Jedro

Četudi je medmrežje jemati kot del modernega odprtega dialoga, po prepričanju Vrhovnega sodišča zapis prvega toženca ni bil namenjen obveščanju javnosti ali iskanju resnice, temveč izključno osebni diskvalifikaciji tožnice, ki se izraža v potvarjanju dejstev in ima za namen zgražanje in sramotenje z vidika splošno prejetega družbenega konsenza, da se odkrito in pogosto spolno udejstvovanje za mlado žensko ne spodobi (še posebej, če je namenjeno drugim ciljem kot reprodukciji).

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožnice delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v delu pod točkama IV/1, 2 izreka prvostopenjske odločbe ugodi.

Sicer se revizija zavrne.

Tožnica in druga tožena stranka nosita vsaka svoje stroške tega pravdnega postopka, prvi toženec pa sam svoje stroške revizijskega postopka v zvezi z odgovorom na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka odločbe dovolilo spremembo tožbe; v II. točki izreka je ugodilo ugovoru drugega toženca zoper sklep o začasni odredbi z dne 1. 6. 2006, sklep razveljavilo, predlog za izdajo začasne odredbe pa zavrnilo; v III. točki izreka je zavrglo tožbo v ugotovitvenem delu 1. točke tožbenega zahtevka zoper prvega toženca; v IV. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je drugi toženec kršil osebnostne pravice tožnice s tem, ko je na blogu „...“ opisoval intimno razmerje tožnice z moškim po imenu A., na istem blogu zapisal, da je tožnica „čisti psiho in da A.-ja hudo izkorišča“, „da kaj bo tožnica ... govorila vnukom? Da si ga fukala in fafala kurce vsem pomembnim direktorjem in znanim anemičnim politikom?“, da je knjiga tožnice „skupek njenih intimnih vezi z visokimi politiki in pomembnimi direktorji v slovenskem gospodarstvu“; da se drugemu tožencu naloži, da nemudoma odstrani z njegovega strežnika blog -“...“, ki se nahaja na naslovu http://...“ ter vse komentarje, ki so zapisani na istem blogu; da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožnici 80.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in da sta toženca dolžna tožnici povrniti stroške pravdnega postopka. V V. točki izreka odločbe je sodišče prve stopnje odločilo še o povrnitvi pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentke

3. Tožnica je vložila revizijo zoper pravnomočno odločbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Med drugim argumentira, zakaj bi morala pravica do zasebnosti tožnice pretehtati nad pravico do svobode govora tožencev; zakaj tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nepremoženjske škode ni zastaran in zakaj je podana protipravnost ravnanja tožencev. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni pravnomočno odločitev tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotnima strankama, ki sta nanjo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

5. Revizija je delno utemeljena.

Glede denarnega odškodninskega zahtevka:

6. Pravilna je presoja sodišč druge in prve stopnje, da je denarni odškodninski zahtevek tožnice zastaral. Tožnica je tožbo, v kateri je postavila ugotovitveni in odstranitveni zahtevek, vložila 7. 11. 2006, 3. 4. 2012 pa je postavila še denarni odškodninski zahtevek. Revidentka se sklicuje na 365. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), da naj bi vložitev tožbe pretrgala zastaranje in da je bil denarni odškodninski zahtevek postavljen v roku, škoda pa ob vložitvi tožbe še ni bila stabilizirana.

7. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (prvi odstavek 352. člena OZ). Rok za zastaranje terjatev za povrnitev odškodnine za nepremoženjsko škodo začne teči, ko je bilo tožnikovo stanje stabilizirano in končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode.(1) Ker je tožnica že v tožbi z dne 7. 11. 2006 navajala težave, s katerimi se je soočala zaradi vseh pritiskov v zvezi z blogom, je pravilna presoja sodišč druge in prve stopnje, da je takrat začel teči tudi zastaralni rok glede denarnega odškodninskega zahtevka. Četudi bi tožnica še po objavi spornega zapisa duševno trpela, pa to v skladu z ustaljeno sodno prakso ne more vplivati na začetek teka zastaralnega roka.(2) Glede na navedeno je bil zahtevek za izplačilo denarne odškodnine z dne 3. 4. 2012 vložen po preteku tako (triletnega) subjektivnega zastaralnega roka kot tudi (petletnega) objektivnega zastaralnega roka iz drugega odstavka 352. člena OZ, kar je tožnici pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje v 7. točki obrazložitve svoje sodbe.

8. Z vložitvijo tožbe je bilo pretrgano zastaranje le glede prvotnih zahtevkov, ne pa tudi glede odškodninskega denarnega zahtevka (365. člen OZ). Po čisti procesnopravni teoriji je namreč za vprašanje spremembe tožbe merodajen tožbeni predlog (petit).(3) S postavitvijo denarnega odškodninskega zahtevka je tožnica uveljavljala novo toženčevo obveznost, ki ni oprta na isto dejansko in pravno podlago, na kateri temelji odstranitveni zahtevek.

9. Ker v tem delu niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je bilo treba revizijo tožnice v tem obsegu na podlagi določbe 378. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) kot neutemeljeno zavrniti (II. točka izreka).

Glede ugotovitvenega in odstranitvenega zahtevka

10. Revizija je utemeljena v delu, v katerem zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z presojo vprašanja protipravnosti posega v tožničine osebnostne pravice in posledično glede utemeljenosti njenega zahtevka, da se blog(4) odstrani s spletne strani druge toženke. Vrhovno sodišče pritrjuje revizijskim razlogom v delu, v katerem se revidentka zavzema za ugotovitev posega v njene pravice s strani obeh tožencev. Nedvomno je, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, podan protipraven poseg v tožničine osebnostne pravice tudi s strani prvega toženca; vendar ker revizija obrazloženo ne izpodbija odločitve sodišč prve in druge stopnje o nedovoljenosti tožbe glede ugotovitvenega zahtevka zoper prvega toženca, oprte na določbo 181. člena ZPP, Vrhovno sodišče ni posegalo v pravnomočno odločitev o zavrženju tožbe v delu o ugotovitvenem zahtevku zoper prvega toženca. Tega spričo obsega in vsebine pritožbene graje ni storilo niti sodišče druge stopnje (glej 8. točko obrazložitve drugostopenjske odločbe), zato to še toliko bolj velja za revizijsko sodišče v postopku na podlagi tožničinega izrednega pravnega sredstva, v katerem ni predviden formalnopravni (ali kakršen koli) preizkus pravilnosti pravnomočne odločbe po uradni dolžnosti.

11. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in kar je prestalo pritožbeni preizkus, je druga toženka vzpostavila sistem delovanja blogov na način, da je k oblikovanju svojih spletnih dnevnikov povabila znane Slovence, ki so bloge objavljali na ... sistemu za bloganje. Urejanje blogov je po avtorski pogodbi druga toženka zaupala B. B., ki je objavo blogov vsebinsko koordiniral, časovno usklajeval in izpostavljal na napovedniku na vstopni internetni strani, ni pa opravljal funkcije urednika (ni imel dostopa do vsebine bloga, preden je bil ta objavljen, niti ni mogel posegati v objavo ali vsebino bloga po tem, ko je bil ta že objavljen). Možnost objavljanja bloga je v okviru storitve gostiteljstva druge toženke izkoristil tudi prvi toženec in 16. 10. 2006 objavil sporni blog - v obliki dnevniškega zapisa.

12. Kot je pravilno presodilo že sodišče druge stopnje, je utemeljenost odstranitvenega zahtevka treba presojati na podlagi 134. člena OZ in na podlagi Direktive 2000/31/ES o elektronskem poslovanju ter Zakona o elektronskem poslovanju na trgu (v katerem je direktiva implementirana). Določba 11. člena tega zakona namreč ponudniku storitve gostiteljstva nalaga, da v primeru, ko zve za protipravno dejavnost ali podatek ali ko so mu v zvezi z odškodninsko odgovornostjo znana dejstva ali okoliščine, iz katerih izhaja protipravnost, ukrepa tako, da podatke odstrani ali onemogoči dostop do njih.

13. Tožnica zatrjuje, da je s druga tožena stranka posegla v njene osebnostne pravice s tem, ko je prvi toženec: - na blogu “...“ opisoval intimno razmerje tožnice z moškim po imenu A.; - na istem blogu zapisal, da je tožnica „čisti psiho in da A.-ja hudo izkorišča“; - na istem blogu zapisal, da „kaj bo tožnica ... govorila vnukom? Da si ga fukala in fafala kurce vsem pomembnim direktorjem in znanim anemičnim politikom?“ - na istem blogu zapisal, da je knjiga C. C. „skupek njenih intimnih vezi z visokimi politiki in pomembnimi direktorji in znanim anemičnim politikom“.

14. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je prvi toženec v svojem blogu pisal o tožnici, ki ni bila anonimna oseba, temveč je s promocijo svojih knjig „razburkala“ slovensko javnost. O tožnici se je v tistem času veliko pisalo tako v medijih kot tudi na medmrežju. V tem smislu je prvi toženec pisal o aktualni zadevi. Tožnica je sama a) s promocijo knjige in svojim nastopom vstopila v javni prostor, b) v svojih dveh knjigah je uporabljala vulgarni in žaljivi jezik ter popisala svojo osebno izkušnjo v času pisanja za tabloid E., c) se razgalila v smislu, da je pisala o svojih čustvih in občutkih ter med drugim zapisala, da ima tudi spolno življenje in da v njem uživa, za kar je uporabila „sočno/vulgarno“ izrazoslovje. Tožnica je imela tako tudi po prepričanju Vrhovnega sodišča status relativno javne osebe, ki se je sama odločila stopiti na javno prizorišče z namenom odstiranja ozadja trgovanja z informacijami ter načina novinarskega pisanja v Sloveniji.

15. V primeru, kakršen je obravnavani, je bila naloga sodišča, da ugotovi, ali je bil poseg v pravico do zasebnosti sorazmeren s pravico do svobodnega izražanja. Kljub ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je imela tožnica v trenutku zatrjevanja škodnega dogodka status javne osebe, saj se je v svojih dveh knjigah (...) sama „razgalila“ in je imelo to samorazgaljenje očiten senzacionalističen naboj, je presoja o tem, ali je zapis prvega toženca prekomerno posegel v njeno zasebno sfero, materialnopravno zmoten. Vprašati se je namreč treba, koga naj bi pravo varovalo s tem, da dopušča poplavo mnenj in nesramnosti na javnem medmrežju: pri umetniškem ustvarjanja se varuje kultura, pri tisku interes javnosti do obveščenosti, pri blogih pa posameznikovo svobodo izražanja, ki med drugim zajema pravico slehernika, da objavi svoj pogled na izbrano osebo.

16. 35. člen Ustave zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Zasebnost sodobna pravna teorija opredeljuje kot področje posameznika, v katerega ne sme nihče posegati brez posebnega zakonskega pooblastila. Pravica do zasebnosti posamezniku vzpostavlja krog intimnega lastnega delovanja, v katerega sme z garancijo države sam odločati o tem, katere posege vanj bo dopustil. Toda pravica do zasebnosti ni absolutna pravica, temveč je omejena z varstvom pravic in koristi drugih ter z vedenjem posameznika v javnosti. Človek se namreč kot družbeno bitje, ki nenehno prihaja v stik z drugimi ljudmi, ne more povsem izogniti temu, da se iz raznih vzrokov in nagibov tudi drugi zanimajo zanj in za njegovo zasebno življenje. Do posega v duševno integriteto posameznika pride zlasti z nespoštovanjem njegovih čustev in predstav tako, da se s posegi v človekovo notranje življenje povzročijo jeza, strah, žalost in občutek manjvrednosti.

17. Po določbi tretjega odstavka 15. člena Ustave so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta Ustava.

18. Po prvem odstavku 39. člena Ustave je zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Po določbi 10. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ima vsakdo pravico do svobodnega izražanja, ki obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej (prvi odstavek); toda izvrševanje teh svoboščin vključuje tudi dolžnosti in je zato lahko podvrženo (med drugim) omejitvam, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi, (med drugim) za zavarovanje pravic drugih ljudi (drugi odstavek).

19. Ustavno jamstvo svobode izražanja (39. člen Ustave) se ne omejuje zgolj na preverljive podatke oziroma dejstva, temveč vključuje tudi mnenja, kritiko in špekulacije (Lingens v Avstrija, 1986, A 103; Thorgierson v. Islandija, 1992, A 103). Tudi dejstvo, da gre za vsebino, ki ni predmet javnega interesa (Jacubowski v. Nemčija, 1994, A 291), ne vpliva na vprašanje same uporabe določbe o svobodi izražanja. Svobodo izražanja je dopustno omejiti, kadar se zasledujejo legitimni cilji, npr. zaščita časti in pravice drugih. ESČP je zavzelo stališče, da je treba naštete omejitvene razloge (oziroma t.i. „izjeme svobode izražanja“) razlagati ozko in da mora biti kriterij nujnosti za katerokoli izmed omejitev prepričljivo izkazan (Observer in Guardian v. Združeno kraljestvo).

20. Pri presoji dopustnosti posega v pravico do zasebnosti je treba upoštevati, za katero področje zasebnega življenja posameznika gre (ali gre za področje intimnega in družinskega življenja, področje zasebnega življenja, ki ne poteka v javnosti, ali področje življenja posameznika v javnosti). Kot je zapisalo Ustavno sodišče v odločbi Up-444/09 z dne 12 .4. 2012.: „Velja pravilo: čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno varstvo uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov. Upoštevati pa je treba tudi značilnosti subjekta, v pravico katerega se posega (brez privolitve prizadetega je mogoče pisati o zasebnem življenju osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost; mednje štejejo t. i. absolutne osebe iz javnega življenja ter t. i. relativne osebe iz javnega življenja - osebe, ki javnost zanimajo samo v zvezi z nekim konkretnim dogodkom). Pri opisovanju življenjskih dogodkov absolutnih in relativnih oseb javnega življenja je brez privolitve prizadetega dovoljeno opisati zlasti tisto, kar je pomembno za značaj, dejanja in mišljenja teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Pri teh osebah pa brez njihove privolitve ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja.“

21. V zvezi z navedbami iz prvih dveh alinej 11. točke (kar ustreza prvim osmim odstavkom bloga) je še sprejemljivo razlogovanje sodišč prve in druge stopnje, da je prvi toženec popisoval svoje življenje in v tem kontekstu tudi tožničinega. Pri tem se je sicer res negativno vrednostno opredelil do tožnice (da je psiho in da je izkoristila svojega fanta), vendar v tem delu tožničina prevelika senzibilnost ni na mestu, upoštevaje njeno nagnjenost k podajanju negativnih vrednostnih zapažanj glede večjega števila oseb, ki jih popisuje v svojih dveh knjigah. Tudi teorija prava človekovih pravic navaja, da je pravica do zasebnega življenja omejena z varstvom pravic in koristi drugih ter vedenjem posameznika v javnosti. Človeku kot družbenemu bitju mora biti omogočeno, da svoja mnenja ne samo oblikuje, temveč tudi posreduje (ustno, pisno ali pa s konkludentnimi dejanji) in jih dograjuje v stikih z drugimi. Glede na to mora imeti avtor pravico, da, upoštevajoč omejitve glede popisovanja posameznikovega intimnega življenja, v svojem delu popiše (ali v pogovoru, ki se nanaša na njegovo življenje, omeni) osebe, s katerimi je prihajal v stik, in dogodke, ki jih je z njimi doživel, ne da bi za to potreboval njihovo privolitev. Ta pravica mu gre v okviru njegove svobode izražanja, in to ne glede na to, ali gre za osebo iz javnega življenja ali ne.

22. Tudi pri osebah, ki se same podajo na javno prizorišče ter se „samorazgalijo“, je varstvo njihove zasebnosti manjše. V konkretnem primeru je tožnica z javno promocijo svojih dveh knjig, v katerih je s sočnim in delno vulgarnim jezikom popisovala svoje delo, izkušnje ter ljudi, s katerimi je prihajala v stik, ko je bila zaposlena kot novinarka tabloida E., nedvomno stopila na javno prizorišče ter se medijsko izpostavila. Ustavno sodišče je že poudarilo, da mora posameznik z vstopom v prostor družbenega dogajanja prevzeti nase tudi tveganje, da bo njegovo ravnanje predmet diskusije in presoje (odločba št. U-I-172/94 z dne 9. 11. 1994). Ravnanje tožnice je bilo v času izdaje njenih knjig nedvomno predmet diskusije in presoje s strani več medijev in posameznikov kot tudi zapisa na blogu prvega toženca. Njegovo pisanje je tako v tem delu odraz takratnega dogajanja in diskutiranja o tožničinih zapisih ter njenega nastopanja v javnosti. Ker se je odločila, da v javnosti nastopi in zagovarja svoje „kritične“ poglede na delovanje tabloidnega medija in trgovcev z informacijami, o katerih se sama izraža vulgarno in kritično, tako kot se na takšen način izraža tudi o svojem ravnanju in delovanju v času pisanja za tabloid E., je pravilna presoja sodišč, da zapisi prvega toženca v tem delu niso prekomerno posegli v njeno zasebnost. 23. Glede navedb iz tretje alineje 11. točke pa je prvi toženec prestopil mejo, ki jo po mnenju Vrhovnega sodišča varuje 39. člen Ustave. Zapis, da „kaj bo tožnica govorila svojim vnukom“, da je „fukala in fafala kurce vsem pomembnim direktorjem in znanim anemičnim politikom“ je žaljiv tudi ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin primera. Čeprav je tožnica v svojih dveh knjigah (...) pisala o tem, da ima seksualno življenje in se ga ne sramuje, pri čemer jezik, ki ga je uporabila za njegovo ponazoritev, ne odstopa od uporabljenega načina izražanja prvega toženca v zadnjem delu zapisa na njegovem blogu, pa ni pisala o tem, da je svoje spolno življenje delila z ljudmi na položajih. Njen zapis v knjigah je razumeti v smislu priznanja mlade ženske glede obstoja lastnega spolnega življenja. Zapis prvega toženca je prekomeren v tem, da tožnico osebnostno in spolno diskreditira, ker ji pripiše izkoriščanje spolnosti v razmerju z ljudmi na položaju, da bi pridobivala informacije, ki jih nato objavi v knjigi z namenom samopromocije. Takšen zapis presega pojem mnenja ali kritike in prestopa v polje žalitve, ki s strani pravnega reda ne uživa nobene zaščite.

24. Žaljivost je pravni standard, ki mu je zakonodajalec določil le okvir, določitev natančne vsebine pa je prepustil sodišču. Sodišče mora glede na obstoječe civilizacijske standarde in družbene razmere odločiti, ali je toženec pri izvrševanju svoje pravice ravnal v skladu s svojimi dolžnostmi in odgovornostmi.

25. Nadalje je zato Vrhovno sodišče presojalo, ali je morda toženec v okviru svoje svobode izražanja upravičen do besed in izjav, ki so po presoji sodišča žaljive, in ali je morda zato izključena protipravnost kot enega od elementov odškodninskega delikta. Ustava namreč „svobode izražanja ne varuje samo v interesu posameznika, njegovega svobodnega uveljavljanja in razvoja, temveč hkrati v interesu vsestranske obveščenosti in iskanja resnice v nenehnih demokratičnih procesih javnega preverjanja in nastajanja javnega mnenja“.(5) Četudi je medmrežje jemati tudi kot del modernega odprtega dialoga, po prepričanju Vrhovnega sodišča zapis prvega toženca ni bil namenjen obveščanju javnosti ali iskanju resnice, temveč izključno osebni diskvalifikaciji tožnice, ki se izraža v potvarjanju dejstev in ima za namen zgražanje in sramotenje z vidika splošno sprejetega družbenega konsenza, da se odkrito in pogosto spolno udejstvovanje za mlado žensko ne spodobi (še posebej, če je namenjeno drugim ciljem kot reprodukciji).

26. Protipravnosti zapisa tudi ne izključi presoja sodišča prve stopnje, ki je prestala pritožbeni preizkus (glej 16. točko obrazložitve drugostopenjske sodbe), da je sporen zapis prvega toženca posledica medijskega poročanja ob izidu tožničine knjige oziroma da so bila dejstva o tožničini zasebnosti, celo intimnosti, z njenim soglasjem predočena javnosti. V teoriji in sodni praksi ne le slovenskih sodišč, ampak tudi ESČP, je uveljavljeno stališče, da je pri posegih v čast in dobro ime treba razlikovati med objavo dejstev in objavo mnenj.(6) Pri prvih je pomembno, ali so resnična ali ne. Pri izjavah, ki so opredeljene kot vrednostne sodbe, pa je sorazmernost posega v pravico do svobode izražanja odvisna od tega, ali je za takšne izjave obstajala zadostna dejanska podlaga (a sufficient factual basis). Vrednostno sodbo je mogoče šteti kot pretirano, če je bila dana brez vsakršne dejanske podlage.

27. Vrhovno sodišče je tako, upoštevaje vsa pomembna dejstva in ob tehtanju nasprotujočih si interesov in vseh okoliščin, pomembnih za oceno o teži posega v zasebnost na eni strani in svobodo izražanja na drugi, presodilo, da sta prva in druga tožena stranka protipravno posegli v pravico do zasebnosti tožnice in je zato tožničin odstranitveni zahtevek utemeljen. Tožničine izjave in zapisi v njenih knjigah o tem, da ima spolno življenje ter o tem, da je hodila na kave in si pošiljala sporočila s ljudmi, ki so zasedali visoke položaje, se zagotovo ne odslikavajo v zapisu prvega toženca, da je „fukala in fafala kurce vsem pomembnim direktorjem in znanim anemičnim politikom“. Tega „dejstva“ tudi sodišče prve stopnje, ki je prebralo obe tožničini knjigi (A134 in A135), ni nikjer zasledilo, z njim pa tudi tožnica ni mogla seznaniti javnosti, saj je po njenih trditvah neresničen. Zapis prvega toženca tako ne pomeni povzemanja tožničine izjave ali njenega zapisa, prav tako pa tudi ne mnenja ali kritike, ki bi lahko prispevala h krepitvi medijskega in mnenjskega prostora. Nasprotno, zapis prvega toženca je objektivno žaljiv in do njega, kljub že omenjenemu javnemu „samorazgaljenju“ tožnice, ni upravičen, ker ga po prepričanju Vrhovnega sodišča noben bralec ne more razumeti kot kritiko ravnanja ali stališča, temveč zgolj kot napad na osebnost tožnice, njeno sramotitev, ponižanje, prezir in zasmehovanje. Zaradi nedotakljivosti jedra pravic iz 34. in 35. člena Ustave je tudi izražanju grobih vrednostnih sodb postavljena meja. Kjer govorcu ne gre več za vplivanje na razpravo v zadevah javnega pomena, temveč zgolj za žalitev drugega, protipravnost ni izključena.(7) Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP odločilo, kot izhaja iz I. točke izreka.

28. Sprememba pravnomočne odločitve glede ugotovitvenega in odstranitvenega zahtevka zoper drugo toženo stranko je imela za posledico tudi spremembo stroškovne odločitve v tem delu (V. točka izreka prvostopenjske sodbe). Ker je tožnica zoper drugega toženca v tej pravdi uspela približno polovično, je Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP v povezavi s drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da krijeta tožnica in drugi toženec vsak svoje stroške celotnega pravdnega postopka, medtem ko v stroškovno odločitev v razmerju do prvega toženca, ki je v tej pravdi uspel, ni poseglo. Revizijskih stroškov prvega toženca glede na obseg in vsebino tožničinega revizijskega izpodbijanja ni štelo za potrebne pravdne stroške (155. člen ZPP).

Op. št. (1): Glej sodbo in sklep VS RS II Ips 574/2008 z dne 22. 12. 2011 ter sodbo II Ips 305/2008 z dne 8. 9. 2011. Op. št. (2): Glej sodbo VS RS II Ips 315/2010 z dne 21. 10. 2010. Op. št. (3): Več Wedam Lukić D., Zakona o pravdnem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba 2006, str. 179-204. Op. št. (4): Blog je spletni dnevnik; to je spletna stran, ki periodično prikazuje besedila, slike in druge elemente, ki jih njihovi avtorji sproti dodajajo. Gre za zvrst sorodno kolumni, pri kateri je avtor bolj v ospredju kot pri drugih člankih, hkrati pa blog od kolumne razločuje to, da pisci nimajo urednika, besedila dopolnjujejo s fotografijami, glasbenimi in video vsebinami in zaradi interaktivne elektronske oblike od bralcev prejemajo povratne informacije.

Op. št. (5): Glej ustavno odločbo Up-345/01 z dne 5. 2. 2004. Op. št. (6): Up-1319/07, II Ips 195/2009, II Ips 340/2011. Op. št. (7): Glej Ustavno odločbo Up-584/12-12 z dne 22. 5. 2014.