Jedro

Toženec v predlogu za dopustitev revizije ni uspel jasno artikulirati pomembnega pravnega vprašanja. Zatrjuje sicer odstopanja od ustaljene sodne prakse in drugačnost stališč Višjega sodišča v Ljubljani, vendar ne glede vprašanj, ki so odločilnega pomena v konkretni zadevi. Neupošteven je tudi procesnopravni očitek spremembe dejanskega stanja na drugi stopnji, saj gre v delih, ki jih toženec opredeljuje kot take spremembe, za pravna vprašanja.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako zahtevek tožnikov za izpraznitev stanovanja, ki ga toženec zaseda kot imetnik stanovanjske pravice po odločbi SSS Občine ... z dne 25. 10. 1978, kakor tudi zahtevek toženca iz nasprotne tožbe za sklenitev najemne pogodbe glede istega stanovanja.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pritožili le tožniki in je prvostopenjska sodba v delu odločitve o zavrnitvi zahtevka iz nasprotne tožbe toženca postala pravnomočna. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu tako spremenilo (razen glede nekaj tožnikov, ki niso etažni lastniki temveč najemniki), da je zahtevku tožnikov za izpraznitev stanovanja ugodilo.

3. Toženec je vložil predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje, v katerem slednjemu očita, da je odločilo v nasprotju z določbo tretjega odstavka 111. člena Stanovanjskega zakona iz leta 2003 (SZ-1) in v nasprotju z že zavzetimi stališči Vrhovnega sodišča v podobnih primerih, po katerih zoper imetnika pravice do uporabe stanovanja, ki je tak status imel ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona iz leta 1991 (SZ/91), ni mogoče uspešno uveljaviti zahtevka za izpraznitev brez zagotovitve drugega primernega stanovanja; s tem v zvezi se sklicuje na tri odločbe Vrhovnega sodišča, v katerih je po mnenju toženca zavzeto tudi stališče o obstoju razloga za nesklenitev najemne pogodbe na strani imetnika stanovanjske pravice le v primeru, če odkloni podpis tudi take najemne pogodbe, sklenitev katere ni vezana na plačilo denarnih terjatev (s čimer pa so tožniki pogojevali sklenitev v obravnavanem primeru). Toženec nadalje zatrjuje še drugačnost stališč Višjega sodišča v Ljubljani v odločbi I Cp 2534/2007, sicer pa pritožbenemu sodišču kot uveljavljano procesno kršitev očita še „protispisnost“ in spremembo v postopku na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja brez obravnave na drugi stopnji.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Toženec v predlogu za dopustitev revizije ni uspel jasno artikulirati pomembnega pravnega vprašanja, o katerem naj bi odločilo Vrhovno sodišče. Zatrjuje sicer odstopanja od ustaljene sodne prakse in drugačnost stališč Višjega sodišča v Ljubljani, vendar neadekvatno, namreč ne glede vprašanj, ki so odločilnega pomena v konkretni zadevi. V obravnavanem primeru je šlo za presojo, na čigavi strani so razlogi, da v času uveljavitve SZ/91 ni prišlo do sklenitve najemne pogodbe (z nasprotno tožbo prvič uveljavljani zahtevek toženca na sklenitev najemne pogodbe je celo že pravnomočno zavrnjen) upoštevaje med drugim tudi dejstva, da toženec do leta 2004 v zvezi s spornim stanovanjem ni plačeval ničesar, po letu 2004 delno nekaj po lastni izbiri, sicer pa nikoli nič iz naslova najemnine (stanarine oziroma uporabnine). Neupošteven je tudi toženčev procesnopravni očitek spremembe dejanskega stanja na drugi stopnji, saj gre v delih, ki jih toženec opredeljuje kot take spremembe, za pravna vprašanja.

6. Ker pogoji za dopustitev revizije iz 367. a člena (tudi v povezavi s četrtim odstavkom 367. b člena) ZPP niso podani, je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena istega zakona).