Jedro

Pri odločanju o povrnitvi stroškov postopka ima umik tožbe za povrnitev nepremoženjske škode zaradi tožnikove smrti enak pravni pomen, kot če tožnik s tem delom zahtevka ne bi uspel. Tožnik, ki tožbo umakne, mora nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške. Prenehanja terjatve za povrnitev nepremoženjske škode zaradi oškodovančeve smrti namreč ni mogoče enačiti z izpolnitvijo zahtevka.

Izrek

Pritožbi se u g o d i in se sklep o stroških, vsebovan v sodbi Okrajnega sodišča v Celju opr. št. II P 173/99 z dne 27.11.2003 s p r e m e n i tako, da glasi: Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 166.375,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.11.2003 dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 33.660,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom, vsebovanim v sodbi na podlagi pripoznave, toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne stroške pravdnega postopka v višini 135.125,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.11.2003 dalje do plačila.

Proti takšnemu sklepu se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožil toženec. V pritožbi je navedel, da je zaključek prvostopnega sodišča, da bi bila tožba utemeljena, nedopusten prejudic. S tako odločitvijo se je namreč sodišče spustilo v meritorno razsojo, medtem ko dokazni postopek ni bil izveden, kar je nedopustno. Konkretna pravda pa je tako ali tako zgolj pravni konstrukt. Tožnik je na naroku dne 27.11.2003 tožbeni zahtevek skrčil, tako da je uspel le z zneskom 14.850,00 SIT, pa še tega je toženec pripoznal zgolj zato, da mu ne bi nastajali dodatni stroški postopka, ki bi najmanj desetkrat presegli vrednost tožbenega zahtevka. Znesek, s katerim je tožnik uspel, tako predstavlja le neznaten del prvotnega zahtevka, zaradi katerega pa doslej niso nastali nobeni stroški. Nadalje je napačno stališče prvostopnega sodišča, da zaradi ugotavljanja oblik in višine negmotne škode posebni stroški niso nastali, saj Odvetniška tarifa ravno za skrčeni del zahtevka predpostavlja trikrat večjo vrednost odvetniške storitve in višjo sodno takso. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče tožeči stranki priznalo stroške po tarifi od vrednosti tožbenega zahtevka v znesku 600.000,00 SIT, kar pa ni v skladu s samo obrazložitvijo izpodbijane sodbe, ki ugotavlja, da je tožeča stranka v celoti uspela s skrčenim zahtevkom. S tem, ko je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo vse stroške postopka, je dejansko prejudiciralo utemeljenost tožbenega zahtevka tudi po višini, medtem ko ta škoda ni bila dokazana, zaradi česar je toženec predlagal, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške toženca, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sporna je bila le odločitev o stroških postopka.

Tožnik je zoper toženca vložil tožbo za plačilo nepremoženjske (600.000,00 SIT) in premoženjske (14.850,00 SIT) škode, ki mu je nastala v škodnem dogodku dne 19.02.1997. Na tretjem naroku za glavno obravnavo je tožnikov pooblaščenec tožbo za plačilo 600.000,00 SIT zaradi smrti tožnika umaknil, vztrajal pa je pri zahtevku za povrnitev premoženje škode 14.850,00 SIT, ki ga je toženec iz razloga, da se izogne nadaljnjim pravdnim stroškom, pripoznal. Sodišče prve stopnje je s sedaj izpodbijanim sklepom celotne stroške naložilo v plačilo tožencu, pri čemer se je oprlo na določilo 154. člena ZPP, ker je ugotovilo, da dosedaj izvedeni dokazi kažejo na to, da je bila tožba za plačilo zneska 600.000,00 SIT kljub njenem kasnejšemu umiku vložena upravičeno, z zahtevkom za plačilo 14.850,00 SIT pa je tožnik v celoti uspel. Takšna odločitev pa je materialnopravno zmotna, na kar opozarja tudi toženec v svoji pritožbi zoper stroškovni izrek izdane sodbe. Vprašanje, katera stranka naj drugi povrne pravdne stroške, urejata dve načeli: načelo odgovornosti za uspeh (154. člen ZPP) in načelo krivde (156. člen ZPP). Prvo načelo je temeljno, drugo pa korekcijsko. Poleg teh načel pa obstajajo še posebna pravila za povrnitev stroškov postopka, ki veljajo za posamezne, posebej določene procesne situacije (157., 158. in 160. člen ZPP).

V konkretnem primeru je bila za pretežni del tožbenega zahtevka (za plačilo 600.000,00 SIT) tožba umaknjena zaradi tožnikove smrti, o preostalem delu (14.850,00 SIT) pa je bilo odločeno s sodbo na podlagi pripoznave. Tako je podana situacija, ko je treba o povrnitvi stroškov postopka odločiti s kombinacijo dveh pravil: pravila o povrnitvi stroškov postopka v primeru umika tožbe (157. člen ZPP) in načela odgovornosti za uspeh (154. člen ZPP), ne pa zgolj na podlagi določila 154. člena ZPP in na podlagi ugotavljanja, ali je bila tožba kljub umiku vložena upravičeno ali ne. Tožnikov pooblaščenec je tožbo za plačilo 600.000,00 SIT umaknil, vendar ne zato, ker bi toženec zahtevano izpolnil, temveč zato, ker je terjatev za plačilo nepremoženjske škode zaradi oškodovančeve smrti v vsakem primeru (tudi, če je obstajala) prenehala (terjatev za plačilo negmotne škode namreč ne preide na dediče, če ni priznana s pravnomočno odločbo ali pismenim sporazumom - 204. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Šlo je torej za umik tožbe zaradi neutemeljenosti zahtevka. Čeprav je tudi za tožnika (oziroma njegove dediče) to nesporno postal šele naknadno in tudi brez njegove krivde, pa je za odločanje o stroških postopka bistveno, da se to ni zgodilo zaradi toženčeve izpolnitve. Čim pa je tako, ima pri odločanju o stroških postopka umik tožbe enak pravni pomen, kot če tožnik s tem delom zahtevka ne bi uspel: tožnik, ki tožbo umakne, mora nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške (kot jih mora tudi tisti, ki z zahtevkom ni uspel). Takšna je namreč vsebina določila 157. člena ZPP, ki določa pravilo povrnitve stroškov v primeru umika tožbe in to je tisto relevantno materialno pravo, ki bi ga prvostopno sodišče moralo uporabiti pri odločanju v konkretnem primeru (ne pa, da je ugotavljalo, ali bi bil tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode utemeljen ali ne).

Glede preostalega zahtevka za plačilo 14.850,00 SIT, ki ga je tožnik pripoznal, pa je sodišče prve stopnje sicer pravilno ocenilo, da uporaba določila 158. člena ZPP ne pride v poštev. V poštev pride splošno načelo odgovornosti za uspeh in ker znesek 14.850,00 SIT predstavlja le sorazmerno majhen del, s katerim je tožnik glede na celotnih zahtevanih 614.850,00 SIT uspel, glede tega dela pa posebni stroški niso nastali, je treba pri odločitvi o povrnitvi teh stroškov postopka upoštevati določilo III. odstavka 154. člena ZPP in stroške tudi v tem delu naložiti v plačilo tožeči stranki.

Glede na navedeno je torej prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu o stroških napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da mora toženec tožniku povrniti vse stroške postopka. Na podlagi določil 157. člena ZPP in III. odstavka 154. člena istega zakona mora namreč ravno nasprotno te stroške tožencu povrniti tožnik, zaradi česar je bilo treba pritožbi toženca v celoti ugoditi in sklep sodišča prve stopnje, vsebovan v sodbi na podlagi pripoznave, spremeniti, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je tožencu priznalo naslednje (v stroškovniku na l. št. 33 spisa) priglašene stroške: 300 točk za odgovor na tožbo, trikrat po 150 točk za zastopanje na treh narokih, 100 točk za porabo časa, 280 točk za sestavo pripravljalnega spisa in 50 točk za prejem sodbe, skupaj torej 1.180 odvetniških točk, 2% materialnih stroškov v znesku 23,6 točk in 20% DDV, poleg tega pa še 1.500,00 SIT pričnine in 6.000,00 SIT takse za odgovor na tožbo, kar skupaj znese 166.375,20 SIT. Ni pa mu sodišče druge stopnje priznalo priglašenih 50 točk za posvet s stranko, ker gre za opravilo, ki je že zajeto v postavki sestave odgovora na tožbo.

Ker je toženec s pritožbo v celoti uspel, mu je tožnik dolžan povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (II. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje mu je priznalo naslednje priglašene stroške: 250 od priglašenih 375 točk za sestavo pritožbe (po tar št. 18 v zvezi s tar. št. 21 Odvetniške tarife, pritožbeno sporno je bilo namreč le plačilo 135.125,00 SIT), 2% administrativnih stroškov v znesku 5 točk in 20% DDV, ni pa mu priznalo 50 priglašenih točk za posvet s stranko, ker gre za opravilo, ki je že zajeto v postavki sestave pritožbe. Skupaj mora tožnik tožencu tako povrniti 33.660,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.