Jedro

Do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker delavec za čas koriščenja odmora nima zagotovljene zamenjave; pri presoji o dolžnosti delodajalca, da delavcu zagotovi odmor med delovnim časom, je treba upoštevati tudi naravo delovnega mesta in dela delavca, njegovo obremenjenost in dinamiko le te. Ta v nekaterih primerih ni takšna, da delavcu tudi sicer ne bi omogočila odmora med posameznimi opravili.

Širšo obrazložitev sklepa o predlogu terja v skladu z odločbo Ustavnega sodišča Up-1133/18 z dne 31. 3. 2022 predlog tožnika, da se zadeva predloži v predhodno odločanje Sodišču Evropske unije.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za odpravo oziroma razveljavitev odločb toženke št. 1004-2/20197 z dne 16. 5. 2019 in št. 10051-229/2019/4 z dne 31. 7. 2019 ter za plačilo 3.167,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov za obdobje od leta 2014 do 2019 od vsakega 6. 2. tekočega leta do plačila. Ugotovilo je, da je toženka tožniku omogočila odmor med delom in presodilo, da njegove pravice ni kršila.

2. Sodišče druge stopnje zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije glede vprašanj: - ali je pravilno stališče, da je dolžnost delavca, da za potrebe koriščenja pravice do odmora vsakodnevno kliče in prosi sodelavce, da ga zamenjajo za čas odmora med delovnim časom; - ali je pravilno stališče, da je mogoče odmor med delovnim časom koristiti v več časovnih intervalih, ki so vnaprej nedoločeni in je pri tem delavec odvisen od vsakokratne intenzitete dela na delovnem mestu; - ali je pravilno stališče, da je za presojo kršitve pravice do odmora bistvena zgolj intenzivnost dela, ne pa čas odzivnosti, ki je delavcu postavljen za vrnitev k opravljanju njegovih poklicnih nalog; - ali je glede na okoliščine konkretnega primera pravilna odločitev sodišča, da tožniku pravica do odmora ni bila kršena, kljub temu, da je bil celoten delovni čas na delovnem mestu in na razpolago delodajalcu, da opravi svoje naloge in dolžnosti; - ali čas odmora po slovenskem pravu ustreza po Direktivi 2003/88/ES pojmu časa počitka ali pojmu delovnega časa; - ali je delavec pri načinu koriščenja pravice do odmora lahko omejen zgolj zato, ker delavec za čas odmora skladno z določbami ZDR-1 prejme plačilo, kot če bi delal. Tožnik se ne strinja z odločitvijo sodišč nižje stopnje. Sklicuje se na sodno prakso Sodišča evropske unije (v nadaljevanju SEU), polemizira s stališči vrhovnega sodišča v sklepu VIII Ips 54/2021 z dne 1. 2. 2022 in predstavlja stališča glede pojmov počitek in delovni čas. Meni, da bi moralo vrhovno sodišče postaviti vprašanje za predhodno odločanje pred SEU, ker naj bi samo ne bilo pristojno za razlago teh pojmov.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna; ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

6. Tožnik v zvezi s prvima dvema vprašanjema v predlogu ne ponudi nobene razlage, zato ju že iz tega razloga ni mogoče dopustiti. Tretje vprašanje se nanaša na stališče, da je za presojo kršitve pravice do odmora bistvena zgolj intenzivnost dela, ne pa čas odzivnosti, ki je delavcu postavljen za vrnitev k opravljanju njegovih nalog. Pri tem se sklicuje na sodbo XR proti Dopravní podnik hl. m. Prahy, akciová společnost, C-107/19, z dne 9. 9. 2021, v kateri je SEU opozorilo na pomembnost odzivnega časa, in iz katere izhaja, da ni relevantna le intenzivnost zavez. To vprašanje je enako, kot je bilo zastavljeno v zadevi VIII DoR 74/2022 in se je vrhovno sodišče v sklepu z dne 13. 9. 2022 do njega že opredelilo. Zato se v tem sklepu povzema stališče iz navedene zadeve.

7. „_Vrhovno sodišče sprejema odločitve SEU v navedeni zadevi in odločitve SEU v drugih podobnih zadevah. Tako sprejema tudi stališče, da je za presojo kršitve pravice do odmora lahko odločilen tudi odzivni čas, ki ga ima delavec na voljo (kljub plačanemu odmoru v našem pravnem sistemu), da ob klicu ali pozivu v času odmora nastopi svoje delovne naloge in zadolžitve._

8. _Pri tem dodatno (glede na polemiziranje tožnika z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS v drugi zadevi – v sklepu VIII Ips 54/2021 z dne 1. 2. 2022) pojasnjuje, da so pri odločanju v vsaki zadevi pomembne tudi konkretne in relevantne okoliščine primera. Tako v sporu VIII Ips 54/2021 ni šlo za problematiko odzivnosti delavca na delovnem mestu, saj se ob obveznosti, da so obmejni ali maloobmejni prehodi stalno odprti, več ali manj predpostavlja, da mora policist ob prihodu osebe na obmejni prehod reagirati hitro. Problematika zadeve je bila ob jasnem izhodišču, da je pravica do odmora namenjena delavcu in da mora zanjo poskrbeti delodajalec, usmerjena v drugo vprašanje – vprašanje obremenitve in frekvence obremenitve, saj je toženka predložila tudi podatke, iz katerih je izhajalo, da je bilo število prehodov čez mejne prehode sicer različno, vendar vsaj na nekaterih mejnih prehodih res minimalno. Zato je vrhovno sodišče opozorilo na to, da je način zagotavljanja pravice do odmora med delovnim časom lahko odvisen tudi od narave in intenzivnosti dela ter frekvence delovnih zadolžitev delavca (javnega uslužbenca). Med drugim je podalo naslednje stališče: „Če je (že vnaprej) znano, da delovni proces ne poteka nepretrgano, da delovni proces ne zahteva stalnega vsiljenega ritma dela, da v delovnem procesu ni večje pogostnosti nepredvidljivih situacij, ki zahtevajo takojšnji odziv“ (torej je bila že v tej sodni odločbi omenjena tudi odzivnost !) „in na drugi strani tudi ni tako intenzivnih ali pogostih zavez, ki objektivno in bistveno vplivajo na možnost delavca, da v času odmora razpolaga s tem časom v okviru sprejemljivih omejitev, delavcu še posebnega odmora med delovnim časom ni treba izrecno zagotavljati, saj ima le-ta že glede na naravo delovnega procesa možnosti (več in morda tudi daljših) prekinitev in odmorov med izvajanjem del in nalog.“ Navedlo je tudi: „Glede na navedeno do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker delavec za čas koriščenja odmora nima zagotovljene zamenjave; pri presoji o dolžnosti delodajalca, da delavcu zagotovi odmor med delovnim časom, je treba upoštevati tudi naravo delovnega mesta in dela delavca, njegovo obremenjenost in dinamiko le te. Ta v nekaterih primerih ni takšna, da delavcu tudi sicer ne bi omogočila odmora med posameznimi opravili._“

9. Tožnik s tretjim vprašanjem tudi zanemari ali spregleda dejanske ugotovitve sodišč, na katerih temeljita obe sodbi. Sodišči nista zavzeli stališča, da je za presojo kršitve pravice do odmora bistvena zgolj intenzivnost dela, ne pa tudi čas odzivnosti, ki je delavcu postavljen za vrnitev k opravljanju njegovih nalog. Zato vprašanje za odločitev v tej zadevi ne more biti pomembno in tudi ni utemeljeno. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka tožniku omogočila zamenjavo med odmorom, da se je ves čas trudila omogočati pravico do odmora tudi z ukrepi, ki jih je sprejemala glede na pripombe zaposlenih, da je med odmorom lahko tudi zapustil delovne prostore in da je morda v celotnem obdobju prišlo le do nekaj primerov, ko tožnik ni dobil zamenjave, a da je to treba pripisati zgolj njegovi neaktivnosti oziroma nenaklonjenosti iskanju zamenjav. Iz sodbe sodišča druge stopnje pa izhaja, da je čas, ko bo izrabil odmor, določil tožnik sam, da mu toženka glede na to, da je treba slediti potrebam in naravi dela, točnega časa odmora ni mogla določiti, in da ga je seznanila z možnostjo zamenjave za ta čas.

10. Tudi naslednja tri vprašanja se opirajo na dejstva, ki v postopku niso bila ugotovljena: da je bil celoten delovni čas na razpolago delodajalcu, da sta sodišči prve in druge stopnje odmor obravnavali drugače kot počitek in da se lahko delavcu pravica do odmora omeji, ker za ta čas prejme plačilo.

11. Glede na obrazloženo vrhovno sodišče ugotavlja, da pogoji iz prvega odstavka 367. a člena ZPP za dopustitev revizije niso podani. Zato je predlog zavrnilo.

12. Odločitev je bila sprejeta soglasno.