Jedro

Ker je prišlo do razveljavitve kritnega razmerja, je treba na tej osi obravnavati tudi iz te razveljavitve izvirajoči kondikcijski zahtevek. Ta zahtevek obstaja le med strankama kritnega razmerja, torej med tožnico kot asignatom in toženko kot asignantom. Čeprav je v skladu s Pogodbo tožnica denar nakazala na računa veslaškega in jadralnega kluba, se valutno razmerje med tema kluboma in toženko (»njihovo statutarno urejeno notranje razmerje«) tožnice ne tiče. S plačilom pogodbeno dogovorjenih denarnih zneskov je izpolnila tisto in tako, kar in kot je bilo s to Pogodbo dogovorjeno.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za novo končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnica je s tožbo zahtevala vračilo zneska, plačanega na podlagi pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, ki je bila kasneje razvezana. Toženka je v pobot uveljavljala terjatev za najemnine, ki jih je tožnica prejemala za oddajanje restavracije tretjim osebam, čeprav sama ni bila njena lastnica ali zakonita posestnica.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, 1) da obstaja terjatev tožnice do toženke v višini 183.608,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2002 dalje, 2) da ne obstaja terjatev toženke do tožnice v višini 197.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. dne v mesecu za vsakega od 80 mesečnih zneskov po 2.000 EUR v obdobju od 1. 5. 2002 do 31. 12. 2008 in za vsakega od 15 mesečnih zneskov po 1.500 EUR v obdobju od 1. 1. 2009 do 30. 3. 2010, ter 3) toženki naložilo plačilo 183.608,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2002 dalje. Odločilo je še o pravdnih stroških.

3. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 183.608,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. Prilagodilo je odločitev o pravdnih stroških in odločilo še o pritožbenih stroških.

4. Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 420/2019 z dne 19. 12. 2019 je tožnica zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se toženkina pritožba zavrne. Priglaša revizijske stroške.

5. Revizija je bila vročena toženki, ki v odgovoru predlaga zavrnitev revizije in priglaša stroške revizijskega postopka.

**Dejanski okvir spora**

6. Za odločitev o reviziji so pomembna le dejstva, ki se nanašajo na tožbeni zahtevek, ne pa tudi dejstva o pobotni terjatvi. Gre za naslednja v postopku ugotovljena bistvena dejstva: - Pravdni stranki sta 24. 4. 2002 sklenili menjalno – prodajno pogodbo (v nadaljevanju Pogodba), s katero sta se med drugim dogovorili, da toženka prenese tožnici v last prostore restavracije v prvem nadstropju stavbe na parc. št. 7/3 in delu parc. št. 8 k. o. ..., tožnica pa toženki večnamensko dvorano z ostalimi pisarniškimi prostori, ki se nahajajo v stavbi na parc. št. 9/1 in delu parc. št. 8 k. o. .... Tožnica se je s Pogodbo zavezala plačati še razliko v vrednosti zamenjanih nepremičnin, in sicer 250.204 EUR v tolarski protivrednosti, tako da nakaže polovico tega zneska na bančni račun A., drugo polovico pa na račun B..

- Na bančna računa obeh klubov, ki sta toženkina člana, je tožnica nakazala del kupnine v skupnem znesku 183.608,74 EUR.

- Do prenosa lastninske pravice na nepremičninah ni prišlo. Stranki sta zato od Pogodbe odstopili – tožnica z izjavo z dne 4. 6. 2009, toženka pa z izjavo z dne 6. 10. 2009. - Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, »da sta računa klubov služila le kot poplačilna pot oz. da je toženka sama na takšen način le že vnaprej opravila delitev denarja, do katerega je bila upravičena v svojem imenu, a za račun klubov«, ter da je šlo pri tem le »za njihovo statutarno urejeno notranje razmerje«.1 Pritožbeno sodišče v to ugotovitev ni poseglo.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek presojalo na obogatitveni podlagi. Posledica razveze Pogodbe2 je pravica pogodbenih strank, da zahtevata vračilo tistega, kar je bilo dano na njeni podlagi. Ugovor toženke, da sama ni pasivno legitimirana za vračilo vtoževanega zneska, ker sta ga prejela športna kluba (njena člana), po presoji sodišča ni utemeljen. Kluba nista bila stranki Pogodbe niti nista s Pogodbo pridobila položaja tretjega, ki bi imel lastna neposredna pogodbena upravičenja. Nakazilo na račun klubov je pomenilo le dogovorjeno poplačilno pot, ne pa – kot je trdila toženka – realizacijo prikritega posla (tožničinega sponzoriranja obeh klubov). Obogatena je bila torej toženka, ki je znesek dolžna vrniti.

8. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da toženka ni bila obogatena, saj ni pridobila nobene koristi. Pri sklenitvi Pogodbe je nastopala v svojem imenu, a za račun klubov. Tisto, kar je bilo predmet pogodbe, je bilo že na podlagi pogodbenih določil preneseno na kluba z namenom financiranja njune dejavnosti. Na parceli št. 8 k. o. ..., katere del je bil predmet Pogodbe, je bil kot zemljiškoknjižni imetnik pravice uporabe vpisan A., v času te pravde tudi že zemljiškoknjižni lastnik. Vse to je bilo znano toženki, ki je izjavo o odstopu od Pogodbe naslovila tudi na kluba. Kluba sta tista, ki sta bila dejansko obogatena, zato tožnica vračila plačanega zneska ne more terjati od toženke.

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

9. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku3 (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

10. Revizija je bila dopuščena glede pravnega vprašanja, ali je glede na izrecno določilo v dvostranski pogodbi, da tožeča stranka plača toženi stranki znesek na račun, ki ni njen, pri čemer tretja stranka v pogodbi ni nikjer omenjena niti navedena, predstavlja le način izpolnitve pogodbe in ne pogodbe v korist tretjega, in ali je na podlagi kondikcijskega zahtevka zavezana za vračilo pogodbena stranka.

**Povzetek navedb strank v revizijskem postopku**

11. Revidentka nasprotuje stališču pritožbenega sodišča, da toženka ni bila obogatena. Namen Pogodbe ni bil sponzoriranje klubov (pritožbeno sodišče naj bi se tudi ne opredelilo do dokazov v zvezi z neobstojem sponzoriranja), ampak plačilo razlike v vrednosti zamenjanih nepremičnin. Pogodbene obveznosti so obstajale le med pogodbenima strankama. Nakazilo na bančna računa klubov naj bi pomenilo le izpolnitveni način, ki ga je določila toženka sama, ne pa pogodbe v korist tretjega. V Pogodbi naj bi niti ne bila navedena imena imetnikova računov, ampak le njuni številki. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 61/2014. 12. Toženka navaja, da odločitev pritožbenega stališča sploh ne temelji na okoliščinah (ne)sponzoriranja ali pogodbe v korist tretjega, ampak na dejstvu, da na toženko ni prešla nobena korist. Obe pogodbeni stranki naj bi se strinjali, da koristi pridobita športna kluba. Pogodbena obveznost naj bi ne imela nobene neposredne zveze s kondikcijo in pasivno legitimacijo v kondikcijski pravdi. V obravnavani zadevi gre za vrnitev premoženjskih koristi zaradi ničnosti pogodbe, ne pa za izpolnjevanje pogodbenih zavez. Toženka ni prejela nobenih pravno-ekonomskih koristi. Sklicuje se na odločitve Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 97/2002 in II Ips 462/2007. Podaja še obširne navedbe v zvezi z odločitvijo o zastaranju in pobotnem ugovoru ter glede domnevne odpovedi terjatvi in o zamudnih obrestih. Teh navedb revizijsko sodišče ne povzema, saj niso odločilne za odločitev o reviziji, ki jo uokvirja dopuščeno revizijsko vprašanje.

**Presoja utemeljenosti revizije**

13. Revizija je utemeljena.

14. Dopuščeno revizijsko vprašanje naslavlja problem kondikcijskih zahtevkov v večosebnih razmerjih. Pogodba, iz katere izjalovitve izvira kondikcijski zahtevek, je bila resda sklenjena le med pravdnima strankama, vendar je bilo na njeni podlagi opravljeno plačilo nakazano na bančna računa dveh drugih oseb (veslaškega in jadralnega kluba). Ključno je torej, kdo je dolžnik v tem kondikcijskem razmerju: je to tožena stranka ali pa sta pasivno legitimirana le oba kluba, ki sta bila dejanska prejemnika denarnega nakazila.

_Splošna izhodišča presoje_

15. Po splošnem pravilu neupravičene obogatitve je restitucijska obveznost usmerjena v povrnitev koristi, ki jo je obogateni pridobil »na škodo drugega« (prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Medtem ko je v obravnavanem razmerju prikrajšanec nesporen, je težava pri določitvi naslovnika kondikcijskega zahtevka. Tožnica namreč denarja ni plačala toženki, pogodbenici razdrte Pogodbe, temveč ga je v skladu s 3. členom Pogodbe nakazala na računa dveh klubov. Po mnenju sodišča prve stopnje »sta računa klubov služila le kot poplačilna pot«, zaradi česar je to sodišče štelo, da je »toženka tista, ki je obogatena«. Pritožbeno sodišče je bilo drugačnega mnenja. Ker je bil denar nakazan jadralnemu in veslaškemu klubu, naj bi bila obogatena ta kluba in ne toženka, ki je sicer v pogodbenem razmerju nastopala v svojem imenu, a za račun omenjenih klubov, in ki zato od tožnice ni prejela nobenega plačila.

16. Res je, kot pravi pritožbeno sodišče, da »če je stvar uničena ali prenesena na drugega, ne da bi imel prejemnik od stvari kakšno korist (neodplačen posel), ne gre za doseženo korist po splošnih pravilih o povračilnih zahtevkih, zato zahtevka na vračilo ni mogoče uspešno uveljaviti«.4 Res je tudi, kot navaja toženka v odgovoru na revizijo, da »ni prešla nobena korist na toženko«.5 Načelno in izhodiščno velja, da naj bo obogatitveni zahtevek usmerjen le zoper tistega, ki je bil s prenosom premoženja neposredno obogaten. In ker so denarna sredstva, ki jih je po Pogodbi plačala tožnica, po volji obeh pogodbenih strank pristala na bančnih računih veslaškega in jadralnega kluba (in ne na računu toženke), se na prvi pogled utemeljeno dozdeva, da sta pasivno legitimirana ta kluba in ne toženka.

17. Na problem kondikcijskih zahtevkov v večosebnih razmerjih je Vrhovno sodišče naletelo že v zadevi št. III Ips 75/2014.6 Izhajalo je iz splošno sprejetega načela, da obstaja kondikcija le v tistem razmerju, ki je obremenjeno z napako. Kot bistveno je izpostavilo, da v primeru, če je katero od kavzalnih razmerij obremenjeno z napako, nastane obogatitveno razmerje v tistem kavzalnem razmerju, ki ima napako. Zato v omenjenem primeru ni bilo mogoče šteti, da je obogatitveno razmerje nastalo med pravdnima strankama – obogatena je bila namreč tretja oseba, za katero je tožnica, ki je bila v zmoti o kritnem razmerju, opravila izpolnitev.7

18. Vrhovno sodišče je tu sledilo v teoriji splošno sprejetemu stališču, da se mora obogatitveno razmerje obravnavati ob upoštevanju (preslikavi) prvotnih pravnih razmerij.8 Zato je bistveno, da v primeru, kadar je katero od kavzalnih razmerij obremenjeno z napako, obogatitveno razmerje nastane v tistem kavzalnem razmerju, ki ima napako.9 Enako je tudi stališče novejše teorije, ki poudarja, da je taka rešitev skladna s splošnim pravilom, po katerem naj ima pogodbena stranka čim pogosteje opravka le s tisto stranko, s katero je stopila v pogodbeno razmerje.10 Če torej kritno razmerje ne obstaja ali je neveljavno, asignat (nakazanec) pa je že opravil nakazilo asignatarju (prejemniku nakazila), se lahko asignat z obogatitvenim zahtevkom obrne le zoper asignanta (nakazovalca). Zahtevek torej obstaja le med strankama kritnega razmerja, tj. razmerja med asignantom in asignatom.11 Po analogiji z asignacijo tudi pri pogodbah v korist tretjega velja, da obogatitveni zahtevek nastane v tistem razmerju, ki je obremenjeno z napako.12 Po mnenju teorije je izjemo mogoče priznati le v primeru, ko je kritno razmerje neveljavno, valutno (tj. razmerje med asignantom in asignatarjem) pa temelji na neodplačnem pravnem poslu. V takih primerih je mogoč neposreden zahtevek zoper asignatarja.13 Enako v primerih, ko za izpolnitveno ravnanje asignata ni bilo veljavnega naročila s strani asignanta. To so primeri, ko banka zmotno nakaže denar napačnemu prejemniku ali izvede dvojno plačilo oziroma kakšno drugo preplačilo – tedaj ima banka neposredni restitucijski zahtevek zoper prejemnika.14 _Uporaba teh izhodišč v obravnavanem primeru_

19. Življenjski dogodek, iz katerega izvira spor, zajema več pravnih razmerij med več različnimi pravnimi subjekti. Razmerje med tožnico in toženko je razmerje med asignatom in asignantom (1035. člen OZ). Stranki sta se namreč v Pogodbi dogovorili, da tožnica opravi denarno izpolnitev tako, da nakaže polovico dogovorjenega zneska na bančni račun jadralnega kluba, drugo polovico pa na račun veslaškega kluba.15 Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, »da sta računa klubov služila le kot poplačilna pot oz. da je toženka sama na takšen način le že vnaprej opravila delitev denarja, do katerega je bila upravičena v svojem imenu, a za račun klubov«, ter da je šlo pri tem le »za njihovo statutarno urejeno notranje razmerje«. Razmerje med strankama je bilo torej kritno razmerje. Z izpolnitvijo nakazila, izdanega na podlagi asignatovega (tožničinega) dolga asignantu (toženki) iz Pogodbe z dne 24. 4. 2002, je postala tožnica kot asignat prosta svojega dolga nasproti toženki kot asignantu (prim. tretji odstavek 1045. člena OZ).

20. Ko sta stranki Pogodbo razveljavili oziroma od nje odstopili, je nastal obogatitveni oziroma kondikcijski zahtevek tožnice. Tako nastalo obogatitveno razmerje pa je treba obravnavati ob upoštevanju (preslikavi) prvotnega pravnega razmerja, torej razmerja med strankama razveljavljene Pogodbe. Ker je prišlo do razveljavitve kritnega razmerja, je treba na tej osi obravnavati tudi iz te razveljavitve izvirajoči kondikcijski zahtevek. Ta zahtevek obstaja le med strankama kritnega razmerja, torej med tožnico kot asignatom in toženko kot asignantom. Čeprav je v skladu s Pogodbo tožnica denar nakazala na računa veslaškega in jadralnega kluba, se valutno razmerje med tema kluboma in toženko (»njihovo statutarno urejeno notranje razmerje«) tožnice ne tiče. S plačilom pogodbeno dogovorjenih denarnih zneskov je izpolnila tisto in tako, kar in kot je bilo s to Pogodbo dogovorjeno.

21. Vrhovno sodišče zato ne vidi razlogov za odstop od pravila, po katerem obstaja kondikcijski zahtevek samo med strankama kritnega razmerja. Ker nižji sodišči tudi nista ugotovili, da bi valutno razmerje med toženko in prejemnikoma nakazila temeljilo na neodplačnem pravnem poslu, niti ni tega ugovarjala toženka, je odgovor na revizijsko vprašanje naslednji: v kondikcijskem razmerju, nastalem zaradi razveljavitve Pogodbe, je dolžnica toženka. Pri tem ničesar ne spremeni kvalifikacija valutnih razmerij med toženko na eni strani ter veslaškega in jadralnega kluba na drugi strani. Tako za asignacijo kot za pogodbo v korist tretjega velja namreč enako: obogatitveni zahtevek nastane le v tistem razmerju, ki je obremenjeno z napako.

**Odločitev o reviziji**

22. Ker je revizija utemeljena, ji je revizijsko sodišče ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje (drugi odstavek 380. člena ZPP), ki bo moralo v ponovnem sojenju obravnavati vsa vprašanja, ki jih odpira pritožba, a se mu zaradi stališča o umanjkanju toženkine pasivne legitimacije niso zdela bistvena (I. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

23. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

**Sestava senata in glasovanje**

24. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu tega sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 30. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 2 Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo stališče, da je bila pogodba nična, pritožbeno sodišče pa, da je bila razvezana. Kondikcijski zahtevki nastanejo kot posledica obojega. 3 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami. 4 7. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje. 5 V okrepitev svojega stališča se v odgovoru na revizijo toženka sklicuje na dve odločbi Vrhovnega sodišča: na sodbo št. II Ips 462/2007 z dne 18. 2. 2010 in na sklep št. III Ips 97/2002 z dne 3 .4. 2003. Medtem ko prva odločba zgolj povzema splošno pravilo o neupravičeni obogatitvi (glej predzadnji stavek tč. 9), je v sklepu št. III Ips 97/2002 Vrhovno sodišče obravnavalo položaj, ki ni primerljiv z obravnavanim življenjskim dogodkom. V tej zadevi se je pravni prednik tožeče stranke obvezal, da bo skupaj s toženo stranko za Občino M. sestavil študijo upravičenosti za gradnjo industrijskega obrata za obdelavo odpadkov, kasneje pa se je projekt izjalovil. Občina M. namreč sploh ni imela zazidljivega zemljišča. Vrhovno sodišče je med drugim navedlo, da tožeča stranka ne more uspeti z zahtevkom iz neupravičene pridobitve, ker za toženo stranko ni nastala nobena korist. Čeprav je tožeča stranka izdelala študijo, tožena stranka od nje ni imela koristi, saj se obrat za obdelavo odpadkov, ki je bil predmet študije, sploh ni gradil. Ker opravljeno dejanje za toženo stranko ni bilo koristno, pa tudi Občina M. ni nič pridobila, tožeča stranka ni imela zahtevka iz neupravičene pridobitve. 6 Glej sodbo št. III Ips 75/2014 z dne 25. 11. 2015. Poleg tega se je s kondikcijskim zahtevkom v večosebnih razmerjih Vrhovno sodišče srečalo tudi v nedavni zadevi št. II Ips 74/2020 (sodba z dne 18. 12. 2020), ki pa z obravnavano zadevo ni primerljiva. Drugače kot v obravnavani zadevi je šlo tam za neobstoj veljavnega naročila s strani asignanta (namišljeni asignat je s tujega bančnega računa nakazal plačilo na bančni račun svojega upnika). Vprašanje vpliva neobstoja ali neveljavnosti kritnega razmerja na kondikcijsko razmerje, kar je v obravnavani zadevi ključnega pomena, v zadevi št. II Ips 74/2020 ni bilo izpostavljeno. 7 Šlo je za asignacijo. Tožnica (banka) je namreč na račun dolžnice kot komitentke izpolnila dolžničino obveznost toženki kot upnici zaradi poravnave dolga na podlagi pravnomočne sodbe, ki je bila podlaga za izdani sklep o izvršbi. Problem je nastal, ker dolžnica na svojem transakcijskem računu ni imela kritja. 8 Glej t. 9. sodbe št. III Ips 75/2014. 9 Prav tam, t. 10. Vrhovno sodišče se je tu sklicevalo na argumente, ki jih ponuja teorija (Dolenc, M.: Pravne posledice ničnosti pogodbe (o nekaterih problemih kondikcijskih zahtevkov), Pravni letopis 2011, str. 28, in Juhart, M.: Kondikcijski zahtevek pri cesiji in nekaterih drugih večosebnih razmerjih, Zbornik znanstvenih razprav, Letnik LII., 1992, str. 117). 10 Glej Lutman, K.: Neupravičena obogatitev v primerjalnem in slovenskem pravu (GV Založba, Ljubljana 2020), str. 323. 11 Prav tam. Avtorica črpa argumente iz prej omenjene domače teorije in sodne prakse Vrhovnega sodišča (iz sodbe št. II Ips 4/2015 z dne 26. 5. 2016, t. 9, ter tudi iz nemške pravne doktrine (S. Lorenz v: von Staudingers Kommentar zum Bürgerlichen Gesetzbuch mit Einführungsgesetz und Nebengesetzen, §812, r. št. 50). 12 Glej Lutman, nav. delo, str. 325. 13 Glej Lutman, nav. delo, str. 324 in tam navedeno domačo in nemško teorijo. 14 Prav tam. 15 Prav zato je tožnica svojo odstopno izjavo z dne 4. 6. 2009 naslovila tudi na oba kluba, ki sta bila v Pogodbi določena kot prejemnika sredstev (glej t. 8 sodbe sodišča druge stopnje).