Jedro

Če tožena stranka pokojninsko osnovo izračuna napačno, stranka napačna oz. neugotovljena dejstva lahko uveljavlja v pritožbenem postopku ali pa nova dejstva in nove dokaze – nove z vidika stranke in izpodbijane odločbe, ki so obstajali v času prvotnega odločanja, uveljavlja po pravnomočnosti odločbe z izrednim pravnim sredstvom - obnovo postopka.

V obravnavanem primeru je tožena stranka z odločbo z dne 23. 1. 2006 odločila o vseh vprašanjih postopka oziroma o zahtevku za odmero starostne pokojnine v celoti. Z dopolnilno odločbo ni mogoče naknadno dopolnjevati razlogov odločbe, s katero je bilo odločeno o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka.

Stranka razen z izrednim pravnim sredstvom ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine. Če je tožnica menila, da ugotovitve revizije predstavljajo nov obnovitveni razlog, bi to lahko uveljavljala s predlogom za obnovo postopka.

Sodišče lahko pazi na načelo enakosti (14. člen Ustave RS) le v sodnih mejah svoje pristojnosti pri varstvu zakonitosti in ustavnosti ob presoji posamičnega upravnega akta ter ne more neposredno vplivati na morebitno drugačno postopanje istega upravnega organa v drugih podobnih zadevah.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, odpravilo odločbi tožene stranke z dne 8. 10. 2010 in 19. 11. 2010 ter vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. V odločbi z dne 23. 1. 2006, s katero je bila tožnici priznana pravica do starostne pokojnine, niso bila upoštevana izplačila v obliki obveznic pri tožničinem tedanjem delodajalcu za leto 1992, zato je tožnica dne 22. 9. 2010 vložila zahtevo za ponovni izračun pokojninske osnove. Tožena stranka je zahtevo zavrgla v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji) z obrazložitvijo, da je bilo o odmeri pokojnine že pravnomočno odločeno. Po presoji sodišča pa bi morala tožena stranka na podlagi določbe 7. člena ZUP opozoriti tožnico, da lahko vloži izredno pravno sredstvo (zahtevo za obnovo postopka) zoper pravnomočno odločbo z dne 23. 1. 2006. 2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Obrazložilo je, da je tožena stranka tožničino zahtevo z dne 22. 9. 2010 pravilno obravnavala kot predlog za ponovno odmero starostne pokojnine, ne pa kot predlog za obnovo postopka. Ker je bilo o višini pokojnine že pravnomočno odločeno, je tožena stranka skladno s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP utemeljeno zavrgla tožničino zahtevo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče pri odločanju ni uporabilo določbe 220. člena ZUP, ki govori o izdaji dopolnilne odločbe. Tožena stranka bi morala, ko se je seznanila z Zapisnikom o opravljeni reviziji z dne 4. 2. 2009 (v nadaljevanju Zapisnik), po uradni dolžnosti izdati dopolnilno odločbo in z njo odločiti o vprašanju vštetja plač, izplačanih v obliki vrednostnih papirjev v pokojninsko osnovo za tožnico, saj je opravila revizijo podatkov pri delodajalcu tožnice in se seznanila z ugotovitvami. Podrejeno bi morala tožena stranka tožničino zahtevo z dne 22. 9. 2010 obravnavati kot zahtevo za izdajo dopolnilne odločbe. Pravnomočnost odločbe z dne 23. 1. 2006 ne more zajemati dejstev, ki so nastala po izdaji odločbe. Šele kasneje je bilo namreč znano, da se zneski, izplačani iz naslova obveznic upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove, zato tožnici ni mogoče očitati nevložitve pravnih sredstev. V konkretnem primeru je bil vložen nov zahtevek na podlagi na novo ugotovljenih dejstev in ker ta znesek ni zajet v izreku prvotne odločbe, ni zaobsežen z mejami dokončnosti in pravnomočnosti odločbe. Zato je o zahtevi dopustno odločati na podlagi instituta dopolnilne odločbe. V nasprotnem primeru se postavi vprašanje smiselnosti in namena revizije podatkov o zavarovalni dobi in zavarovalnih osnovah. Sodišči sta prezrli določbo 43. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEPIZ, Ur. l. RS, 81/2000 in naslednji), ki dovoljuje naknadno spremembo podatkov in pri tem ne določa rokov. V obravnavanem primeru gre za situacijo iz zgoraj citiranega člena ZMEPIZ, zato bi morala tožena stranka po uradni dolžnosti na podlagi 125. člena ZUP upoštevati spremembe, ki so ji bile javljene na obrazcu M4/M8. S tem, ko so bili prispevki plačani, pri izračunu višine pokojnine pa niso bili upoštevani, je tožena stranka obogatena na račun tožnice. Toženi stranki očita neenako obravnavo in kršitev 22. člena Ustave RS, saj je določenim zavarovancem priznala oziroma na novo odmerila pokojnine ob upoštevanju plač, izplačanih v obliki vrednostnih papirjev.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnici je bila z odločbo tožene stranke z dne 23. 1. 2006 priznana pravica do starostne pokojnine, zoper katero ni vložila pritožbe. Odločba je postala dokončna in pravnomočna. Dne 25. 10. 2007 je vložila zahtevo za ponovni izračun pokojninske osnove na podlagi naknadno izplačane plače za leto 1992, ki ga je tožena stranka obravnavala kot predlog za obnovo postopka in ga s sklepom z dne 20. 11. 2007 zavrgla. Tožnica je dne 22. 9. 2010 zahtevala ponovni izračun pokojnine z upoštevanjem izplačil za leto 1992 v obliki vrednostnih papirjev in se sklicevala na podatke iz Zapisnika.

8. Po določbi prvega odstavka 12. člena in 249. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) se za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja uporabljajo določbe ZUP, če s tem zakonom ni določeno drugače. Vrhovno sodišče je že v več odločbah zavzelo stališče, da dejanskega stanja, ki je podlaga za priznanje pravic oz. za naložitev obveznosti, ne predstavljajo le dejstva, ugotovljena z odločbo, temveč vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oz. obveznosti materialnega prava. Če tožena stranka pokojninsko osnovo izračuna napačno, stranka napačna oz. neugotovljena dejstva lahko uveljavlja v pritožbenem postopku ali pa nova dejstva in nove dokaze – nove z vidika stranke in izpodbijane odločbe, ki so obstajali v času prvotnega odločanja, uveljavlja po pravnomočnosti odločbe z izrednim pravnim sredstvom - obnovo postopka (1). To možnost je tožnica izkoristila z zahtevo z dne 25. 10. 2007. 9. Tožena stranka mora pri odločbi o priznanju pokojnine in njeni odmeri odločati v izreku najprej o sami pravici do pokojnine in nato še o njeni višini. Plače, od katerih so bili plačani prispevki, v okviru pokojninske osnove predstavljajo dejansko podlago za odločitev o pravici. V obravnavani zadevi je odločilno dejstvo plačilo prispevkov v letu 1992 in ne izdaja novega obrazca M-4, ki je le dokaz o plačilu prispevkov. Kot revidentka že sama navaja, je možno obrazce spreminjati, zavarovanci pa imajo možnost dokazovati nasprotno – torej, da so bili prispevki dejansko plačani, čeprav v obrazcih niso izrecno zavedeni.

10. Tožnica se v reviziji zavzema za to, da bi morala tožena stranka po seznanitvi z Zapisnikom revizije izdati dopolnilno odločbo, kar naj bi nižji sodišči spregledali. Po določbi prvega odstavka 220. člena ZUP lahko pristojni organ na predlog stranke ali po uradni dolžnosti izda posebno odločbo o vprašanjih, ki v že izdani odločbi niso zajeta (dopolnilna odločba), če ni z odločbo odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka. V obravnavanem primeru je tožena stranka z odločbo z dne 23. 1. 2006 odločila o vseh vprašanjih postopka oziroma o zahtevku za odmero starostne pokojnine v celoti. Z dopolnilno odločbo ni mogoče naknadno dopolnjevati razlogov odločbe, s katero je bilo odločeno o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka.

11. Stranka razen z izrednim pravnim sredstvom ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine. Če je tožnica menila, da ugotovitve revizije predstavljajo nov obnovitveni razlog, bi to lahko uveljavljala s predlogom za obnovo postopka. Ker pa je vložila novo zahtevo za ponovno odmero pokojnine, je podlaga za njeno zavrženje 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ s sklepom zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti.

12. Po eni strani 158. člen Ustave RS opredeljuje (postopkovni) institut pravnomočnosti, ki ravno zaradi pravne varnosti na račun (objektivne) pravičnosti sanira pravno zmotne interpretacije in postopkovne napake državnih institucij. V nasprotnem primeru bi pravnomočnost izgubila svoj namen zaščite pravne varnosti in bi lahko stranke z navajanjem dejstev počakale na odločitev in jih uveljavljale kasneje z novimi zahtevami, če jim rezultat ne bi bil po godu. Pravnomočnost seveda tudi varuje stranke v obrnjeni situaciji, ko je zmotno ugotovljeno dejstvo, ki v resnici ni obstojalo in jim je na podlagi tega priznana (večja) pravica. Od strank pa se pri varovanju pravic pričakuje skrbnost, ki se odrazi v izkoriščanju zakonskih možnosti.

13. Navedena trenutno veljavna postopkovna zakonodaja ne dovoljuje drugačne odločitve v obravnavani zadevi. Sodišče pa lahko pazi na načelo enakosti (14. člen Ustave RS) le v sodnih mejah svoje pristojnosti pri varstvu zakonitosti in ustavnosti ob presoji posamičnega upravnega akta ter ne more neposredno vplivati na morebitno drugačno postopanje istega upravnega organa v drugih podobnih zadevah.

14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Prim. sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 147/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 263/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 116/2011 z dne 17. 4. 2012, VIII Ips 147/2011 z dne 4. 6. 2012, VIII Ips 151/2011 z dne 4. 6. 2012, VIII Ips 149/2011 z dne 18. 6. 2012, itd..