Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi azbestoze.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 830,10 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe tožeči stranki.

Obrazložitev

Tožnik je v tem postopku zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu, ko je bil od maja 1971 do aprila 1984 zaposlen pri toženki.

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 2.000.000 SIT (sedaj 8.345,85 EUR) odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku do zahtevanih 9.500.000 SIT (sedaj 39.662,80 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi zoper sodbo delno ugodilo glede zamudnih obresti, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Strinjalo se je s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je tožnik za telesne bolečine upravičen do 500.000 SIT (sedaj 2.086,46 EUR), za strah do 1.500.000 SIT (sedaj 6.259,39 EUR), za duševne bolečina zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa do zadoščenja ni upravičen.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Prisojena denarna odškodnina ni pravična. Sodišče ni upoštevalo sodne prakse (sklicuje se na sodbe prvostopenjskega in pritožbenega sodišča). Do zmanjšanja življenjske aktivnosti je pri tožniku prišlo zaradi velike zaskrbljenosti, depresije in apatije.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, so brez pomena vse tiste revizijske navedbe, s katerimi tožnik izpodbija dejansko stanje. Z revizijsko kritiko dejanskega stanja, da je prišlo pri tožniku zaradi velike zaskrbljenosti, depresije in apatije do zmanjšanja tistih življenjskih sposobnosti, ki vplivajo na kvaliteto življenja, se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo. Ugotovljena dejstva v zvezi s strahom ne omogočajo pravnega sklepanja, ki ga ponuja revizija, da je namreč ta oblika škode že prešla v drugo obliko, in sicer duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Revizijsko sodišče je vezano na ugotovitve prvostopenjskega sodišča (ki so prestale pritožbeni preizkus), med katerimi je tudi to, da gre pri tožniku za plevralne plake, kot spremembe na rebrni in preponski mreni, ki ne vplivajo na zdravstveno stanje tožnika, da je prognoza bolezni ugodna, da pri tožniku ni ugotovljenega rentgenskega poslabšanja niti poslabšanja pljučne funkcije, stanje pa je dobro in stabilno. Za individualizacijo konkretnega primera nepremoženjske škode je pomembno tudi, da tožniku telesne bolečine povzročajo druge bolezni (mišičnokostne) in ne plaki ter, da tožnikova življenjska aktivnost ni zmanjšana zaradi plakov.

Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine sicer terja upoštevanje sodne prakse v podobnih primerih, vendar je ob tem potrebno upoštevati tudi načelo individualizacije, ki zahteva vrednotenje vseh specifičnosti posameznega primera nepremoženjske škode. Med temi pa v konkretnem primeru izstopajo predvsem dejstva, da gre za enkrat za spremembe rebrne mrene, ki ne vplivajo na zdravstveno stanje tožnika (normalna spirometrija iz leta 2000), da nima funkcionalnih sprememb v pljučih, da zaradi plakov nima telesnih bolečin, da je verjetnost razvoja azbestoze minimalna, tožnik pa je kadil. Vse to so pomembne okoliščine, ki tožnikov primer individualizitajo in ga uvrščajo med manj hude primere azbestne bolezni. Temu primerna je zato tudi odškodnina. Sodišči prve in druge stopnje sta ravnali pravilno, ko sta načelo objektivizacije višine odškodnine povezali z načelom individualizacije. Neutemeljeno je sklicevanje tožnika na sodno prakso prvostopenjskega in višjega sodišča. Res je bila v zadevah, na katero se sklicuje tožnik, prisojena višja odškodnina, vendar ne gre za primerljive primere (gre za plake in azbestozo, ki bosta zagotovo napredovali, ob tem je podana tudi restriktivna insufienca). Bolj kot tema dvema, je obravnavani primer podoben tistemu, ki je bil predmet zadeve II Ips 805/2005, v katerem je bil oškodovancu prisojen vrednostno enak znesek zadoščenja. Ob tem velja pripomniti, da revizijsko sodišče kot najvišje sodišče v državi ni vezano na sodno prakso nižjih sodišč in, da je za prisojo pravične denarne odškodnine bistvenega pomena ustaljena enotna sodna praksa.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog ni podan, razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka (revizija je bila vložena iz vseh revizijskih razlogov) pa je ostal nekonkretiziran. Zato je revizijsko sodišče tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007).