Jedro

Sodišče je odbitno franšizo upoštevalo šele od odbitka valoriziranega zneska odškodnine, namesto da bi odbitno franšizo upoštevalo od zneska odškodnine, znižanega za soprispevek.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se znesek „3.878,80 EUR“ nadomesti z zneskom „3.944,70 EUR“, v preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo plačilo odškodnine v višini 3.878,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2010 dalje do plačila. Toženko je zavezalo k povračilo pravdnih stroškov tožnika v višini 615,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku.(1) Opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno odštelo odbitno franšize v višini 500,00 EUR in pri tem ni upoštevalo, da je bila iz istega škodnega dogodka ob predpravdnem nakazilu odškodnine tožniku že odbita franšiza v znesku 700,00 EUR. Ugovarja soprispevku, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in izpostavlja, da je izvedenec brez podlage o dejanskih okoliščinah v točki 9 mnenja zapisal, da naj bi tožnik z desno roko držal za ročaj, namenjen nošenju motorja, in poskušal z levo roko prestaviti prestavno ročico. Izvedenec je kar sam ugotavljal dejansko stanje, čeprav to ni njegova naloga, zato je tožnik njegovo mnenje grajal kot nerazumljivo že tekom postopka. Zaključki sodišča so v nasprotju z ugotovitvami, ki jih podaja v točki 9 obrazložitve – da je tožnik ročico za prestavljanje držal z desno roko – sodišče pa, razen v izvedeniškem mnenju, ni imelo nobene podlage v drugem izvedenem dokazu za to, da je tožnik ročaj za prenašanje motorja držal z desno roko, z drugo, torej levo roko pa premikal prestavno ročico. V tem delu je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje, storjena pa je tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi o odločilnih dejstvi v sodbi nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju. Graja odločitev sodišča glede višine duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in poudarja, da je v tem delu sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker mu je priznalo odškodnino, nižjo od 7.000,00 EUR. Bolj bi morale biti upoštevane težave, ki jih ima zaradi posledic škodnega dogodka pri svojem poklicnem delu in pri drugih dejavnostih. Težave in duševne bolečine, ki jih povzročajo omejitve, bo, glede na svojo starost, trpel še zelo dolgo. Zato bi moralo biti bolj upoštevano dejstvo, da tožnik dela kot vzdrževalec, pogosto z rokavicami in v neustreznih klimatskih pogojih (vlaga, mokrota, umazanija), kar mu pri delu povzroča velike preglavice. Prezrto je ostalo, da se je pred škodnim dogodkom veliko ukvarjal s športom – še posebej z badmintonom – po poškodbi pa je športe z žogo moral povsem opustiti, medtem ko ima pri badmintonu, ki zahteva dober in natančen prijem z desno roko, velike težave, zato ga ne more igrati toliko kot pred poškodbo. Predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem delu, vključno s stroškovno posledico.

Toženka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo petega odstavka 24. člena Splošnih pogojev za zavarovanje splošne civilne odgovornosti (O-05/07), po katerem se odškodnina, ki jo mora plačati zavarovalnica, zmanjša za dogovorjeni znesek (franšizo), če je dogovorjeno, da zavarovanec sam nosi del škode. Materialnopravno zmotna je odločitev sodišča prve stopnje, da se njena obveznost zmanjša zgolj za znesek 500,00 EUR, saj je sodišče napačno odbitno franšizo upoštevalo šele po odbitku valoriziranega zneska odškodnine, ki je bila plačana pred pravdo. Sodišče bi moralo izhajati iz odmerjene odškodnine, zmanjšane za soprispevek oškodovanca in šele od tako ugotovljenega zneska odšteti že plačano nesporno odškodnino v višini, valorizirani na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo spremeni ter ponovno odloči o stroških pravdnega postopka, vključno s pritožbenimi stroški.

Pritožbi sta bili vročeni pravdnima strankama, ki pa nanju nista odgovorili.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, ki ga tožnik naslavlja v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje se je pri presoji temelja pravilno naslonilo na mnenje izvedenca, ki je v točki 8 pojasnil, da do škodnega dogodka ne bi prišlo, če bi tožnik z eno roko držal za ročico, ki je namenjena za spreminjanje lege motorja na levo ali desno – krmarjenje in na kateri je vrtljivi ročaj za dodajanje in zmanjševanje plina, z drugo roko pa bi premikal prestavno ročico. Iz tožnikove izpovedbe ne izhaja, da je ravnal na način, kot ga je v točki 8 opisal izvedenec. Sam tožnik je pojasnil, da je imel v kritičnem času levo roko na pokrovu pomožnega motorja (med zaganjanjem), z desno roko pa je ta motor zaganjal. Ko je bil motor že prižgan, pa je želel z ročico motor prestaviti v prestavo. Ročico je držal z desno roko in večkrat poskušal motor prestaviti v prestavo. Tako je pravilno stališče pritožbe, da je prestavno ročico držal z desno roko, kar pa ni v nasprotju z nadaljnjim delom obrazložitve v točki 9 izpodbijane sodbe, saj sodišče nikjer ne zapiše, da je prestavno ročico držal z levo roko. V točki 9 izvedeniškega mnenja je izvedenec zgolj hipotetično oz. pogojno sklepal, kako bi lahko prišlo do škodnega dogodka. Vendar pa točka 9 ne predstavlja ugotovitev izvedenca, marveč zgolj hipotezo, zato je zmoten pritožbeni očitek, da je izvedenec kar sam ugotavljal dejansko stanje. Bistveno za odločitev v obravnavani zadevi namreč je, da bi tožnik moral z eno roko držati za prestavno ročico, z drugo pa za ročico, ki je namenjena za spreminjanje lege motorja na levo ali desno – krmarjenje; vendar pa takšno postopanje iz njegove izpovedbe ne izhaja, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tudi sam prispeval k nastanku škodnega dogodka.

Glede višine odškodnine je sodišče prve stopnje materialnopravno izhodišče za odločanje pravilno našlo v določbi 179. člena Obligacijskega zakonika.(2) Odmera poteka na dveh ravneh – konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu za odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin. Po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Odškodnina mora biti odmerjena tudi ob primerjavi z odškodninami za enako škodo ter upoštevaje razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami.

Pritožbena graja glede odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je neutemeljena. V tem delu je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo; na podlagi strokovnih podlag izvedenca je ugotovilo omejenosti, ki jih tožnik trpi zaradi škodnega dogodka. Upoštevalo je spekter težav, ki so posledica funkcionalne spremembe in se odražajo v obliki manjše oviranosti pri opravljanju zelo težkih in finih opravil zaradi manjka vršička sredinca. Tožnik lahko še vedno opravlja praktično vsa opravila kot pred poškodbo, je pa pri nekaterih opravilih, ki zahtevajo zelo fine gibe in oprijeme (igranje inštrumentov, pri določenih športih kot so odbojka, uporaba računalnika oz. tipkovnice, fino vijačenje oz. fina mehanična opravila, oprijemi z vodenjem komandne palice na nekaterih strojih ali igračah) ter pri delu v klimatsko neugodnih pogojih (vlaga in umazanija – nositi mora rokavice) in pri zelo težkih opravilih do določene manjše mere v nekaj odstotkih oviran in jih do določene mere opravlja težje. Sodišče prve stopnje je vse te težave ustrezno ovrednotilo – priznana odškodnina v višini 6.000,00 EUR pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča povsem ustrezna odmena za duševne bolečine, ki jih trpi zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožba neutemeljeno izpostavlja premajhno upoštevanost dejstva, da tožnik dela kot vzdrževalec, pogosto z rokavicami v neustreznih klimatskih pogojih. Tožnik v zvezi s poklicnim udejstvovanjem in omejitvami, ki se zaradi škodnega dogodka odražajo na poklicnem področju, ni podal ustrezne trditvene podlage, zato prvostopenjsko sodišče teh okoliščin tudi ni moglo upoštevati pri svoji odločitvi. Upoštevano pa je bilo dejstvo, da ima sedaj težave pri igranju badmintona, oz. da mora v igro vlagati veliko več truda – to dejstvo je bilo ustrezno ovrednoteno v prisojeni odškodnini.

Pritožba tožnika pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na upoštevanje lastne udeležbe oziroma odbitne franšize v višini 10 %. Sodišče prve stopnje je napačno izračunalo višino odbitne franšize in ni upoštevalo, da je bila iz istega škodnega dogodka tožniku že odbita franšiza v znesku 700,00 EUR ob predpravdnem nakazilu odškodnine. Sodišče je odbitno franšizo upoštevalo šele od odbitka valoriziranega zneska odškodnine, namesto da bi odbitno franšizo upoštevalo od zneska odškodnine, znižanega za soprispevek. Celotna priznana odškodnina – upoštevaje tožnikov soprispevek – znaša 11.600,00 EUR, kar pomeni, da je od tega zneska treba odšteti odbitno franšizo (10 %), ki znaša 1.160,00 EUR. Upoštevati je treba, da je bila iz istega škodnega dogodka tožniku že odbita franšiza v revaloriziranem znesku 725,90 EUR, tako da je iz naslova še neupoštevane odbitne franšize treba obveznost toženke zmanjšati le še za znesek 434,10 EUR, nato pa odšteti še revalorizirano vrednost plačane odškodnine. Tako je toženka dolžna tožniku plačati še 3.944,70 EUR in ne 4.378,80 EUR, kakor je napačno ugotovilo sodišče prve stopnje, ki je namesto manjkajoče razlike odbitne franšize v znesku 434,10 EUR tožniku odbilo znesek v višini 500,00 EUR.

Toženka sicer pravilno opozarja na napačen izračun odbitne franšize, vendar pa zmotno meni, da bi moralo sodišče njeno obveznost zmanjšati za več kot 500,00 EUR. Pritožba prezre, da 10 % znesek odbitne franšize znaša 1.160,00 EUR, pri čemer je tožnik že kril del škode v višini 725,90 EUR, zato mora iz naslova odbitne franšize nositi še del škode v višini 434,10 EUR.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede odbitne franšize je pritožbeno sodišče, skladno z določbo 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP sodbo delno spremenilo tako, da je tožniku priznalo še dodatnih 65,90 EUR, v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pa je potrdilo izpodbijano sodbo in deloma zavrnilo pritožbo tožnika ter v celoti pritožbo toženke. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora, skladno z določbo 350. člena ZPP, paziti po uradni dolžnosti.

Zaradi napačnega izračuna odbitne franšize in posledične spremembe sodbe se ni bistveno spremenilo razmerje uspeha, ki je ključno za določitev razporeditve bremena stroškov med pravdni stranki, zato pritožbeno sodišče odločitve prvostopenjskega sodišča glede stroškov ni spreminjalo.

Tožnik je s predmetno pritožbo uspel le v sorazmerno majhnem delu, medtem ko je bila toženka neuspešna, zato sama nosita stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena istega zakona).

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

(2) Uradni list RS, št. 83/2001 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: OZ.