Jedro

ZRPPN za primer, da razlastitveni upravičenec nepremičnine, ki je bila razlaščena, ni uporabil v namen, za katerega je bila razlaščena, ni določal sankcije ničnosti razlastitvene odločbe, temveč se je na zahtevo prejšnjega lastnika razlaščene nepremičnine pravnomočna odločba o razlastitvi odpravila (razveljavila), če razlastitveni upravičenec v dveh letih od pravnomočnosti odločbe ni izvršil pripravljalnih ali drugih del v skladu z namenom, za katerega je bila nepremičnina razlaščena – določil je torej milejšo sankcijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Tožeča stranka je dolžna prvi toženki in drugemu tožencu nerazdelno povrniti 2.221,00 EUR pritožbenih pravdnih stroškov, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je delno nična pogodba namesto razlastitve z dne 2.2.1983, sklenjena med pravno prednico tožeče stranke, kot razlaščencem in Republiško skupnostjo za ceste, L., kot razlastitvenim upravičencem, za del nepremičnine parcela št. 1461/2 k.o. V., za površino 527 m2; da je delno nična tudi menjalna pogodba z dne 19.10.1983 sklenjena med Skupnostjo za ceste Slovenije, L., kot razlastitvenim upravičencem in L. M. kot razlaščencem, za nepremičnino parcela št. 1461/2 k.o. V. v izmeri 495 m2; da je delno ničen tudi aneks z dne 14.7.1992 k tej menjalni pogodbi, za isto nepremičnino, delno ničen pa tudi sporazum z dne 15.7.2002, o priznanju obstoja navedene menjalne pogodbe in aneksa, za isto nepremičnino; da se vknjižba lastninske pravice na L. M. in S. M., pri tej nepremičnini, za vsakega do 1/2, izreče za nično; da se S. in L. M. izbrišeta iz zemljiške knjige kot lastnika te nepremičnine, v zemljiški knjigi pa se ponovno vpiše občina L. kot lastnica parcele št. 1461/2 k.o. V. njiva 527 m2, do celote. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna prvi toženki in drugemu tožencu povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 3.338,46 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tretji toženki pa pravdne stroške v višini 1.900,67 EUR, prav tako v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, tako kot v postopku pred sodiščem prve stopnje, da sporni del zemljišča, ki je bil predmet prenosa po pogodbi namesto razlastitve z dne 2.2.1983, glede na določbe Zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. SRS, št. 5/80, 30/87, 20/89 – ZRPPN), ne bi smel biti uporabljen za nič drugega kot za gradnjo avtoceste. Sporni del zemljišča ne bi smel biti uporabljen kot nadomestilo za drugo nepremičnino. Takšno razpolaganje je zato absolutno nezakonito, pravni posel pa posledično v nasprotju s prisilnimi predpisi, zlasti s 7. členom ZRPPN. Gre za razpolaganje, ki je bilo v nasprotju tudi s 1. odstavkom 238. člena Zakona o združenem delu (Ur. l. SFRJ, št. 53/76 in 85/87 – ZZD) in z 249. členom ZZD. Stavbnega zemljišča ni bilo mogoče odtujiti iz družbene lastnine. Določilo 249. člena ZZD je za pogodbo, ki bi prinesla stavbno zemljišče v zasebno last, določal ničnost. Menjalna pogodba je bila torej že v času sklenitve po samem zakonu nična, na kar mora sodišče paziti celo po uradni dolžnosti. Razlaščena nepremičnina se sme zahtevati nazaj, če ni uporabljena za namen, za katerega je bila razlaščena. Pravico zahtevati vrnitev pa nima samo razlaščenec, temveč tudi pravni naslednik razlaščenca (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-83/96). Sodišče je arbitrarno uporabilo pravo in s tem kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pa tudi ni v celoti odgovorilo na trditve tožeče stranke. S tem pa je poseglo tudi v lastninsko pravico tožeče stranke.

Toženca M. sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, je nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega (1. odstavek 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, 1. odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Zakon o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini za primer, da razlastitveni upravičenec nepremičnine, ki je bila razlaščena oziroma prisilno prenesena iz sredstev ene v sredstva druge družbeno pravne osebe, ni uporabil v namen, za katerega je bila razlaščena oziroma prisilno prenesena (7. člen ZRPPN), ni določal sankcije ničnosti razlastitvene odločbe oziroma pogodbe, sklenjene namesto razlastitve (59. člen ZRPPN), temveč se je na zahtevo prejšnjega lastnika razlaščene nepremičnine, pravnomočna odločba o razlastitvi odpravila (razveljavila), če razlastitveni upravičenec v dveh letih od pravnomočnosti odločbe ni izvršil pripravljalnih ali drugih del v skladu z namenom, za katerega je bila nepremičnina razlaščena – 2. odstavek 26. člena ZRPPN. Tudi v primeru pogodbe namesto razlastitvene odločbe se je ta določba uporabljala analogno (primerjaj sklep VS RS II Ips 856/94). Tudi, če bi torej pravni prednik tretje toženke kršil določbo 7. člena ZRPPN, zakon v tem primeru ni predvidel sankcije ničnosti, temveč je predpisal milejšo sankcijo. Že iz tega razloga je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno in zakonito zavrnilo. Poleg tega je povsem pravilno tudi razlogovanje sodišča prve stopnje, da je nedvomno tudi pravni prednik tožeče stranke ves čas vedel, na kakšen način je bila sporna nepremičnina uporabljena ter je s tem soglašal in torej štel, da namen, zaradi katerega je sklenil sporno pogodbo namesto razlastitve, ni bil sporen, da torej ni prišlo do kršitve določbe 7. člena ZRPPN. Pritožbena trditev, da je šlo pri spornem zemljišču za stavbno zemljišče predstavlja nedovoljeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP). Zemljišče sporne nepremičnine, sedaj parcela št. 1462/2 k.o. V., njiva 527 m2, je v vseh listinah v spisu označeno kot njiva, torej kot kmetijsko zemljišče, zato tudi ni mogoče govoriti o (delni) ničnosti pravnih poslov na podlagi 249. člena Zakona o združenem delu.

Pritožba tožeče stranke je torej neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Stroške odgovora na pritožbo, pritožbeno sodišče kot potrebne stroške, zato je tožeča stranka te stroške dolžna prvi toženki in drugemu tožencu povrniti (1. odstavek 154. člena, 1. odstavek 155. člena ZPP). Za odgovor na pritožbo gre prvi toženki in drugemu tožencu skupaj 2500 točk, skupaj z 2 % materialnimi stroški (50 točk) in 20 % DDV (500 točk), je to 3050 točk ali 1.399,95 EUR, skupaj s takso za odgovor na pritožbo 821,00 EUR, 2.220,95 oziroma 2.221,00 EUR. Te stroške je tožeča stranka dolžna prvi toženki in drugemu tožencu povrniti nerazdelno, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.