Jedro

Tožena stranka je tožniku omogočila izrabo predpisanega odmora med delom, čeprav kdaj tudi ne v enem delu. Tožnik je imel možnost koristiti zamenjavo drugega sodelavca ali pa odmor koristiti v službenih prostorih, kjer je imel na razpolago kuhinjo, v kateri bi lahko malical, kar je skladno z ustaljeno sodno prakso. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni smela tožniku odrediti časa, v katerem bi odmor moral koristiti, dovolj je bilo, da ga je seznanila z možnostjo zamenjave v času odmora med delom, od tožnika pa je bilo odvisno, kdaj bo odmor koristil in ali si bo za ta čas zagotovil zamenjavo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta odločbi toženke opr. št. ... z dne 16. 5. 2019 v zvezi z odločbo opr. št. ... z dne 31. 7. 2019 nezakoniti in se razveljavita oz. odpravita, da je toženka dolžna tožniku za obdobje od 1. 9. 2014 do vključno 31. 12. 2019 iz naslova neizkoriščene pravice do odmora med delovnim časom obračunati skupen bruto znesek po letnih bruto zneskih razvidnih iz izreka in mu izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi ob letnih neto zneskov, ki tečejo od zneska posameznega leta od 6. 2. naslednjega leta do plačila v roku 15 dni (točka I izreka). Tožniku je naložilo, da v roku 15 dni povrne toženki stroške tega delovnega spora v višini 2.239,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik. Odločitev sodišča je moralno in pravno nesprejemljiva, saj iz nje izhaja, da si je delavec sam dolžan urediti zamenjavo za čas koriščenja odmora med delovnim časom. Če bi obveljala takšna zmotna argumentacija, ne bi bila naloga delodajalca, da ustrezno organizira delovni proces tako, da imajo vsi delavci pravico do odmora med delovnim časom. Delavčeva pravica iz 154. člena ZDR-1 je hkrati delodajalčeva obveznost organizacije in razporejanja delovnega časa na način, da lahko delavec to pravico izkoristi, saj gre drugače za njeno kršitev. Sodišče je pri tehtanju vsebine posameznega izvedenega dokaza izhajalo iz predpostavke, da si je dolžan delavec vzeti to, kar mu gre, moralo pa bi izhajati iz tega, da je obveznost delodajalca zagotovitev odmora med delovnim časom. Izvedeni dokazni postopek potrjuje, da so se pravila glede menjavanja tožnika in sodelavcev spreminjala iz tedna v teden, tako da navodilo do delavcev sploh ni prišlo. Sodišče se tudi ni opredelilo do točno navedenih datumov tožnika, tožena stranka pa dokazil, da mu je bila zamenjava na navedene datume omogočena sploh ni ponudila, dokazni postopek pa je potrdil trditve tožnika, da zadeve niso bile sistemsko urejene in so delavci na težave in nezmožnost koriščenja dopusta ves čas opozarjali. Tožena stranka tudi ni dokazala, da tožnik ni imel namena sodelovati pri tem, da bi si zagotovil zamenjavo. Izvedeni dokazi, zlasti izpoved tožnika, listine v spisu in izjava priče A. A., potrjujejo, da je tožnik venomer klical, prosil in pošiljal elektronska sporočila, ki so se nanašala na zamenjavo za čas odmora, zato sporočilo B. B., da naj že enkrat uredi te menjave za odmor, ne pomeni, da tožnik ni bil naklonjen temu, da bi si priskrbel zamenjavo. Delodajalec je obvezan delavcu omogočiti odmor med delom in ni delavčeva dolžnost, da v ta namen vsak dan klicari okoli. Zmotno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vodja B. B. poskrbel za menjave, pri tem pa sploh ni navedlo na kakšen način, še posebej, ker so v spisu listine, da je tožnik pozival k odpravi neurejenega stanja. Kuhinja, na katero se sklicuje sodišče, je majhna, nehigienična in nihče od zaposlenih si tam ne pripravlja hrane, ampak si kvečjemu skuha kakšno kavo. Napačna sta tudi zaključka v točki 17 obrazložitve, da se odmor na delovnem mestu lahko koristi, saj intenziteta dela ni bila velika, in v točki 18, da je v enem primeru C. C. obvestil direktorja D. D., da je on poskrbel za zamenjavo. Tožnik meni, da je bilo sodišče prve stopnje pristransko in je selektivno povzemalo posamezne dokaze in o tem, kateremu bo verjelo, odločalo brez tehtne argumentacije. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnika glede mobinga s strani B. B. Z izvedenimi dokazi je bilo dokazano, da se je zadeva s koriščenjem odmora med delom uredila šele z novim vodstvom. Dokazano je tudi, da v dežurni službi ni časa, ki bi si ga tožnik lahko vzel za odmor, ker se celotni delovni čas nekaj dogaja in prostorov ne more zapustiti. Tožnik je način dela podrobno opisal, sodišče pa se do tega sploh ni opredelilo, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Jasno je tudi, da lahko dežurnega policista zamenja le policist, ki je usposobljen za to delo, saj mora v nasprotnem primeru vse dogodke in zadeve iz časa njegovega odmora reševati za nazaj. Sistemsko se je koriščenje odmora uredilo šele po prihodu novega direktorja z naročilom z dne 31. 1. 2020, tega dokaza pa sodišče ni dokazno ovrednotilo. Sodišče tako ni pregledalo vseh listin in se posledično ni opredelilo do vseh dokazov ter navedb tožnika. Dejstvo je, da je tožnik delo ponoči opravljal sam, da drugim policistom ni mogel odrejati nujnih nalog ter jim spreminjati delovnega naloga, zato mu pravica do odmora ni bila omogočena. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, toženki naloži povrnitev stroškov postopka in tudi pritožbenih stroškov, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vsebinsko prepričljivo je ocenilo izvedene dokaze ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa na podlagi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

6. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu višji policist I. Delo je opravljal sam v izmenah po 12 ur podnevi in ponoči, zato v obdobju od septembra 2014 do januarja 2019 ni mogel koristiti pravice do odmora med delom. Med strankama je bilo sporno, ali je tožena stranka tožniku zagotovila pravico do odmora skladno z določbo 154. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in določbo 18. člena Kolektivne pogodbe za policiste (KPP, Ur. l. RS, št. 41/2012 in nasl.).

7. Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 54/2021 ugotovilo, da Direktiva 2003/88/ES v peti točki uvodnih določil določa, da je v Skupnosti treba delavcem zagotoviti ustrezne odmore, v 4. členu pa, da države članice sprejemajo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu, katerega delovni čas je daljši od šestih ur, zagotovijo pravico do odmora, podrobnosti, vključno s trajanjem in pogoji, pod katerimi je dodeljen, pa se določi v kolektivnih pogodbah ali sporazumih med socialnimi partnerji ali v nasprotnem primeru, z nacionalno zakonodajo. Tako direktiva ne določa trajanja odmora in tudi ne ali mora biti zagotovljen v nepretrganem trajanju ali v delih. Iz direktive pa prav tako ne izhaja ali se čas odmora všteva v delovni čas.

8. Po določbah ZDR-1 ima skladno s 154. členom delavec, ki dela polni delovni čas, med dnevnim delom pravico do odmora v trajanju 30 minut, v primeru prekomerne razporeditve in začasne prerazporeditve delovnega časa se dolžina odmora določi sorazmerno dolžini dnevnega delovnega časa, čas odmora pa se všteva v delovni čas in tudi za ta čas delavcu skladno s 3. odstavkom 126. člena ZDR-1 pripada plačilo, kot če bi delal. ZDR-1 nima določbe, ki bi določala, da mora delavec odmor koristiti v enem delu.

9. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v navedeni zadevi pravice do odmora med delovnim časom ni mogoče razlagati na način, da ima delavec povsem proste možnosti posvečanja svojim osebnim interesom in razpolaganja s svojim časom, saj je potrebno upoštevati tudi načeloma ugodnejšo ureditev našega zakona, po katerem se čas odmora všteva v delovni čas in je plačan, zato ta pravica ni kršena, če je delavec med odmorom na delovnem mestu, v bližini delovnega mesta, kar je seveda odvisno od načina opravljanja dela na njegovem delovnem mestu.

10. Za pravico delavca do odmora med delom je dolžan poskrbeti delodajalec in z ustrezno organizacijo dela delavcu omogočiti izrabo odmora, ne more pa določiti kdaj naj odmor izrabi, kar določa tudi 18. člen Kolektivne pogodbe za policiste (KPP, Ur. l. RS, št. 41/2012 in nasl.), ker je način zagotavljanja pravice do odmora med delovnim časom odvisen od intenzivnosti in narave dela, ki ga delavec opravlja.

11. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku omogočila izrabo predpisanega 45 minutnega odmora med delom, čeprav ga ni bilo mogoče vsako izmeno koristiti v enem delu in da se niso vsi tožnikovi sodelavci odločali za menjave v času odmora.

12. Da je bila zamenjava možna izhaja iz izpovedi prič in sicer tožniku nadrejenega B. B., vodje referata F. F., C. C., G. G. in A. A. Priči D. D. in H. H. sta potrdili, da so menjave v nočnem času, med dela prostimi dnevi in ob vikendih izvajali vodje izmen, ki so bili v objektu prisotni 24 ur. I. I. je izpovedal, da je lahko odšel po malico in jo na delovnem mestu pojedel, čeprav je morda moral posredovati zaradi telefonskega klica ali alarma. Če menjave ni bilo, je poklical vodjo, ki mu je zamenjavo uredil. Priča J. J., ki opravlja enako delo kot tožnik, ni nikoli nikogar prosil za zamenjavo, ampak si je malico naročil po dostavni službi in malical v dežurni sobi.

13. Na podlagi dokazne ocene skladne z 8. členom ZPP ob upoštevanju vseh potrebnih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku omogočila izrabo predpisanega odmora med delom, čeprav kdaj tudi ne v enem delu. Tožnik je imel možnost koristiti zamenjavo drugega sodelavca ali pa odmor koristiti v službenih prostorih, kjer je imel na razpolago kuhinjo, v kateri bi lahko malical, kar je skladno z ustaljeno sodno prakso. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni smela tožniku odrediti časa, v katerem bi odmor moral koristiti, dovolj je bilo, da ga je seznanila z možnostjo zamenjave v času odmora med delom, od tožnika pa je bilo odvisno, kdaj bo odmor koristil in ali si bo za ta čas zagotovil zamenjavo.

14. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožena stranka tožniku kršila pravico iz 154. člena ZDR-1, saj mu je omogočila izrabo odmora med delom, tožnik pa je bil tisti, ki se je odločil, kdaj bo koristil omogočeno izrabo in bo o tem obvestil vodjo izmene. Tudi, če bi bila narava tožnikovega dela takšna, da si odmora na delovnem mestu v trajanju 45 minut ne bi mogel privoščiti, je imel tožnik možnost odmor koristiti v različnih intervalih, kar je skladno tako s sodno prakso, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, in tudi z že navedenim stališčem VSRS. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka ni predložila dokazil iz katerih bi izhajalo, da je bila tožniku zamenjava omogočena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi moral tožnik beležiti, kdo ga je zamenjal in o tem obvestiti predpostavljenega. Če tega ni storil, tožena stranka ne more razpolagati s podatki o zamenjavah. Pravila o zamenjavah se pri toženi stranki niso menjavala vsak teden, kot to skuša prikazati tožnik.

15. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo, saj tožena stranka ni kršila določb 18. člena KPP in 154. člena ZDR-1. 16. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožena stranka pa sama krije svoje stroške, saj z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla (prvi odstavek 155. člena ZPP).