Jedro

Ker je bila tožnici pravica do pokojnine že pravnomočno priznana in odmerjena, je toženec njeno zahtevo za ponovno odmero pokojnine na podlagi plače, izplačane v obliki delnic za notranji odkup, utemeljeno zavrgel.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 19. 11. 2010 in št. ... z dne 8. 10. 2010, ter da se toženi stranki naloži izdajo nove odločbe o odmeri starostne pokojnine s tem, da se pri izračunu pokojninske osnove upošteva poleg že ugotovljenih zneskov za obdobje od 1982 do 1996, še za leto 1992 bruto znesek v višini 2.517.319,00 SIT oziroma sedaj 10.462,86 EUR in da se tožnici izplača razliko med že izplačanimi zneski in na novo odmerjeno pokojnino od 17. 12. 2005 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, se zavrne.

Tožnica sama krije stroške postopka“.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 19. 11. 2010 in št. ... z dne 8. 10. 2010 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 223,50 EUR v roku 8 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica pri toženi stranki vložila zahtevek za ponovno odmero pokojnine dne 22. 9. 2010. Sodišče je nato ugotovilo, da je tožena stranka zahtevo za novo odmero pokojnine zavrgla z utemeljitvijo, da je bilo o odmeri že pravnomočno odločeno. V nadaljevanju pa je ugotovilo, da tožena stranka o obnovi postopka še ni odločala, čeprav je iz listinske dokumentacije razvidno, da je bil predlog za obnovo postopka že zavržen z odločbo št. ... z dne 20. 11. 2007 in sicer glede vštevanja delnic v pokojninsko osnovo. Gre torej za zmotno ugotovljeno dejansko stanje, saj je bila tožničina zahteva z dne 22. 9. 2010 jasna in nedvoumna, saj se je glasila: „ponovni izračun pokojnine po odločbi z dne 23. 1. 2006“ in bi moralo sodišče o tej zahtevi tožnice tudi odločati. S tem, ko sodišče tožničino zahtevo z dne 22. 9. 2010 ni obravnavalo kot zahtevo za ponovno odmero pokojnine in je odpravilo izpodbijani sklep in odločbo tožene stranke ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje, je kršilo tudi določbo 1. odst. 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004). Ne glede na to, da je po ZDSS-1 tudi socialno sodišče v socialnem sporu vezano na tožbeni zahtevek, je obseg socialnega spora opredeljen z odločitvijo izpred sodnega postopka, kot izhaja iz dokončnega upravnega akta, ki se izpodbija s tožbo. Obseg je torej določen z odločbo z dne 19. 11. 2010, ki pa je glede na jasno postavljen zahtevek tožnice v tem postopku, vsebovala odločitev o tožničini zahtevi z dne 22. 9. 2010 kot o ponovni odmeri pokojnine. Sodišče je tako z izpodbijano sodbo preseglo okvir odločanja. Nadalje tožena stranka še navaja, da je bil tudi tožničin tožbeni zahtevek v tem socialnem sporu jasno postavljen. Tožnica je zahtevala odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke, ter da se pokojnina na novo odmeri. Sodišče pa je toženi stranki naložilo, da odloči o nečem, česar tožnica ni zahtevala. S tem je prekoračilo tožbeni zahtevek in je že zaradi tega takšna sodba nepravilna. Ravnanje sodišča pa pomeni tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je kršilo načelo dispozitivnosti oziroma načelo vezanosti na zahtevek iz 2. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in s tem storilo tudi relativno bistveno kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP. V konkretnem primeru tudi ni mogoče uporabiti določbe 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje. V konkretnem primeru je bilo o tožničini starostni pokojnini že pravnomočno odločeno z odločbo št. ... z dne 23. 1. 2006. To pomeni, da je bilo v sporni zadevi glede zahteve za novo odmero izkazana situacija iz 4. točke 1. odst. 129. člena ZUP. Sodišče bi zato moralo odločitev tožene stranke potrditi. V primerih, ko se je postopek pričel na zahtevo stranke, zakon izrecno ureja predhodni preizkus zahteve in tudi določa, da je treba na procesne predpostavke, določene v 1. odst. 129. člena ZUP paziti ves čas postopka do izdaje odločbe. Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo načelo varstva pravic stranke in varstva javnih koristi iz 7. člena ZUP, saj je z uporabo tega načela prišlo do absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, kot so bile že opisane, posebej še ob dejstvu, da tudi, če bi se zahteva tožnice za ponovno odmero pokojnine obravnavala kot obnova postopka, ne bi tožnica pridobila več pravic, kot ji gredo po pravnomočni odločbi z dne 23. 1. 2006. O predlogu za obnovo postopka je tožena stranka že odločila s sklepom z dne 20. 11. 2007. Po napotkih sodišča pa naj bi v ponovljenem postopku ponovno odločala o identičnem zahtevku. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odst. 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere opozarja tožena stranka v pritožbi. Je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 19. 11. 2010, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjski sklep št. ... z dne 8. 10. 2010. S sklepom je tožena stranka zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine zavrgla ob sklicevanju na 4. točko 1. odst. 129. člena ZUP.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožnici z odločbo, ki se nahaja tudi v dokumentaciji upravnega spisa št. ... z dne 23. 1. 2006 priznala pravico do starostne pokojnine od 17. 12. 2005 dalje. Tožnica je pri toženi stranki dne 25. 10. 2007 vložila zahtevo za ponovni izračun pokojninske osnove na podlagi naknadno izplačane plače za leto 1992. Tožena stranka je tožničino zahtevo štela kot predlog za obnovo postopka in ga s sklepom opr. št. ... z dne 20. 11. 2007 zavrgla. Tožnica je nato ponovno dne 22. 9. 2010 pri toženi stranki zahtevala ponovni izračun pokojnine po odločbi z dne 23. 1. 2006, s tem da se pri izračunu pokojnine upoštevajo tudi izplačila za leto 1992 v obliki vrednostnih papirjev. Gre za upoštevanje delnic za notranji odkup za leto 1992 pri podjetju A d.d. Tožena stranka je s sklepom z dne 8. 10. 2010, na podlagi 4. alinee 129. člena ZUP, zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine zavrgla. Taka odločitev pa je bila potrjena tudi z dokončno odločbo z dne 19. 11. 2010. Že sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da za novo odmero pokojnine, priznano z dokončno in pravnomočno odločbo v določbah Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) ni pravne podlage, je pa dovoljeno izredno pravno sredstvo obnove postopka. Tako stališče izhaja tudi že iz številnih odločb pritožbenega sodišča in pa tudi iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da o obnovi postopka tožena stranka še ni odločala. Toženi stranki je naložilo, da upoštevaje načela ZUP najprej s tožnico razčisti, ali je njeno zahtevo za novo odmero pokojnine šteti kot predlog za obnovo postopka ter nato o zadevi ponovno odloči. Sodišče pri presoji odločb tožene stranke določbe ZUP upošteva kot materialno pravo. V 1. odst. 261. člena ZUP je določeno, da obnovo upravnega postopka lahko predlaga stranka, organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, pa lahko začne obnovo postopka po uradni dolžnosti. Skladno z 265. členom ZUP mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku.

Po pregledu dokumentacije v spisu pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da tožnica vloge, ki je bila pri toženi stranki vložena dne 22. 9. 2010 ni označila kot predlog za obnovo postopka. Da gre za obnovo postopka ni zatrjevala niti v pritožbenem postopku zoper prvostopenjski sklep, s katerim je bila njena zahteva za novo odmero pokojnine zavržena. Tudi tekom postopka pred sodiščem tožnica ni navajala, da je pri toženi stranki vložila predlog za obnovo postopka, temveč je vztrajala pri tem, da odločitev o vštetju plač, izplačanih v obliki vrednostnih papirjev v pokojninsko osnovo še ni mogla postati dokončna in pravnomočna in da je torej stališče tožene stranke, da gre za pravnomočno končan postopek priznanja in odmere pokojnine in da ni razloga za uvedbo novega postopka za novo odmero pokojnine, zmoten. Nenazadnje pa je bilo o predlogu za obnovo postopka pri toženi stranki že odločeno. Iz sklepa, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa opr. št. ... z dne 20. 11. 2007 izhaja, da je tožena stranka predlog za obnovo postopka zavrgla. Tudi v primeru, če bi šlo za obnovo postopka zaradi navajanja novih dejstev oziroma novih dokazov pa je od izdaje pravnomočne odločbe o odmeri starostne pokojnine, ki je bila izdana 23. 1. 2006, pa do ponovnega predloga za izračun pokojnine, ki je bil vložen 22. 9. 2010 preteklo več kot 3 leta. Skladno s 4. odst. 263. člena ZUP se po preteku treh let od vročitve odločbe stranki obnova ne more več predlagati in tudi ne začeti po uradni dolžnosti.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožničino zahtevo z dne 22. 9. 2010 pravilno obravnavala kot predlog za ponovno odmero starostne pokojnine, ne pa kot predlog za obnovo postopka. V tem primeru torej ni bilo nobene podlage za vračanje zadeve toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Ker je bilo o višini pokojnine pravnomočno odločeno, je tožena stranka po stališču pritožbenega sodišča, skladno s 4. točko 1. odst. 129. člena ZUP, zahtevo utemeljeno zavrgla.

Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi tožene stranke ter na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke, ter da se tožnici pokojnina na novo odmeri tako, da se za leto 1992 upošteva tudi bruto znesek v višini takratnih 2.517.319,00 SIT oziroma sedanjih 10.462,86 EUR, ki je bil tožnici izplačan v obliki vrednostnih papirjev. Ker tožnica z zahtevkom ni uspela, je pritožbeno sodišče skladno s 1. odst. 154. člena ZPP v zvezi z 2. odst. 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.