Jedro

Kadar je prenos lastninske pravice oziroma razlastitev izpeljana s pravnim poslom, sankcija, ki je predpisana v drugem odstavku 26. člena ZRPPN (odprava odločbe) smiselno ustreza izpodbojnosti. S potekom specialnega roka dveh let od izdaje razlastitvene odločbe oziroma smiselno od sklenitve pogodbe namesto razlastitve prične teči rok za vložitev tožbe na razveljavitev pogodbe, ki je določen v 117. členu ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev delne ničnosti pravnih poslov in posledično za ugotovitev ničnosti vknjižbe prve toženke in drugega toženca kot solastnikov sporne nepremičnine (vsakega do 1/2) ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja z vknjižbo tožnice kot lastnice sporne nepremičnine (parc. št. 1461/2 k.o. ...). Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

2. V reviziji tožnica nižjima sodiščema očita zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Utemeljenost svojega zahtevka gradi na splošnem pravilu obligacijskega prava, da je pravni posel, katerega namen je izigravanje zakona, absolutno ničen. Sodiščema očita, da nista uporabili določb Zakona o združenem delu (v nadaljevanju ZZD) o razpolaganju z družbenimi sredstvi glede presoje veljavnosti menjalnih pogodb. Javni interes, ki je upravičeval sklenitev pogodbe namesto razlastitve med pravno prednico tožeče stranke in pravno prednico tretje toženke, ni bil zagotovitev nadomestnega zemljišča pravnemu predniku prve toženke in drugega toženca, pač pa bi se zemljišče lahko uporabilo le za gradnjo avtoceste. Sporno zemljišče je bilo po revizijskih trditvah ves čas stavbno zemljišče, katerega prenos iz družbene v zasebno lastnino je bil po določbi 249. člena ZZD sankcioniran z ničnostjo, na kar bi sodišče moralo paziti po uradni dolžnosti. Ker sodišči tožnici na njene argumente nista odgovorili, naj bi bili sodbi obremenjeni s kršitvama po 22. členu Ustave RS in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Revidentka očita tudi, da sodišči nista upoštevali odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-83/96, ki se opredeljuje do veljavnosti 7. člena Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZRPPN). Odločitev nižjih sodišč je po tožničinem mnenju napačna, saj posega v ustavno pravico do lastnine. Revidentka predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje, podrejeno pa ugoditev tožbenemu zahtevku.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Pravna prednica tožeče stranke (Komunalna skupnost Občine L.) je bila imetnica pravice uporabe nepremičnine parc. št. 1461/2 k.o. ... (tedaj njiva v izmeri 1995 m2). Z odplačno pogodbo namesto razlastitve z dne 2. 2. 1983 je to parcelo zaradi potreb gradnje avtoceste ... prenesla na pravno prednico tretje toženke, in sicer na Skupnost za ceste Slovenije. Slednja pa parcele ni v celoti namenila za izgradnjo ceste, pač pa je 495 m2 (po katerih avtocesta v končni fazi ni potekala) zamenjala s pravnim prednikom prve toženke in drugega toženca kot nadomestno zemljišče za njegovo parcelo, po kateri pa je trasa avtoceste v resnici potekala. V zvezi z menjavo so bili med toženci oz. njihovimi pravnimi predniki sklenjeni naslednji pravni posli: menjalna pogodba z dne 19. 10. 1983, aneks k menjalni pogodbi z dne 14. 7. 1992 in sporazum o priznanju obstoja menjalne pogodbe z aneksom z dne 15. 7. 2002. Revidentka je bila pogodbena stranka le v prvem zgoraj naštetem poslu, in sicer pri pogodbi namesto razlastitve z dne 2. 2. 1983, s katero je bila prenesena pravica uporabe na sporni nepremičnini pravne prednice revidentke na pravno prednico tretje toženke.

6. Prenos nepremičnin v družbeni lastnini (bodisi trajen bodisi začasen) iz sredstev ene v sredstva druge družbene pravne osebe je urejal drugi odstavek 1. člena ZRPPN. Tak prisilen prenos je bil dovoljen, če so to zahtevale na podlagi zakona ugotovljene potrebe po načrtnem urejanju prostora ali graditvi objektov ali kakšen drug, z zakonom določen splošni interes. Namesto z odločbo, izdano v upravnem postopku, je bila temelj za prenos pravice uporabe lahko tudi sklenitev ustrezne pogodbe (namesto razlastitve) po 59. členu zakona. Prav zaradi prisilne narave tovrstne pogodbe slednja nima značaja in pomena prometa z nepremičninami (sodba VS RS II Ips 1190/2008).

7. Stališče, ki izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-83/96, da ima poleg prejšnjega lastnika razlaščene nepremičnine pravico zahtevati odpravo odločbe o razlastitvi tudi njegov pravni naslednik, v konkretni zadevi ni problematično. Če namreč v dveh letih od pravnomočnosti odločbe razlastitveni upravičenec ne izvrši pripravljalnih ali drugih del v skladu z namenom, zaradi katerega je bila nepremičnina razlaščena, sme zavezanec za razlastitev (ali njegov pravni naslednik) zahtevati odpravo odločbe o razlastitvi. Gre za specialno ureditev po drugem odstavku 26. člena ZRPPN za primer, ko odpade namen, zaradi katerega je bil določen pravni posel sklenjen oziroma izdana upravna odločba. Sodna praksa je že zavzela stališče, da se določba drugega odstavka 26. člena ZRPPN smiselno uporablja tudi za primer pogodbe namesto razlastitvene odločbe (sklep VS RS II Ips 856/1994). Vodilna misel v situaciji, ki je nastala bodisi na podlagi upravne odločbe bodisi na podlagi pogodbe namesto razlastitve, je v vzpostavitvi prvotnega lastninskega razmerja, če razlastitveni upravičenec ne stori ničesar, da bi se izpolnil namen razlastitve. Kadar je prenos lastninske pravice oziroma razlastitev izpeljana s pravnim poslom, sankcija, ki je predpisana v drugem odstavku 26. člena ZRPPN (odprava odločbe) smiselno ustreza izpodbojnosti. Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je v 111. členu določal, da je pogodba izpodbojna tudi, če je v posebnem predpisu (konkretno v ZRPPN) tako določeno. S potekom specialnega roka dveh let od izdaje razlastitvene odločbe oziroma smiselno od sklenitve pogodbe namesto razlastitve prične teči rok za vložitev tožbe na razveljavitev pogodbe, ki je določen v 117. členu ZOR. Ta določa dva roka za uveljavitev izpodbojnega zahtevka: subjektivnega, ki poteče v enem letu od dneva, ko se je zvedelo za razlog izpodbojnosti in objektivnega, ki v vsakem primeru poteče s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. Sankcija za neuresničitev namena razlastitve tako ni ničnost, za kar se zavzema revizija, pač pa izpodbojnost, ki bi jo razlaščenec lahko uveljavljal v maksimalnem roku pet let od sklenitve pogodbe namesto razlastitve oziroma v roku treh let, če je za razlog izpodbojnosti izvedel prej.

8. Ker tako razpolagalna sposobnost pravne prednice tretje toženke ni okrnjena, saj je pravni posel, ki ga je sklenila s pravno prednico tožnice, veljaven, ni utemeljen zahtevek za uveljavljanje ničnosti nadaljnjih pravnih poslov med pravnim prednikom tretje toženke in pravnim prednikom prve toženke in drugega toženca. Predpostavka izbrisne tožbe, to je materialnopravna neveljavnost vknjižbe lastninske pravice na ime prve toženke in drugega toženca, ni podana, zato je zavrnitev tožbenega zahtevka tudi v tem delu pravilna.

9. Revizijski razlog, da sodišče ni pravilno uporabilo določb ZZD (248. in 249. oziroma 206. in 208. člena), ne drži, saj so te določbe omejevale promet družbenih sredstev, za kar pa v primeru razlastitvenih postopkov zaradi njihove prisilnosti ne gre.

10. Po določbi 378. člena ZPP je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niso utemeljeni.

11. Po določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP tožeča stranka, ki z izrednim pravnim sredstvom ni uspela, sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.