja kot napad in ni prekoračila njegove intenzivnosti.

Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik ob škodnem dogodku dobil udarnine z odrgninami na čelu, levem ušesu, desnem očesu in predelu leve lopatice ter zlom nosne kosti z deviacijo nosne piramide v desno. Zdravljenje je trajalo približno dva tedna, dokončno stanje pa je nastopilo pet tednov po nastanku poškodb. Tožnik je moral prestajati naravnavanje in tamponiranje nosu v lokalni anesteziji, kar je bilo močno boleče in moteče, ker ni mogel dihati skozi nos, po odstranitvi tampona sedem do deset dni trajajoče oteženo dihanje skozi nos, ki je nato v lažji obliki trajalo še štirinajst dni, dvakrat pa je bil pregledan pri specialistu ORL in splošnem zdravniku. Tožnik je hude bolečine trpel v trenutku poškodovanja in nekaj ur po njem, nato v trenutku naravnavanja nosne kosti in eno do dve uri za tem, kasneje je en teden trpel bolečine srednje intenzitete, lahke pa še naslednji teden zdravljenja, v občasni obliki pa do konca petega tedna po nastanku poškodb. Glede na tako ugotovljeno intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in opisane nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, pritožbeno sodišče ocenjuje, da dosojena odškodnina iz omenjenega naslova v višini 3.300,00 EUR predstavlja primerno zadoščenje za to vrsto škode in ne odstopa od siceršnje sodne prakse, ki jo je povzelo že prvostopno sodišče. Pritožba utemeljeno opozarja, da je dosojena odškodnina iz naslova prestanega strahu odmerjena previsoko. Tožnik je na izzivanje tožencev odreagiral in jima prišel nasproti, čeprav je glede na predhodne izkušnje lahko pričakoval, da bo prišlo do incidenta. To kaže, da njegov primarni strah pred grozečo nevarnostjo ni bil močno intenziven. Zdravljenje je potekalo uspešno, po repoziciji nosu je tožnik zaključil bolniški stalež v dveh tednih, vse to pa kaže, da tudi strah za izid zdravljenja ni bil izrazito močan. Glede na navedeno je dosojena odškodnina za to postavko v višini 3.400,00 EUR nedvomno previsoka, pritožbeno sodišče pa kot primerno ocenjuje odškodnino v višini 1.000,00 EUR.

Tožeča stranka v pritožbi pavšalno navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede teka zakonskih zamudnih obresti, ki bi jih moralo priznati od dneva nastanka škode. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče upoštevalo drugi odstavek 299. člena OZ, ki določa, kdaj nastopi tožnikova zamuda, to je, ko ne izpolni svoje obveznosti v določenem roku, oziroma takrat, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Šele od zamude dalje je dolžnik dolžan plačati zamudne obresti. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča, da tožnik ni postavil trditev, kdaj je prvič zahteval plačilo odškodnine in toženca seznanil z obsegom škode, zato je sodišče utemeljeno štelo, da sta prišla v zamudo z vložitvijo tožbe, to je od 14. 7. 2011 dalje. Takšno stališče je tudi v skladu s sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani v zadevah I Cp 250/2014 in I Cp 2224/2012. Po določilu drugega odstavka 165. člena ZPP v primeru, kadar sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Upoštevajoč to določilo je sodišče ponovno odločalo o stroških prvostopnega postopka, pri čemer je upoštevalo tudi utemeljeno pritožbo tožeče stranke, da je treba stroške odmeriti glede na uspeh strank v postopku. Sodišče je stroške odmerilo v skladu s priglasitvijo, Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in Odvetniško tarifo, pri čemer je tožeči stranki priznalo stroške v višini 2.609,98 EUR (odmera na list. št. 84 spisa), prvi toženi stranki stroške v višini 1.436,17 EUR (odmera na list. št. 86 spisa) in drugi toženi stranki stroške v višini 1.345,89 EUR (odmera na list. 85 spisa). Tožeča stranka je s temeljem uspela v 100 %, po višini pa v 27 %, skupaj tako v 63,5 % tožbenega zahtevka, ob upoštevanju, da je v celoti uspela tudi z nasprotovanjem pobotnemu ugovoru pa je sodišče njen uspeh v pravdi zaokrožilo na 65 %. Od priznanih stroškov postopka v višini 2.609,98 EUR sta ji toženca solidarno dolžna povrniti 1.696,48 EUR. Tožeča stranka je A. A. glede na njegov uspeh v pravdi dolžna povrniti znesek 502,65 EUR, M. B. pa znesek 471,06 EUR.

Toženca sta vložila skupno pritožbo, zato jima je sodišče skupno obračunalo pritožbene stroške. Ti predstavljajo stroške sestave pritožbe, povečane za PTT pavšal in davek na dodano vrednost ter stroške sodne takse v skupni višini 813,73 EUR. Glede na njun pritožbeni uspeh jima je tožnik dolžan povrniti 276,66 EUR stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s 165. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, saj je uspel le v neznatnem delu glede načina odmere stroškov postopka, prav tako pa z odgovorom na pritožbo tožencev ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, saj je le pavšalno ponovil že podane navedbe v postopku.