Jedro

Ponudnik storitev gostiteljstva (v okviru katerih ponuja možnost objavljanja blogov), je dolžan takoj, ko izve za protipravnost zapisa, tega odstraniti, in ne šele potem, ko mu je protipravnost znana z začasno odredbo ali sodbo.

Ker je iz zapisa toženca razvidno, da le povzema vsebino knjige, kot je bila predstavljena na press konferenci, da temu ni tako, pa tožnica ni niti zatrjevala, v tem obsegu ne gre za protipravno kršitev kakšne tožničine osebnostne pravice. Gre sicer za dejstva iz njene zasebnosti, vendar so bila ta dejstva z njenim soglasjem predočena javnosti in jih je prvi toženec v blogu le povzel, kar izključuje protipravnost zapisa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba ter sklep v izpodbijanem delu (II., III., IV. in V. točka izreka), potrdita.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z odločbo z dne 17. 8. 2013 je sodišče prve stopnje spremembo tožbe dovolilo (I. točka izreka); ugovoru drugega toženca zoper sklep o začasni odredbi z dne 1. 12. 2006 ugodilo, sklep razveljavilo, predlog za izdajo začasne odredbe pa zavrnilo (II. točka izreka); tožbo zavrglo v ugotovitvenem delu 1. točke tožbenega zahtevka, uperjeno proti prvemu tožencu (III. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je drugi toženec kršil osebnostne pravice tožnice s tem, ko je na blogu „X“ opisoval intimno razmerje tožnice z moškim po imenu M., na istem blogu zapisal, da je tožnica „čisti psiho in da M. hudo izkorišča“, „da kaj bo tožnica … govorila vnukom? Da si ga fukala in fafala kurce vsem pomembnim direktorjem in znanim anemičnim politikom?“, da je knjiga tožnice „skupek njenih intimnih vezi z visokimi politiki in pomembnimi direktorji v slovenskem gospodarstvu“; da se drugemu tožencu naloži, da nemudoma odstrani z njegovega strežnika blog - „X“, ki se nahaja na naslovu „....“ ter vse komentarje, ki so zapisani na istem blogu; da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožnici 80.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, v roku 15 dni; da sta toženca dolžna tožnici povrniti stroške pravdnega postopka v roku 15 dni (IV. točka izreka); in odločilo, da je tožnica dolžna tožencema povrniti stroške pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer prvemu tožencu 4.972,65 EUR, drugemu tožencu pa 5.091,84 EUR (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo in zoper sklep v zvezi z ugovorom drugega toženca zoper začasno odredbo in delnim zavrženjem tožbe (II., III., IV. in V. točka odločitve) je tožnica vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Opozarja, da sodišče na skoraj vseh mestih obrazložitve sodbe, ki se nanaša na bistvo in jedro spora, dobesedno kopira navedbe (predvsem) drugega toženca. Zavrnilo je tožbeni zahtevek oziroma tožbo delno zavrglo zgolj in samo na podlagi navajanj (predvsem) drugega toženca oziroma je tem navedbam nekritično sledilo. Pri tem ni pojasnilo, zakaj je poklonilo vero tem navedbam in ne nasprotnemu razlogovanju tožnice. Gre za relativno kršitev določb pravdnega postopka in sicer 7. ter 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določata, da mora sodišče čimbolj popolno ugotoviti materialno resnico ter pri tem presoditi vse dokaze in navajanja strank v postopku. Takšna kršitev pa je imela bistveni in odločilni pomen pri odločitvi o zadevi, zato gre za absolutno kršitev določb ZPP. Iz razlogov sodbe izhaja, da je praktično edina bistvena okoliščina za zavrnitev tožbenega zahtevka, da je tožnica absolutno javna oseba, ki se je sama razgalila na različne načine, razgalila svojo spolnost in je zato dolžna trpeti več posegov. Druga okoliščina je, da je prvi toženec imel vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost zapisanega, drugi toženec pa nima možnosti posegov v vsebino blogov oziroma njihovo objavo oziroma da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo. Pritožnica se ne strinja z označbo, da je absolutno javna oseba. Navedeno naj bi izkazovali dve povedi iz njenih knjig, pri čemer pa primerov, ki jih izpostavlja sodba, nikakor ni dopustno iztrgati iz konteksta knjige kot celote. Kot navaja sodišče samo, gre za literarno delo, ne gre za navedbe tožnice o njeni zasebnosti, temveč za del stilskega pisanja. Še bolj nesmiselna je navedba sodišča, da je prvi toženi na blogu zgolj „izvajal moderni dialog“ in zgolj zapisal to, kar mu je bilo „v tej zvezi rečeno“. Objavljanje najbolj intimnih podrobnosti iz posameznikove zasebne sfere, za katero javnost nima popolnoma nobenega upravičenega interesa, ne more pomeniti „izvajanja modernega dialoga“. Spolne prakse posameznika so ozek in strogo varovan del posameznikove zasebne sfere in njegove osebnosti, tako da poseg vanj ni mogoč niti, ko govorimo o absolutno javnih osebah. Slednje bi bilo dovoljeno zgolj v izjemno ozkih in specifičnih okoliščinah. Razlogovanje sodišča, da je knjiga tožnice literarno delo in da na podlagi takšnega literarnega dela tožnica javnosti razkriva svojo zasebnost je nerazumljivo in samo s seboj v nasprotju, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Tožnica bi bila lahko kvečjemu relativna javna osebnost, kar pa v konkretnem primeru, ko so ravnanja tožencev protipravna v tako strogi meri, to niti ni bistveno. Sodišče med drugim obširno navaja, zakaj drugi toženec ni medij. Na tej podlagi zmotno meni, da njegova odgovornost ni podana, pri tem pa napačno tolmači tudi določbe Zakona o elektronskem poslovanju na trgu (ZEPT). Bistveno je, da je pravno povsem nepomembno, ali ga je mogoče smatrati kot medij ali ne. Njegova odgovornost je utemeljena z določbo 11. člena ZEPT, kot lex specialis v odnosu na Obligacijski zakonik (OZ). Sicer pa pritožba meni, da je storitev blogov v okviru drugega toženca, medij, upoštevaje določbo 2. člena Zakona o medijih (ZMed). Drugi toženec ima vse tehnične možnosti, da ureja vsebine na blogih, saj je sam njihov ponudnik (ponudnik storitve gostiteljstva). Ravno zato obstojajo določbe ZEPT, ker je z razvojem tehnike „vsakdo postal medij“ (pri čemer medij ni mišljeno v smislu določbe ZMed). Tudi direktiva EU (Direktiva o elektronskem poslovanju) je bila sprejeta ravno z namenom, da se določi med drugim (kaskadno) odgovornost ponudnikov storitev gostiteljstva za vsebine, ki so objavljene na njihovih strežnikih (s trenutkom, ko so obveščeni o protipravnosti teh vsebin). Ko je ponudniku storitev gostiteljstva protipravnost znana in sporočena, mora ukrepati, če ne, tudi sam odgovarja, kot bi te vsebine objavil sam. Vsakršna drugačna razlaga ZEPT ali direktive je pravno zmotna. Četudi storitve blogov ne bi bilo mogoče šteti za medij, se toženca ne moreta ekskulpirati, saj, četudi bi bile sporne objave napisane npr. na gostinskem prtičku in bi se tega kopiralo in razširjalo, bi odgovornost še vedno bila ista. ZEPT v 11. členu določa pogoje, kdaj bi bil drugi toženec ekskulpiran svoje odškodninske odgovornosti, pri čemer ni izpolnjen nobeden izmed kriterijev. Ta je bil že z dopisom tožnice z dne 19. 10. 2006 obveščen o protipravnosti zapisa in od takrat dalje je bil zavezan odstraniti sporni blog oziroma kolikor ga ni odstranil, odškodninsko odgovarja za njegovo vsebino solidarno s prvim tožencem. Nepravilno je tolmačenje sodišča prve stopnje, da naj bi 42., 45. in 46. točka preambule direktive utemeljevale sklep o nasprotnem, da torej ni podana odgovornost drugega toženca, dokler mu protipravnost ni znana z začasno odredbo ali sodbo. Drugi toženec je torej nedvomno odgovoren za vse protipravne objave prvega toženca in sicer od dopisa z dne 19. 10. 2006 dalje. Nesmiselno je tudi navajanje sodišča, da je drugi toženec ravnal s potrebno skrbnostjo, saj bi se v primeru odstranitve spornih vsebin, le-te še zmeraj pojavljale drugje po spletu. Takšen argument je brezpredmeten glede na jasno določbo prvega odstavka 11. člena ZEPT. Sodišče tudi zaključi, da ni protipravnosti spornega pisanja, ker naj bi bilo dopustno razkrivanje zasebnega življenja druge osebe v okviru opisovanja lastnega življenja, pri čemer se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-50/99, pri čemer pa ključnega dela odločbe ne navede – upoštevajoč omejitve glede popisovanja posameznikovega intimnega življenja. V konkretnem primeru ni šlo za umetniško ustvarjanje, temveč za protipravno pisanje o najbolj intimni sferi tožnice, o njeni spolnosti, ki je absolutno varovana kategorija zasebnosti. Sodišče tudi zaključi, da naj bi prvi tožnik v obsegu druge alineje tožbenega zahtevka govoril „iz druge roke“. Gre za odločitev prvega tožnika, da je navedeno zapisal, takšna odločitev je bila izraz njegove volje in prvi tožnik nosi vse pravne posledice, ne glede na to, da je morebiti govoril „iz druge roke“, kar po mnenju tožnice sicer ni, niti sodišče ne obrazloži, zakaj meni tako. Sodišče zaključi, da naj bi bila navedba, da je „knjiga skupek njenih intimnih vezi z visokimi politiki in pomembnimi direktorji v slovenskem gospodarstvu“ posledica medijskega poročanja ob izidu tožničine knjige, saj naj bi nekateri mediji takrat knjigo pospremili s takšnimi besedami. Sodišče ne pove, kateri mediji so to, to pa pravno tudi ni pomembno, glede na že povedano, da so bile vse navedbe prvega tožnika, izraz njegove lastne pravnorelevantne volje. Kot rečeno je pisanje prvega tožnika protipravno tudi, če bi tožnico šteli za absolutno javno osebo. Pisanje je bilo posredovano javnosti preko bloga izključno zaradi blatenja oziroma posega v pravico do ugleda in dobrega imena tožnice. Pisanje o njenem zasebnem življenju že de facto ne more pomeniti neke resne kritike, temveč gre izključno in zgolj za negativno oceno o osebnostnih lastnosti tožnice. Namen pisanja ni bila seznanitev javnosti o zanjo pomembni temi, temveč izključno zmanjševanje ugleda tožnice oziroma povzročanje škode. Napačno je tudi razlogovanje sodišča prve stopnje, da je tožnica sama javnosti razkrila svojo zasebnost s pisanjem obeh knjig, zato zasebnosti nima več. Kot rečeno gre pri tožničinih knjigah za literarno delo, v katerih tožnica opisuje principe tabloidnega novinarstva, pri čemer na nobenem mestu ne govori o sebi, v smislu avtobiografskega dela. Pa tudi če bi šteli, da tožnica razkriva podrobnosti iz svoje zasebne sfere, ne zdrži logika sodišča, da sedaj de facto nima več zasebnosti in lahko o njenem zasebnem življenju pišejo vsi kar hočejo. Na domnevno pomanjkanje protipravnosti tudi ne vpliva navajanje sodišča, da o tožničinem življenju domnevno v enakem slogu pišejo uporabniki na mnogih blogovskih spletnih straneh in spletnih forumih. Ravnanje prvega tožnika predstavlja samostojno ravnanje. Sodišče je zaključilo, da med protipravnim ravnanjem tožencev in škodo, ki jo je utrpela tožnica, ni vzročne zveze. Pri tem se opredeljuje zgolj do navedb (predvsem) drugega toženca, do navedb tožnice pa ne, s čimer je spet zagrešilo že očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je prerasla v absolutno kršitev. Ne drži, da je tožnica grozila s samomorom tako, da ga je zaigrala. Tudi je zmotno, da zaradi domnevnega dejstva, da naj bi o tožnici pisali drugi mediji, ni podana vzročna zveza med pisanji prvega tožnika in škodo, ker naj bi tožnica morala dokazati nastalo škodo, ki izvira prav iz ravnanja prvega tožnika, česar pa naj ne bi izkazala z zadostno stopnjo verjetnosti. Pri tem sodišče ni upoštevalo, da je vzročna zveza v konkretnem primeru podana, ko je dokazana z več kot 50 % verjetnostjo in ne z gotovostjo. Tudi odškodnina, prisojena v drugem postopku, nima nobenega vpliva na ta postopek, pa tudi sicer bi lahko razglabljali le o morebitni solidarni odgovornosti medijev. Sodišče tudi zaključi, da je (odškodninski) tožbeni zahtevek zastaral. Takšen zaključek je napačen, saj je tožnica že v tožbi navedla, da si pridržuje postavitev odškodninskega zahtevka, ko ji bo znana celotna škoda. To pa je bilo leta 2012, zato je takrat tudi vložila razširitev tožbenega zahtevka. Navajanja sodišča, da v vmesnem času (med letoma 2006 in 2010) ni nobenega zdravstvenega izvida, so pravno nerelevantna. V tem času tožnica ni imela urejenega zdravstvenega zavarovanja, zato v tem obdobju tudi ni nobenih zdravstvenih izvidov. Prav tako zahteva za umik bloga drugemu tožencu ne pomeni, da je tožnici bil znan obseg škode. Nekorektni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da tožnica svoje zdravstveno stanje fingira. Tudi nastanek škode je tožnica izkazala, s predložitvijo medicinske dokumentacije, sicer pa je na podlagi določb 178. in 179. člena OZ upravičena do denarne odškodnine (ker je bilo poseženo v njene osebnostne pravice), ne glede na nastalo nepremoženjsko škodo. Da je bilo v njene osebnostne pravice protipravno poseženo, pa je tudi jasno. Sodišče še zaključi, da se je tožnica v postopku I P 991/2006 sklicevala na iste listinske dokaze in duševne bolečine, kot v predmetnem postopku. Gre le za štiri dokaze, ki ne morejo izkazovati, da gre pri obeh zadevah za identično škodo. Dejstvo, da je tožnica v zadevi I P 991/2006 zatrjevala duševne bolečine zaradi objav, v katerih je bil objavljen blog prvega tožnika, ne pomeni, da ji je bila s tem, ko je sklenila sodno poravnavo, povrnjena tudi škoda, ki jo vtožuje v tem postopku. Ravnanje časopisne hiše D., s tem, ko je omenjala blog prvega tožnika, ni mogoče izenačevati s protipravnim ravnanjem prvega tožnika. Glede na povedano je jasno, da je zahtevek tožnice utemeljen, v posledici česar je napačna tudi odločitev o ugoditvi ugovoru drugega toženca zoper sklep o začasni odredbi, pa tudi odločitev glede povrnitve pravdnih stroškov.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvi toženec je dne 16. 10. 2006 objavil na blogu drugega toženca, zapis z naslovom „X“, v katerem naj bi potrditvah tožnice, na več mestih grobo posegel v zasebnost tožnice, ko je opisoval določena domnevna zasebna ravnanja tožnice in ko je pisal o tožničini knjigi „Y“. S spornimi navedbami naj bi prvi tožnik posegel v pravico tožnice do zasebnosti in do časti ter dobrega imena. Tožnica s tožbo zahteva, da sodišče drugemu tožencu naloži, da preneha z dejanjem, s katerim se krši nedotakljivost njene osebnosti in sporni blog odstrani s svojega strežnika, ugotovi, da sta toženca kršila osebnostne pravice tožnice, ko sta na navedenem blogu opisovala zasebno življenje tožnice, z razširitvijo tožbenega zahtevka dne 3. 4. 2012 pa je zoper oba toženca uveljavljala tudi plačilo odškodnine nerazdelno v višini 80.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožbo v ugotovitvenem delu uperjenem zoper prvega toženca zavrglo, sicer pa tožbene zahtevke zavrnilo. Odločitev je materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je korektno povzelo dejanske trditve tožnice in obeh tožencev, kakor tudi njihova pravna naziranja. Napravilo je dokazno oceno skladno z odločbo 8. člena ZPP, upoštevaje določbo 7. člena ZPP. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti niso nejasni in tudi niso med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je strinjalo s pravno argumentacijo tožencev, pri čemer je res na več mestih to argumentacijo dobesedno povzelo, kar pa samo po sebi ne pomeni, da je sodba iz tega razloga nepravilna ali nezakonita. Pritožbeni očitek o zagrešitvi bistvenih oziroma absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je zato neutemeljen.

7. Tožnica je že v tožbi z dne 7. 11. 2006 navajala, da je zaradi vseh pritiskov v zvezi z blogom že večkrat iskala nujno psihiatrično pomoč, da kljub tabletam še vedno ne spi, da je povsem sesuta, da ne zmore normalnega komuniciranja, da neprestano joka, da je že poskusila storiti samomor. Ne more biti torej dvoma, da je škoda tožnici nastala že z dnem objave bloga oziroma najkasneje z dnem vložitve tožbe 7. 11. 2006, tožbo z odškodninskim zahtevkom pa je vložila šele 3. 4. 2012, kar je po poteku (petletnega) objektivnega zastaralnega roka iz drugega odstavka 352. člena OZ. Že iz tega razloga je sodišče prve stopnje pravilno odškodninsko terjatev štelo za zastarano (ne glede na to, kdaj je tožnica zvedela za obseg škode). Tudi, če temu ne bi bilo tako, je nedvomno potekel tudi (triletni) subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ. Kot je razvidno iz povedanega, je tožnica že v tožbi povedala, da ji je nastala škoda in se je torej svoje škode že takrat zavedela (in tudi vzroka škode – sporne objave na blogu) in je lahko predvidela in pričakovala tudi morebitno nadaljnjo škodo iz tega naslova. To pa pomeni, da je tudi subjektivni rok začel teči že z dnem škodnega dogodka ali najkasneje z vložitvijo tožbe. Na začetek teka zastaralnega roka namreč ne vpliva dejstvo, da je škoda morda nastajala tudi v naslednjih letih. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so zato neutemeljene. Glede na zaključek, da je odškodninska terjatev tožnice že zastarana, pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe v zvezi z nastankom in obsegom škode, vzročno zvezo ipd. ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Pravilno in zakonito je sodišče prve stopnje tožbo v delu, ki se je nanašal na ugotovitveni zahtevek do prvega toženca, zavrglo, iz razlogov, kot jih je navedlo (in ki jim pritožba ne oporeka) - ker tožnica ni izkazala pravnega interesa za ugotovitveno tožbo po 181. členu ZPP(1).

9. Drugi toženec (prej njegov pravni prednik S. d.o.o.) je lastnik strežnika, katerega prostor je ponudil za objave - ponudil je možnost objavljanja blogov v okviru svojih storitev gostiteljstva. To možnost je izkoristil prvi toženec in dne 16. 10. 2006 objavil sporni blog - v obliki dnevniškega zapisa. Kot rečeno je tožnica že dne 19. 10. 2006 drugega toženca pozvala, da zapis odstrani s spletnega strežnika, česar ta ni želel storiti. Tožnica zato s tožbo zahteva njegovo odstranitev. Sodišče prve stopnje je (tudi ta) tožbeni zahtevek zavrnilo.

10. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da za odločitev ni bistveno, ali je drugega toženca mogoče smatrati za medij v smislu Zakona o medijih (ZMed) ali ne (2) Pravni temelj za odločitev namreč predstavljata 11. člen ZEPT, pa tudi 134. člen OZ.

11. 11. člen ZEPT govori o odgovornosti ponudnika storitev gostiteljstva in v prvem odstavku določa, da kadar se storitev informacijske družbe nanaša na shranjevanje podatkov, ki jih zagotovi prejemnik storitve, ponudnik storitev ni odgovoren za podatke, ki jih je shranil na zahtevo prejemnika storitve, ki ne deluje v okviru njegovih pooblastil ali pod njegovim nadzorom, pod pogojem, da ponudnik storitev: ne ve za protipravno dejavnost ali podatke in mu v zvezi z odškodninsko odgovornostjo niso znana dejstva ali okoliščine, iz katerih izhaja protipravnost, ali nemudoma, ko mu je protipravnost znana, ukrepa tako, da podatke odstrani ali onemogoči dostop do njih. Drugi toženec, ki je nesporno ponudnik storitev gostiteljstva (v okviru katerih ponuja možnost objavljanja blogov) (3), bi bil torej dolžan takoj, ko je izvedel za morebitno protipravnost spornega zapisa, tega odstraniti, česar pa ni storil, in ni ovire, da tožnica to zahteva s tožbo. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico tudi v tem, da glede na jasno določbo prvega odstavka 11. člena ZEPT za odločitev ni bistveno, da bi se tudi v primeru odstranitve spornih vsebin, le-te še zmeraj pojavljale drugje po spletu. Sprejema tudi njeno tolmačenje Direktive o elektronskem poslovanju (Direktiva 2000/31/ES z dne 8. 6. 2000). Ko je ponudniku storitev gostiteljstva protipravnost znana in sporočena, mora ukrepati, in ne šele potem, ko mu je protipravnost znana z začasno odredbo ali sodbo, kot to razloguje sodišče prve stopnje.

12. Zahtevek bi bil lahko utemeljen tudi na podlagi določbe 134. člena OZ (4), pri čemer zahtevki po tem členu niso odvisni od nastanka škode, niti od krivde kršitelja.

13. Tožbeni zahtevek na odstranitev bloga bi bil po obeh podlagah torej lahko utemeljen, če bi se izkazala protipravnost njegove vsebine. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da temu ni tako.

14. Sprejema razlogovanje, da prvi del zapisa (prvih osem odstavkov) predstavlja opis (dela) avtorjevega življenja, v katerem je razkril tudi zasebno življenje tožnice. V tem obsegu tudi ne gre za opisovanje tožničinega intimnega življenja. Pri tehtanju med pravico do zasebnosti (35. člen Ustave) in svobodo izražanja (39. člen Ustave), se je sodišče prve stopnje upravičeno sklicevalo na odločbo US RS Up 50/99 in zaključilo, da tudi v konkretnem primeru pretehta pravica svobode izražanja nad pravico do zasebnosti „saj mora imeti posameznik pravico, da v svojem avtorskem delu popiše osebe, s katerimi je prihajal v stik in dogodke, ki jih je z njimi doživel, ne da bi za to potreboval njihovo privolitev“ in, kot dodaja pritožbeno sodišče, sklicujoč se prav tako na odločbo US RS Up 50/99 „človeku kot družbenemu bitju mora biti omogočeno, da svoja mnenja ne samo oblikuje, temveč tudi posreduje in jih dograjuje v stikih z drugimi“. Pri tem ni bistveno (kot to meni pritožnica), da pri spornem zapisu ne gre za umetniško stvaritev, saj iz citirane odločbe izhaja, da gre opisana pravica posamezniku v okviru njegove svobode izražanja, tudi na primer v pogovoru in ne samo v okviru svobode umetniškega ustvarjanja. Tudi ni bistveno, ali gre za osebo iz javnega življenja ali za „navadnega“ posameznika. Kot rečeno pa v tem obsegu tudi ne gre za opisovanje tožničinega intimnega življenja.

15. V preostalem delu zapisa prvi toženec zapiše (dejstvo), da je pred nekaj dnevi po TV gledal prenos press konference tožnice o njeni novi knjigi z naslovom Y in zaključi (na podlagi podatkov s te konference), da je knjiga skupek tožničinih intimnih vezi z visokimi politiki in pomembnimi direktorji v slovenskem gospodarstvu. Tožnica tekom postopka ni zatrjevala, da je takšen zaključek prešel okvir podatkov s konference, da iz informacij o vsebini knjige podanih na konferenci, takšen zaključek ne izhaja. Ker je torej iz zapisa prvega toženca jasno razvidno, da le povzema vsebino knjige, kot je bila predstavljena na tiskovni konferenci (da govori iz „druge roke“, kot to zaključi sodišče prve stopnje), da temu ni tako, pa tožnica ni niti zatrjevala, tudi v tem obsegu ne gre za protipravno kršitev kakšne tožničine osebnostne pravice. Gre sicer za dejstva iz njene zasebnosti, vendar so bila ta dejstva z njenim soglasjem predočena javnosti in jih je prvi toženec v blogu le povzel (kaj drugega tožnica, kot rečeno, ni niti zatrjevala), kar izključuje protipravnost zapisa (prvi odstavek 140. člena OZ).

16. Ostane še del zapisa „In kaj boš govorila vnukom? Da si fukala in fafala kurce vsem pomembnim direktorjem in znanim anemičnim politikom?“ Z dejstvom, da je bila tožnica intimna z visokimi politiki in pomembnimi direktorji, je bil kot rečeno, prvi toženec seznanjen pri gledanju tiskovne konference o knjigi Y po TV (da se o tem na konferenci ni govorilo, tožnica ni niti zatrjevala). Velja kot zgoraj povedano – gre sicer za dejstva iz njene zasebnosti, celo intimnosti, vendar so bila ta dejstva z njenim soglasjem predočena javnosti in jih je prvi toženec v blogu le povzel, kar izključuje protipravnost zapisa (prvi odstavek 140. člena OZ). Res je v tem delu tožnik uporabil grobo obliko pojma intimnosti, kar pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča takšnega zaključka ne spremeni, upoštevajoč, da takšno izrazoslovje tudi tožnici ni tuje in ga tudi sama v svojih delih, tudi pri opisovanju svojega intimnega življenja, uporablja (primerjaj drugi odstavek stran 23 sodbe).

17. Pri ocenjevanju tega dela zapisa je tudi pritožbeno sodišče upoštevalo, da se je tožnica z objavo obeh knjig ter z nastopi v javnosti voljno, zavestno in dolgotrajnejše izpostavila javnosti, tudi z namenom „tržiti“ svojo javno podobo oziroma knjigi in jo je zato šteti za absolutno javno osebo; in da se je v obeh knjigah sama razgalila na način, ki ni običajen (da v tem obsegu ne gre za avtobiografijo tožnica ni izkazala). Res tudi absolutne javne osebe ohranijo delež pričakovanega varstva zasebnosti, predvsem na področju intimnega, vendar je tožnica tudi to področje, po lastni volji, v meri, ki je sporni zapis ne presega, sama razgalila javnosti. Vse povedano, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, izključuje protipravnost tudi tega dela zapisa, saj ne presega meje svobode izražanja mnenja in glede na povedano tudi ni v tolikšni meri žaljiv oziroma ne posega v tolikšni meri v čast in dobro ime tožnice, da bi bila ta upravičena do pravnega varstva, kot ga zahteva. Osebnostne pravice tožnice zato niso bile kršene, vsebina spornega zapisa zato ni protipravna in je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tudi v tem obsegu pravilno in zakonito zavrnilo (11. člen ZEPT, 134. člen OZ).

18. V posledici je pritožba neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na odločitev v zvezi z začasno odredbo in stroški pravdnega postopka.

19. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo ter sklep v izpodbijanem delu, potrdilo (353. člen, 2. točka 365. člena ZPP).

20. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovora na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča nista pripomogla, ne gre za potrebne pravdne stroške, zato tudi toženca stroške pritožbenega postopka nosita sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Ugotovitvenega zahtevka 134. člen OZ ne omenja.

(2) Sporno je, ali gre pri blogih za uredniško oblikovane vsebine ali ne (2. člen ZMed).

(3) (pri čemer za odločitev ni bistveno, ali lahko nad vsebino blogov izvaja kakšno uredniško politiko ali ne, kot to sicer meni sodišče prve stopnje)

(4) Vsak ima pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšne druge osebnostne pravice, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice.