Jedro

Za odgovor na vprašanja, ali je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti zakonita, je bistveno, ali je tožnici možno očitati nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov. Ob utečenim sistemu spremljanja storilnosti, takšno nedoseganje pričakovanih rezultatov dela, kot se je pokazalo pri tožnici, pomeni odpovedni razlog nesposobnosti v smislu določbe druge alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Vrhovno sodišče RS že je zavzelo stališče, da iz uveljavljene sodne prakse ne izhaja, da bi moral delodajalec ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti – nedoseganja pričakovanih rezultatov - še posebej opredeliti razloge za nedoseganje pričakovanih rezultatov, temveč je odločilno le, ali so za nedoseganje rezultatov obstajale neke objektivne ovire.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bil zavrnjen tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti dne 24. 4. 2009, kakor tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnico po prenehanju delovnega razmerja vrne na delo in jo z dnem prenehanja delovnega razmerja prijaviti v socialno zavarovanje ter ji povrne stroške postopka (točka I izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zakonitosti izpodbijane odpovedi iz razloga nesposobnosti oprlo na ugotovitev, da je tožnica v opazovanem obdobju, to je od januarja do marca 2012 dosegla 84 % povprečne delovne storilnosti. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je v opazovanem obdobju normativ dosegalo le okrog 31 % delavcev. Iz izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nedvomno izhaja, da je tožnica odpoved dobila izključno zaradi tega, ker v opazovanem obdobju treh mesecev, od januarja do marca 2009 ni dosegala pričakovanih delovnih rezultatov, pri čemer v odpovedi ni pojasnjeno, kaj naj bi to bilo. Iz spisa izhaja, da tožnica ni dosegala najslabših delovnih rezultatov. Tožena stranka tožnice glede doseganja normativa ni primerjala z vsemi delavci pri njej, ampak jo je primerjala samo s skupino, v kateri je tožnica delala, zato je diskriminatorno ugotovila, da je tožnica najslabša delavka, pri čemer je vedela, da to ni res. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi potrdilo ob upoštevanju razloga, ki ga tožena stranka v odpovedi ni zatrjevala, temveč ga je začela zatrjevati šele v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tako ob nizki delovni uspešnosti upoštevalo še zatrjevanje tožene stranke, da je bila tožnica usposobljena za manj delovnih operacij, kot druga delavka, ki je sicer imela nižjo delovno storilnost. Normativi so naravnani tako, da jih pretežna večina delavcev ne more dosegati, zato z očitkom slabe individualne storilnosti ni mogoče potrditi odpuščanja delavcev iz razloga nesposobnosti. Ni res, da se je splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPGD, Ur. l. RS, št. 40/97 s spremembami), prenehala uporabljati v letu 2006. Določba 43. člena SKPGD se je sicer res nanašala na plače, vendar je jasno določala, da je ustrezen normativ samo tisti, ki ga dosega 90 % delavcev. Ta določba je preprečevala samovoljo in arbitrarnost delodajalcev, ne le pri plačevanju plač po storilnosti, temveč tudi pri odpuščanju delavcev. Pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi morali upoštevati nek ponder celotne uspešnosti oziroma vpliv obeh uspešnosti (individualne in skupinske). V skladu z 9. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) bi stranki v pogodbi o zaposlitvi morali dogovoriti tudi način ugotavljanja delovne uspešnosti, česar pa nista storili. Pri toženi stranki glede tega tudi ne obstaja nikakršen splošen ali drug akt, prav tako tudi ne akt, ki bi urejal kriterije in merila za odpuščanje. Norma, ki je ne dosega skoraj 70 % delavcev skupine ni realno postavljen normativ in na takšni podlagi ni dopustno odpuščanje. Ni jasno zakaj je tožena stranka tožnici očitala, da dosega najslabše delovne rezultate, ko pa je delo imela organizirano po skupinah in je tudi storilnost ugotavljala po skupinah, kakor kažejo skupinske premije, razvidne iz plačilnih list. Tožena stranka tudi ni opredelila vpliva tretjega segmenta, to je kako vrednotiti usposobljenost za več delovnih operacij kot kriterij, ki lahko vpliva na odpuščanje delavcev. Tožena stranka je namreč povsem jasno izpostavila, da bi odpustila drugo delavko, ki je dosegala nižjo individualno normo, če ne bi upoštevala dodatnega kriterija, to je usposobljenosti za večje število delovnih operacij. Tožena stranka je priviligirala delavko A.A., za katero je individualno uspešnost ugotavljala za čas od februarja 2009 dalje. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog, da se toženi stranki naloži, da predloži podatke o storilnosti te delavke za januar 2009. Priča B.B. je izpovedala, da so kot kritične ocenili tiste delavce, ki niso dosegli 85 % storilnosti. Šlo je za poljubno odločitev o pragu storilnosti. Iz plačilne liste za februar 2008 je razvidno, da je tožnica dosegla 104 % individualnega normativa, v januarju 2009 pa 82 %. Navedeno kaže, da je prihajalo do zastojev, pomanjkanja dela, da je tožnica pomagala sodelavkam in da se to ni beležilo. Razlogi izpodbijane sodbe so v nasprotju z navajanimi dejstvi in v nasprotju z dokazi, ki so bili izvedeni. Tožnica je bila po prejemu sodbe pritožbenega sodišča Pdp 1016/2009 vrnjena na delo, na delu je ostala tudi po razveljavitvi te sodbe in še naprej uspešno opravlja enaka dela, le da v drugi skupini. Tudi navedeno kaže na neutemeljenost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožnica ne more imeti interesa za izpodbijanje odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z navajanimi dejstvi in v nasprotju z dokazi, ki so bili izvedeni, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pritožba pri tem ne navaja, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče takšnih nasprotij ne ugotavlja. Prav tako izpodbijani sodbi ni možno očitati, da bi imela pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo možno preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in pritožbeno sodišče s temi ugotovitvami soglaša. Zmotno je pritožbeno stališče, da tožena stranka pri ugotavljanju nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov sploh ne bi smelo upoštevati podatkov o povprečni storilnosti delavcev v obdobju od januarja do marca 2009, ker več kot 70 % delavcev v skupini ni dosegalo 100 % norme. Tožnica se pri tem sklicuje na določbo četrtega odstavka 43. člena SKPGD. Ta sicer res določa, da je norma ali drugo podobno merilo za merjenje delovnih rezultatov ustrezna, če jih dosega vsaj 90 % delavcev, ki delajo po teh kriterijih. Vendar pa so se določbe normativnega dela SKPGD prenehale uporabljati z 30. 6. 2006 na podlagi odpovedi splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 90/2005). Ekvivalentne določbe o normi nima niti v spornem času veljavna kolektivna pogodba za tekstilne, oblačilno usnjarske in usnjarsko predelovalne dejavnosti (KPtoupd, Ur. l. RS, št. 67/2008). Uporaba predpisov na podlagi analogije pa ni možna. Nerazumljiva in v nasprotju z aktom o odpovedi splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti je pritožbena trditev, da se SKPGD ni prenehala uporabljati.

Celo v primeru, če bi v spornem obdobju še veljala določba četrtega odstavka 43. člena SKPGD, izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne bi bila nezakonita, zgolj zaradi sklicevanja na neustreznost norme. Tožena stranka pogodb o zaposlitvi ni odpovedala vsem delavcem, katerih povprečna storilnost v obdobju januar – marec 2009 ni dosegala 100 %, temveč se je odločila za odpoved le tistim delavcem, ki so dosegali najnižji odstotek. V skupini 211 sta v obdobju januar – marec 2009 nižjo povprečno storilnost od tožnice imeli le dve delavki. Res je sicer, da je bila pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti odpovedana le tožnici, ki je v navedenem obdobju dosegla 84 % povprečne storilnosti, sodelavki A.A. in C.C. pa sta dosegli 79 % oziroma 83 % povprečne storilnosti. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožena stranka kot kritične ocenila tiste delavke, ki so imele povprečno storilnost pod 85 %. Priča B.B., ki je bila v spornem obdobju kadrovska delavka pri toženi stranki je prepričljivo pojasnila, da so pri A.A., ki je v spornem obdobju dosegla 79 % povprečne storilnosti upoštevali, da je bil razgovor z njo opravljen šele januarja 2009, zato pri njej niso mogli upoštevati januarske storilnosti, ta delavka pa je po tistem, ko je bila opozorjena na nizko storilnost, dosegala storilnost preko 86 %. Razlog, da C.C. niso odpovedali pogodbe o zaposlitvi pa je bil v tem, da je obvladovala 41 različnih delovnih operacij, tožnica pa le 20. V zvezi s tem je potrebno poudariti, da ni mogoče enačiti odpovedi iz razloga nesposobnosti in odpovedi iz poslovnega razloga. V primeru odpovedi iz poslovnega razloga je pomembno, kateri delavec v največji meri ne izpolnjuje kriterijev za ohranitev delovnega mesta (kadar je uporaba kriterijev predpisana v kolektivni pogodbi ali pa v programu razreševanja presežnih delavcev), to pa ne velja za odpoved iz razloga nesposobnosti. Takšne odpovedi ni mogoče šteti za nezakonito, češ da pogodba ni bila odpovedana najbolj nesposobnemu delavcu, to je tistemu, ki v največji meri ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, zaradi česar bi zaposlitev moral ohraniti delavec, ki prav tako ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, vendar je to nedoseganje nekoliko nižje.

Za odgovor na vprašanja, ali je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti zakonita je zato bistveno, ali je tožnici možno očitati nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov. Prav gotovo je, da ob pri toženi stranki utečenim sistemom spremljanja storilnosti, takšno nedoseganje pričakovanih rezultatov dela, kot se je pokazalo pri tožnici, pomeni odpovedni razlog nesposobnosti v smislu določbe druge alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V tem sporu je Vrhovno sodišče RS že odločalo s sklepom VIII Ips 60/2010 z dne 8. 11. 2011 in takrat zavzelo povsem jasno stališče, da iz uveljavljene sodne prakse ne izhaja, da bi moral delodajalec ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti – nedoseganja pričakovanih rezultatov - še posebej opredeliti razloge za nedoseganje pričakovanih rezultatov, temveč je odločilno, ali so za nedoseganje rezultatov obstajale neke objektivne ovire (glej odločbe VSRS VIII Ips 204/2007, VIII 87/2009, VIII Ips 96/2009).

Tožnica je kot takšne objektivne ovire, zaradi katerih ni dosegala pričakovanih rezultatov dela, navajala zastoje, do katerih naj bi prihajalo v proizvodnji. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na prepričljivo izpovedbo priče B.B., ki ni več zaposlena pri toženi stranki, o tem, da so preverili tožničino zatrjevanje na razgovoru, da je imela slabo storilnost zaradi zastojev v proizvodnji, vendar so ugotovili, da ni bilo takšnih primerov, ko bi bila tožnica oškodovana. Pritožbeno sodišče nima razlogov, da bi dvomilo v verodostojnost priče B.B., zlasti še, ker je ta izpovedba povsem skladna z izpovedbo vodje oddelka ... D.D. Ta je zaslišan kot priča izpovedal, da so vsi večji zastoji izvzeti iz obračuna storilnosti in se za čas izračuna storilnosti jemlje samo tisti čas, ko sodelavec dejansko šiva oziroma je imel možnost šivati. Tudi eventualna pomoč tožnice drugim delavcem ne more biti razlog za doseganje nižje storilnosti, saj delavec, ki pomaga drugemu na izdelke lepi nalepke s svojo kodo. Okoliščina, da je tožnica v februarju 2008, torej eno leto pred obdobjem, ki ga je tožena stranka upoštevala pri ugotavljanju doseganja pričakovanih delovnih rezultatov, presegla pričakovani obseg dela, ne dokazuje, kot zmotno meni tožnica, da je kasnejše nedoseganje posledica zastojev v proizvodnji.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi tožena stranka doseganje pričakovanih delovnih rezultatov morala ugotavljati glede na ponder individualne in skupinske delovne uspešnosti. Skupinska delovna uspešnost je rezultat dela vseh delavcev v skupini, zato ne more biti merodajna za ocenjevanje, ali je posamezni delavec dosegal pričakovane delovne rezultate. Razen tega, kakršnokoli ponderiranje obeh delovnih uspešnosti ne bi moglo pripeljati do drugačnega rezultata, saj bi bila tudi ob upoštevanju skupinske uspešnosti, ki mora biti enaka za vse delavce v skupini, tožnica še vedno v enakem razmerju do drugih delavcev v skupini.

Ni mogoče trditi, da gre za diskriminacijo, ker je tožena stranka tožničino delovno uspešnost primerjala znotraj skupine, v kateri dela. Prav tako ne gre za diskriminacijo, ker tožena stranka odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podala obema delavkama, ki sta v obdobju januar – marec 2009 imeli nižjo povprečno storilnost od tožnice. Ne gre za nedopustno razlikovanje zaradi osebnih lastnosti delavcev, ker je tožena stranka upoštevala, da delavka A.A. za razliko od tožnice in drugih delavcev ni bila vnaprej opozorjena, da bo v navedenem obdobju spremljano njeno doseganje rezultatov in je tožena stranka zato upoštevala, da je razgovor z njo opravila šele januarja 2009 in da so se rezultati te delavke po razgovoru bistveno popravili. Prav tako ne gre za nedopustno razlikovanje glede na osebne lastnosti delavca, ker je tožena stranka upoštevala, da delavka C.C. obvlada enkrat večje število delovnih operacij od tožnice. Razumevanje diskriminacije, kakršno ponuja pritožba, bi pomenilo, da bi bila nezakonita vsaka odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, če bi delavec postavil trditev, da so pri delodajalcu delavci, ki še v večji meri ne dosegajo pričakovanih rezultatov pa niso dobili odpovedi, tožena stranka pa ne bi uspela dokazati nasprotnega.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker način ugotavljanja delovne uspešnosti ni bil določen v pogodbi o zaposlitvi. Bistveno je, da tožnica ni dosegala pričakovanih delovnih rezultatov, kar je bilo v sporu z gotovostjo ugotovljeno.

Zmotno je tudi nadaljnje pritožbeno stališče, da bi tožena stranka morala določiti način vrednotenja usposobljenosti za več delovnih operacij. Tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz poslovnih razlogov. Pri takšni odpovedi bi tožena stranka res morala določiti vpliv kriterijev, če jih že uporablja. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz razloga nesposobnosti, to je zato, ker ni dosegala pričakovanih delovnih rezultatov. Ob ugotovitvi, da tožnica pričakovanih delovnih rezultatov ni dosegala, ni bistveno, da tožena stranka pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala neki drugi delavki, ki prav tako ni dosegala pričakovanih rezultatov, temveč se je za ohranitev njene zaposlitve odločila, ker je ta delavka sposobna za več delovnih operacij. Za zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadostuje, da je bilo ugotovljeno, da tožnica v resnici ni dosegala pričakovanih delovnih rezultatov in da za to ni bilo objektivnih razlogov, ki bi bili izven sfere tožnice.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja, za takšne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabil procesne pravice. Kaj takšnega za tožnico ni mogoče trditi, zato je pritožbeno sodišče tudi glede tožene stranke odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.