Jedro

V predmetnem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnica pričakovanih delovnih rezultatov ni dosegala, saj je bila njena povprečna storilnost v opazovanem obdobju 84%. S tem se je uvrstila pod kritično mejo 85%, kot jo je določila tožena stranka. Poleg tožnice sta se pod to mejo (v tožničini skupini) uvrstili še dve delavki. Revizijsko sodišče soglaša z materialnopravnim izhodiščem sodišča druge stopnje, da odpoved iz razloga nesposobnosti ni nezakonita samo zato, ker ni podana najbolj nesposobnemu delavcu, torej tistemu, ki v največji meri ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, zaradi česar bi moral zaposlitev ohraniti delavec, ki prav tako (le v manjši meri) ne dosega teh rezultatov. Pomembno pa je, ali je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podana prav tožnici in ne eni od zgoraj navedenih dveh delavk, ki sta se prav tako uvrstili pod kritično mejo, zaradi nedopustnega razlikovanja med tožnico in tema dvema delavkama v smislu 6. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 24. 4. 2009 in zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnico po prenehanju delovnega razmerja vrne na delo in jo z dnem prenehanja delovnega razmerja prijavi v socialno zavarovanje ter ji povrne stroške postopka. Odločilo je, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnica vlaga revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Sodišče naj bi utemeljilo odpovedni razlog na drugačni podlagi, kot ga je zatrjevala tožena stranka. Razlog naj ne bi bil v tem, da je tožnica dosegala najslabši povprečni normativ dela, saj temu ni bilo tako, ampak je sodišče upoštevalo še dodatni razlog - da je bila tožnica usposobljena za manj delovnih operacij kot druga delavka, ki je sicer imela nižjo delovno storilnost. Ta dejstva naj bi tožena stranka zatrjevala šele v sodnem postopku in ne v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zaradi tega naj bi šlo za odpovedni razlog, zaradi katerega tožnici ni bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, sodišče pa podane odpovedi ne more širiti z dodatnimi odpovednimi razlogi. Določba 9. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) naj bi določala, da morata stranki v pogodbi o zaposlitvi urediti tudi način ugotavljanja delovne uspešnosti. Tega naj tožničina pogodba o zaposlitvi ne bi vsebovala. Individualni normativ, ki ga ne dosega skoraj 70% delavcev skupine, naj ne bi bil realno postavljen. Odpuščanje iz razloga nesposobnosti na tej podlagi naj ne bi bilo mogoče. Tožena stranka naj ne bi navajala in dokazovala, da je sprejela merila in kriterije za ugotavljanje delovne uspešnosti. Za delavko B. S. naj bi tožena stranka ugotavljala delovno uspešnost od februarja 2009 dalje, zaradi česar naj bi bila ta v ugodnejšem položaju glede na tožnico. Tožena stranka naj ne bi primerjala tožnice glede doseganja normativa z vsemi delavci pri njej, ampak samo z delavci znotraj skupine v kateri je tožnica delala. Tožnica v reviziji sprašuje, zakaj se za odpoved upošteva zgolj individualna norma, če se delovni rezultati pri toženi stranki merijo individualno in skupinsko. Navaja še, da večkrat ni imela dela in je pomagala drugim delavkam. Tožena stranka naj ne bi niti navajala niti dokazala, da je sprejela merila in kriterije za ugotavljanje delovne uspešnosti niti da ima v kakem dokumentu urejeno obračunavanje plač po individualni ali skupinski uspešnosti oz. ugotavljanje delovnih rezultatov na teh podlagah.

4. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo, v katerem je predlagala zavrnitev revizije.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Nižji sodišči sta v predmetnem postopku ugotovili, da ima tožena stranka utečen sistem spremljanja storilnosti in da je v relevantnem obdobju, delavce predhodno obvestila o tem, da bo v naslednjih treh mesecih, od januarja do marca 2009, spremljala njihovo storilnost. Ob tem je delavce opozorila na posledice nedoseganja pričakovanih rezultatov dela. Tožena stranka je kot kritične ocenila tiste delavce, ki so imeli storilnost pod 85% in so tako dosegali najnižji odstotek. Tožničina povprečna storilnost je bila 84%. V skupini 211, v kateri je delala tožnica, so imele tri delavke povprečno storilnost pod 85%. Poleg tožnice še K. K. in B. S. Tožena stranka je na podlagi ugotovljene storilnosti in ob upoštevanju kriterija, da je boljše ocenjen delavec, ki obvlada več delovnih operacij, podala odpoved tožnici, saj je ta obvladala 20 delovnih operacij, primerjana delavka, K. K., pa 41. Tožena stranka za primerjano delavko B. S. ni upoštevala storilnosti v mesecu januarju 2009, ampak šele od februarja 2009 dalje, ko je bila delavka predhodno opozorjena na posledice nedoseganja pričakovane storilnosti. Ker je ta delavka v spremljanem obdobju dosegla storilnost preko 86%, po kriterijih tožene stranke ni prišla v krog delavcev, ki bi se jim lahko podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Sodišče je nadalje ugotovilo, da v zvezi z zastoji v proizvodnji, zaradi katerih naj bi imela tožnica slabšo storilnost, ni bilo nobenega takega primera, ko bi bila tožnica oškodovana. Prav tako na nižjo storilnost ne more vplivati pomoč drugim delavcem, saj vsak delavec, ki pomaga drugemu, na izdelke nalepi nalepke s svojo kodo. Na zgoraj navedena dejstva, ki sta jih ugotovili nižji sodišči, je revizijsko sodišče vezano.

7. Na podlagi druge alineje prvega odstavka 88. člena ZDR je eden od razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (razlog nesposobnosti). V predmetnem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnica pričakovanih delovnih rezultatov ni dosegala, saj je bila njena povprečna storilnost v opazovanem obdobju 84%. S tem se je uvrstila pod kritično mejo 85%, kot jo je določila tožena stranka. Poleg tožnice sta se pod to mejo (v tožničini skupini) uvrstili še dve delavki. Revizijsko sodišče soglaša z materialnopravnim izhodiščem sodišča druge stopnje, da odpoved iz razloga nesposobnosti ni nezakonita samo zato, ker ni podana najbolj nesposobnemu delavcu, torej tistemu, ki v največji meri ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, zaradi česar bi moral zaposlitev ohraniti delavec, ki prav tako (le v manjši meri) ne dosega teh rezultatov. Pomembno pa je, ali je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podana prav tožnici in ne eni od zgoraj navedenih dveh delavk, ki sta se prav tako uvrstili pod kritično mejo, zaradi nedopustnega razlikovanja med tožnico in tema dvema delavkama v smislu 6. člena ZDR. Navedeni člen namreč prepoveduje neenako obravnavanje zaradi narodnosti, rase ali etničnega porekla, nacionalnega in socialnega porekla, spola, barve kože, zdravstvenega stanja, invalidnosti, vere ali prepričanja, starosti, spolne usmerjenost, družinskega stanja, članstva v sindikatu, premoženjskega stanja ali druge osebne okoliščino v skladu z ZDR, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. V postopku je bilo ugotovljeno, da se je tožena stranka odločila, da odpove pogodbo o zaposlitvi tožnici in ne K. K. ali B. S., ker prva obvlada 41 različnih delovnih operacij, tožnica pa le 20, druga pa je bila na posledice nedoseganja pričakovanih rezultatov opozorjena šele januarja 2009, zato je tožena stranka pri njej upoštevala obdobje od februarja 2009 naprej, takrat pa je ta delavka dosegala storilnost preko 86%. Nobeden od teh razlogov ne predstavlja nedopustnega razlikovanja v smislu 6. člena ZDR.

8. Revizijske trditve, da postavljenega normativa ni dosegalo skoraj 70% delavcev iz skupine, niso pomembne, ker tožena stranka ni podala odpovedi vsem tistim delavcem, ki niso dosegali 100% normativa, ampak je kot kritične ocenilo le tiste, ki so dosegali manj kot 85% normativa, torej delavce, ki so dosegali najnižji odstotek. Kot navedeno, sta se v obravnavani skupini 211, v kateri je delalo 22 delavcev, pod to mejo, poleg tožnice, uvrstili še dve drugi delavki. Prav tako niso utemeljene revizijske navedbe, da bi tožna stranka doseganje pričakovanih delovnih rezultatov morala ugotavljati glede na ponder individualne in skupinske delovne uspešnosti. Kot pravilno zaključuje sodišče druge stopnje, je skupinska delovna uspešnost rezultat dela vseh delavcev v skupini, zato ne more biti merodajna za ocenjevanje, ali je posamezni delavec dosegal pričakovane delovne rezultate.

9. Revizijska navedba, da bi morala tožena stranka tožnico primerjati z delavci v celotni proizvodnji tožene stranke in ne samo z delavci skupine v kateri je delala, so nejasne. Tožnica namreč ne zatrjuje, da je bila kritična meja po drugih skupinah postavljena nižje kot v tožničini skupini in zakaj se tožnica ne bi uvrstila v najnižji odstotek, če bi bila primerjana z delavci celotne proizvodnje.

10. Neobvladovanje večjega števila delovnih operacij ne predstavlja odpovednega razloga, tako kot v reviziji trdi tožnica. Tožnici ni bila odpovedana pogodba o zaposlitvi zato, ker obvlada le 20 delovnih operacij, ampak zato, ker ne dosega predpisanega normativa. Okoliščina obvladovanja večjega števila delovnih operacij je bila pomembna pri odločitvi tožene stranke, da ne odpove pogodbe o zaposlitvi delavki K. K., ki prav tako ni dosegala predpisanega normativa, kar je bila povsem legitimna odločitev tožene stranke.

11. V zvezi s tem tudi ni podana b istvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 339. člena ZPP. Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 24. 4. 2009 izhaja, da je tožena stranka tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po drugi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR, ker tožnica ni dosegala postavljenega normativa. Nižji sodišči nista ugotavljali nobenih drugih razlogov za odpoved.

12. Glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč je pravilen materialnopravni zaključek, da na strani tožene stranke ni bilo takih okoliščin, ki bi vplivale na nizko storilnost tožnice v opazovanem obdobju od januarja do marca 2009. 13. Odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni nezakonita zato, ker njena pogodba o zaposlitvi ne vsebuje načina ugotavljanja delovne uspešnosti. To namreč ni pogoj za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

14. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.