Jedro

Po 1. 1. 2003 v disciplinskem postopku ni bilo več mogoče izrekati disciplinske sankcije prenehanja delovnega razmerja. Delovno razmerje je delavcu lahko prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo poda delodajalec pod pogoji in na način, predpisan z ZDR.

Pravna oseba je Univerza, v okviru katere se ustanovijo fakultete in umetniške akademije, lahko pa tudi visoke strokovne šole in drugi zavodi – članice univerze. Delodajalec je torej Univerza, ki jo vodi, predstavlja in zastopa rektor.

Iz dejanskih ugotovitev dovolj jasno izhaja, da je tožnik z zlorabo svojega položaja profesorja pripravil svoje študentke, da so proti svoji volji trpele njegovo ravnanje evidentno spolne narave. Ali je oziroma bo pred pristojnim sodiščem ugotovljena tudi kazenska odgovornost za tako ravnanje, za opredelitev njegovega ravnanja kot utemeljen odpovedni razlog po ZDR, ni odločilno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Tožniku je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi kršitev po prvi in drugi alineji 111. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, prav tako pa tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke. Ugotovilo je, da so (poimensko navedene) študentke prevajale tujo literaturo in na podlagi teh prevodov, ki so nadomestili izdelavo seminarske naloge, izpolnile pogoj za pristop k izpitu. Po pojasnilih dekana bi moral tožnik s svojimi navodili pomagati študentu tako, da bi bil pri izdelavi seminarske naloge uspešen. Tožnik pa poprave oziroma dopolnitve seminarske naloge ni dovolil. Gre za menjavo pogoja za pristop k izpitu, kot je predpisan s študijskim programom in neenakopravno obravnavanje študentov, saj je med obvezno seminarsko nalogo in prevodom bistvena razlika. Tožnik je (poimensko navedene) študentke v svojem kabinetu, v enem primeru pa v svojem avtu, proti njihovi volji otipaval in poljubljal, kar so študentke občutile kot spolni napad. Ravnanje so trpele iz strahu, da v primeru odklonitve pri tožniku ne bodo mogle opraviti potrebnih študijskih obveznosti. Sodišče je tožbo zoper Pedagoško fakulteto zavrglo, ker je pravna oseba in delodajalec le Univerza v X.. Rektor Univerze je bil s tožnikovimi kršitvami seznanjen 8. 10. 2004, z vsemi okoliščinami pa je bila tožena stranka seznanjena šele s tožnikovim zagovorom dne 21. 10. 2004. Zato odpoved ni bila podana prepozno.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Navedlo je, da je tožnikov delodajalec Univerza v X., po njenem Statutu pa je imel pooblastila za odločanje tudi o odpovedi pogodbe o zaposlitvi rektor. Določbe Statuta o disciplinskem postopku oziroma disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja so s sprejemom ZDR s 1. 1. 2003 prenehale veljati. Kot neutemeljene je zavrnilo pritožbene navedbe, da je subjektivni rok za podajo odpovedi začel teči od dneva, ko je za kršitve in storilca izvedel dekan Pedagoške fakultete. Bistveno je, kdaj je za to izvedela oseba pri delodajalcu, ki ima pooblastila za odločanje o odpovedi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da pritožbeno sodišče ni navedlo, na podlagi katerih dokazov je štelo za dokazano, da je rektor šele 8. 10. 2004 prejel obvestilo dekana, ki je datirano z dnem 29. 9. 2004. Zakon ne določa, da začne 15 dnevni rok teči od dneva, ko je za razloge izvedel zakoniti zastopnik, pač pa od takrat, ko za razloge izve stranka. Pri tem se sklicuje na več odločb Vrhovnega sodišča, posebej pa še na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi, kjer je šlo (še) za disciplinski postopek. Odločitev rektorja naj bi bila nezakonita, ker je po določbah Statuta za ugotavljanje odgovornosti za kršitve delovnih obveznosti in izrekanje ukrepov prenehanja delovnega razmerja pristojna disciplinska komisija. Tožena stranka je šele v odgovoru na tožbo (verjetno mišljeno pritožbo) priložila spremembe Statuta, ki jih je pritožbeno sodišče upoštevalo, čeprav naj bi šlo za nedovoljeno pritožbeno novoto. Ne strinja se s pravnimi zaključki pritožbenega sodišča, da imajo njegova dejanja znake delovno pravnih kršitev in kaznivih dejanj. Sodišče tudi ni zaslišalo predlaganih prič, ki bi lahko izpovedale, da je bil tožnik v svojih odnosih s študenti vedno korekten in v odnosu do študentk spoštljiv. Sodba ne vsebuje razlogov za zavrnitev teh dokaznih predlogov.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana najprej zato, ker da sodišče druge stopnje ni navedlo, na podlagi katerih dokazov je štelo za dokazano dejstvo, da je bilo obvestilo, datirano 29. 9. 2004, odposlano kasneje. Navedbe tožnika niso točne. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sodbe (na strani 8) izrecno obrazložilo, da to dejstvo izhaja iz izpovedi dekana, ki je tudi pojasnil, zakaj je bilo temu tako. To izhaja tudi že iz obrazložitve prvostopne sodbe (na strani 10), torej gre za skladno dejansko ugotovitev obeh sodišč.

8. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj ni zaslišalo s strani tožnika predlaganih prič, sodišče druge stopnje pa te kršitve ni štelo za bistveno. Tožnikove navedbe ne držijo. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe sicer res ni navedlo, zakaj s strani tožnika nekaterih predlaganih prič ni zaslišalo (nekatere pa je). Vendar pa iz dokaznega sklepa, sprejetega na obravnavi 22. 11. 2006, to povsem jasno izhaja. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo v skladu z drugim odstavkom 287. člena ZPP, zato okoliščina, da razlogov ni še izrecno navedlo v obrazložitvi sodbe, ne pomeni zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

9. Tožena stranka kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP navaja, da je tožena stranka šele v odgovoru na tožbo priložila spremembe statuta, ki jih je pritožbeno sodišče upoštevalo, čeprav v pritožbenem postopku novih dejstev in dokazov ni mogoče navajati. S tem, ko je sodišče druge stopnje to pritožbeno novoto upoštevalo, naj bi storilo navedeno kršitev določb postopka. Statut tožene stranke pomeni materialno pravno podlago za odločitev v tem sporu. Sodišče na vseh stopnjah (vključno z revizijo) presoja, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in pri tem seveda tudi, katero materialno pravo je treba uporabiti glede na čas veljavnosti. Zato navajanje stranke v pritožbi, kateri Statut Univerze je veljal v spornem času, ne pomeni pritožbene novote v smislu 337. člena ZPP.

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

12. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče druge stopnje po 1. 1. 2003 v disciplinskem postopku ni bilo več mogoče izrekati disciplinske sankcije prenehanja delovnega razmerja (drugi odstavek 175. člena ZDR). Delovno razmerje je delavcu lahko prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo poda delodajalec pod pogoji in na način, predpisan z ZDR. Zato je sklicevanje tožnika na 210. člen Statuta Univerze v X. (Uradni list RS, št. 19/2001) neutemeljeno.

13. Prav tako neutemeljeno je tudi tožnikovo oporekanje pristojnosti rektorja Univerze za podajo odpovedi. Pravna oseba je Univerza, v okviru katere se ustanovijo fakultete in umetniške akademije, lahko pa tudi visoke strokovne šole in drugi zavodi – članice univerze (10. člen ZViS). Delodajalec je torej Univerza (5. člen ZDR), ki jo vodi, predstavlja in zastopa rektor (23. člen ZViS). Če je delodajalec pravna oseba, nastopa v imenu delodajalca njen zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi (prvi odstavek 18. člena ZDR). Statut Univerze (tako prejšnji kot Statut, objavljen v Uradnem listu RS, št. 115/2004) imata glede pristojnosti rektorja za odločanje o delovnih razmerjih enako določbo (8. točka drugega odstavka 287. člena): na predlog dekana odloča o delovnih razmerjih visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev. Odloča torej tudi o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišči sta zato pravilno zavrgli tožbo zoper drugo toženo stranko, ki ni tožnikov delodajalec ter odločili, da je odpoved podal za to pristojni organ prvo tožene stranke kot delodajalca.

14. Po določbah ZDR, veljavnih v času sporne odpovedi, je moral delodajalec izredno odpoved podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. ZDR v 110. členu ne določa izrecno, kdo je tista oseba pri delodajalcu, ki mora izvedeti za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca. Iz že omenjenega 18. člena ZDR pa izhaja, da je to oseba, ki nastopa v imenu delodajalca, torej njegov zakoniti zastopnik, ki je določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, lahko pa tudi pisno pooblaščena oseba, ki jo zastopnik pooblasti tudi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tako je tudi enotno stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča (glej na primer: VIII Ips 272/2004 z dne 7. 11. 2004, VIII Ips 447/2006 z dne 19. 12. 2006, VIII Ips 197/2008 z dne 7. 4. 2010 in VIII Ips 479/2008 z dne 11. 5. 2010). Zadeve, ki jih v reviziji navaja tožnik, niso primerljive. Zadeva VIII Ips 191/97 že zato ne, ker se nanaša na disciplinski postopek, torej na drugačno materialno pravno podlago. V drugih zadevah pa ni bilo sporno, kdo je bil tisti, ki se je kot delodajalec seznanil z razlogi.

15. Vprašanje kdaj se je delodajalec seznanil s temi razlogi je dejansko vprašanje. V obravnavani zadevi je dejanska ugotovitev obeh sodišč, da se je rektor Univerze z razlogi seznanil s prejemom dopisa dekana pedagoške fakultete dne 8. 10. 2004. Ob takšnem zaključku, sta sodišči druge in prve stopnje napravili pravilen (materialnopravni) zaključek, da je bila odpoved dne 21. 10. 2004 podana v zakonskem prekluzivnem roku po drugem odstavku 110. člena ZDR. Drugačna revizijska trditev predstavlja nedovoljen revizijski razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

16. Glede očitanih kršitev po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR (točke 1., 2., 3., 4. in 6. odpovedi) je sodišče ugotovilo, da je tožnik od poimensko navedenih študentk, ki niso uspešno opravile seminarske naloge, ki je bila pogoj za pristop k izpitu, zahteval prevode tuje strokovne literature, ni pa jim dovoljeval popraviti oziroma dopolniti seminarske naloge (ob njegovi pomoči). S tem je nedopustno spreminjal pogoje za pristop k izpitu, ki so predpisani s študijskim programom, povzročil je neenakopravno obravnavanje študentov in povzročal nedopustno visoke stroške plačevanja prevodov strokovnih tekstov. Tožnik svojega ravnanja ne zanika, torej gre za naklepno ravnanje, ki ga je lahko storil le glede na svoj položaj. Neutemeljeno je pri tem navajanje tožnika, da je šlo le za drugačno obliko seminarske naloge. Tudi revizijske navedbe potrjujejo pravilnost dokazne ocene sodišča in opredelitve tožnikovega ravnanja kot hujše kršitve obveznosti: seminarsko nalogo bi študent moral zagovarjati pred celotnim razredom oziroma pred skupino študentov, ki je obiskovala seminar. Kot je pojasnil dekan Pedagoške fakultete bi bila obveznost tožnika, da s svojimi navodili študentu pomaga tako, da je pri naslednji izdelavi seminarske naloge uspešen. Te obveznosti pa tožnik evidentno ni izpolnil, temveč je celo izrecno ni dovoljeval. 17. Glede očitanih kršitev po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR (točke 5., 7., 8. in 9. odpovedi) tožnik navaja le, da opisana dejanja nimajo znakov kaznivega dejanja po 184. členu Kazenskega zakonika, ker niso bila niti spolno občevanje niti kako drugo spolno dejanje. To kaznivo dejanje stori tudi, kdor zlorabi svoj položaj in tako pripravi osebo drugega ali istega spola, ki mu je podrejena ali od njega odvisna, da trpi kakšno drugo spolno dejanje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da so tožnikove študentke njegovo ravnanje v kabinetu, v enem primeru pa v tožnikovem avtomobilu, to je poljubljanje, otipavanje, božanje po kolenih in rokah, občutile kot spolni napad. Njegovo ravnanje so trpele brez odločne odklonitve zaradi strahu, da pri njem ne bodo mogle opraviti študijskih obveznosti, čeprav so pokazale, da si tovrstnih stikov z njim ne želijo. Iz takih dejanskih ugotovitev pa dovolj jasno izhaja, da je tožnik z zlorabo svojega položaja profesorja pripravil svoje študentke da so proti svoji volji trpele njegovo ravnanje evidentno spolne narave. Ali je oziroma bo pred pristojnim sodiščem ugotovljena tudi kazenska odgovornost za tako ravnanje, za opredelitev njegovega ravnanja kot utemeljen odpovedni razlog po ZDR, ni odločilno.

18. Ker je glede na ugotovljeno dejansko stanje izpodbijana sodba materialno pravno pravilna in revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

19. Ker tožena stranka z odgovorom na revizijo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na revizijo.