Jedro

Posamezna fakulteta nima pravne subjektivitete, tako da ne more biti stranka v individualnem delovnem sporu. Stranka je lahko le univerza, katere članica je fakulteta.

Delodajalec visokošolskih delavcev je univerza, pooblastila o odločanju o njihovih delovnih razmerjih pa ima rektor univerze, ki lahko zakonito poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 21. 10. 2004 tožniku izdala tožena stranka univerza v …..; vrnitev nazaj na delo na delovno mesto izrednega profesorja ter vpis delovne dobe za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo ter obračun nadomestila plače, kot če bi tožnik delal, v mesečnem bruto znesku 708.394,50 SIT, obračun in plačilo z zakonom določenih prispevkov in davkov ter plačilo neto plače v višini 383.703,50 SIT mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; plačilo mesečne odškodninske rente v znesku 146.929,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec za čas od 1. 11. 2004 do vrnitve nazaj na delo; plačilo pravdnih stroškov (I. del izreka): Obenem je sklenilo, da se tožba zoper drugotoženo stranko zavrže (II. del izreka sodbe in sklepa).

Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oz. ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je osnovna napaka prvostopenjskega sodišča, da je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi štelo za pravočasno, ker se je postavilo na stališče, da se je tožena stranka šele s tožnikovim zagovorom dne 21. 10. 2004 seznanila z vsemi okoliščinami spornega dogodka in je zato izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana znotraj 15-dnevnega zakonskega subjektivnega roka. Navedeno stališče je pravno zgrešeno in je posledica zmotne prakse nižjih sodišč neposredno po uveljavitvi ZDR. Sporno je, kdaj sta bili toženi stranki seznanjeni z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zakon nikjer ne določa, da teče 15-dnevni rok od dneva, ko je za razloge izvedel zakoniti zastopnik, v konkretni zadevi rektor. Rok prične teči od takrat, ko je za razloge izvedela stranka oz. delodajalec, le-ta pa izve za razloge takrat, ko zanje izve odgovorna oseba, ki vodi delo pri takem delodajalcu. Tudi če je sodišče prve stopnje štelo, da sta obe toženi stranki enotna pravna oseba, bi moralo ugotoviti, da je bila prva tožena stranka z razlogi za odpoved seznanjena najkasneje takrat, ko je zanje izvedel dekan ... fakultete kot organizator delovnega procesa, kot izhaja tudi iz 330. člena Statuta Univerze v .... Tožena stranka se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 191/97, v kateri je zavzeto stališče, da je za začetek in vodenje disciplinskega postopka odločilno, kdaj je vodja in organizator delovnega procesa izvedel za kršitev in storilca. Dekan ... fakultete B.B. je že 23. 8. 2004 ustno seznanil tožnika o obtožbah zoper njega, 8. 9. 2004 pa mu je sporočil, da je vso zadevo s pritožbami študentov poslal na rektorat in da je bila podana kazenska ovadba. Dne 17. 9. 2004 je bilo na oglasni deski fakultete za predšolsko vzgojo objavljeno, da izpitni rok odpade in da je določen nov izvajalec, ker je bila tožniku v septembru izrečena prepoved opravljanja izpitov, kar sta potrdila prodekanka dr. A.V.K. in dekan B.B., dekan pa je tudi izpovedal, da tožniku od 1. 10. 2004 dalje niso dovolili opravljanja predavanj. Tožnik je torej že v septembru 2004 doživel neformalni suspenz s prepovedjo opravljanja izpitov in predavanj, ki se lahko izreče le v primerih, ko je uveden postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz obvestila o možnosti izredne odpovedi z dne 11. 10. 2004 ter iz kazenskega spisa pa izhaja, da je bila 29. 9. 2004 podana kazenska ovadba zoper tožnika za dejanja, ki so predmet izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tega dne pa je bila tožena stranka najkasneje seznanjena z vsemi podrobnostmi v zvezi z dejanji, ki se tožniku očitajo. Vložitev kazenske ovadbe in suspenz tožnika brez pisne odločbe sta tisti okoliščini, ki v celoti zanikata sklepanje sodišča prve stopnje o tem, kdaj je tožena stranka izvedela za storjene kršitve, saj na zagovoru, na katerem je tožnik zanikal storitev kateregakoli od očitanih dejanj, tožena stranka ni izvedela nobenih novih dejstev. 15-dnevni rok po 110. členu ZDR je pričel teči najkasneje z vložitvijo kazenske ovadbe in se je iztekel najkasneje 14. 10. 2004. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 10. 2004 je prepozna in nezakonita, zato je potrebno odločitev sodišča prve stopnje spremeniti, kar potrjuje tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS (v sodbah opr. št. VIII Ips 190/2006, opr. št. VIII Ips 214/2006). Drugačno odločanje pomeni kršenje ustavnih pravic do enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic po 14. in 22. členu Ustave RS. Tožena stranka uveljavljanja odgovornosti ni izpeljala po postopku, ki ga predpisuje Statut Univerze v ..., saj je v skladu s 3. odstavkom 210. člena statuta za izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja pristojna disciplinska komisija rektorata, o pritožbah pa odloča univerzitetna komisija za pritožbe delavcev. Rektor univerze nima pravice ugotavljati odgovornosti za kršitve delovnih obveznosti in izrekanje ukrepov, zlasti ne prenehanja delovnega razmerja. Izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede na določbe statuta ne more izdati rektor, zato je izredna odpoved nezakonita. Sodišče prve stopnje je pritrdilo razlogom prve tožene stranke, da je tožnik hudo kršil pogodbene in druge obveznosti, navedene pod 1., 2., 3., 4. in 6. točko izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je od nekaterih študentk zahteval prevode tuje strokovne literature, s čimer je spreminjal študijski program, povzročil neenakopravno obravnavanje študentov in povzročil nedopustno visoke stroške plačevanja prevodov strokovnega teksta. Takšna odločitev je napačna. Iz visokošolskega programa za smer predšolska vzgoja je za predmet predšolska vzgoja razvidno, da se zahteva seminarska naloga in ustni ali pisni izpit, pri tem pa ni navedeno, v kakšni obliki se opravi seminarska naloga, saj je le ta odvisna od dispozicije profesorja oz. nosilca predmeta. Študenti so pri tožnikovem predmetu pedagoška psihologija morali svojo seminarsko nalogo zagovarjati pred celotnim razredom, tisti, ki so bili negativno ocenjeni ali so večkrat neupravičeno izostali, pa zaradi tega ne bi mogli pristopiti k izpitu in bi ponavljali letnik, pa so imeli možnost seminarsko nalogo opraviti s prevodom in študijem strokovne literature z zagovorom. Način oz. vsebina seminarske naloge ni predmet študijskega programa, zato vsebine in oblike ni potrjeval Svet RS za visoko šolstvo, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje. Vsak visokošolski učitelj ima pravico, da določi obliko in vsebino seminarskih nalog, s tem ko je tožnik dal možnost študijsko neuspešnim študentkam, da nalogo opravijo v obliki prevoda, pa ni spreminjal pogojev za pristop k izpitu, ampak je dal le možnost, da se seminarska naloga opravi v drugačni obliki. Dejstvo, da študenti niso znali tujega jezika, ne drži, saj imajo vsi, ki nadaljujejo študij na fakulteti, nemški in angleški jezik kot izbirni predmet in najmanj srednješolsko znanje vsaj enega tujega jezika, kar mora zadoščati za študij in prevod po kratkem viru tuje literature. Tožnik ni nikoli dal prevajati več kot 20 strani literature, kar je za fakultetno izobrazbo nekaj povsem običajnega. Brez študija tuje literature na fakulteti ne gre, saj je tujo literaturo in svetovne izkušnje znanosti potrebno uporabljati pri izdelavi seminarskih, diplomskih, magistrskih del in podobno. Tožnik ni nikoli zahteval, da bi prevod moral opraviti strokovnjak prevajalec. V zvezi s prevodi tožnik ni zlorabil svojega položaja in ni storil kršitve iz 7. točke 66. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi tožnik storil hude kršitve pogodbenih in drugih obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja in imajo vse znake kaznivega dejanja po 184. členu KZ. Povsem nelogično je, da je sodišče verjelo štirim študentkam, ki naj bi jih tožnik spolno nadlegoval z otipavanjem in poljubljanjem. Tožnik nikoli ni nobene študentke ne verbalno ne fizično nadlegoval. Navedbe študentk so neresnične – pri večini izjav študentk sploh ni navedeno, kdaj naj bi se nadlegovanja dogajala. Tožnik meni, da so izjave podale šele tedaj, ko jim je bilo obljubljeno napredovanje v tretji letnik. Tožnik je v letu 2004 poučeval na štirih smereh, vse študentke, ki tožnika obremenjujejo, pa prihajajo iz študijske smeri predšolska vzgoja. Vprašanje je, zakaj bi tožnik ob vseh študentkah nadlegoval le študentke iz ene študijske smeri. Gre za vnaprej dogovorjeni konstrukt. Študentke, ki ga obremenjujejo, so bile slabe študentke, najmanj prizadevne, z neresnim odnosom do predmeta in niso imele namena, da snov preštudirajo in izpit opravijo z znanjem. Tožnik je prepričan, da so se med seboj dogovorile in tožnika po krivem obdolžile prisiljenja in spolnega nadlegovanja, saj je očitno, da se lahko na tak način najlažje in najhitreje znebiš profesorja, ki „ovira napredovanje“ v naslednji letnik. Tožnik ima 27 let dela pri toženi stranki in je v tem času poučeval ogromno število študentov na različnih smereh. V postopku habilitacije so študenti o njem podali pozitivno oceno. Nekateri študenti so podali ustrezna pisma v tožnikovo podporo, ker verjamejo, da tožnik ni zakrivil tega, kar se mu očita. Prič, ki jih je tožnik predlagal in ki bi izpovedale, da je bil tožnik v svojih odnosih s študenti vedno korekten in spoštljiv, sodišče iz neznanih razlogov ni zaslišalo, v obrazložitvi sodbe pa ni navedlo, zakaj je te dokaze zavrnilo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je sklenil pogodbo o zaposlitvi z drugo toženo stranko in v primeru uspeha s tožbo bo morala druga toženka izpolniti zahtevek glede vrnitve na delo, zato je izpodbijani sklep o zavrženju tožbe neutemeljen.

Prvotožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe in sklepa. Navaja, da je sodišče prve stopnje v sodbi zavzelo pravilno stališče, ko je štelo, da je bila tožena stranka z odpovednimi razlogi seznanjena šele 8. 10. 2004 oz. po zagovoru z dne 21. 10. 2004. Šele s tožnikovim zagovorom, ko se je prepričala o tožnikovi krivdi, se je tožena stranka seznanila z vsemi okoliščinami spornih dogodkov, ki predstavljajo razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Upoštevati je potrebno predvsem 287. člen Statuta Univerze v ..., iz katerega izhaja, da je rektor strokovni vodja in poslovodni organ univerze, ki na predlog dekana odloča o delovnih razmerjih visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev. Bistveno je, kdaj je bil rektor seznanjen z razlogi za izredno odpoved in ne kdaj je bil o tem seznanjen kakšen drug delavec na univerzi ali kdaj je bil o tem obveščen dekan. Upoštevajoč 330. člen Statuta Univerze v ... dekan univerze ugotavlja kadrovske in materialne potrebe za izvajanje visokošolske dejavnosti članice univerze in jih posreduje univerzi. Dekan ne odloča o delovnih razmerjih visokošolskih učiteljev, temveč skladno s statutom poda rektorju ustrezen predlog, kar pomeni tudi, da ga obvesti o razlogih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar je v konkretnem primeru dekan tudi storil in rektorja o tem obvestil z dopisom dne 8. 10. 2004. Šele na podlagi tega obvestila je rektor zakonito ukrepal in tožeči stranki pravočasno podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Obvestitev dekana, da obstaja sum glede razlogov za odpoved, ne more pomeniti seznanitve delodajalca. Univerza je ena pravna oseba – delodajalec, ... fakulteta pa kot članica univerze nima svoje pravne subjektivitete, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tudi ZViS v 23. členu določa naloge rektorja univerze in njegovo pristojnost za odločanje o delovnih razmerjih visokošolskih učiteljev, kar pomeni, da je pristojen za sklepanje in odpoved pogodb o zaposlitvi. Za presojo rokov je zato treba upoštevati dan seznanitve rektorja z odpovednimi razlogi in ne dan seznanitve dekana, kot neutemeljeno navaja tožnik, saj je rektor po svoji funkciji delodajalec, ki odloča o zaposlitvah visokošolskih učiteljev. Člen 210/3 Statuta Univerze v ..., na katerega se sklicuje tožnik, ob uvedbi predmetnega postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil več v veljavi, saj je bil statut spremenjen in usklajen z ZDR. Spremembe in dopolnitve Statuta Univerze v ... so bile objavljene 8. 10. 2004, veljati pa so začele 9. 10. 2004, pri tem pa je bil 210. člen spremenjen tako, da je določal, da disciplinske ukrepe zaradi kršitev delovnih obveznosti delavcev izreka delodajalec ali od njega pooblaščena oseba. Postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil pri prvotoženi stranki izveden v skladu s predpisi in Statutom Univerze v .... Tožena stranka je v postopku dokazala, da je tožnik kršil določila 7. točke 66. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja – študente je neenakopravno obravnaval z nedovoljenim in samovoljnim spreminjanjem pogojev in jim povzročal nedopustno visoke stroške plačevanja prevajanja strokovnih tekstov. Ni šlo za opravljanje seminarskih nalog, ampak za izdelavo prevodov, kar predstavlja samovoljno in nerazumljivo menjavo pogoja za pristop k izpitu, kar je prepovedano. Sodišče je upravičeno verjelo izpovedbam prič in nedvomno je ugotovljeno, da ni šlo za nikakršno maščevanje ali zaroto proti tožniku. Študentke so tožnikovo ravnanje občutile kot spolni napad, kar nedvomno pomeni storitev zakonskih znakov kaznivega dejanja, zato je sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da so v izredni odpovedi tožniku očitana dejanja dokazana in da je odpoved utemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Zlasti ni podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka navedenega člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba, saj je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Če sodišče zavrne dokazne predloge, ne da bi v obrazložitvi navedlo razloge, zakaj je dokazne predloge zavrnilo, to še ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kot zmotno meni pritožba.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo zoper drugotoženo stranko z utemeljitvijo, da je pravna oseba Univerza v ..., ki jo sestavljajo članice in druge organizacijske enote, ki jih določa Statut Univerze v ... (priloga B34), ... fakulteta pa je le članica Univerze v ... in nima svoje pravne subjektivitete niti svoje davčne številke, v pravnem prometu pa nastopa v imenu in na račun univerze. Pritožbeno sodišče soglaša z navedeno odločitvijo, ki je v skladu z 10. členom Zakona o visokem šolstvu (Ur. l. RS, št. 67/93 in nasl. – ZViS), pri čemer je potrebno zlasti poudariti, da je delodajalec tožeče stranke le prvotožena stranka, ne pa drugotožena stranka. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi bil sklep o zavrženju tožbe neutemeljen zato, ker bi drugotožena stranka morala v primeru uspeha s tožbo izpolniti zahtevek glede vrnitve na delo. V primerih kot je obravnavani, mora sodbo v celoti izvršiti delodajalec, to je prvotožena stranka in zagotoviti vrnitev delavca na delo v članico univerze, v kateri je bil delavec (visokošolski učitelj) zaposlen.

Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR), ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja ter če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Po določbah 110. člena ZDR delavec ali delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek). Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon (2. odstavek 110. člena ZDR).

Tožniku je bila s strani rektorja prvotožene stranke na podlagi 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR dne 21. 10. 2004 izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi očitanih posebej hudih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja, navedenih v 1., 2., 3. 4. in 6. točki izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ki se nanašajo na zahteve, da študentke kot pogoj za pristop k izpitu opravijo prevode člankov, knjig oz. delov knjig iz angleškega oz. nemškega jezika v slovenščino) ter zaradi posebej hudih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja in so navedene v 5., 7., 8. in 9. točki izredne odpovedi (ki se nanašajo na spolno nadlegovanje študentk). Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana potem, ko je bil rektor prvotožene stranke s strani dekana ... fakultete dne 8. 10. 2004 obveščen o pritožbah študentk zoper delo tožnika in je bil podan predlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dne 11. 10. 2004 je bilo tožniku dano obvestilo o možnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dne 21. 10. 2004 pa je tožnik podal zagovor.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da rektor univerze ni bil pristojen za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kot je že navedeno, je bila tožnikov delodajalec Univerza v ..., to je prvotožena stranka, pooblastila za odločanje o delovnih razmerjih visokošolskih učiteljev pa ima rektor univerze. Skladno z določbami 287. člena Statuta Univerze v ... rektor kot strokovni vodja in poslovodni organ univerze na predlog dekana odloča o delovnih razmerjih visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev, potrebnih za izvajanje študijskih, znanstvenoraziskovalnih in umetniških programov iz nacionalnega programa visokega šolstva (8. točka 2. odstavka 287. člena Statuta Univerze v ...), poleg tega pa na predlog dekana članice oz. na predlog pooblaščenega delavca odloča o sklenitvi in prenehanju delovnih razmerij drugih delavcev na univerzi oz. članici za nedoločen čas (9. točka 2. odstavka istega člena statuta). Določbe 210. člena Statuta Univerze v ... (Ur. l. RS, št. 19/2001) v besedilu, sprejetem v letu 2000, na katere se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, po kateri je za izrekanje ukrepa prenehanja delovnega razmerja pristojna disciplinska komisija rektorata oz. članice univerze, so urejale postopek in izrekanje disciplinskih ukrepov zaradi kršitev in neizpolnjevanja delovnih obveznosti v času veljavnosti ZTPDR in ZDR/90 in so v vsakem primeru prenehale veljati z dnem uveljavitve novega Zakona o delovnih razmerjih iz leta 2002, to je s 1. 1. 2003, ko so začele veljati nove določbe o redni in izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, disciplinske sankcije pa so drugačne kot po prejšnji zakonodaji (disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja po ZDR ni več predviden, ker ga nadomešča redna oz. izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi). Navedene določbe 210. člena Statuta Univerze v ... so bile, kot pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, spremenjene in usklajene z ZDR iz leta 2002 s sprejemom in objavo sprememb in dopolnitev Statuta Univerze v ... dne 8. 10. 2004. O odpovedi pogodbe o zaposlitvi torej glede na citirane določbe statuta prvotožene stranke odloča rektor univerze, zato je o izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku odločil pristojni organ prvotožene stranke, to je rektor univerze na predlog dekana. Pritožbene navedbe, da naj bi bila izredna odpoved nezakonita, ker izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi rektor ne more izdati, so zato neutemeljene.

Isto velja za pritožbene navedbe, da naj bi bila izredna odpoved nezakonita zato, ker naj bi bila podana prepozno, po izteku subjektivnega 15-dnevnega prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Tožnik namreč zatrjuje, da je 15-dnevni subjektivni rok za podajo izredne odpovedi začel teči od dneva, ko je za kršitve in storilca izvedel dekan Pedagoške fakultete, ne pa z dnem, ko je za odpovedne razloge izvedel rektor prvotožene stranke, pa tudi ne z dnem, ko je bil opravljen zagovor. Subjektivni rok za podajo izredne odpovedi, ki znaša 15 dni od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, glede razloga za izredno odpoved po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, oz. 15 dni, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, kadar gre za krivdni razlog na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ni bil prekoračen. Stališče sodišča prve stopnje, da subjektivni rok tudi v primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, teče od dneva, ko je bil opravljen zagovor z delavcem v smislu 2. odstavka 83. člena ZDR, je sicer napačno, saj subjektivni rok v primeru razloga na strani delavca iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR začne teči že z dnem, ko se izve za kršitev in storilca, vendar navedeno zmotno stališče na sicer pravilno presojo sodišča prve stopnje, da subjektivni rok ni zamujen, ni vplivalo. Subjektivni rok glede kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo znake kaznivega dejanja, je namreč začel teči z dnem, ko je dekan ... fakultete rektorja obvestil o kršitvah in storilcu, to je dne 8. 10. 2004. Dekan, kot pravilno opozarja tudi prvotožena stranka v odgovoru na pritožbo, ne odloča o delovnih razmerjih visokošolskih učiteljev, temveč skladno s statutom poda rektorju ustrezen predlog oz. ga obvesti o razlogih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar je v konkretnem primeru dekan tudi storil in rektorja o tem obvestil z dopisom dne 8. 10. 2004. Dopis je sicer res datiran z datumom 29. 9. 2004, vendar je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazano, da ni bil odposlan tega dne, ampak kasneje, tako da ga je rektor prejel 8. 10. 2004. Šele na podlagi tega obvestila je rektor lahko zakonito ukrepal in tožeči stranki pravočasno podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za presojo rokov je zato treba upoštevati dan seznanitve rektorja z odpovednimi razlogi in ne dan seznanitve dekana, kot neutemeljeno navaja tožnik, saj rektor na predlog dekana odloča o delovnih razmerjih visokošolskih učiteljev (8. točka 2. odstavka 287. člena statuta prvotožene stranke), torej tudi o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi visokošolskim učiteljem, dekan fakultete pa glede na določbo 14. točke 2. odstavka 330. statuta prvotožene stranke odloča o delovnih razmerjih delavcev članice univerze, razen v primerih, za katere je po tem statutu pristojen rektor univerze. Zato se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na določbo istega člena, ko zatrjuje, da naj bi subjektivni rok za podajo izredne odpovedi začel teči z dnem seznanitve dekana kot organizatorja delovnega procesa z razlogi za odpoved. Tudi sklicevanje tožnika na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. VIII Ips 191/97, da je za začetek in vodenje disciplinskega postopka odločilno, kdaj je vodja in organizator delovnega procesa izvedel za kršitev in storilca, ni odločilnega pomena, saj se nanaša na povsem drugačen primer od obravnavanega (zastaranje uvedbe oz. vodenja disciplinskega postopka po prejšnjih predpisih). Niti vložitev kazenske ovadbe s strani dekana, o kateri je dekan B.B. obvestil tožnika 8. 9. 2004, niti ukrepi dekana ... fakultete v zvezi s pritožbami študentk zaradi tožnikovih kršitev, oziroma „neformalni suspenz“ s prepovedjo opravljanja izpitov in predavanj, niso okoliščine, na podlagi katerih bi se lahko štelo, da je delodajalec tedaj zvedel za kršitve in storilca in da je že tedaj začel teči subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kot potrjujejo izvedeni dokazi se je celotni postopek v zvezi z razčiščevanjem sporne zadeve potem, ko so študentke podale najprej anonimne, nato pa podpisane pritožbe zaradi kršitev tožnika, odvijal v okviru pristojnosti dekana ... fakultete (v katerem je sodelovala tudi prodekanka dr. A.V.K., ki je opravila razgovore s študentkami) pred obvestilom rektorja univerze o zadevi. Dopis oz. predlog rektorju, ki ga je dne 29. 9. 2004 sestavil dekan, ki se nahaja v kazenskem spisu, pa je bil rektorju poslan kasneje (8. 10. 2004), ker je bilo, kot izhaja iz dekanove izpovedi, po nasvetu policije potrebno najprej pridobiti podpise študentk, ker anonimne prijave niso zadostovale. Zakon sicer res ne določa, da teče 15-dnevni rok od dneva, ko je za krivdne odpovedne razloge izvedel zakoniti zastopnik, to je rektor univerze. To pa niti ni potrebno, saj je povsem logično, da teče subjektivni rok za podajo odpovedi od dneva, ko je za kršitve izvedela oseba, ki ima pooblastila za odločanje o odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je bila v obravnavanem primeru izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da so tožniku dokazane očitane kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, razvidne iz izredne odpovedi z dne 21. 10. 2004. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je ustrezno obrazložena, prepričljiva in pravilna, zato pritožbene navedbe s tem v zvezi niso utemeljene. Pritožba le vztraja pri stališčih, zavzetih tekom postopka pred prvostopenjskim sodiščem, in ne navaja nobenih tehtnih argumentov, ki bi kazali na nepravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s hudimi kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki so v izredni odpovedi navedene pod 1., 2., 3., 4. in 6. točko in ki predstavljajo utemeljen krivdni odpovedni razlog iz 2. alinee 2. odstavka 111. člena ZDR. Navedene hujše kršitve so bile storjene s tem, da je tožnik od študentk, ki niso uspešno opravile seminarske naloge, kot pogoj za pristop k izpitu zahteval prevode tuje strokovne literature, ni pa jim dovoljeval popraviti oz. dopolniti seminarske naloge. S tem je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, nedopustno spreminjal pogoje za pristop k izpitu, ki so predpisani s študijskim programom, povzročil neenakopravno obravnavanje študentov in povzročal nedopustno visoke stroške plačevanja prevodov strokovnih tekstov. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je med seminarsko nalogo, ki je po študijskem programu obvezna, in zahtevanim prevodom bistvena razlika in da tožnikova zahteva pomeni menjavo pogoja za pristop k izpitu. Ni mogoče pritrditi tožniku, ki se tudi v pritožbi sklicuje na to, da ni spreminjal pogojev za pristop k izpitu, ker ima vsak visokošolski učitelj pravico določiti obliko in vsebino seminarskih nalog. Prevod strokovnega teksta zagotovo ni seminarska naloga „v drugačni obliki“, kot navaja pritožba. Splošne pritožbene navedbe o nujnosti znanja tujih jezikov in o uporabi tuje literature pri izdelavi seminarskih, diplomskih ... del pa za odločitev v obravnavani zadevi niso relevantne.

Povsem brez podlage je pritožbeni očitek, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi tožnik storil hude kršitve pogodbenih in drugih obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja in imajo vse znake kaznivega dejanja po 184. členu KZ, kar je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 2. odstavka 111. člena ZDR. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje natančno opisalo očitane kršitve, opredeljene v 5., 7., 8. in 9. točki izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podrobno analiziralo izpovedi zaslišanih prič (zlasti študentk N.B., N.M., J.G. in P.F., ki so zoper tožnika podale tudi kazenske ovadbe) in na tej podlagi pravilno zaključilo, da so tožniku tudi navedene kršitve pogodbenih in drugih delovnih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 1. odstavku 184. člena KZ, dokazane. Navedeno kaznivo dejanje stori tisti, ki zlorabi svoj položaj in tako pripravi osebo drugega ali istega spola, ki mu je podrejena ali od njega odvisna, k spolnemu občevanju, ali da stori oz. trpi kakšno drugo spolno dejanje, zagrožena kazen pa je zapor do petih let. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so vse zaslišane priče soglasno izpovedale, da so tožnikovo ravnanje v času razgovora v njegovem kabinetu oz. glede P.F. tudi tožnikovem avtu, to je poljubljanje, otipavanje, božanje po kolenih in rokah ...., občutile kot spolni napad, zaradi strahu, da v primeru odločne odklonitve pri njem ne bodo mogle opraviti študijskih obveznosti, pa so njegovo ravnanje trpele, čeprav so pokazale, da si tovrstnih stikov z njim ne želijo. Položaj študenta v razmerju do profesorja je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, vedno podrejen, ta položaj pa je tožnik zlorabil in pripravil študentke, da so trpele ravnanja, ki so jih občutile kot spolno nadlegovanje, kar je nedopustno. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni šlo za maščevanje ali za zaroto proti tožniku. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v verodostojnost izpovedi zaslišanih prič – študentk, ki so dogajanja in ravnanja tožnika natančno opisale in ocenjuje, da so bolj iskrene in prepričljive od izpovedi tožnika, ki zanika vse očitke in se sklicuje na zaroto slabših študentk proti njemu z namenom, da bi se znebile profesorja, ki „ovira napredovanje“ v naslednji letnik, oz. trdi, da gre za vnaprej dogovorjeni konstrukt, krivo obdolžitev tožnika zaradi maščevanja študentk, ki so izkazovale neznanje in nedelo, oz. za njihovo postadolescentno sanjarjenje. Dejansko stanje v zvezi z očitanimi kršitvami je bilo pravilno in popolno ugotovljeno na podlagi obsežnega dokaznega postopka, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dodatne dokazne predloge tožnika. Za odločitev niso bistvenega pomena izpovedi prič, ki naj bi potrdile, da je bil tožnik v svojih odnosih s študenti vedno korekten in spoštljiv, tožnik pa ni izkazal, da bi predlagane priče, ki jih sodišče ni zaslišalo, lahko izpovedale karkoli pomembnega v zvezi s konkretnimi očitki oz. kršitvami, ki so predmet izredne odpovedi. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno očitala in tudi dokazala oba razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, kakor tudi obstoj utemeljenih razlogov, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Ob takšnih hujših kršitvah je razumljivo, da je prvotožena stranka izgubila zaupanje v tožnika kot visokošolskega učitelja, poleg tega pa je pomembno tudi dejstvo, da je bil zaradi tožnikovih nedopustnih ravnanj ogrožen ugled prvotožene stranke kot izobraževalne ustanove. Zato je tudi zakonski pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 110. člena ZDR v obravnavanem primeru podan.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen, 2. točka 365. člena ZPP). Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, ker s pritožbo ni uspela (154., 165. člen ZPP).